10. poglavje
Bog živi ves slovenski svet … moj odnos do kulture in nogometa ob 30-letnici osamosvojitve
1. V Ljubljano sem odšel leta 1976. Ko danes gledam v tisti čas, je bila to odločitev, ki lahko človeku spremeni življenje. Takrat nisem čutil, da bo tako vplivala na moje nadaljnje življenje, zato sem to izbiro lahko opravil brez kakega zadržka oz. s tisto lahkomiselnostjo, ki je značilna za mladega človeka. Bil sem študent Filozofske fakultete v Trstu in sem se začel vedno bolj zanimati za izvedbene umetnosti, kot sta bila teater in film. Za to je bil najbolj sprva »kriv« prijatelj Silvan Krševan, ki me je vključil v dramsko skupino Katoliškega doma v Gorici. Na pedagoški poklic takrat nisem še pomislil. Prva mentorja sta mi bila režiserja Aleksij Pregarc in Emil Aberšek.
Foto 1
Še nekaj let prej ne bi nikoli pričakoval, da me bodo »skrivnostni« principi gledališke igre tako privlačili. V njih sem prepoznal neko osnovo, ki je lahko skupna vsem umetnostim: plesu, glasbi, gledališki oz. filmski igri, nenazadnje tudi pisateljskemu poklicu in celo nogometu. Gre za vživetje v neko drugo osebo, ki je različna od tega, kar smo sami sicer navajeni biti v vsakdanjem življenju. Gre za to, da se naučimo ozavedati to, kar skrivamo v podzavesti, kar se sicer ne upamo prikazati, ampak lahko izvedemo s pomočjo dramska igre. Slednja, po mojem, kot najpopolnejša umetnost, nam omogoča izraziti na odru, tudi tisto, kar je za nas najbolj boleče. Veliko pesniških del, kot nas učijo že Aristotelova in Platonova dela, temeljijo na dialogu. Če želi biti igralec pripričljiv in verjeten, mora biti iskren, tudi takrat, ko debelo laže. Taka je tudi protislovnost dramske igre. Če želimo biti resnični, naj bi se ne pretvarjali, ampak karkoli izgovorimo in naredimo, to izvedemo maksimalno resno, čeprav lažemo. Slutil sem, da ta igralčeva transformacija ne more biti prepuščena naključju ali inspiraciji, ampak stoji za njo neka rigorozna metoda dela, ki je takrat nisem še poznal.
Foto 2
Po dveh goriških letih sem l.1974 začel v Trstu obiskovati SAG (Slovensko amatersko gledališče). V ul. Montecchi nad Primorskim dnevnikom sem tako imel priložnost spoznati njihove glavne pobudnike: to sta bila brata Sergej in Ivan Verč, njegova žena Milica Kravos in kasnejša režiserja Boris Kobal in Marko Sosič. Bila so čudovita leta, ko sem brez težav skakal iz gledaliških desk na nogometne travnike in obratno. Vse je bilo v nekem smislu prepojeno z igro: ali je bila to dramska ali nogometna igra, ni bilo pomembno. Za marsikoga na prvi videz nezdružljivo, meni pa povsem smiselno in logično. Takrat sem igral še pri Torriani iz Gradišča, stanoval pa sem v Trstu v Dijaškem domu v ul. Ginnastica. Tako sem včasih šel do Brega in tam nekajkrat treniral z njimi. Spoznal sem tako Marina Pečenika, Silvana Klabljana in Žark(ot)a Raceta, ki so si želeli, da bi stopil v njihove vrste, a se ni obšlo.
Foto 3
Manjkalo mi je le nekaj izpitov do diplome, moral bi jih opraviti, a vseeno sem »nenačrtovano« pustil ob strani študij filozofije in književnosti (Lettere e filosofia) in se vpisal na AGRFTV (Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo). Doma mi niso ničesar rekli, le mama mi je rekla, da bi lahko šel poučevat. A sem raje izbral bohemsko študentsko življenje v Ljubljani. Dobil sem štipendijo, za kar sem uradu za zamejske Slovence še danes hvaležen. V Ljubljano sta se vpisala tudi Sergej Verč in Boris Kobal, v Zagreb pa je odšel Marko Sosič. SAG je tako l.1976 bistveno skrčil svojo gledališko dejavnost, kajti zapustili so ga nekateri dejavni člani. Mene in Markota so sprejeli na filmsko, Borisa in Sergeja pa na gledališko režijo. Zame je začelo popolnoma novo življenjsko obdobje. Stanovanje sem našel na Miklošičevi 36 pri družini Milavec.
