14. poglavje
Od razočaranja do smisla za stvarnost
1. Foto
Ustanovitev ŠZ Mladost
V obdobju, ko sem igral za Pro Gorizio, se je zgodilo v občini vsaj nekaj zanimivih dogodkov na športnem in kulturnem področju, pri katerih sem tudi sodeloval: rojstvo dveh športnokulturnih društev. Tako SK Hrast kot SŽ Mladost sta se začela ukvarjati s športno dejavnostjo, Hrast se je bolj posvečal ženski odbojki, Mladost pa nogometu. Tako sem pisal leta 1988 ob 80-letnici Kmečko-obrtne hranilnice. »V tem času« – to je v obdobju, ko v vasi nismo še imeli igrišča – »je večina mladih igrala za italijanska moštva. Tam so lahko tehnično izurili svoje nogometno znanje«. Zlasti Giorgio Ulian in F. Jelen pa sta vse te mlade začela zbirati in tako smo se večkrat udeležili SŠI kot tudi nočnih turnirjev ACLI v Ronkah ter memoriala Mirko Filej v Gorici.
Foto 2
Ženska ekipa SK društva Hrast
Ustvarilo se je torej v vasi tako pozitivno vzdušje, ki je privedlo do ustanovitve katoliškega društva Hrast in zatem nogometnega združenja Mladost. Oba dogodka sta bila v nekem smislu tudi izraz političnega ločevanja, a hkrati so mnogi od nas igrali za obe društvi in s tem pokazali, da je mogoče na športnem in kulturnem področju preseči razlike, ki so v politiki trdno zakoreninjene. Primorski piše, da je na enajstih SŠI nastopala Mladost ne Doberdob, torej zgodovinsko gledano, je Mladost uporabljala to ime, še predno se je uradno tako imenovala. Največja zasluga za to ime gre Janku Gergoletu, ki je po zgledu odbojkarskega zagrebškega kluba predlagal ta naziv, ki je bil splošno sprejet.
Foto 3
Z nogo v mavcu
Po hudi poškodbi gležnja na desni nogi sem postopno začel trenirati septembra 1970. Potem ko so me vključili v prvo moštvo, se je začelo drugo obdobje pri Pro Gorizii. Trener je ostal še vedno isti: Lucio Borghes iz Gradišča, »tradicionalist« po stilu in mišljenju. Primo non prenderle: najprej poskrbeti za obrambo, potem naj se zgodi, kar se zgodi. Na trening se je vozil z »vešpo«. Moj poglavitni problem je predstavljal obisk treningov. Doma me tudi niso 100% spodbujali ali zahtevali od zavodske uprave Alojzevišča, da me morajo nujno pustiti, drugače …Na te nisem mogel, kot sem želel oz. takrat ko so bili predvideni. Zatorej sem včasih trenerja zaprosil, če smem priti prej. In res je prišel, a vse se je omejilo na običajen tek po atletski peščeni stezi okrog igrišča v Ul. Baiamonti. Včasih je sledil še kak skok čez ovire in zaustavljanje visokih in nizkih žog. A nič več od tega. Ni me znal navdušiti za to, kar sem imel najbolj rad: preigravanje. Moštvo so v glavnem sestavljali nekateri starejši izkušeni igralci (Marangon, Perusin, Pavan, B. in R.Visintin …), ki so prihajali iz furlanskega dela pokrajine onkraj Soče. A tudi mladi smo bili dobro zastopani. Predsednik Tacchini je izbral najbolj perspektivne fante iz celotne pokrajine in tako združil v celovito enoto izkušenost in mladostno energičnost. Bili so to potomci številnih furlanskih migrantskih nogometašev, ki so v 40 in 50 letih, kot recimo Bearzot, Fortunato, Blason, Puia, zaigrali najprej za Pro Gorizio, pozneje za taka ugledna moštva kot Inter, Milan, Padova in Torino: celo za italijansko reprezentanco.
