BAZOVICA – V petek je bil v športnem centru v Bazovici 45. redni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, ki se ga je udeležilo 40 od 57 včlanjenih društev. Prisotnih je bilo tudi veliko število gostov. Častni gost občnega zbora pa je bil generalni direktor Direktorata za šport, ki deluje v sklopu Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport Republike Slovenije, dr. Boro Štrumbelj (njegov nagovor objavljamo v celoti po predsedniškem poročilu).
Po odprtju občnega zbora in izvolitvijo organov OZ sta občni zbor pozdravila tržaški župan Roberto Cosolini in tržaški odbornik za šport Edi Kraus, ki sta poudarila pomenbno vlogo, ki jo ima športna aktivnost in posledično tudi ZSŠDI za slovensko skupnost v Italiji in za vso našo deželo. Ugledna gosta sta nato tudi podelila priznanji za življenjsko zvestobo slovenskemu športu v Italiji, ki sta ga letos prejela odbojkarica Sabrina Bukavec in nogometaš Saša Tomšič. (utemeljitve objavljamo ob koncu poročil). Medtem ko je Sabrina osebno dvignila priznanje, ga je za Sašo dvignila odbornici Sovodenj Ljubica Butkovič.
Ob pregledu stanja članstva in sprejemu novega članstva so pristoni delegati na občnem zboru soglasno sklenili, da črtajo s seznama drutšev KK Cicibona in BK Mak ter sprejmejo kot nova člana odbojkarsko društvo Mavrica Arcobaleno in Kulturno in rekreacijsko društvo Tržič.
Poročilo izvršnega odbora, ki ga je nato podal predsednik Ivan Peterlin, je naletel med prisotnimi na splošno in navdušeno odobravanje (njegov poseg podajamo v celoti).
Sledili so številni pozdravi gostov. Najprej je za mikorofon stopil predsednik SKGZ Rudi Pavšič, nato predsednik SSO Walter Bandelj, delegat CONI Jure Kufersin, deželni svetnik Stefano Ukmar, podpredsednik in odbornik za šport pokrajine Trst Igor Dolenc ter predsednik tržaškega občinskega sveta Iztok Furlanič. Prisotni so bili še: svetnik Občine Trst Igor Švab, župan občine Sovodnje Germano Cendou, podpredsednik ZKB Dragotin Danev. Deželni svetnik Igor Gabrovec je poslal pisni pozdrav.
Predstavitev obračuna za leto 2015 in predračuna za leto 2016 je podala blagajničarka Sonja Sirk, poročilo nadzornega odbora pa Nadja Kralj. Prisotni delegati so soglasno odobrili predložene dokumente.
Na koncu OZ pa prijetno presenečenje (zamisel Evgena Bana): pod enim izmed sedežev prisotnih v dvorani v Bazovici je bil prilepljen kupon za dvodnevni paket v enem izmed hotelov prekmurskih zdravilišč. Sreča se je nasmehnila predsedniku SPDG Mitji Morgutu.
Poročilopredsednika Ivana Peterlina in izvršnega odbora ZSŠDI
Spoštovani gostje, spoštovani predsedniki, spoštovani predstavniki društev, dragi prijatelji!Odboru se z današnjim dnem izteka polovica mandata. Napočil je torej čas prvih obračunov, prvih pogledov na prehojeno pot, napočil je čas analize opravljenega dela, ki pa v marsikaterem začrtanem poglavju sploh še ni dokončano in čaka še na jutrišnji dan. Kaj smo opravili, česa smo se lotili uspešno ali morebiti neuspešno, katere izbrane poti so se izkazale za posrečene in katere ne, vse to bo na dan prišlo prihodnje leto, ko se bo odboru definitivno iztekel mandat in bo čas za dokončne sodbe z vaše strani. Zato na današnjem občnem zboru poročilo predsednika in izvršnega odbora ne bo posegalo v neke podrobnosti in svoje pozornosti ne bomo pretirano usmerjali v to, kar smo opravili, saj je naše delo v tem trenutku bolj podobno nekemu vsebinsko idejnemu gradbišču, kot pa stavbi z že izdelanim profilom.Vendar je delovno leto, ki ga danes puščamo za sabo, prav gotovo leto z zelo poudarjenimi vsebinskimi novostmi in to s takimi, na katere – priznajmo si – nismo bili pripravljeni in so nas, tako kot vedno, prehitele, nas presenetile in nam danes, prav zato, ker smo se pustili presenetiti, že ustvarjajo v nekaterih pogledih tudi določene težave. No, vse to bomo v našem poročilu izpostavili in posredovali vam bomo tudi take idejne rešitve, ki si jih zamišlja naš odbor. Nikogar ne mislimo učiti in prav nobenemu nočemo vsiljevati svojih pogledov. A pogledi, o katerih bomo spregovorili v tem poročilu, so vendarle prepričano naši, so taki, kot se oblikujejo, nastajajo in rastejo na naših sejah in soočanjih in jih mi potem skušamo v praksi tudi udejanjati.Za ves naš slovenski prostor v Italiji predstavlja veliko novost, na katero – roko na srce – naši ljudje niso bili pripravljeni, nova vsebinsko operativna naveza med obema našima krovnima organizacijama civilne družbe: med Svetom slovenskih organizacij in Slovensko kulturno gospodarsko zvezo. Končno prihaja do uresničitve to, na kar smo pri Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, ki je polnopravni član obeh organizacij, že dolga leta opozarjali povsod in na vseh srečanjih v javnosti, kjer bi lahko bila ta tematika aktualna. Željo po boljšem in vsebinsko konkretnejšem sodelovanju, ko gre za vprašanja, ki zaobjemajo problematiko vse naše slovenske narodne skupnosti, smo izražali na glas na vseh naših občnih zborih prav gotovo v obeh zadnjih desetletjih. Zgleda, da se danes te naše želje in vizije drugačnega urejanja našega prostora uresničujejo. Kdor danes še daje v dvom suverenost obeh krovnih opcij, pravzaprav ne ve, kaj govori. V obeh komponentah se organizirano zrcali malodane vsa naša manjšina: kultura, šolstvo, glasbeno šolstvo, šport, sociala, gospodarsko področje v svojih najrazličnejših odtenkih in niansah, področje ljubiteljske kulture, založništva, vseh medijev, ki so pri nas najbolj brani in gledani in še še bi lahko naštevali. Kdor se solistično spakuje, da ne spada nikamor, ne sem ne tja in to pod nobenim organiziranim strešnikom, pomeni, da tak človek ni naš, da to ni polnokrvni Slovenec, tak, ki ga naša usoda zanima vsaj približno, ampak, da je to človek, ki živi na nekem kulturno-intelektualnem obrobju, da je v bistvu samotar – bolj čudak kot kaj drugega – da je to neke vrste samooklicani Slovenec, na katerega pa nikakor ne gre računati ne danes, še manj pa v našem jutrišnjem dnevu.Če je res, in je res, da obe krovni organizaciji odigravata zelo važno, če že ne bistveno vlogo v našem okolju, pa morata stremeti za tem, da se je ljudem treba približati, da je treba slediti delu na terenu, da je treba spremljati razvojne programe, kjer obstajajo, vzpodbujati in navajati ljudi k programiranju na daljši rok, kjer danes tega ni, pomagati s stroko k vse boljši kakovostni rasti. “Interesanten si, če si kvaliteten”. To je paradigma, ki jo je napisal in tudi večkrat izrekel bivši slovenski veleposlanik v Rimu, Iztok Mirošič, ko je človeško in službeno spremljal naš vsakdan. In kako resnična je ta trditev. Prepričani smo, da moramo dnevno ustvarjati kvaliteto, se dvigati na čimvišjo raven in naša ponudba na vseh področjih mora biti vabljiva, predvsem pa kvalitetno neoporečna. V poprečju namreč tonemo, izgubljamo identiteto in zlahka se nas take spravi v zatišje in v kot. Mi smo v to globoko prepričani, zato tudi prav tu izvira naša velika skrb po stalnem izobraževanju naših kadrov s priredbo vsakoletnih seminarjev za naše odbornike in tiste mlade ljudi, ki bodo odborniki postali – vsaj tako upamo – v kratkem. Letošnja udeležba – 180 nas je bilo na seminarskih srečanjih – je presegla lansko, ko nas je bilo 150 in tisto izpred treh let, ko smo zabeležili 120 udeležncev. Rast števila pomeni tudi zavedanje naših terenskih enot, da brez znanja, brez obnavljanja znanja in nadgrajevanja le tega, ne prideš nikamor. Enostavno zaostajaš za drugimi, česar pa si nikakor ne smemo privoščiti.A vrnimo se k vidikom naših dveh krovnih organizacij in k vlogi, ki jo po našem morata odigravati. Veliko besede imata namreč obe tudi pri finančnem nagrajevanju subjektov na terenu. In prav je, da je tako. Vendar nagrajevati je treba to, kar deluje dobro in nagrajevati tako, da bo stroj delal še bolje. Ustvarjati je treba konkurenčnost in nagrajevati po ključu meritornosti, po tem, kar je bilo opravljenega, po odmevnosti na opravljeno delo in učinkov, ki ga je opravljeno delo vtisnilo v celotno naše slovensko tkivo.Ko pozdravljamo te nove klice sodelovanja med obema krovnima, ki jih v zadnjem času lahko zaznavamo vsak dan, pa obenem priznavamo, da opravljata obe krovni bistveno in nezamenjljivo vlogo. Vendar: ta vloga naj bo otipljiva, konkretna, vsakdanja in izražena s konkretnimi in vidnimi dejanji, ki naj bodo izražena vedno tudi preko tiskovnih sporočil javnosti. Vsem pa mora biti jasno, da sta naši dve krovni organizaciji steber, na katerega se morajo naslanjati vsi. Jasno pa mora biti tudi to, da brez krovnosti obeh tudi naše športne krovnosti ne bi bilo, tako kot tudi drugih ne.
