NABREŽINA – V petek, 21. aprila 2017, je bil v polni dvorani SKD Igo Gruden 46. redni volilni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, k se ga je udeležilo 46 delegatov od 57 članic naše krovne organizacije. Prisotni so bili tudi številni gostje.
Po uvodnem pozdravu predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina je sledilo podelitev priznanj. Priznanji za življenjsko delo v športu sta prejela Saverij Rožič in Viktor Stopar, za življenjsko zvestobo v športu pa Edi Bole (utemeljitve vseh treh nagrajencev objavljamo v celoti).
Odslej šteje ZSŠDI 59 članov, saj so na občenm zboru sprejeli dve novi društvi: Mažoretno in twirling skupino Doberdob ter ASD Sistiana/Sesljan.
Po predsedniškem poročilu (ki ga objavljamo v celoti) so sledili pisni pozdravi, ki jih je prebral organizacijski tajnik Evgen Ban. Te pa so poslali: naša poslanka Tamara Blažina, predsednica paritetnega odbora Ksenja Dobrila, deželni svetnik Stefano Ukmar in predsenica ZSKD Živka Persi.
Svoje pozdrave pa so prinesli: član Ministrsta za zunanje zadeve Slovenije Robert Kojc, članica OKS Sonja Poljšak, predsednik SSO Walter Bandelj, predsednik SKGZ Rudi Pavšič, deželni svetnik Igor Gabrovec, predsednica ZSKP Gorica Franka Padovan in predsednik SKZ Gorica David Peterin.
Po blagajniškem poročilu, ki ga je podala Sonja Sirk, je sledilo še poročilo nadzornega odbora, ki ga je prebrala Nadja Kralj.
Sledile so volitve. Predsednik Peterlin (edini kandidat) je bil potrjen s 33 glasovi (73 %). Novi člani izvršnega odbora so: Petra Krizmancic (31 glasov), Livio Rožič (31), Peter Žerjal (31), Erika Nardin (28), Igor Kocijančič (28), Jan Gregori (27), Maurizio Vidali (24), Maja Peterin (22). Nadzorni odbor, predsednica Nadia Kralj (38); efektivna člana: Sonia Sirk (32), Loredana Princic (29); suplenta: Peter Sterni (19), Marko Kojanec (17). Razsodišče, efektivni člani: Boris Bogatec (33), Paola Ursič (32), Jure Kufersin (31); suplenta: Denis Doljak (27), Sabina Slavec (26).
Predsedniško poročilo (Ivana Peterlina) in izvršnega odbora
Spoštovani gostje, spoštovani predsedniki, spoštovani predstavniki društev, dragi prijatelji!
Verjemite, da bi tudi to današnje poročilo najraje začel na čisto običajen način, z morda že nekoliko rutiniranimi stavki in razmišljanji, pa žal tega danes ne morem narediti. Svojo uvodno misel sem dolžan posvetiti prijatelju, športnemu zanesenjaku, človeku, ki je prav tu v Nabrežini, na območju, kjer smo danes zbrani, usmeril vse svoje športne ljubiteljske moči v rast domačega društva. Najprej kulturno – športnega, potem, po razdvojitvi, samo športnega društva Sokol. Seveda ste že sami razumeli, da se mi v spominu izrisuje podoba in pokončni lik Sava Ušaja, predsednika AŠD Sokol, ki se je od nas poslovil zadnje dni lanskega novembra. Odšel je kar naenkrat, brez pravega slovesa in pustil nam je bogato in veliko zapuščino. Danes ga v naši športni sredi pogrešamo, čutimo neko vrzel, ostala je praznina. In naš slovenski šport je nedvomno osiromašen. Izgubili smo poštenjaka, strokovno podkovanega športnega delavca, človeka, ki je vseskozi znal biti mož beseda.
Vse v dvorani prosim, da vstanete, da se mu v hvaležen spomin poklonimo z enominutnim molkom. Hvala!
Ob sprejemu mandata za predsednika našega Združenja sem si v programskem izhodišču zastavil cilj, da mora biti naš šport subjekt, da mora znati odločati o samem sebi, da mora biti naš svet sposoben, da si sprotno ustvarja svoj vsakdan, da si zna izrezati svoj prostor, ki naj bo viden, med vsemi dejavniki našega slovenskega organiziranega življa v manjšinskem prostoru.