Foto 4
Bilo je dejansko sredi mesta, nedaleč stran od Akademije in železniške postaje. K meni se je kmalu zatem preselil tudi Boris, tako sva vsaj za nekaj časa nadaljevala tisto kreativno vzdušje, ki sva ga bila vajena v Trstu. A trajalo je to le nekaj mesecev, ker sem bil marca l.1978 primoran zapustiti Ljubljano in obleči uniformo »alpinca«. Boris je tako za nekaj časa sam ostal na Miklošičevi, dokler ni našel drugega stanovanja. Ko sem se vrnil leto kasneje, je Boris ravno zapustil stanovanje, tako sem se jeseni 1979 vpisal spet v drugi letnik in nadaljeval s študijskimi obveznostmi. Izbrala sva vsak svojo pot, on se je, tudi zaradi politične opredeljenosti, uspešno izkazal v svetu komike, mene pa je bolj zanimal svet poglabljanja in spoznavanja zakonitosti dramske igre. Podzavestno sem slutil, da je večkrat svet aplavzov varljiv in se zato zanj nisem preveč brigal. Pri tej izbiri sem bil »svoboden«, zato sem se lahko premikal v »slovenskih intelektualnih krogih«, ne da bi bil komu kaj dolžan. Najbrž mi je pri tem pomagala naivnost, ki se je v mnogih trenutkih izkazala kot pravilna izbira, saj mi ni bilo potrebno nikomur polagati računov. Še danes je z mano tako. Ne pričakujem hvaležnosti za to, kar naredim. Življenje za nas zamejske študente je bilo v 70 in 80 letih v Ljubljani poceni.
Foto 5
Članku sem dal naslov iz enega verza v Zdravljici: Bog živi ves slovenski svet … Kaj ima skupnega s tem, kar sem ravno napisal. Mislim, da mnogo. Rekel sem, da sem začel poleg rednega študija filmske režije obiskovati najrazličnejše alternativne skupine. Postal sem sprva član gledališke skupine »Nomenklatura«. Iskal sem še druge poti in okrog l.1977 stopil v neposreden kontakt s pisateljem in dramatikom Ivanom Mrakom. Spomnim se, da je takrat to pomenilo nekaj disidentskega in si tudi nihče od mojih kolegov ni mu upal približati. Mislim, da sem ga spoznal preko poznanstva prof. Marije Češčut in Silvana Kerševana. Mrak je bil že star in je zelo težko hodil, zato je vedno potreboval nekoga, ki mu je bil v oporo. Največkrat sta bila to slikar Zupet Krištof ali spremljevalec Miran Kavšek.
Foto 6
Včasih sem se jima pridružil tudi sam, za kar mi je bil g. Mrak vedno hvaležen. Mrak je veliko kadil, stanoval je v Zoisovi palači na Bregu 22, baje v istem stanovanju, kjer je živel Žiga Zois. Tam sem ga večkrat obiskoval. Bil je »intelektualec«, ki je z razliko od mojih sovrstnikov, sodil, da je umetnost nekaj »himničnega«, torej vzvišenega, resnega in odgovornega. Doživel je tudi šikaniranje od strani oblasti. Zelo dobro je poznal kulturno kot politično ozadje svojega nemirnega časa in ni se pustil prepričati v drugačen »prav«, če je menil, da je njegov »ta pravi«. Nobena zunanja obljuba ga ni mogla docela prepričati, če ni bil vanjo sto procentno prepričan. Kot dramatik je bil znan zaradi t.i. »tragičnega« pogleda na življenje, v katerem ni manjkalo tudi »krščanskih« usedlin. Med letoma 1977-1982 sem v prvi osebi dejavno sodeloval vsaj v nekaterih delih, ki jih sam ali s pomočjo drugih režiserjev postavil na oder ob dramaturški obdelavi Tarasa Kermaunerja. Recimo: grška tragedija »Chrysippos« kot nadaljevanje Ojdipove zgodbe, Beg iz pekla, usoda dveh umetnikov kot Rimbaud in Verlaine in Jezusov proces. Slednje je na oder postavilo SSG iz Trsta. Asistiral sem Mariju Ursiču in ob tej priložnosti organiziral tudi Mrakov prihod v zamejstvo. Jezusov proces smo odigrali po mnogih cerkvah v zamejstvu in Sloveniji, Goričani pa so njegovo himnično monotragedijo o Prešernovem življenju Spoved lučnim bratom lahko videli ob Prešernovi proslavi v Kulturnem domu v Gorici 07.02.1982.