A ob tem še nekaj. Zelo jasno mora biti začrtana meja ločnica – kar se vsebinskih izbir tiče – med civilno družbo in političnimi strankami. Stranke so tiste, ki morajo k civilni družbi prisluhniti, se z njo posvetovati in potem zavzeti neka jasna politična stališča. Strankarski sistem ne sme diktirati civilni družbi svojega tempa in vrinjati svojih pogledov in izbir. Če hočemo, da bo naš prostor vabljiv, predvsem pa verodostojen, se moramo vsi držati točno določenih pravil, pristojnosti in odigrati vlogo, ki nam je bila zaupana. Nihče si ne sme dovoliti, da bi hodil drugim v zelnik in s tem ustvarjal med ljudmi zmedo, tako zmedo, da naenkrat ne veš več, kaj je izbira civilne družbe in kaj so zakonitosti politike.
Politika! Mi smo lahko srečni, da nas uradna politika podpira, da se nanjo lahko naslanjamo in v njej iščemo zaslombo in pomoč. To prav gotovo velja za naš slovenski šport. V poslanki Tamari Blažina imamo tenkočutnega sogovornika, ki našo problematiko pozna do potankosti in je vedno pripravljena priskočiti na pomoč s pravimi političnimi usmeritvami in nasveti.
V deželnih svetnikih Igorju Gabrovcu in Stefanu Ukmarju lahko zaznamo odlične poznavalce slovenskega športa v Italiji. Njuna pomoč je za nas bistvene važnosti in je odlična vsebinsko-politična vez z upravo Dežele Furlanije Julijske krajine. In to je nekaj izredno pomembnega in velikega.
Naša zahvala naj gre obema vodstvenima strukturama Pokrajin, tako v Trstu kot Gorici. Tu mislimo na Vesno Tomšič v Gorici in Igorja Dolenca v Trstu, ki sta pomembna člena pri športnih pobudah. Nimate pojma, kako obžalujemo dejstvo, da bodo Pokrajine ukinjene. Kdo bo prevzel nase vse delo, ki ga tako uspešno in strokovno opravljata v prvi osebi oba imenovana odbornika za šport?
Hvala tudi predsedniku tržaškega občinskega sveta Iztoku Furlaniču. Vedno, prav vedno, ko smo potrebovali njegovo pomoč, nasvet ali pravo usmeritev, je takoj ponudil svojo pripravljenost in razgledanost.
Radi bi omenili tudi vse teritorialne enote, župane naših slovenskih občin, veliko tenkočutnost tržaške občinske uprave z odbornikom za šport Edijem Krausom na čelu, rajonska sveta na Vzhodnem in Zahodnem Krasu ter še posebna hvala slovenskima mestnima rajonskima svetnikoma: vsi nam po svojih močeh stojijo ob strani.
Nov izziv za vse nas je tudi tako imenovana reforma Torrenti, ki je postala realnost in je danes del naše organizirane stvarnosti in vsi, ki delamo na terenu, moramo nanjo še kako računati. Ta reforma nalaga prosvetno kulturnim organizacijam in našemu športnemu gibanju, ki se zrcali v Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, kar nekaj temeljnih in dodatnih nalog in zahteva od vodstev veliko razgledanost, sposobnost točnega in objektivnega ocenjevanja stanja na terenu, poznavanje vizije razvojnih dinamik, predvsem pa morajo skrbeti krovne zveze, da imajo v svojih odborih nepristranske ljudi, ki odločajo o podporah.
Če po eni strani reforma ponuja vsem krovnim zvezam veliko moč, velik ugled in pomembnost obstoja, pa po drugi strani kaže veliko vrzeli, ki jim bodo krovne zveze same brez pomoči SKGZ in SSO in brez strokovne pripravljenosti Deželne posvetovalne komisije, težko kos. Govorimo namreč o vsotah, ki jih bodo morale krovne zveze izplačati v naprej prejemnikom podpor, kar pomeni, da bodo morale krovne zveze, ki bodo podeljevale prispevke kulturnim in športnim društvom na terenu, najemati posojila. Vse lepo in prav in ni, da bi se morali danes božati po glavah, potem ko smo jih po glavi dobili, a pri vsem se vendarle sprašujemo, kakšno vlogo odigrava Deželna posvetovalna komisija, če vseh teh nevšečnosti ne zmore preprečiti. Po našem mnenju gre spet za to, da smo se pustili presenetiti, zdaj pa skušamo politično iskati popravke in dopolnila, ki bi nam omilila bremena, ki si jih bomo morali že v kratkem nadeti na ramena. Vendar: zdaj je, kar je! ZSŠDI je zadovoljno, da njegova politična moč in ugled rasteta in se utrjujeta. Pričakujemo pa, da se bodo stvari premaknile z mrtve točke prav s pomočjo drugih dejavnikov, ki so nad nami. A tesnejšo zanko okrog vratu nam zatikajo druga dejstva: vsi prispevki so že dalj časa zamrznjeni, tako nismo bili še deležni že odobrenih podpor niti za leto 2015, kaj šele za letošnje. Naj iščemo krivca? Kaj lahko odgovorimo ljudem, našim predsednikom in našim odbornikom, vam torej, ki nas z veliko mero zaskrbljenosti že kar nekaj časa vsak dan sprašujete, kdaj se bo zadeva premaknila z mrtve točke? Kaj naj odgovorimo, ko nam baza očita, da ne znamo kot odbor ZSŠDI problema izpostavljati, da nihče v našem manjšinskem prostoru ne dviguje glasu, ne predstavniki organizirane civilne družbe in ne politika, saj o tem nikjer nič ne preberejo in nič ne slišijo o kakršnihkoli protestih. O kakšnih perspektivah in kakšnih načrtih lahko govorimo, če je denarnica že toliko časa prazna?