Kot cilj, ki ga moramo doseči, smo si postavili točko, da moramo biti sposobni realnega načrtovanja svojega obstoja in predvsem to, da moramo biti sposobni in znati prisluhniti vsem odgovorom, ki nam jih je narekovalo opravljeno raziskovalno delo na terenu, da moramo imeti v sebi dovolj energije, da zmoremo klesati uspešne strategije, ki naj blažijo negativne pojave s terena. Tako je neodložljiva naloga tudi našega športa, da opozori javnost na svojo veliko negodovanje ob novicah, ki se pojavljajo v časopisju, ko poročajo na primer o debatah v tržaškem občinskem svetu o tem, ali je oportuno ali ne izobešati ob prvomajskih praznikih zastave, ki so lahko samo rdeče ali tiste, ki imajo tudi vtisnjeno peterokrako zvezdo, z izgovorom, da je vse to že preživeto in da pravzaprav tovrstna manifestativnost moti razpoloženje občanov. To poigravanje z zgodovinskimi dejstvi naš športni svet obsoja, a v isti sapi tudi apelira na vse naše organizirane dejavnike, naj vendarle dvignejo tudi svoj glas in izrazijo svoj javni protest. Ta naša miselna in akcijska otopelost ter molk s strani vseh tistih, ki bi morali vzdigniti svoj glas, jemljemo kot kričeč manko, smo pa tudi zelo zaskrbljeni nad tem, kaj se z nami dogaja. Smo že popolnoma izgubili vse svoje srčne naboje, s katerimi smo se prebijali v prejšnjih desetletjih?
Popolnoma nam je bilo jasno ob zastavljanju programskih iztočnic našega dela, da je ena najbolj ogroženih komponent naše stvarnosti jezik. Naš slovenski jezik. To je problem, ki se ga danes še ne zmorejo frontalno lotiti niti naše šolske strukture, problem, ki postaja iz dneva v dan bolj pereč, problem, ki se širi in mi še ne zmoremo najti nekih stvarnih strateških odgovorov. Nikomur od nas ni prav jasno, kje naj se ga lotimo, nimamo izrisanih strategij o tem, ali naj naša šolska vrata odpremo kar vsem, tudi neslovensko govorečim otrokom, učencem in dijakom in ni nam prav jasno, kdo naj se v prvi osebi spopade s problemom. Pri našem Združenju smo si zamislili jezikovni poligon, soustvarili smo ga s pomočjo Slovenskega raziskovalnega instituta in skušali dati vsaj neki minimalni odgovor problemu, o katerem govorim. Naš jezikovni poligon ne predstavlja rešitve, in tega se dobro zavedamo, želi pa biti neke vrste izziva vsej naši javnosti, da se z dobro voljo nekaj vsekakor da narediti. Jezikovni poligon smo ponudili vsem našim šolam, ki so se na pobudo odzvale stoodstotno, k sodelovanju smo pritegnili tudi vsa naša društva, ki so na poligonu nastopila s svojimi športniki do 14. leta starosti, in vsi imamo občutek, da smo prvi kamen v kalno vodo le zagnali. Gre torej za neke vrste praktičnega laboratorija, reševanja nečesa, za kar vsi vemo, da je pereče, pa pravzaprav ne vemo, kje naj se problema lotimo.
ZSŠDI je tudi v tem zadnjem dveletju skušalo z vsemi svojimi močmi predvsem klesati svojo lastno podobo in je nenehno iskalo prave vzvode, kako naši javnosti, našemu človeku in predvsem našim mladim dopovedati, da je naš šport pravzaprav nekaj posebnega, nekaj, kar po svoji vsebini ni ravno primerljivo z italijanskim športom, pa tudi ne – z vsebinskega vidika – s tem, kar je šport v Sloveniji. Naš šport je nosilec tudi drugačnih valenc, predvsem jezikovnih in narodnostnih, a je vendarle tudi nekaj zmagovitega, nekaj, v kar je po našem mnenju prav gotovo vredno verjeti in jemati za zgled. Mi smo prepričani, da naše akcije ne smejo in ne morejo imeti svojega konca samo pri besedah, ampak so bistvena dejanja, ki jih ustvarjamo na terenu in ta dejanja morajo biti zanimiva, privlačna, predvsem pa model uporabnosti v vsakdanjem življenju.
