TRST – V ponedeljek, 13. februarja 2017 je imel v Škednju naPrešernovi proslavi slavnostni govor predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin, kar je zanj in posredno tudi za vse naše športnike veliko priznanje.
Ivan Peterlin: slavnostni govor
Spoštovani!
Dovolite, da se vam najprej iskreno zahvalim, saj sem izredno počaščen, da ste me izbrali in mi ponudili možnost, da vam ob letošnjem prazniku slovenske kulture spregovorim in vam ponudim v razmislek nekaj svojih prepričanj. Hvala lepa za zaupanje in srčno upam, da bom kos nalogi, ki ste mi jo podelili in da vas ne bom razočaral!
Osmi februar je prav gotovo eden največjih praznikov za slehernega slovenskega človeka. Je praznik, ko s ponosom spregovorimo o nas samih, ko tudi javno izpričujemo svojo slovenskost in svojo življenjskost. To je dan, ko se lahko zazremo vase, ko lahko na glas razmišljamo o naši rasti, kulturni, intelektualni, ekonomski, ko ugotavljamo, da smo lahko srečni, ker smo suvereni evropski narod, narod med narodi, enak med enakimi, z enakimi pravicami in dolžnostmi v sklopu današnje Evrope. Nov val ponosa nas sili k razmišljanju o tem, da je naš – slovenski – jezik eden enakopravnih v skupini evropskih in svetovnih jezikov.
Osmi februar je tudi dan, ko svetu na glas spregovorimo o tem, da smo resda številčno majhen narod, a nas verjetno prav ta majhnost iz dneva v dan kleše v izjemno močan, žilav, odporen, kreativen subjekt, ki dosega vrhunce tudi v svetovnem merilu in to na nič kolikih področjih, ki gredo od glasbenega ustvarjanja do medicine, od likovnih ustvarjalnih veličin do športa, od besedne umetnosti do raziskovalnega področja, in še in še bi lahko našteval. Skratka – to smo mi!
Kot simbol našega kulturnega ustvarjanja in rasti smo že zdavnaj izbrali največjega umetnika pisane besede v verzih, pesnika Franceta Prešerna, tistega, ki je zmogel nakazati vsebinski smisel današnje Evrope že pred več kot 170 leti in znal vrednote, kot so dialog, sprava, bratstvo in sožitje med narodi, s svojim izrednim pesniškim talentom preliti v vrhunsko poezijo.
In ta prepričani klic po svobodi in svetovljanstvu, zaobjet v Zdravljici, danes izzveneva tudi v slovenski državni himni in nas poziva, naj sosedu ponudimo roko in zaživimo složno.
Osmi februar: dan slovenske kulture, torej! Je pa tudi priložnost, da se zazremo vase in se vprašamo, kaj je pravzaprav kultura. Je kultura to, da znamo pisati in brati, da smo civilizirana družba, da v ničemer ne zaostajamo za drugimi, da imamo svoj jezik, šole, društva, gledališče, radio in televizijo, svoj dnevnik, tednike, mesečnike, da veliko pišemo, da izdajamo knjige, da imamo svoje športnike in športne ekipe, na katere smo ponosni, da imamo visok življenjski standard? Je v vsem tem zaobjeto bistvo kulture?
Mislim, da ne! Mislim, da moramo kulturo pojmovati nekoliko drugače. Vsak narod na tem svetu ima svojo kulturo in v njej se ljudje zrcalijo in se z njo istovetijo. Svojo bogato kulturo imajo tudi avstralski domorodci ali afriška plemena, ki še niso dosegla stopnje civilizacije, take, kot jo pojmujemo mi, vendar je tudi njihova kultura bogata in kot tako jo hranijo in branijo kot enega največjih zakladov. Kultura je širok pojem in zaobjema v celoti tudi čustvene plati vsakega od nas. In v tem ni in ne sme biti nobene razlike med avstralskim domorodcem ali pripadnikom afriškega plemena in nami, civiliziranimi Evropejci. Kultura je tudi to, da zna človek sobivati s sočlovekom, da je umsko in čustveno pripravljen z njim sodelovati in skupaj z njim graditi svoj jutrišnji dan, ko zmore sprejeti v svojo sredo šibkejšega in to brez žugajočih pesti, brez žaljivih besed ali celo fizičnih izpadov. Kultura je tudi to, da zmoremo prisluhniti brez predsodkov tudi pripadniku različne verske izpovedi, ne da bi ga vnaprej označili za terorista. Seveda pa mora tudi on prisluhniti meni, me sprejeti takega, kot sem in me spoštovati.
Kultura je tudi to, da mesto Trst končno odpravi vse umske zapreke in končno prisluhne svoji najštevilčnejši manjšini, nam torej, nas skuša razumeti, se vživeti v krivice, ki nam jih je v zgodovini prizadejalo in jih s plodnim dialogom začne odpravljati.
Kultura je nedvomno tudi to, da vsi naredimo korak naprej, se soočimo z zgodovinskimi dejstvi in končno nehamo s prilagajanjem zgodovine trenutni, predvsem politični potrebi.
In končno je tu naš Škedenj, naša/vaša ŠČJ’DNA. To je kraj, nekdaj prostrano predmestje Trsta, kjer je naša slovenska kultura našla rodovitno zemljo in nadvse plodna tla. To je kraj, v katerega je svoj neizbrisni pečat vtisnila vrsta naših pravih velikanov, odličnih sinov slovenskega naroda, mojstrov glasbe, odrske umetnosti in celo svetosti. Tu mislim seveda na Ivana Grbca, Modesta Sancina, na Jakoba Ukmarja, na sploh izjemno bogato kulturno razsežnost, ki ji ni bilo para v okolici. Prav gotovo ni naključje, da je prav tu našla svoj domovinski prostor najbogatejša slovenska narodna noša, ponos vseh Slovenk iz tega kraja. Moral bi na dolgo spregovoriti o krušar’cah, o teh imenitnih ženskah, ki so s svojim odličnim kruhom bistveno pripomogle k izboljšanju družinskih ekonomskih razmer. In kako iti mimo gospoda Dušana Jakomina, ki ste ga Ščj’denci vzeli za svojega. Zapustil nas je pred dvema letoma in pustil našim ljudem v dediščino ogromno kulturno bogastvo. In kako naj bi ob pojmu kulture ne omenil vrhunskega filmskega ustvarjalca Aljoše Žerjala, ki je na filmski trak posnel ogromno »našega«? Vse to je Ščj’dna, edinstven laboratorij kulture, laboratorij slovenske besede, ohranjanja tradicije, ohranjanja nas samih. Nas Slovencev!
Časi se spreminjajo. Naš človek izgublja boj s številkami. In te so neizprosne! A dokler je v nas še nekaj krvi, dokler še bije slovensko srce, vse dotlej bodimo ponosni. Ponosni na svetal kažipot, ki mu je ime Prešeren, ponosni na naše velike može in žene, ponosni na nas same, saj smo sinovi in hčere naroda, ki mu je kultura res kažipot v vsakdanjem življenju in ob vsakem trenutku.