foto 7
Kar bi veljalo omeniti v zvezi z Mrakom, je to, da so se pri njem doma ali na dogovorjenih krajih, kot je bila gostilna Zlata ribica ob Čevljarskem mostu, zbirali v njegovem krogu številni izobraženci in tudi navadne »marginalne« figure. Mrak je vsakega sprejel brez vnaprejšnjih predsodkov. Dejansko je deloval kot oporečnik in glasno zagovarjal tako izbiro lastne umetniške poti kot tudi slovensko besedo in upošteval narodno izbiro mimo takratne ideologije ali skupne jugoslovanske ideje. Ob rednem srečanju sem imel tako priložnost srečati ugledne intelektualce tistega časa: pisatelja Tarasa Kermaunerja, gledališkega igralca Karla Brišnika, Vladimirja Jurco in Branka Miklavca, psihiatra Matjaža Lunačka, pisatelja Toma Rebolja, teologa Petra Kovačiča Peršina, prevajalca Janeza Zupeta, Mrakovega znanca Josipa Vidmarja in še nešteto drugih, ki so Mraka obiskovali v obdobju, ko je po Titovi smrti začelo v Jugoslaviji tleti pod žerjavico. Danes poleg osamosvojiteljev mnogi postavljajo za vzornika slovenske države Edvarda Kocbeka: to gotovo drži, a idejni vpliv, ki ga je imel Ivan Mrak pri obrambi in ovrednotenju slovenstva že pred drugo vojno in po njej je gotovo vredno največjega spoštovanja in do danes veliko manj upoštevano, kot bi moralo biti.
Foto 8
Če k temu dodam tudi dejstvo, da sem začel redno obiskovati tudi dramski Studio bratov Vajevec, lahko trdim, da sem takorekoč vsak dan obiskoval gledališke ali filmske predstave in pri snekaterih sodeloval kot pomočnik in prostovoljec, zlasti v prostorih Viba filma. Tako sem v prvi osebi bil seznanjen s tem, kar se je dogajalo na kulturnopolitičnem področju in odmevalo v splošnem življenju. Globoko sem doživljal vse to, kar se je dogajalo v ozadju in pozdravljal vsak dosežek, ki bi vodil do tega, kar lahko imenujemo svoboden pogled na samostojno državno prihodnost, ki se je začela oblikovati po Titovi smrti.
Foto 9
V zamejstvu niso vsi z enakim navdušenjem gledali na razpad Jugoslavije, a dogodki so se v Sloveniji politično tako vrtoglavo spreminjali, da so se tudi mene osebno dotaknili, ker sem nekatere protagoniste tudi sam poznal. Čutil sem potrebo, da tudi sam prispevam nekaj osebnega k temu, kar je takrat za večino pomenilo uresničiti sanje v novi državi. Če je moje obdobje bilo sprva vezano na kulturo, se je od osamosvojitve dalje, torej v zadnjih tridesetih letih, začelo veliko bolj povezovati s športom. Uvidel sem, da na tem področju, zlasti v nogometu, lahko naredim nekaj tehtnega in konkretnega. Slovenija je bila na tem področju takrat dobesedno »palček« in potrebna vsake pomoči. In tako se je začelo drugo obdobje mojega življenja.
Foto 10
