11. poglavje
Bog živi ves slovenski svet … Bil sem zraven, 2.del
Leto 1991 predstavlja dejansko čas mojega prestopa Rubikona, odločilen čas, ko sem se v prvi osebi vključil v nogometno dogajanje novonastale države. Če ne bi prišlo do ustanovitve države, tega odločilnega koraka ne bi mogel opraviti. In tudi tega besedila ne bi napisal. In tudi Coerverjevo metodo bi stežka spoznal. Danes bi rekel, da to ne velja le zame, ampak za neštete prijatelje in znance, ki so si le, zahvaljujoč proglasitvi državnosti junija 1991, lahko ustvarili položaje znotraj NZS-ja, ki bi ga v nekdanji državi nikdar ne mogli, enostavno zato, ker jih ne bi pustili zraven. O tem priča zgodovina. Dogodkov, ki so si sledili od začetka 90 let, je toliko, da bi lahko napisal roman o vsem tem, koliko sem sodeloval z NZS-jem in njenimi MNZ-ji (Medobčinska nogometna zveza). Izbral bom le nekaj ključnih športnih dogodkov in skušal poleg mojega doprinosa »ovrednotiti« nekatere ljudi in dogodke, na katere, domnevam, bo sicer zgodovina pozabila. Ne želim pa, da bi se to zgodilo.
Prav zaradi državne avtonomnosti sem lahko stopil v kontakt z nekaterimi osebami, ki bi mi sicer ostali neznani, če do te proglasitve ne bi prišlo. V »jugoslovanskem« obdobju sem živel v Ljubljani, a prav zaradi zapostavljenosti slovenskega nogometa nisem imel priložnosti jih srečati, tudi zato, ker so imeli obrobno vlogo. Z nastankom države pa se je vse to spremenilo. Izbral sem dve osebnosti, ki nista le krojili usodo slovenskega nogometa v samostojni Sloveniji, ampak sem do njiju vzpostavil določen »prijateljski« odnos, ki je šel preko običajne formalnosti, ki ga navadno vzpostavimo ob srečanju z ljudmi.
Foto 1
Najprej sem spoznal Zdenka Verdenika, ki je ob Branku Elsnerju vodil nogometno stroko v Sloveniji. Imensko sem že vedel zanj, a osebno ga nisem še poznal. V Trstu je delovalo nogometno društvo Bor, ki se je ukvarjalo tudi z nogometom. Prvič sva se srečala v bazoviški gostilni takoj po končanem treningu. Mislim, da je bilo to l. 1990. Tedaj sem vodil skupino cicibanov Mladosti, poučeval na poklicnem zavodu Cankar in diplomiral kot inštruktor oz. kot trener Uefa-B pri italijanski nogometni zvezi. Bil je čas, ko sem prvič videl kasete in se seznanil s Coerverjevo metodo. Njegov pristop in didaktika sta name naredila velik vtis. Janez Zavrl, brat Rudija Zavrla, predsednika najprej Nogometne zveze najprej Jugoslavije in potem Slovenije, me je seznanil s kasetami nizozemskega trenerja. Zanj nisem prej nikoli slišal. Prav tedaj se je pojavil na trgu italijanski prevod njegovih kaset v okviru Philippsove prodajne akcije televizorskih sprejemnikov.
Foto 2
Zdenkov idejni vzornik je (bil) Marjan Rožanc. Med nama je začelo določeno sodelovanje in prijateljstvo, ki še danes traja. Zdenko je »intelektualec« in izreden analitik in je mnenja, da je nogomet najprestižnejši šport. Preko njega se lahko kot nacija uveljavimo. Po njegovem naj bi bili zaradi zgodovine Slovenci bolj nagnjeni k individualnim disciplinam, navajeni bolj se spopadati s samim seboj kot z nasprotniki. Za to naj bi bil kriv protestantizem in njegova etika dela, ki naj bi se ju Slovenci ustrašili in zato usmerili pozornost v samega sebe z namenom golega preživetja. Odklonili naj bi sodelovanje in s tem vzljubili smučanje in planinstvo (idiličnost) in zanemarili sodelovalni pristop, ki je značilen za nogomet (borbenost, agonizem). Zaradi strahu pred neuspehom smo zavrnili t.i. koruptivni »jugomodel« in raje izbrali smučanje za nacionalni šport. Ta »jugomodel« pa nam ni bil blizu, ker je bil prepojen z neznankami, kot so bili v vnaprej dogovorjeni rezultati, kjer sta tudi partija in udba »kontrolirali« delovanje najvidnejših športnih kolektivov.
