Naš vsestranski športni delavec Andrej Vremec nam je poslal pismo (razmišljanje), ki ga z veseljem objavljamo.
Andrej Vremec: v osebnem imenu, kot svobodni športni delavec …
V teh utesnjenih časih, ko na obzorju ni videti še luči ,je ta pravi čas, da se ponovno razmisli: za koga delamo, ali smo vzgojni in smo lahko še konkurenčni na športnem področju?
Kot delavec na terenu, ki strmi, da bi naši mladi imeli en idejni vzorec, zakaj se s športom ukvarjamo, vsaj pri nas, kjer naj bi poleg veselja, tekmovalnosti, užitka v gibanju, zabave in družabnosti imeli še globoke narodnostne temelje, sem malo v težavah. Ali ni to trenutek, ko bi morali biti še bolj složni in s skupnimi soočanji, izmenjavo idej, izdelati smernice naše bodočnosti, kjer bo treba imeti ene smernice. Časi se bodo spremenili, ne bo vseh finančnih resursov, kot smo jih bili vajeni, niti tekmovanj ne bo več istih, vsaj za krajše obdobje ne (eno ali več sezon), torej moramo staviti glave skupaj in pomisliti na bodočnost. Katere panoge – društva – starostne kategorije bodo imele prednost in zakaj?
Vsi športni delavci vemo, da je že dolgo let preveč društev na terenu. Da se ne bi slabo razumeli, nisem za zaprtje le teh; sem pa mnenja, da si bo treba temeljito zamenjati cilje, ki morajo imeti dobre razloge na trdih temeljih. Smo v stanju uspešno voditi več kot petdeset športnih društev, smo v stanju imeti enajst članskih ekip v nogometu, ima smisel imeti sedem članskih ekip v košarki, itd.? Se ne gre samo samo za dejstvo, da v nekaterih od teh ekip je velika večina igralcev, ki nimajo blage veze z našo kulturo, jezikom in zgodovino, ampak ali bo to še smiselno? Ali se ne zavedamo, da neizprosno in neustavljivo padamo v kvaliteti in predvsem v smotru naših športnih ustanov?
Mar ne bi vsako društvo imelo eno namembnost, ki ni samo vaška pripadnost ali pa neizmerni ego nekaterih predsednikov, ki raje kot, da bi stopili na pot sodelovanja, se zakoličijo v kot in pozabljajo na zgodovinsko pripadnost in cilj društvenega obstoja?
V tem trenutnem zatišju, kjer vsaj do konca meseca ne bo treningov in tekem, ne bi ponovno temeljito razmislili za koga se toliko martramo in ali smo še sploh vzgojni?
Še danes mi ni jasno, kaj delajo vsi ti neslovenci v našem športu? Po katerem ključu jim odpiramo vrata, koliko jih lahko imamo v vsaki ekipi ali pa vadbeni skupini? Ko pogovorni jezik na terenu ni več slovenski, kakšen vzorec dajemo mlajšemu rodu, se vam ne zdi, da smo na račun medvaške in medpokrajinske ihte izgubili nadzor nad tem? Sam sem iz mešane družine in sem si tudi ustvaril jezikovno mešano družino, zato naj moje besede ne zvenijo kot antiitalijanske, niti zdaleč. Ko sem sodeloval pri italijanskem društvu s Tržiškega, sem jih vprašal, za koga se trudijo in sem se posledično prilagodil njihovim idejam, ker so bile zelo vzgojne: delamo za našo mularijo! Isto se mi je dogajalo, ko sem štiri leta študiral treniral in igral košarko v Piemontu, sporazumevanje v njihovem narečju, mi je bilo na začetku španska vas, na koncu prve sezone pa je bilo normalno, da so tudi z menoj govorili po njihovo! Sem moral spoštovati njihove ideale, navade in kulturo.
Večina naših športnih objektov je skoraj neuporabnih ali pa so dobri samo za dvakrat tedensko rekreacijo. Izkušnje mi pravijo, da brez tehtnega trženja lastnih objektov, bo na koncu sezone računica v rdečih številkah. Primankuje nam ne samo slovensko govorečih atletov, marveč tudi trenerjev in odborniškega kadra; zakaj pa mi vedno več rinemo v eno brezglavo tekmovalnost, ki ni niti v rokah naših ljudi?
Družina, šola in šport, so temelji vzgoje mladih!
Kateri model imajo danes naši mladi?
So si naši predniki, ki so marsikaj pretrpeli, želeli tak vzorec?