Šport je že po svoji glavni značilnosti predvsem svet mladih. To so mladi po letih, mladi v razmišljanjih, kar pravzaprav niti ne odgovarja nujno kronološki starosti. Biti mlad pomeni, da si v svojih razmišljanjih iskriv, iznajdljiv, reaktiven in da nikoli ne obsediš v neki otopelosti. Tudi v tej zadnji mandatni dobi smo si postavili vprašanje, kakšen je ta naš svet mladih. Veliko smo se spraševali, kateri so danes bistveni interesi naših mladih. Je to iskanje zaposlitve, je to morda hrepenenje po uveljavitvi v družbi in s tem neka rast na družbeni lestvici naše manjšine? Seveda je vse to, a prišli smo do spoznanja, da so osnovne vrednote naših mladih tudi drugje. Mladi si srčno želijo iskrenosti, želijo si predvsem verodostojnosti, želijo si nečesa, kar naj njihovo pozornost pritegne, želijo si nečesa, ki naj jim aktivno zapolni možgane, dušo in srce. In prav od tu izvira naše intenzivno razmišljanje o našem jutrišnjem dnevu. Naši seminarji za mlade (pred dnevi smo jih na Otočcu imeli 92!), naš Laboratorij bodočnosti, ki smo ga lani priredili v tržiškem Kinemaxu, letos pa ga bomo v Trstu meseca maja, niso nič drugega kot iskanje nekih vsaj približnih odgovorov na to, kakšen bo naš jutrišnji dan, odgovori, ki naj našega mladega vsaj malce pomirijo in mu vcepijo v srce vsaj kanček upanja, da pred sabo nimajo zgolj črnine, ampak tudi svetle žarke. Ob vsem smo doživeli tudi to, da so lani leteli na nas očitki, da pogledi v prihodnost ne spadajo v naš resor, da skačemo drugim v zelnik, da to ni v naši pristojnosti, ker smo mi pač samo šport! Takih očitkov nismo ravnodušno sprejeli lani in ne sprejemamo jih niti letos. Kdor tako govori, ne ve, kaj govori! In dejstvo, da so k naši letošnji izvedbi Laboratorija pristopile vidne ustanove, kot so Zadružna kraška banka, Slovensko deželno gospodarsko združenje, Slovenski dijaški dom iz Trsta, Aurora Viaggi, podjetje Samsa in še drugi, je samo dokaz, da je ubiranje teh smeri s strani našega Združenja povsem pravilna programska izbira.
Vsebinski binom ZSŠDI – slovenska šola se utrjuje, vidno raste, se programsko nadgrajuje iz leta v leto in vse to jemljemo kot enega naših največjih izpeljanih programskih uspehov. Govorjenje v prazno, da dialog med našo šolo in teritorijem ni mogoč, je prav gotovo ocena s prilitim strupom, ki pa, po našem mnenju, ne odgovarja resnici. Dialog je mogoč, pa čeprav je šolska struktura zapletena zadeva, ki jo je treba spoznati, se z njo soočiti v vseh podrobnostih, in ko govorimo o dialogu, moramo tudi vedeti, da lahko do njega pride samo v primeru, da je kakršnakoli zunanja ponudba zanimiva, strokovno obdelana, predvsem pa nikoli filozofsko improvizirana, ampak verodostojna. Dogovori po načelu larifari so nujno obsojeni na neuspeh, na kritiko, na zapiranje vrat. ZSŠDI si šteje v čast in ponos, da smo s šolskimi strukturami na vseh ravneh izpeljali celo vrsto pobud, ki gredo od Skokičinega vrtiljaka, jezikovnih poligonov, deželnega tekmovanja v igri med dvema ognjema, z vabilom dijakov višjih srednjih šol na naše seminarje, pa do podpisa protokola med našim Združenjem in ravnatelji višjih srednjih šol o obvezni praksi naših dijakov, ki jo opravljajo tudi v naših uradih.
Že prej sem spregovoril o naših naporih po strokovnem izobraževanju naših športnih kadrov. Seminarji z zanimivimi temami za naše že rutinirane odbornike, ki smo jih lani izvedli v Trstu in Gorici, letos pa v Nabrežini, so odlično uspeli in udeležba na njih je bila nadvse zadovoljiva. A mi iščemo tudi temelje za svojo bodočnost, zato našo pozornost obračamo tudi v mlade, v tiste moči, ki bodo verjetno že v prihodnjih letih morale nadomestiti današnjo garnituro naših odborniških moči. Z neprikritim veseljem lahko povem, da človeku res zaigra srce, ko na takem seminarju zagleda polno dvorano mladih obrazov. Številke so v vzponu: pred štirimi leti jih je bilo v Postojni 50, pred tremi na Ptuju 60, lani na Ptuju nekaj čez 80, letos na Otočcu pa že 92. No, ja! Vem in slišim: v marsikaterih naših krogih se škodoželjno nasmihajo in v medsebojnih komentarjih ponujajo edino razlago, ki jo lahko proizvede njihova kulturna ozkost – »Seveda jih imajo preko 90, saj jih peljejo na izlet in …. konec koncev je to šport, samo šport!« Naš odgovor takim kulturno široko razgledanim glavam ni bil v preteklosti, pa niti sedaj ne bo polemičen. Se pa sprašujemo, zakaj se tako malo naših organiziranih sredin loteva nečesa podobnega. Povsod slišimo jamranje, da mladih ni nikjer, pa se sprašujemo, kako to, da jih tudi sami ne zberejo 60, 70, 80, 90, ki bi lahko bili tudi njihovi bodoči kadri. Smešno govorjenje, kaj? A mi razmišljamo drugače in brez polemike: v duhu novih usmeritev, ki jih poudarja in priporoča deželni odbornik za kulturo in šport Torrenti, da je treba sile združevati in predvsem iskati možnosti, da skupno uresničujemo programe, ki so lahko zanimivi in uporabljivi za več komponent naše narodnostne skupnosti, predlagamo, da bi namesto polemiziranja razmišljali o tem, da bi strokovne tečaje za mlade bodoče kadre lahko pripravljali s skupnimi močmi. Tako bi naši seminarji lahko prerasli ozke meje samo ene vsebinske specifike in se razvili v neke vrste večdnevnega Tabora mladih, kjer naj se udejanja strokovna priprava za naš jutrišnji dan, od kulture pa do športa. So to sanje? Pri ZSŠDI mislimo, da ne. Samo hoteti je treba in biti tudi prepričani v geslo, ki je našemu športnemu svetu tako pri srcu, da Skupaj zmoremo!