Foto 3
V tistih letih pred osamosvojitvijo je Zdenko najbrž kot prvi postavil pod vprašaj uspešnost t.i. prevladujočega »jugomodela«. Očital mu je, da preveč temelji na improviziranem vzorcu. Definiral ga je Ivica Osim, ko je rekel, da je jugoslovanska igra preveč vezana na »podvalo, trik in vic«, kar bi lahko prevedli kot igro, kako nasprotnika pretentati, ga izigrati in osmešiti. Sicer je to pomembno, a pomembnejše od samega talenta, ki ga je bilo na Balkanu v izobilju, je potrebno dati večji pomen predanosti, redu, kolektivni organiziranosti, disciplini, zlasti pa delavnim navadam, kar pa je, po njegovem, balkanski Jug odklanjal. Zmes obojega bi lahko tvorila ideal, a kot vidimo v realnosti, se nekdanje jugoslovanske nogometne ekipe ne morejo nikamor uvrstiti prav zaradi slabe organiziranosti in pomanjkljive mentalitete, ki jih zahtevajo sodobni trendi nogometa.
Kot sam priznava, težave nastanejo pri tistih nogometaših, ki so bili vzgojeni po takem vzorcu. Tak je bil, recimo Zlatko Zahovič, ki je bil nedvomen talent, a je z odporom sprejemal navodila, ki mu jih je želel vcepiti mariborski trener. Verdenik je rad sledil modernim trendom, ki jih kažejo zmagujoče ekipe. To so določeni principi igre, ki jih lahko prepoznamo, če se dovolj tehtno poglobimo v moštveno taktiko posameznih ekip. V začetku 90 let je bil tak Sacchijev Milan, danes je to Guardiolin Manchester City.
Foto 4
Po vrnitvi z Japonske je prevzel najprej vodenje mlade, potem pa še člansko reprezentanco. V tistem obdobju je zelo poglobil aspekt t.i. conske obrambe ali tega, kar pravimo »gioco a zona«. Vodil je šolanje, na katerega sem se vpisal in uspešno opravil nekatere izpite. Zdenko je rad obiskoval treninge uglednih trenerjev, zato me je tudi prosil, naj mu napišem spremno pismo za ogled Sacchijev treningov, kar sem tudi naredil s pomočjo NZS. Mislim, da je l.1992 ali 1993 Slovenija bila priznana kot polnopravna članica Uefe, torej je lahko sodelovala v vseh prvenstvih, ki so bila organizirana pod njenim okriljem. V prvi vrsti tudi evropsko prvenstvo. Žreb se je torej poigral in l.1994 namenil Sloveniji kot prvega nasprotnika prav Italijo. Zdenko je dobro preštudiral vse šibke in močne adute italijanske reprezentance, ki je na svetovnem prventvu v ZDA po zastreljanih enajmetrovkah klonila le pred brazilskim moštvom. V Mariboru pa je prišlo na uvodni tekmi do presenečenja, saj je Italija z velikim trudom komaj dosegla neodločen rezultat. Še danes Zdenko ohranja svojo vizijo razvoja nogometne stroke in je zelo kritičen do nekaterih vodilnih ljudi, ki vodijo tako nogometne klube kot nogometno zvezo.