Ni ta trenutek krasen, da naše krovne organizacije s pomočjo strokovnjakov raznih družbenih elementov (ekonomija – politika – kultura – šolstvo – šport – itd.) razmislijo in s skupnimi močmi damo ene smernice, in ne mislim samo na šport. Prav nasprotno,racionalizacija vseh naših dejavnosti mora imeti skupne temelje! Mladi so naveličani delitve med bele in rdeče … danes moramo biti vsi roza, naša zgodovinska razdvojenost ni več aktualna in racionalna. Ne smemo pozabiti na našo preteklost, niti slučajno, na to moramo gledati drugače in se učiti iz napak in lepih dejanj, ki bi nas morale še bolj zediniti.
Za to je treba imeti nekaj korajže,ki upam,da nam je ni zmanjkalo …
Moje mnenje je, da imamo preveč slabih fotokopij in premalo dobrih originalov!
Na razpolago za soočanja, zaenkrat po tehnološki, čez nekaj časa pa predvsem v človeški obliki.
Odgovor Bregovemu trenerju Juriću
Andrej Vremec tako odgovarja Bregovemu trenerju Miroslavu Juriću na pismo, ki nam ga je poslal 2. aprila 2020.
(Pismo Bregovega trenerja Jurića)
Spošt. Miro!
Najprej bi hotel seznaniti bralce, da je v tvojem odgovoru cela serija netočnosti:
Trikrat do štrikrrat na leto se kot Košarkarska komisija ZSŠDI redno srečujemo; na te sestanke so povabljeni vsi potom društvenih predsednikov, ki dobijo vabilo. Nato posamično društvo odloči, koga poslati in koga ne!
Drugič: da naše delovanje ni sistematično – tu se delno strinjam, ker se z nekaterimi letniki res ni dalo sistematizirati ničesar, ker moramo od kategorije U16 naprej pri sistemu Jadran imeti tudi igralce z dvojno registracijo, kar ni enostavno, saj nastopa in trenira za dva kluba naenkrat..
Da bolje razložim:
vsaka članska ekipa mora po pravilniku imeti na seznamu igralcev na tekmah nekaj mladincev, ker jih je malo res perspektivnih (govorim o motivaciji in igralskih kompetencah), se vsako leto tu kaj zatakne, ker vsi trenerji hočemo zadnjo besedo. Ker to ni vedno mogoče, je potencialni kiks pred vrati…. včasih se reši ,včasih ne! V sistemu Jadran skušamo vedno narediti, kar je najboljše za posameznika in za društvo, žal pa smo ljudje in včasih pride do zmote. Vse pa je opravljeno v najboljši veri, ker je interes vseh, da pride do najboljšega dogovora. Vsekakor skušamo vedno delati v vsaj dvoletnem ciklusu, tako da ima trener možnost pustiti svoj pečat.
Kar se tiče pa dveh mladih igralcev, je bila na koncu to njunaa izbira, samo osebna odločitev obeh fantov z družinama vred! Klub Jadran pri tem nima odgovornosti, saj je vstopiti v naše barve od vedno samo osebna izbira.
Tudi, kar si napisal o sistematičnem delu na mladinskem področju, je netočno. Odločitev, ki je padla pred leti na eni izmed sej Košarkarske komisije ZSŠDI, je sledeča: vsako matično društvo dela na lastno roko do 13. leta starosti, nato, ko je potrebno, se te vadbene skupine združujejo po logistiki (npr Bor – Breg ali Polet Kontovel s Sokolom…..), šele pri kategoriji U16 začnemo delno selekcionirati. Pri Jadranu se vsako leto s trenerji dogovorimo, kaj in kako o podrobnih tehničnih elementih ,tako da je res, kar praviš….a tega se skoraj ne uspemo držati, ker smo se odločili, da damo prednost košarkarskim elementom kot so MET – PODAJA – VODENJE – OBRAMBA, blokada je po naši izbiri (trenerji članov in mladinskih ekip), zaenkrat v ozadju.
Pisal si tudi o pripadnosti: dokler se bomo sporazumevali v našem jeziku, imamo kako šanso obstati, ko tega ne bo več, bomo izumrli! Prioriteta govornega jezika je odvisna od društvenega štatuta, ki je zelo jasen, kjer je naša kultura, jezik in pripadnost najvažnejša točka (oz. primarni cilj). Ampak ni moj namen odločati kaj se dela pri posameznih društvih, se samo sprašujem za koga delamo?
Kar ni od muh in nima nobene veze s tehniko, taktiko ali pa sistemskim delom!
Sistematično moramo delati in vzgajati naše mlade, seveda tudi s pomočjo neslovencev, ker prisotnost Tiziana Vidonija to tudi dokazuje.
Moje besede niso bile usmerjene specifičnim društvom (je usmerjeno v naš športni sistem v celoti), sprašujem se, kako bomo šli naprej in predvsem, kaj je bolj smiselnega za nas in za naše mlajše rodove, kot pripadnike slovenskega naroda v Italiji.
Športni pozdrav!
Andrej Vremec