S tega mesta naj gre naša zahvala Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki naše delo spremlja z velikim posluhom in veliko tenkočutnostjo do našega pedagoškega dela in nam – po svojih močeh – tudi pomaga. Brez te pomoči bi težko preživeli in zelo težko bi nam bilo načrtovati kakršenkoli razvojni program. Zato naj gre resnično iskrena zahvala tudi s tega mesta ministru Gorazdu Žmavcu in vsemu njegovemu strokovnemu kabinetu.
Pomagaj si in bog ti bo pomagal, pravi stari slovenski pregovor. ZSŠDI si iz zagate skuša pomagati tudi tako, da si je preko marketinške službe izmislilo formulo športnih avtobusov, na katerih so izpostavljeni naši pokrovitelji. To pa je tudi oblika dodatne pomoči našim društvom, skromen obliž na krizno situacijo, ki vse nas stiska že nekaj let in ki ji pravzaprav še ni videti konca. Naj se v imenu vseh vas iskreno zahvalimo našim ekonomskim partnerjem in naj mi bo dovoljeno, da jih tudi imenujem: to so bančni zavodi Zadružna kraška banka, Zadružna banka Doberdob Sovodnje, Banca Popolare di Cividale, podjetja Grafica Goriziana, Aluboma, Conad z Opčin, Kinemax, Minimax, športna trgovina Area sport, podjetje Radenska, Združenje slovenskih naravnih zdravilišč, podjetje Edo tours, Zadruga Primorski dnevnik in potovalna agencija Aurora viaggi. Omenili smo, da smo si pri nabiranju dodatnih sredstev izmislili formulo športnih avtobusov in to preko naše marketinške službe. Služba – servis: to je nov pojem, ki ga uvajamo v našo vsakodnevno delovno prakso in to je tudi nova ponudba našim društvom. Gre za pomoč pri izpeljavi društvenih obletnic, za organizacijo proslav, za vodenje tiskovnih konferenc in predstavitvenih sestankov, za grafično oblikovanje in izdelavo brošur, za izdelavo predstavitvenih biltenov in knjig. Bistvena ostaja seveda fiskalna svetovalnica, ki bi jo radi poslovno razširili kot ponudbo tudi na italijanski športni trg. In tudi to so novosti, ki jih uvaja v naš športni vsakdan sedanji odbor.
A pojdimo v razmišljanjih dalje in postavimo si temeljno vprašanje, vprašanje o odnosu med nami in mladimi. Pravzaprav bi morali vprašanje razširiti na vse naše institucije, vprašati bi se morali, kakšna sta odnos in razmišljanje mladih o naši šoli, o naših kulturnih domovih, kako mladi razmišljajo o našem športu in drugih dejavnostih. Vprašati se moramo, če so te povezave vsebinsko dobre, doživete, če teče vse v redu in brezhibno, tako kot lahko teče dobro naoljen stroj. Odgovor, ki si ga dnevno postavljamo, še zdaleč ni enostaven. Poslušamo očitek, da smo mi starejša generacija mladim ukradli bodočnost. Velikokrat mlade puščamo same, naj si pot v življenje izbirajo sami! Saj pri vsem ne gre niti toliko za vsakdanji kruh, saj naši mladi večinoma niso lačni. Celo obratno: lahko rečemo, da so marsikje pretirano razvajeni, da jim prav ničesar ne primanjkuje, da jim je vse prineseno na krožniku, da jim je že vse urejeno, vse zabeljeno in… plačano! No ja, tudi to je lahko danes problem, ko se mlad človek ne zaposli, ker nas globalna kriza še vedno stiska za vrat in še vedno ne popušča. A tu govorimo o nečem drugem. Govorimo o vprašanju, kaj zmore naša družba ponuditi mlademu človeku, predvsem ko govorimo o vrednotah. Katere so tiste vrednote, katerih se velja oprijeti in jih imeti v možganskih procesih kot neke vrste življenjskega kažipota in usmerjevalca čustvenih, pa tudi racionalnih miselnih teženj. Je to mogoče to, kar je veljalo za čase izpred 40, 30 pa tudi 20 let, ko so bili naši življenjski idoli mogoče Che Guevara, Tito in drugi velikani sodobne zgodovine, ali na glasbenem področju Beatlesi? Spada danes med vrednote še vedno utrjevanje slovenskega jezika, ponosa nad pripadnostjo slovenskemu narodu? Je to vera v boljšo bodočnost, sta mogoče danes to vera in upanje, kot ju oznanja papež Frančišek, ki izpostavlja človekove telesne in duševne tegobe, revščino, obup in stisko milijonov ljudi na tem planetu? Je to, to?