Posebno poglavje in posebno razmišljanje zasluži pojem Benečija. To je stvarnost, ki smo jo prav gotovo tudi pri našem Združenju veliko let zanemarjali. Bolje rečeno, vanjo se nismo poglobili, nismo se ji znali in zmogli približati na pravilni način. Če smo zelo iskreni, moramo tudi priznati, da se k tej stvarnosti nismo približali v zadnjem času, ker naj bi to bil sad točno definiranih programov. Ne! Če smo pošteni, moramo priznati, da se je ZSŠDI približalo Benečiji pravzaprav v sklopu nekih naključij. Z Benečijo smo namreč na novo zadihali ob lanskoletni majski etapi krožne kolesarske dirke po Italiji, ki je potekala tudi po krajih, kjer živimo mi Slovenci. Naši ljudje so po vaseh v Benečiji pripravili ob Giru enkratno vzdušje. Slika z vtisnjenim pečatom slovenskosti v Benečiji se je pojavila v državnih medijih, predvsem na TV ekranih, obšla je cel Apeninski polotok in širše gledano ves svet. Naši rojaki v Benečiji so začutili, da je lahko kolesarska etapa ena edinstvenih priložnosti, da stopiš iz anonimnosti, iz dolgoletne zamolčanosti, in da svetu na neprisiljen način izpoveš svojo pripadnost. In te želje so se povsem spontano uresničile. Naše Združenje je pri projektu Giro v Benečiji sodelovalo kar aktivno in v tesni povezavi z SSO in SKGZ pripravilo nekaj odmevnih akcij, ki so ustvarile veliko vidljivost in odmevnost. A bistveno je nekaj drugega: našli smo vzvode za uresničitev novega odličnega dialoga z vodstvom dvojezične večstopenjske šole v Špetru in z odborniki Planinske družine Benečije. In v tem pozitivnem ozračju so stekli pogovori, nastali so programi za športne tečaje, katerih naj se med šolskim letom udeležujejo najmlajši v Benečiji, nastala je gradnja nečesa, vsebinsko gledano, novega. Naš projekt z naslovom Slovenščina moj jezik je srečno vzletel, še traja in nas navdušuje.
Poudariti moram, da smo lahko to zamisel uresničili s pomočjo Ciljnega začasnega združenja Projekt, ki je naše vsebinske zasnove ovrednotilo kot dobre, in jih tudi ustrezno finančno podprlo. Seveda nas ob tej ugotovitvi že danes močno skrbi, kako bo s projektom Slovenščina moj jezik v novem šolskem letu oziroma v novi športni sezoni. Kdo nas bo podprl? Kdo bo ovrednotil, tudi s finančnega vidika, naše delo, bomo prisiljeni Benečijo po enem samem letu pustiti na cedilu? Ob analizi opravljenega dela se nam kaže slika o lepem in odmevnem uspehu naše akcije. O tem nas prepričujejo pohvalne besede cele vrste dejavnikov, ki so vpleteni v projekt: od učnega kadra dvojezične šole, do samih otrok, prvih akterjev izvajanja naših programov, od šolskih oblasti do medijev, ki izvajanju našega programa posvečajo res veliko pozornost. Naš recept je bil in je zelo enostaven: radi bi, da bi slovenski jezik, ki se ga otroci že itak učijo v šoli, približali na še drugačen način, čisto nič nevsiljiv, kjer naj ne bo zgolj neka suhoparna teorija na prvem mestu in kjer naj ne bo glavno orodje slovnica, ampak naj vse skušajmo nadomeščati z igrivostjo, sproščenostjo in z žogo v rokah. Že po prvem letu dela imamo vtis, da jim s takim posredovanjem našega jezika izrazoslovje postaja bližje in pridobivajo občutek, da je tudi slovenščina zelo lep in melodičen jezik. Pogoj je seveda, da vadbeni proces poteka izključno v slovenskem jeziku.