Foto 4
Fulvio Battistutta
Od vseh igralcev, ki sem jih najbolj cenil, bi omenil vsaj dva: Fulvia Battistutto, mladega veznega igralca, ki je po stilu igranja spominjal na kapetana Milana Giannija Rivero. Bil je tehnično zelo podkovan in, kot pravimo, vnaprej bral, kaj se na igrišču dogaja. Še kakšno leto prej je bil član naraščajnikov Bologne, ki je osvojila italijansko prvenstvo. Tam je živel v sobi z italijanskim trenerjem in prijateljem Albertom Zaccheronijem. Ker njegova elegantna igra ni ustrezala nekaterim trenerjem «drvarjem«, se je po enem letu »trpljenja« vrnil domov. Še danes sem v dobrih odnosih z njim in skupaj organizirava poletne kampe, na katerih ugotavljava pomanjkljivost tehničnih veščin pri večini mladih.
Foto 5
Kapetan Pro Gorizie Gianni Pavan
Drugi, ki je name naredil enormen vtis, je bil pokojni Gianni Pavan. Rojeni strelec. Igral je tako, da je »lomastil kot medved« po igrišču: sam sem ga videl le redkokdaj trenirati. Bil je tako močan na žogi, da bi mu jo lahko vzeli le s pomočjo kopača. Doma so imeli veliko kmetijo, zato ni imel časa za obisk treningov. Bil je tudi fizično zelo postaven, zato se ga ni dalo kar tako premakniti. Trening je takorekoč opravljal vsak dan na dolgih njivah v bližini izliva Soče. Nosil je samozavest vrhunskih igralcev. Njegov moto je bil: »Omo, passime la bala!« Hotel je reči: »Ti mali, podaj mi žogo, za vse ostalo bom poskrbel sam«. In res. Takorekoč brez treninga je v dveh sezonah zabil več kot 40 golov.
Foto 6
Enzo Bearzot tipični predstavnik furlanske »borbenosti«
Če danes kritično gledam na tisti čas, se ni veliko spremenilo. Cenjena je bila »grinta«, trdost, fizična moč, onesposabljanje nasprotnika, borbenost, jezik do tal, ko si se vrnil ismučen v slačilnico. To je bil znak, da smo dobro trenirali. Vse vrline, značilne za furlanske potomce slavnega Bearzota in Tarcisija Burgnicha, imenovanega tudi Roccia« ali »Skala«. A smo mi, Slovenci, kaj drugačni? Mislim, da ne more biti nikakršno naključje, če niso upoštevali tega, kar sem jaz nosil s sabo, in sicer, kar je povezano s preigravanjem, torej rahlost občutka, mehkoba dotika, gracioznost udarca, eleganca gibanja, osmešenje nasprotnika in še bi lahko našteval. Te vrline je težko vzgojiti, mnogo lažje je treniraniti t.i. čvrstost in učinkovitost. V primerjavi z njimi sem bil na povsem nasprotni strani, in torej nevedé tudi nasprotnik. Trener je mojo igro nekako toleriral, saj sem včasih reševal nerešljive zadeve. A včasih ni razumel tega, kar sem hotel izraziti. Dobro se spominjam dogodka, ko me je pred vsemi užalil v slačilnici, »da nisem vreden nositi goriškega dresa«. Zgodilo se je proti Červinjanu. Dobil sem dolgo žogo na levem krilu. Namesto da bi centriral, sem z lahkoto preigral najprej branilca, pozneje še vratarja. Žoga se je kotalila proti črti – mar bi jo pustil, naj nadaljuje svojo pot. A hotel sem potrditi to, kar Italijani imenujejo numero, ker je res šlo za nekaj podobnega: namerno sem hotel žogo poriniti s slabšo nogo. Imel sem že dvignjene roke, kajti radostil sem se, ker mi je uspelo izpeljati skoraj nemogočo akcijo. A imel sem smolo, ker je pred golovo črto žoga zadela ob šop trave. Jaz sem jo brcnil z desno slabšo nogo, a sem jo tako slabo zadel, da namesto v golu, sem žogo porinil stran od vrat. Trener se je sicer kasneje opravičil, a njegove žalitve so še dolgo odzvanjale v moji glavi.