Prevečkrat slišimo neprijazne kritike na račun naših mladih, da gre za zaspance, ljudi brez volje, brez vsake iniciative, brez nekih izrisanih idealov in vrednot. Mi se s takimi analizami ne strinjamo. Niti od daleč! Mladi niso taki. Seveda tudi niso vsi enaki in vsi ne morejo konkurirati za nagrado vztrajnosti in razgledanosti in res vsi nimajo v sebi dovoljšnih nabojev zdrave kritike in samoiniciativnosti. Vendar nam po terenu razpredeno delo izrisuje sliko o naših mladih, ki so dober humus, na katerem velja graditi naš jutrišnji dan, pa ne samo v športu, ampak na vseh področjih.
A mladim moramo znati prisluhniti in to ne površno, ampak z izostrenim posluhom. Z mladimi se moramo pogovarjati, predvsem pa moramo premagati generacijske barikade v smislu, da jim moramo zaupati. Da! Zaupanje! V ta pojem velikokrat nismo sposobni verjeti, v celoti pa sploh ne. Prevečkrat samo govorimo o tem, kako na mladih svet stoji, ker se to lepo sliši, da so mladi naša bodočnost, potem pa vsi pademo že na prvem izpitu, ker odgovornosti odločanja nismo pripravljeni preložiti nanje. Preobrazba naše družbe, dinamika in elastičnost odločanja bosta med nami lahko zaživeli samo takrat, ko ne bomo več zazrti v svojo preteklost in bomo zmogli izpuliti iz svoje miselnosti prepričanje, da samo mi – starejši – lahko rešujemo naš vsakdan, da imamo samo mi – starejši – zdravilne recepte v žepu, take ki nam bodo prav gotovo ustvarjali nek sončni jutrišnji dan. Povejmo na glas, da ta zasanjanost samo v naš prav traja predolgo. Treba se je je znebiti in to na vseh ravneh.
To poudarjam, ker je naš šport eden najbolj dinamičnih in živih odtenkov naše organizirane družbe. Prav vsakodnevno soočanje z našimi mladimi nas pri ZSŠDI utrjuje v zavesti in prepričanju, da prav gotovo vsi delamo veliko napak in to predvsem pri vzgoji. V napake zapadejo starši, v napake zapadejo šolniki, vzgojitelji in tudi, kajpak, naši športni pedagogi, trenerji, vaditelji in odborniki. Prav zaradi ljubega miru, pa tudi zato, ker nam ni do konfliktnih situacij, smo se na vseh ravneh preveč vsebinsko poplitvili, opuščamo načelnost, preradi se zazibamo in kasneje utonemo v kompromisih. Pa se vprašajmo: je to dobro za rast naše družbe, je prav, da mladim že toliko let ponujamo tak model vzgoje? Če je to bilo včasih mogoče opravičljivo, danes več ni. Življenje je postalo neizprosno in zahteva veliko pripravljenost od vsakega člana sodobne družbe. Tudi naše! Zato pa morajo biti prav naše organizirane enote, in tu mislimo na naše krovne organizacije, pripravljene na ta izziv in pripravljene morajo biti na izbire, ki so lahko na videz tudi težko prebavljive, a vendar načelne in nujne. Če se v italijanski državi med ljudmi dviga panika in bojazen, da bodo tisoči novih prišlecev v času popolnoma spremenili lice in kulturno identiteto italijanske države, da bodo vnesli v naš vsakdan nove koncepte kulture, ki so Italijanom tuje, nove poglede na svet, potem se nam zdi, da se moramo tudi mi sami kot organizirana slovenska skupnost v Italiji globoko vprašati, kaj bo z nami. Vprašati se moramo, če se bomo kot točno definirana in z vidika identitete dokaj dobro izrisana narodnostna skupnost lahko še obdržali, če bomo preživeli, če bomo naše slovenstvo, jezik, kulturo in sploh – kot se temu pravi – Prešernovo državljanstvo še ohranili? No, ali niso prav to novi in aktualni izzivi za vse nas? Vprašujemo se, kako bomo temu kos!
Tudi naš šport si postavlja glede tega neke vrste globalnega vprašanja in sicer kaj želimo s svojo dokazano visoko stopnjo organiziranosti sploh doseči. Vprašujemo se, kam spadamo, v katerih niansah globalnih strategij po našem obstoju smo zarisani? Kako naj dosežemo osnovni cilj, ki je, mora biti pa tudi ostati naša neomajna potrditev na teh tleh? Gre za naš obstoj, za našo enakopravno kulturno soočanje z vsem, kar nas obdaja, naše enakopravno vsakodnevno soočanje z jezikovno večinskim delom prebivalstva, ne da bi v tem italijanskem oceanu utonili! Izsledki raziskave, ki smo jo opravili s Slovenskim raziskovalnim institutom in ki nas s podatki seznanja s tem, kakšen je danes narodnostni ustroj družin otrok, ki obiskujejo naše slovenske šole, nas ne morejo navdajati – suhoparno in statistično gledano – z velikim in huronskim optimizmom glede bodočega razvoja naše skupnosti, glede jasnejšega profiliranja pripadnosti, glede ohranjanja in utrjevanja našega jezika. Kaj bi skrivali: vse do danes smo te probleme potiskali v kot in se z njimi, pa čeprav so življenjskega pomena, nismo želeli frontalno spopasti. A dejstva so dejstva in podatki ne lažejo. Kaj sedaj? In kdo sedaj? V teh odgovorih ne moremo in ne smemo biti sami, saj je to vprašanje, ki je tesno prepleteno z vsemi vidiki naše organizirane družbe, ki se ima za slovensko. A zakaj se bojimo? Ta današnja situacija je po našem mnenju lahko za vse nas tudi velik in lep intelektualno-organizacijski izziv. Ne smemo stvari jemati kot neke vrste usodne tragedije, ko prepogosto že govorimo o tem, da nas kmalu ne bo več na zemljevidu teh krajev, ali pa bomo samo še neke vrste dvojezični folklorni izraz teritorija, ampak lahko jemljemo vse to kot veliko ponujeno bogastvo, ki nam odpira nesluteni manevrski prostor novega utrjevanja vseh nas. Staknimo glave in poiščimo tisti penicilin, ki se bo uspešno lahko boril proti propadanju. Kaj bi samo nemo stali in nič naredili?