Omenil sem našo skrb, kako bo v prihodnje. Mi pri ZSŠDI srčno upamo, da nam bo omogočeno nadaljevanje projekta. V nasprotnem primeru bi vse opravljeno delo kaj kmalu potonilo v pozabo in ponovno bi se znašli na začetni skromnosti. Po našem mnenju bi to bila prava katastrofa.
Marsikdo mi je globoko zameril in nejevoljno komentiral moje besede, ko sem pred kratkim v intervjuju za slovensko televizijo RAI izpostavil javnosti svojo skrb, kaj bomo pri ZSŠDI naredili in kako ukrepali, če nam za leto 2017 Dežela iz zakona za slovensko manjšino glede na lanska dodeljena sredstva odtrga 20 odstotkov. Naj bom jasen: če pride do tega, pomeni, da bo ZSŠDI razpolagalo s 55.000 evri manj, kar pomeni ne razpolagati z zelo zajetnim delom prispevka, ki omogoča naše delovanje. Vračam se k intervjuju: pred kamero sem dejal, da če sem kot predsednik črnogledo razpoložen in če na stvari gledam pesimistično, potem moramo biti pripravljeni, da se bomo pač morali nečemu odpovedati. Prav ali ne, pravično ali ne, tako je! In dejal sem, da bo moral odbor ZSŠDI vzeti nase breme tudi s kako nepopularno odločitvijo. Tako bi se morda morali odpovedati svojemu sedežu v Gorici in tako bi celo lahko enega od naših štirih uslužbencev morali zaposliti s polovičnim delovnim urnikom in seveda polovično plačo. Pa je zaradi tega mojega javnega razmišljanja – ponavljam, zaenkrat samo razmišljanja – završalo tako, kot da bi na vratih našega goriškega urada že bila veriga. Strah, alarm, zguljene fraze o zapostavljanju goriške stvarnosti. Take reakcije jemljemo kot otročje. In res me zanima, kaj bi vi rekli na mojem mestu. Morda to, da moramo goriški urad pustiti odprt, ker je to simbolični znak neke naše prisotnosti, pa da namesto zaprtja izvršni odbor sprejme odločitev, da na cesto vržemo enega uslužbenca. Bi morda rekli, da je rešitev v tem, da odbor Združenja sklene, da društvom odreže vsako pomoč, na primer pri priredbi manifestacij ali pri trenerskih dnevnikih, skratka, da ne podpremo nikakršne pobude, ki jo pripravljajo društva na terenu? Bi mogoče bil to pravi recept in dober odgovor?
Nastala situacija nas resnično skrbi. Nekaj mora biti jasno: od vedno smo bili pri ZSŠDI zagovorniki delitve sredstev po ključu uspešnosti, iznajdljivosti, po posredovanju novih zamisli, po ključu zdrave konkurence med vsemi dejavniki, ki ustvarjajo naš vsakdan. Mi smo bili vedno za to, ker smo se vedno čutili na nekem stranskem tiru, ker so naš slovenski šport odločujoči faktorji pripustili k mizi, kjer se odloča o porazdelitvi sredstev, kot zadnjega izmed dejavnikov in ko so drugi že prejemali ustrezna sredstva za svojo dejavnost, smo mi bili še vedno na ničli! Ker ima šport na razpolago pokrovitelje ali sponzorje, da se razumemo, so v en glas zatrjevali in utemeljevali dejstvo, da si mi lahko pomagamo tako, medtem ko ostali te možnosti nimajo. Prav vsi pa dobro vemo, da smo že pred nekaj leti zašli v globoko ekonomsko krizo in da postajajo pokrovitelji in meceni neke vrste fatamorgana. Naši javnosti smo to skušali, in še vedno skušamo, dopovedati in prav zato smo tudi vsa ta leta utemeljevali in še danes utemeljujemo pojem meritornosti kot edini pravi ključ porazdeljevanja sredstev iz javnih skladov. A vendar: ne tako! To, kar nam v tem trenutku ponuja Dežela, je zgrešen in zapleten princip, s katerim se ne moremo strinjati. In ne moremo se niti sprijazniti s trditvijo, da se naša organizirana skupnost z vsem tem strinja. Pri Združenju nam resnično ni jasno, zakaj moramo ob vsem ogromnem opravljenem delu na področju mladih, sociale, strokovne rasti, raziskovalnega dela, široke zasnove in izpeljave cele vrste kulturno športnih manifestacij in skrbi za naš slovenski jezik še vedno nekomu – kdo ve komu? – nekaj dokazovati. Dokazovati, da delamo, da smo živi, uspešni, kreativni, iznajdljivi in mladi. Kako je sploh mogoče, da nas celo kritizirajo, da s svojo energijo in z dokazovanjem