Foto 5
Politiki ni bilo treba svetovati, takoj je »potrkala« na moja vrata in želela vedeti, ali poznam slovensko nogometno realnost. Če je ne bi poznal, ne bi prišli do mene. Tako sta z mano stopila v kontakt dva predstavnika leve politike: prvi je bil župan Ronk Giorgio Brandolin, drugi pa Franco Tommasini, ki je prav tako županoval v Gradišči ob Soči. Bila sta in sta še referenta italijanskega športa v Furlaniji Julijski krajini. Oba sem dobro poznal, Giorgiota kot branilca Ronk in kasnejšega predsednika CONI-ja, Frankota kot nekdanjega tajnika Itale. Oba takrat nista poznala slovenske nogometne scene, kar je tudi razumljivo, saj ni bilo še jasno, kako potekajo odnosi med Ljubljanom in Beogradom. Ne smemo pozabiti, da je na Hrvaškem in Bosni divjala krvava vojna. Vredno se je spomniti, da je do l.1991 jugoslovansko nogometno zvezo vodil Slovenec Rudi Zavrl, Tommasini pa je že od od sredine 80 let prirejal mednarodni turnir, ki se danes imenuje Turnir Nereo Rocco in Turnir narodov. L.1992 mi je izročil pismo, da ga posredujem slovenski NZS. Rad bi na kratko opisal ta dogodek, ker bolj kot vsako pojasnilo pove, v katerem položaju je bil takrat slovenski nogomet. Dolgo časa sem iskal, kje naj bi bil sedež in ugotovil, da ni bil daleč od ženinega stanovanja v t.i. Sokolskem domu na Taboru. Dobro se spominjam, da sem moral po stopnicah v klet in tam našel tajnico Vesno in selektorja jugoslovanske, kasneje slovenske reprezentance mladih, Kapidžića. Bil sem zaprepaščen. A je to vse, kar predstavlja slovenski nogomet? Izročil sem vabilo, obvestil Matjaža Jakopiča, ki sem ga komaj spoznal in čakal odgovor. Ta je kmalu prišel in bil pozitiven. Mlada reprezentanca Slovenije se je, mislim, »prvič« udeležila mednarodnega turnirja v Gradišču. Za nasprotnike je imela Triestino, Milan in Real Madrid. Taki so bili prvi koraki mlade slovenske reprezentance.
Foto 6
Še zanimivejše je bilo povratno srečanje leto zatem v Vidmu med članskima moštvoma Italije in Slovenije. Brandolin in Tommasini sta celo predlagala, da bi italijanski olimpijski komite gostoval člansko ekipo Slovenije. Prof. Elsner Branko, ki je bil direktor reprezentanc, je z veseljem sprejel vabilo in tri dni pred tekmo se je slovenska reprezentanca nastanila v Gradišču ob Soči. Tam je ostala tri dni do tekme, ki je bila v Vidmu 06.09.1995. Bila je to priložnost, da so se tudi naši ljudje srečali s slovenskimi reprezentanti. Predsednik Kufersin v imenu ZSŠDI ter uprava SD Sovodnje sta organizirala prijeten večer in voščili vodstvu reprezentance veliko uspeha. Tekma v Vidmu se je kljub dobremu slovenskemu odporu zaključila z zmago Italije, a slovenski nogometaši so pustili dober vtis.
Foto 7
Morda velja spomniti, da je Zdravljica prvič uradno odmevala v Biljah, ko se je člansko moštvo Bilj srečalo s slovensko izbrano vrsto. Spominov na te prve čase je še veliko in nanje se bom še vrnil, ko bom bolj podrobno opisal moj odnos do nogometa. Vsekakor brez slovenske države bi danes bili drugorazredni narod in upam, da to razumejo tudi na NZS.
Foto 7 a.