Odgovor je lahko samo eden: iz zagate, v katero smo zašli, nas lahko reši le naša razvejana značajska in delovna organiziranost. Da se lahko obdržimo na površju, sta nam potrebni obe krovni organizaciji, ki morata odslej diktirati oster tempo prenove, potrebna nam je visoka stopnja neoporečne organiziranosti na teritoriju, kjer živimo, predvsem pa nas iz zanke lahko rešita znanje in strokovna pripravljenost. Ne smemo si več dovoliti poprečnosti, ne smemo si več privoščiti zamujanja. Vsi, tako civilna družba kot politika, v kateri se zrcali naša narodnostna skupnost v Italiji, morata odigrati svojo vlogo do dna in to v vseh odtenkih. ZSŠDI skuša – po svojih močeh – prav z delom odgovarjati na vse te izzive in na svojem področju z inovativnimi pristopi reševati situacijo in iskati poti iz slepe ulice. Izmislili smo si jezikovni poligon, ki naj bo neke vrste mentalno-jezikovne povezave z osnovnimi spretnostmi naših otrok, ki naj ob igri in tekmovanju izpostavlja tudi svoje jezikovno slovensko znanje. Veliko smo se o tem programu pogovarjali z jezikovnimi profesionalnimi strukturami, ki nam bodo pri tem projektu stale ob strani. Ni to rešitev in edini recept, kako izpostavljati med našimi športniki slovenski jezik, a nekaj vendarle je! Gre za kamenček, ki je vnesen v mozaik utrjevanja naše jezikovne identitete, a v mozaik bo treba vtisniti še druge kamenčke z drugačnimi vsebinami. To, kar delamo, je to, kar smo strokovno in finančno v stanju, da damo. Ni veliko, a naše napore nam širša skupnost mora priznati, tudi finančno!
Omenil sem jezikovni poligon, pa to ni osamljena iniciativa, ki jo na deželnem teritoriju ponuja naše Združenje. Rad bi omenil Skokičin vrtiljak, s katerim smo se spustile v naše osnovne šole širom po deželi od Špetra Slovenov do Trsta in Milj in položili smo na vrtiljak 700 osnovnošolk in osnovnošolcev.
Odmevna in predvsem inovativna je bila prva priredba manifestacije, ki smo jo priredili v tesnem sozvočju s Generalnim konzulatom Republike Slovenije v Trstu z imenom Go to Barcolana. V Tržaškem knjižnem središču smo na predvečer Barkovljanke priredili sprejem za slovenske jadralce, ki so na soboto iz Izole pripluli v Trst. Prireditev je danes vnešena v uradni program Barcolane, za kar gre naša zahvala odborniku Krausu za zamisel, Generalnemu konzulatu za idejno in vsebinsko pozornost in TPK Sirena, ki je prvo regato organizirala in tudi izvedla.
Zavzeli smo se za planiške skoke. Oba naša športna avtobusa sta na prizorišče peljala preko sto navdušenih naših ljudi, ki so doživljali vrhunsko prireditev v živo. A bistvo pobude tiči nekje drugje: udeleženci tega našega izleta niso bili samo športniki in niso bili samo starejši ali samo mladi. Ustvarili smo neko prečno interesno sfero ljudi, ki je našla idealne pogoje za dialog in za druženje. Vse to je potekalo ob prisotnosti naših vrhunskih športnikov, ki so se planiškega praznika udeležili in ker je šlo za ambasadorje našega slovenskega športa v Italiji, je stvar izpadal izjemno zanimivo in privlačno.
Nagrajevanje najboljših: Naš športnik v decembru in Zlati let, ki ga bomo letos prvič priredili v mesecu juniju v tesnem sodelovanju s športno redakcijo Primorskega dnevnika. Lepe, enkratne prireditve z visoko udeležbo ljudi in duhovitim programom. Enkratna je bila tudi naša udeležba na vsakoletnem srečanju v Sloveniji pod geslom Dobrodošli doma, kjer smo lani nastopili z dvema ekipama naših nogometašev veteranov, ekipama, ki sta bili sestavljeni z ljudmi, ki imajo nogomet samo še v spominu, saj so danes uveljavljeni politiki, poslovneži, kulturniki, ljudje iz gospodaskega sveta, a so se ob tej priložnosti na nogometni zelenici srečali s pripadniki političnega sveta v Sloveniji, s koroškimi poslovneži in nogometaši iz Porabja. Kakšna čudovita priložnost za izmenjavo mnenj, izkušenj in za tkanje novih gospodarskih in prijateljskih vezi. Z velikim navdušenjem pričakujemo letošnje srečanje, ki bo julija v Ljubljani.