naše žilavosti in uspešnih potez zasenčujemo ostale dejavnike, pa se moramo po drugi strani dokazovati in začeti vse znova, kot da ne bi ničesar pametnega opravili. Nočemo jamrati. Ker nismo pesimisti in na stvari gledamo stvarno in upam si trditi, objektivno, trdno računamo na to, da nam bo deželna posvetovalna komisija prav na podlagi opravljenega dela povsem prepričano dodelila manjkajoča sredstva in neskromno rečeno pričakujemo tudi nagrado za opravljeno delo. Če stvari ne bodo šle v to smer, potem bomo dobili občutek, da je z nami vsemi nekaj narobe in da naš šport še vedno ni zlezel na enakopravno raven z drugimi akterji našega vsakdana. Gre pa reformo vsekakor podpreti, saj bi morala za vse nas v bodoče predstsavljati žgečkljiv izziv, ko se bomo tudi med sabo kosali, kdo dela uspešno in kdo ugaša.
Oprostite mi kratek miselni premor. Z več strani – zanimivo, da pravzaprav niti ne iz športnega sveta – pa tudi preko medijev beremo, da naš izvršni odbor v mandatni dobi, od katere se poslavljamo, ni dajal prave teže športnemu gibanju na Goriškem. Celo to smo lahko prebrali, da je odbor goriško stvarnost zanemarjal. Verjemite, da nas tako besedičenje in taka poceni kritika zelo čudita, rekel bi, da bi se pravzaprav morali počutiti užaljene. Če je odbor, v katerem je sedelo kar nekaj vidnih predstavnikov goriške športne stvarnosti, ljudi z izkušnjami, z določeno kilometražo za sabo, zelo skrbno posvečal svojo pozornost nečemu, je to bila prav gotovo naša vidna in stalna prisotnost na terenu. S svojimi posegi smo se udeleževali občnih zborov, udeleževali smo se vseh organiziranih športnih manifestacij, bili smo na društvenih praznikih, na predstavitvah ekip in to – odstotkovno gledano – v 96% primerov. Če nas nekje ni bilo, je to pač bilo zaradi tega, ker je bila stvar tistega dne neizvedljiva in nemogoča, ali na nek dogodek sploh nismo bili povabljeni, ali pa smo vabilo prejeli na dan dogodka samega. Odkod to negativno razpoloženje do naše krovne organizacije, nam ni jasno. Tudi na skupščini predsednikov se iz ust prisotnih – in prisotnost je bila odstotkovno zelo visoka – ni prišla na dan kaka kritika, ki bi lahko nakazovala globoko nestrinjanje z delom izvršnega odbora ZSŠDI ali še huje, da bi nakazovala to, kar lahko beremo v časopisju in sicer, da je ta odbor vseskozi zapostavljal goriško športno stvarnost. V imenu odhajajočega odbora moram nujno izraziti globoko nesoglasje s takim govorjenjem in odbor ga v celoti odklanja.
Bili bi v svojih pogledih neobjektivni, če ne bi izpostavili močnega občutka, da se v naši organizirani sredini marsikaj spreminja. Če bi hotel pretiravati, bi celo moral reči, da gre, glede na preteklost, za epohalne spremembe. Seveda mislim tu na izrazito in poudarjeno sodelovanje med obema krovnima organizacijama SKGZ in SSO, katerih član smo tudi mi. Tako kot v preteklosti tudi danes naše Združenje prepričano podpira in pozdravlja ta nov pristop k reševanju naših težav, kjer zmoremo poenotiti svoja stališča. Danes zveni pravzaprav že preživeto terminologija “naši – vaši“. Ko gre za skupne globalne interese, ki zadevajo vso našo manjšinsko skupnost, si teh delitev ne smemo privoščiti več. Vendar si tudi želimo, da stvari v tem velikem sodelovalnem zanosu ne bi pripeljale do neke zvodenelosti. Vsaka komponenta, tako SKGZ kot SSO, ima svojo točno izrisano identiteto, ki jo mora ohranjati tudi v bodoče. Stvari ne gre mešati in zmešati do take mere, da več ne vemo, kdo je kaj. Drugače – kakšen smisel je, da imamo dve krovni? Imejmo samo eno! Prav tako si želimo, da bi v tem velikem duhu sodelovanja obe krovni razmišljali tudi operativno nekoliko drugače in da bi nameščali v razne odbore, kjer se odloča o vseh nas, ne samo političnih profilov ljudi, ampak da bi zmogli končno že enkrat premagati politično ideološke vidike pri izbirah in da bi v odbore imenovali predvsem strokovno podkovane ljudi.