Druga osebnost, ki sem jo spoznal in bi mi brez nastanka Slovenije ostala neznana, je bil pravnik in bodoči direktor slovenskih reprezentac Matjaž Jakopič, pravnuk slovenskega slikarja. On je ob osamosvojitvi ustanovil t.i. Oblakovo šolo. Bila je to nogometna šola, ki je organizirala poletne in zimske nogometne tečaje in v katero so se lahko vpisali otroci iz vse Slovenije. Matjaž je objavil svojo številko v časopisu Delo. Ko sem jo prebral, sem ga takoj poklical. Srečala sva se v Maximarketu pred parlamentom. Mislim, da je bilo to l. 1991. Pojasnil mi je, kakšen je namen te šole. Ker sem uvidel, da bi lahko z njo sodelovali tudi mladi nogometaši Sovodenj, Doberdoba in Mladosti, ki sem jih takrat vodil, sem začel zbirati imena in tako smo prvič l.1992 odšli na poletno nogometno šolo na Roglo. Kljub začetni skepsi vodilnih, se je to poletno šolanje, na katero nismo bili navajeni, dobro oprijelo in danes je postala stalnica v vseh naših društvih v zamejstvu. Sodelovanje z Oblakovo nogometno šolo se je še bolj utrdilo.
Foto 8
Matjaž je bil »siva eminenca«, saj je znal mlade spodbujati in jih organizirati do te mere, da sva začela tesno sodelovati v vseh letnih časih. Ne spomnim se več njegovega imena, a v začetku 90 let sem srečal nekega gospoda iz Brescie, ki je sodeloval z italijanskim olimpijskim komitejem. Gojil je veliko simpatijo do Slovenije, zato je brezplačno organiziral kar nekaj kampov v Emiliji Romagni. Tako so slovenski otroci imeli priložnost spoznati italijanske vrstnike iz Riminija, Cesenatica, San Marina in drugih krajev vzdolž Jadranskega morja. Bila je to izkušnja, ki je vse nas zelo obogatila, otrokom pa nudila možnost, da so skoraj brezplačno spoznali tudi notranjost Italije.
Foto 9
Z Oblakovo šolo smo imeli priložnost obiskati tudi nekatere kraje v bližnji okolici Gorice in organizirali tečaj šolanja na nogometnem igrišču v Doberdobu. Tečaj je vodil sam Branko Oblak v spremstvu Rudija Corna, Francija Sivka in Matjaža Jakopiča. Dobro se spominjam večera, ki ga je z mojo pomočjo organizirala lokalna sekcija goriških trenerjev. Mislim, da je bilo prvič, da je neki slovenski trener predaval italijanskim udeležencem. Branko jim je takrat samozavestno rekel, da je Slovenija res majhna, a zna dobro igrati nogomet. Rekel jim je, da Italija ne bo zmagala. Nekateri so se takrat hudomušno nasmejali, a srečanje v Mariboru, je potem pokazalo, da je Branko imel prav. Ti večdnevni tečaji so bili zame zelo pomembni, saj sem se lahko primerjal z znanjem slovenskih trenerjev. Bil je to čas, ko sem že začel, čeprav sramežljivo, prakticirati Coerverjevo metodo in z njo seznanjati svoje prijatelje. Lahko trdim, da je bilo to težko, saj so bili vajeni na tradicionalen jugoslovanski način učenja, ki se mi je zdel glede učenja individualne tehnike že zastarel.
Foto 10
Matjaž, preden je postal direktor slovenskih mladih reprezentanc, je vodil Ježico in kasneje Faktor. Tako smo poleg prvoligašev, kot je bil Maribor ali Primorje, gostili v Doberdobu tudi mladinska moštva in celo mlado reprezentanco. Za konec pa bom naštel nekatere igralce, ki so kot nekdanji udeleženci Oblakove šole odigrali pomembno mesto tudi v slovenski reprezentanci: Ermin Rakovič, Anton Žlogar, Andrej Komac, Klemen Lavrič, Aleksander Radosavljevič, Mišo Brečko itd. Skratka, veliko mladih, ki bi stežka našli mesto v slovenski reprezentanci, če ne bi junija 1991 ustanovili slovenske države. Bil je tudi čas, ko sem spoznal številne trenerje in celo sodeloval z veteransko reprezentanco Slovenije proti Hrvaški v Škofji Loki. Skratka, bil sem zraven.
