ZSŠDI
Rubrika
“Mnenja”
16. marec 2014
Andrej Vremec: “Kam pluje naš šport?”
Pred nekaj tedni je bila v prostorih male dvorane Kulturnega doma v Gorici okrogla miza na temo” Kam pluje naš šport”. Namen tega srečanja je bil se vprašati ali ne bi kaj spremenili ali pa posodobili v sklopu našega športnega delovanja s tremi iztočnicami:
1. je naš sistem še aktualen?
2. zakaj ne bi nastopali v slovenskih ligah in prvenstvih?
3. ali so naši atleti še zadosti lačni uspehov?
Zaradi v naprej dogovorjene sinteticnosti se nisem predolgo zadržal na startnih pozicijah in sem raje prepustil besedo publiki (vsem navzočim se še enkrat zahvaljujem za tako številnčno prisotnost!), tako da bi lahko vsi imeli besedo.
Toda moja ideja razdelitve našega športa v tri sklope, ki morajo črpati resurse iz drugačnih blagajn: šolsko/mladinski šport je baza našega športa in ne samo tega – med petim in osemnajstim letom mora naš športni sistem nuditi mladim čim širšo in strokovnejšo osnovo za nadaljnjo športno udejstvovanje. Npr. : italijanski šolski sistem ne predvideva lika športnega učitelja v osnovni šoli, tako ga mora nekdo nadomestiti. Tu nastopijo društva in ZSŠDI, ki bi “morala” organizirano nuditi možnost šolam, da bi imeli športne učitelje, katerih naloga je motorično izobraziti osnovnošolce do potankosti, in ne to kar delamo večinoma: rekrutiranje v lastne klube – večkrat zgodnja specializacija! Nato na bazi specifičnih testiranj (motoričnih in psihološko – intelektualnih), usmerjati otroke v pravo panogo. Pri nas in ne samo pri nas se večinoma odločamo za panoge, ker je blizu doma, ker je to že igrala mama ali tata, ja ma prijatelji so tam…. že dobro, toda ne vedno uspesno! Šport nam bi moral biti v oporo k boljšemu, zdravemu in uspešnejšemu načinu življenja, kjer je tekmovalnost samo konica iceberga, do katere je pot dolga , naporna, a zanimiva, vzburjajoča, adrenalinska in polna neznank. Tako, da bi družine bile bolj pripravljene pri izbiri panoge, ki v osnovnošolskih letih ni vedno enostavna. Sirša bo motorična baza, tem bolje bo za mladega športnika na poti uspeha. Tako bi imeli v srednješolskih letih boljše pogoje za delo, saj bi tu sledila logična nadgradnja prejšnjega obdobja!
Tekmovalni šport bi zavzemal ekipe in posameznike, ki po vsaj petkrat tedensko trenirajo in tekmujejo, s ciljem-maksimum uspeha na čim višjem tekmovalnem rangu. Tu bi se posluževali najboljših trenerskih kadrov za te kategorije, včasih tudi neslovensko govorečih (tu bi se naši mladi vaditelji pridno učili!!!), tako da bi bili v obeh sklopih finančno podprti od sponzorjev in krovnih organizacij, saj bi bili vetrina našega športnega sistema. Tako športno/šolski in tekmovalni sistem sta del naših investicij!
Tretji sklop-rekreacija pa (govorimo o amaterskem športu, kjer je cilj druženje in rekreiranje duha in telesa) mora biti ekonomsko neodvisen in ne sme črpati fondov iz ostalih dveh resursov.
Drugi argument vecera je bil nastopanje v Sloveniji in ne v Italiji. To sicer ni nujno, je pa treba razmisliti marsikaj: je pomembnejše biti spoznaven v Venetu in Lombardiji ali pa v Mariboru in v Novem Mestu? Mene strašansko moti, ko marsikateri Slovenec ne ve, da sploh obstajamo, da o naši zgodovini ne vedo skoraj ničesar, čeprav Pahorji in Rupli niso prav Štajerci, mar ne? Že sam Ivo Daneu, legenda slovenske in mednarodne košarke, ne vedno rade volje podčrta lastnih korenin (Opčine in Bazovica….), to je dokazal na obeh zadnjih snidenjih pri nas v Trstu in Gorici. Včasih se mi zdi, da imamo dva “sovražnika” in eden je domač! Seveda se strinjam, da je naša istitucionalna dolžnost brusiti meče z Lahi, toda ekonomska slika nam pravi, da toliko denarja pa res se ne izplača potratiti, vsaj po mojem ne! Verjetno bo najmodrejša solucija spet temeljito sodelovati z matico na turnirjih, pripravah, izobraževalnih tečajih, itd! To moramo istitucionalno podpirati in ne samo kot snidenja, temveč za spoznavnost našega jezika in kulture.
Zadnja iztočnica večera je bila: ali so naši mladi še tako željni športnih ambicij? Imam večkrat občutek, da je tekmovalna ambicija naših atletov malce splahnela, saj želje po dodatnih treningih, da ne govorim o poletnem individualnem delu, skoraj ni, ali pa je ne nudimo? Vem, da pojav ni samo v naši mali družbi, v Italiji in Sloveniji so raziskave neizprosne: višjesolcev, ki se ukvarja s športom je okoli 50%, kaj pa ostali? In tu se vrnem na prvo točko, ko govorim o organizirani rekreaciji, ki daje vsem možnost izbire in udejstvovanja. Strokovnjaki nam že desetletja dokazujejo, da samo manjši del športnikov lahko tekmovalno uspe na višjih rangih ,tako je logično, da večini je usojena rekreacija, zlepa ali zgrda. Če jim šport predstavimo v pravilni luči, ne vidim razlogov, da ne bi začeli deliti športnike v tekmovalne in rekreacijske že proti koncu visješolskega ciklusa. Seveda tu govorimo o športnem sistemu, ki že od mladih nog skuša razložiti športnikom, koliko, kdaj in zakaj! Sistemu, kjer je doživljanje športa zabava, sprostitev, druženje, učenje, disciplina, zdravje, fair play (vrstni red je poljuben!). Tu je moj poseg verjetno težko izvedljiv, saj je dvig športne kulture kompleksen postopek.
V zgornjih vrsticah sem skušal razjasniti svoje poglede, ki pa izhajajo iz direktnih izkušenj na terenu, bodisi kot šolnik in trener/vaditelj. Dvig športne kulture nam bi to omogočil a pot do tega je dolgoročna investicija, ki je vredna časa in kapitala, ki ga tu potrebujemo, prepričan sem, da taka investicija v šolstvo in mladino nas lahko samo oplemeniti.
Dobri športniki so večkrat tudi dobri študenti, a to je druga zgodba.
Arhiv: | home slosport