ZSŠDI je veliko svojih energij usmerilo tudi v gradnjo odličnih odnosov z dejavniki, ki so po našem mnenju bistvene komponente našega organiziranega vsakdana. Tako bi rad omenil naše odlično sodelovanje s konzulatom Republike Slovenije, z generalno konzulko Ingrid Šergaš na čelu, odličen dialog z obema deželnima svetnikoma Igorjem Gabrovcem in Stefanom Ukmarjem, z obema krovnima organizacijama SKGZ in SSO, z župani naših okoliških občin in z občinskimi odbori, in kajpak, z italijanskim olimpijskim odborom CONI, z Olimpijskim komitejem – zvezo športnih zvez Slovenije in Uradom Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport. Zelo mi je pri srcu, da izpostavim tudi naše strokovno sodelovanje v prvi vrsti s Slovenskim raziskovalnim institutom in Narodno in študijsko knjižnico. Pri ZSŠDI smo prepričani, da nam prav stroka omogoča rast in se zato trudimo, da bi prav s temi dejavniki utrdili širok in pozitiven dialog.
Dovolite, da se s tega mesta tako v osebnem imenu kot v imenu vsega izvršnega odbora našega Združenja tudi srčno zahvalim vsem našim medijem. Vsi – tako Primorski dnevnik kot tudi slovenski časnikarski odsek na deželnem sedežu Rai, Novi glas, spletna stran Slosport in oddaja na koprski televiziji, posvečena našemu športu Športel – dajejo našemu športu bogate in po našem mnenju izrazite poudarke, saj zelo intenzivno spremljajo vse naše pobude, naš razvoj, našo rast in nasplošno vse naše programe, za kar smo vsem zelo hvaležni. Prinašem Združenju smo prepričani, da mora tudi na tem področju vladati širok dialog, predvsem pa medsebojna dialektična iskrivost mnenj, kjer naj pride do pozitivnih soočanj in nikakor ne do nekega pretapljanja vsebin in samo pasivnega sprejemanja dogodkov. Prepričani smo, da mora vsakdo obdržati svojo kritično avtoriteto, jo ponuditi vsem nam, predvsem pa bralcu, poslušalcu ali gledalcu. Samo tako lahko pride do rasti, ko na podlagi komentarjev lahko razumeš, kje so bile storjene napake, če so bile res storjene, kaj je potrebno izboljšati, kaj popraaviti, kaj opustiti in čemu posvečati večjo pozornost. Mediji so – zrcalno gledano – naša vest, ko slišiš pozitino ali negativno kritiko, komentar ali pohvalo veš, pri čem si.
Svoj zadnji miselni fleš posvečam pokroviteljem, našim ekonomskim partnerjem in vsem se javno zahvaljujem zaupanje, ki nam ga izkazujejo. Zadružna kraška banka, podjetje Nova, Grafica Goriziana, Area sport, Aluboma, Kinemax, Zadružna banka Doberdob in Sovodnje, Združenje slovenskih naravnih zdravilišč, Terme Snovik, Terme Krka, Park vojaške zgodovine v Pivki, Bar G, Edo tours. Vsi ti so naši tesni sogovorniki in tudi z njihovo pomočjo iščemo vzvode za še nadaljnjo uspešno rast. Zelo smo počaščeni, da vsi ti naši partnerji vidijo v našem delu možnost tudi svoje rasti in področje za svojo večjo vidljivost.
Spoštovani predsedniki in predstavniki naših društev, naš današnji dnevni red predvideva tudi točko, ko bo treba izvoliti predsednika Združenja in ostalih organov naše organizacije, od izvršnega odbora do nadzornega in razsodišča. Prepričan sem, da bodo znali vsi izvoljeni odlično odigrati svojo vlogo v prihodnjem dveletju. Vendar mi dovolite, da ob zaključku tega poročila izrazim tudi kratko osebno noto: ZSŠDI razpolaga danes s strokovno odlično pripravljenim delovnim timom. To je ekipa, ki nam jo drugi – predvsem v italijanskih krogih – zavidajo, to je ekipa, ki zmore brezhibno izpeljati vsak projekt, za katerega se odloči izvršni odbor. To je ekipa z veliko profesionalnostjo, ekipa, ki kakovostno še vedno raste, ekipa, ki je še vedno voljna izpopolnjevanja. Zato pri ZSŠDI besede improvizacija ne poznamo in vse, kar ekipa udejanji, ni stvar neke trenutne razpoložljivosti in ne sloni na osebnih občutkih. Prav nasprotno! Vse je načrtovano in prav zato je ZSŠDI eno izmed naših najbolj uspešnih organizacij – zato naj gre s tega mesta moja javna zahvala Ksenji Slavec, Evgenu Banu, Martinu Maverju in Igorju Tomasetigu.