Združenje slovenskih športnih društev v Italiji bi se zelo rado vključilo tudi v letošnje proslave ob 25 letnici osamosvojitve Slovenije. Že dalj časa imamo pripravljen lep in inovativen program, a ta program je zaenkrat še vedno zaklenjen v predalu. Sredstev ni in zelo težko bomo pobudo izpeljali. A poskusili bomo.
Ker smo pri zaključku tega poročila, je moja dolžnost, da se iskreno zahvalim vsem našim medijem, ki so našim naporom izjemno intenzivno sledili, o njih poročali in seznanjali našo javnost. Zahvala naj gre tako športnemu uredništvu Primorskega dnevnika, Deželnemu sedežu Rai, tako programskemu odseku kot časnikarskemu, Novemu glasu, spletni strani Slomedia, Radiu in TV Koper-Capodistria ter spletni strani Slosport.
Z našim poročilom se res bližamo h koncu. Odbor je želel izpostaviti tista vsebinska vprašanja, ki v tem trenutku povzročajo težave in na katera iščemo odgovore. Pred nami je še leto mandata in na prihodnjem občnem zboru bomo prav gotovo posredovali predstavnikom vseh naših društev izris dvoletnega opravljenega dela in prikaz perspektiv, ki se bodo sedanjemu odboru zdele primerne, da jih posreduje novemu vodstvu. Meni ne preostaja drugega, kot da se vsem vam zahvalim za veliko pozornost, s katero ste spremljali to dolgo branje, da se od srca zahvalim vsem članom našega izvršnega odbora in članom drugih odborov, povezanih z našim delovanjem, za velik doprinos in idejnost, ki so ju vnašali skozi vse leto v naš delovni vsakdan. Moja posebna zahvala, ki je obenem povezana tudi z občutkom ponosa in zadovoljstva, pa naj gre našim strokovnim sodelavcem, operativnim tajnikom in sicer Ksenji Slavec, Evgenu Banu, Martinu Maverju in Igorju Tomasetigu, ki dnevno ustvarjajo uspehe našega Združenja. Naj ne izzveni preveč samohvalno, a verjemite, da na tako strokovno podkovani tim danes težko naletiš v našem prostoru. Od tu moj ponos.
V torek bomo slavnostno proslavili 70 letnico slovenskega šolstva v Italiji. Kakšen jubilej, kakšen mogočen album slovenskih ljudi, ki smo v klopeh slovenske šole vsrkavalil vase klice slovenske pripadnosti, jezika, ljubezni do mogočnih ustvarjalcev slovenske kulture in vse to ob čudovitem in enkratnem – ker je ta naš prostor enkraten – soočanjem z italijansko kulturo. Kakšna veličina! Kakšno mogočno utrjevanje hrbtenice slovenskosti, slovenskega čutenja in srca! Vse najboljše slovenska šola tudi s tega mesta: še na mnoga leta!
Vsem vam pa hvala za pozornost!
Nagovor dr. Bora Štrumblja
Spoštovani visoki gostje, dragi zamejci, dragi športniki in športnice in številni volonterski športni delavci,
Vsak občni zbor kakršen je danes je neke vrste praznik. Je dogodek, ki dokazuje da so korenine zamejskega športnega gibanja, ki segajo v prvo polovico devetnajstega stoletja z nastankom Sokolskega gibanja še zmeraj zelo trdne in močne.
Letos praznuje pomembno obletnico – 45 let delovanja tudi vaše združenje – Združenje slovenskih športnih društev v Italiji, ki je bilo ustanovljeno leta 1970. Pri tem je pomembna specifika ZSŠDI, da povezuje vsa slovenska športna društva v Italiji, ne glede na teritorij, na politično ali versko prepričanje njegovih članov, na številčnost ali na panogo, ki jo gojijo, kar mu daje poseben pomen. Šport torej tudi pri vas uresničuje vizijo skupnega dobrega ne glede na nacionalnost, raso, spol, politično in versko prepričanje.
Evropa in evropska unija se v teh turbulentnih časih srečuje z velikimi izzivi z vidika iskanja novih rešitev zaradi begunske krize in izzivov povezanih z njo. Ponovno se pojavljajo tudi stranski, negativni pojavi v obliki rasizma, mednacionalne nestrpnosti, na mejah se ponovno pojavljajo bodeče žice. Vse to so pojavi, ki Evropo in Evropsko unijo kot kulturno, sociološko in z vidika človekovih pravic nedvomno najbolj napreden kontinent ponovno postavlja pred izzive ohranjanja visokega nivoja človekovih pravic. Med njimi prav gotovo spada tudi spoštovanje manjšin na obeh straneh mej.
Področje na katerem živimo je v prejšnjem stoletju doživelo številne pretrese v obliki vojn in zasedb ozemlja na obeh straneh mej. Številne človeške usode na obeh straneh mej so bile za zmeraj zaznamovane z vojnami in različnimi –izmi.
Pa vendar: verjetno je zgodovinski spomin na obeh straneh mej ostal in zato je postalo to teritorialno področje – področje miru, spoštovanja in sodelovanja in prav je tako. Seveda so na obeh straneh meja še zmeraj sile, ki poskušajo ta mir, sodelovanje med obema skupnostima, porušiti. Kar lahko z veseljem ugotavljamo je ,da je teh pojavov na obeh straneh mej zmeraj manj vsi pa moramo budno paziti, da se kakor nas zgodovina uči, v času krize ne zopet razplamtijo.
Padec mej tako teritorialnih, kakor tudi v naših glavah je omogočil, da se na obeh straneh meje ponovno vzpostavlja skupni nacionalni kulturni in športni prostor.
Če bomo na obeh straneh meje to prepoznali kot priložnost, kot tisto kar nas vse skupaj osebnostno in človeško bogati in bomo raznolikost prepoznali kot nekaj dobrega, ne pa nekaj slabega bomo športno rečeno vsi zmagovalci.
Šolstvo, gledališče, glasbeno šolstvo, živahni kulturni utrip na vseh ravneh, cerkveno duhovna rast, radio, slovenska televizija, dnevni tisk, revijalnost: vse to daje srčni ton vašemu manjšinskemu vsakdanu. Med tem izjemno bogatim svetom čiste kulture, šolo in družino je razpet tudi svet slovenskega športa v Italiji, ki je po svoji vsebini nekaj posebnega, atipičnega za državo, v kateri živite in kar ni primerljivo s sorodnim svetom v matični domovini. Šport je namreč nositelj kulturnih in narodnostnih vsebin, ki pa že zaradi svoje narave ni in ne more biti vpleten v lastno sredino, ampak išče in tudi najde vsakodnevno konfrontacijo s širšim, italijanskim svetom in upam si trditi mednarodnim svetom. Pravzaprav gre pri vsem za neke vrste vsebinski binom: po eni strani pomeni športni rezultat neko samopotrjevanje, iskanje kvalitetne uveljavitve v širšem, vseitalijanskem okolju, po drugi pa pomeni možnost narodnostnega utrjevanja in iskanja neke precizne identitete, ki nosi predznak slovenstva.
Vsako vaše športno društvo, vsaka terenska celica, vsak pedagog, vsak odbornik so bistvene komponente v narodnostni strategiji, ki pelje v samoohranjanje, v potrjevanje vašega obstoja.
Ekonomska kriza, ki jo trenutno doživljamo v obeh državah je prizadela tudi šport na obeh straneh meje. Zato bi se posebej rad zahvalil vsem prostovoljnim delavcem, ki se trudijo, da slovenska športna društva še naprej živijo in tudi tako ohranjajo slovenstvo.
Pri tem bi posebej želel opozoriti, da vas domovina matica ni pozabila. Na MIZŠ si bomo tudi v prihodnje prizadevali ,da bomo kljub finančni krizi in pomanjkanju finančnih sredstev skupaj iskali rešitve za nadaljnji razvoj športa v zamejstvu ne samo v Italiji pač pa tudi Avstriji in na Madžarskem. Pri tem bomo zelo veseli tudi vaših pobud pri iskanju še boljših rešitev za razvoj športa v zamejstvu.
Prizadevali si bomo preko medregijskega in meddržavnega sodelovanja, da bo tudi deželna vlada in lokalne skupnosti še naprej podpirale zamejski šport.
Spoštovani rojaki, hvala kar nosite matično domovino v srcu. To je tudi za vse nas spodbuda in obveza, da nikoli ne pozabimo na vas in skupaj ponovno vzpostavimo slovenski kulturni, športni in gospodarski prostor ob upoštevanju formalnih mej, ki pa naj ne bodo v naših srcih.
Čestitam vam za vašo obletnico.
.
Priznanje ZSŠDI za življenjsko zvestobo slovenskemu športu v Italiji
Sabrina Bukavec
Biti zvest slovenskemu športu skozi 25 let, je že sam po sebi podatek, vreden vsega spoštovanja in občudovanja. 25 let – četrt stoletja aktivnega udejstvovanja pri domačem društvu ŠD Kontovel neprekinjeno traja še danes. Kako lepo vse to izzveneva. Zvestoba je nekaj lepega in ta brezmejna predanost odbojkarski igri je resnično za zgled. Zgled za vse mlajše generacije športnic in športnikov, ki danes prevečkrat in prehitro obupajo in se prehitro umaknejo iz naprezanja po rezultatih.Priznanje prejme Sabrina Bukavec.
Saša Tomšič
Preko 350 nastopov v članskih vrstah AŠD Sovodnje, še prej pa igranje v mladinskih ligah! 20 letno nastopanje z barvami domačega društva je dokaz resnične ljubezni do okolja, ki se je temu našemu športniku tako priraslo k srcu, da ga ni nikoli zapustil. Dolga kariera je prav gotovo tudi dokaz odličnega počutja in neverjetne predanosti domačemu klubu.Priznanje prejme Saša Tomšič.
Foto