Pred 2500 leti se je filozof Tales vprašal: «Kdo je lahko srečen?« Dal si je tudi odgovor: »Srečen je lahko tisti, ki ima zdravo telo, radoveden um in prilagodljivo naravo!« Mislim, da je ta starodavna ugotovitev lahko tudi izredno dober recept za našo skupno nadaljnjo rast!
Priznanje ZSŠDI za življenjsko delo v športu
Priznanje za življenjsko delo v športu prejme Saverij Rožič.
Prav gotovo lahko imamo Saverija Rožiča za eno izmed ikon našega slovenskega športa. Ta njegova življenjska predanost tej aktivnosti sega daleč nazaj v daljno leto 1946, ko je kot telovadec nastopal na prvomajskem slavju na Stadionu 1. maja v Trstu. Bil je tudi častni nosilec štafetne palice na prvi Titovi štafeti, ki je opravila pot od Benečije pa vse do Gorice.
Vseskozi je bil vnet športnik in preizkušal se je v metu kopja, v skoku v daljnino in skoku v višino.
Od leta 1962 je član Slovenskega planinskega društva Gorica. Poudariti moramo, da ga je narava popolnoma prevzela, tako da se ji je predal malodane z dušo in telesom. Očaran od planinskega sveta in gorovja je ogromno svojih moči in prostih ur posvetil organizaciji najrazličnejših pohodov in to od vzponov na Triglav pa do pohodov Števerjan – Gonjače.
Ta predanost gorskemu svetu, njegovim lepotam, pa tudi zimski idili ga je polagoma spremenila v nepogrešljivega spremljevalca vseh naših pobud, ki so povezane z naravo. Ob vsem pa moramo izpostaviti še nekaj in sicer to, da ima Saverij Rožič veliko srce: res ne gre nikamor praznih rok, povsod se pojavi z domačimi dobrotami in žlahtno kapljico. V njegovi družbi je vsem toplo pri srcu in vsi ga imajo radi.
Priznanja
Priznanje za življenjsko delo v športu prejme Viktor Stopar
Prav nič ne pretiravamo, če postavimo trditev, da si tržaškega slovenskega športnega prostora ne bi mogli zamisliti brez njegovega nadvse dragocenega doprinosa.
Viktor Stopar se je športnemu svetu predal tako rekoč z dušo in telesom, že pred mnogimi leti kot odbornik pri ŠD Zarja v Bazovici, kjer je skrbel predvsem za žensko odbojko, kasneje pa je bil med pobudniki in ustanovitelji naše prve združene športne enote ŠZ Sloga. Društvu je zarisal trdne in globoke temelje, bil je tudi predsednik in sadovi njegovega dela so povsem otipljivi tudi danes. Pri društvu Sloga je tako rekoč iz niča postavil na noge tudi planinski odsek in ga uspešno vodi že več kot tri desetletja. Krona njegovega dela pa je nedvomno Pohod bazoviških junakov, ki si ga je sam zamislil in začrtal in je danes ena največjih in najbolj množičnih pohodniških pobud v našem prostoru. V letošnjem septembru bo na vrsti že 37. izvedba in na čelu množice pohodnikov bo brez dvoma korakal ponovno on. In prepričani smo, da bo tako tudi v prihodnje in da bo Viktor Stopar naše planince še veliko let uspešno in srčno vodil na Pohodu bazoviških junakov vse do spomenika na bazovski gmajni.
Priznanje za življenjsko zvestobo slovenskemu športu v Italiji prejme Edi Bole
Ko govorimo o našem namiznem tenisu, ne moremo mimo imena Edija Boleta. Povsem predan tej športni panogi se danes lahko ponaša z izjemno bogato športno kariero, ki pa ji pravzaprav še ni videti konca. Resnično lep in pomemben zgled za mlade generacije, ki prehitro obupajo, prehitro vržejo puško v koruzo in prehitro odnehajo. Edi Bole je živa priča drugačne zgodbe, ki govori o tem, da vnaprejšnje vdaje ni, da je treba vztrajati in se boriti za dosego cilja dan za dnem. To pa ni samo lekcija obarvana s športno tematiko, ampak jo lahko pojmujemo tudi kot lekcijo za življenje.