Foto 7
V dresu Pro Gorizie
Tako igro sem pač negoval, a kaj ko nisem vedel, da se da to veščino s posebnim »trdim« treningom tudi 100% nadgraditi. Noben trener mi ni bil sposoben kaj pokazati na področju preigravanja, razen tega, kar je bilo običajno sprejeto: gimnastika, tek okrog igrišča, skoki čez ovire, nekaj tehničnih vaj z žogo in igralne oblike, celo 11:11. Dokler se nisem srečal s Coerverjevimi kasetami, sem vseskozi mislil, da sem talent pridobil od ljubega Gospoda in da je moje tehnično znanje za vekomaj nespremenjeno. Kar lahko izboljšam, so le fizične predispozicije kot hitrost, moč, odriv itd. Bilo pa je čisto narobe: tehnično se da izboljšati, veliko težje je telesno napredovati, potem ko je nekdo dosegel svoj maksimum. Pri učenju tehnike je horizont neskončen. V vsakem obdobju življenja. Danes lahko upravljam žogo mnogo hitreje in bolj raznovrstno kot nekoč. To je mogoče, ker sem 30 let svojega življenja posvetil Coerverjevi metodi, ki nam kot edina metodologija vadbe omogoča izboljšati osnove tehnike. Rezultati nevroznanosti, ki jih je odkril videmski znanstvenik Giacomo Rizzolatti nam potrjujejo, da je Coerverjevo odkritje glede »posnemanja« znanstveno dokazljivo. O tej problematiki bom nekaj povedal v drugem delu mojih spominov. Gledališka igra, kot zatrjuje Aristotel, ima pri tem bistveno vlogo.
Foto 8
Članek v Piccolu o mednarodnem srečanju med obema Goricama
V prvem letu 1970/71 sem z 18 leti postal standardni napadalec prvega moštva. Bil sem srečen, da sem zadel kar nekaj odločilnih golov in se izkazal z nekaterimi »solo akcijami«, ki so bile moje najboljše korožje. Na poškodbo noge sem skoraj pozabil, a vseeno sem se nekoliko izogibal trdih duelov. Takrat sploh nisem vedel, kaj naj bi pomenila kolektivna igra. Bolj sem mislil na to, kako bom samostojno reševal zadeve, ne pa kako bom vkomponiran v moštvo. Želel sem prednjačiti v tehniki, ne pa svoje znanje podrediti nekemu višjemu konceptu, ki mu pravimo kolektivna taktika. Še danes sem podobnega mnenja. Posameznik oblikuje moštvo in ga dvigne na visoko raven. S povprečnimi je težko opraviti dober rezultat. A na to problematiko se bom še vrnil. Izbral sem nekatere komentarje, ki jih niti ne beležim v prevodu. »Una splendida rovesciata di Frandolic è stata bloccata dal portiere” (Mossa); “una azione in profondità di Medeot veniva conclusa con destrezza e perentorietà da Frandolic che attiratosi su di sé il portiere lo trafiggeva con un bel diagonale” (Edera); ali “in gran crescendo l’ala sinistra Frandolic, un giovanissimo del vivaio che ormai si è conquistato il suo posto in prima squadra(Nova Gorica) ali “Lorenzon scocca un lungo cross che Frandolic con una bella girata di testa insacca (Cormonese): all’attacco il migliore è stato Frandolic, che ha offuscato la propria prova con alcune azioni troppo personali” (Percoto) ali “Il ragazzo cioè ha indubbiamente i “numeri” per migliorare e giocar meglio di quanto non abbia fatto nella sua partita d’esordio”. Il centroattacco Frandolic, dopo 30 minuti di »slalom« in area muggesana, è stato tagliato furi da una botta al ginocchio (poškodba kolena proti Fortitudu). Già al 1’ della ripresa Frandolic (tra i migliori in campo) inventa un pallonetto da una posiyione impossibile che costringe Nardin in acrobazia sotto la traversa (CMM iz Trsta). Piše Primorski 1969 po tekmi proti Zarji: »… pred končnim žvižgom je Frandolič po preigravanju celotnega obrambnega bloka Zarje podal Šuligoju … ». Ti komentarji jasno kažejo, kako so tudi novinarji gledali na mojo igro in beležili tisto, kar so videli in sem bil sposoben pokazati: »numer« ali tehnično potezo. Ne oni ne jaz nismo vedeli, da bom nekoč o tem pisal. Ostalo pa je zabeleženo to, kar dela nogomet privlačen in zaradi tega tudi ljudje hodijo na tekme.
Foto 9
Srečanje med Pro Gorizie in NK Vozila iz Nove Gorice
Kot lahko ugotovimo, tudi redki komentarji pričajo, da je bil moj pristop poseben in usmerjen k napadalni igri. Jaz se takrat svojih kvalitet niti nisem povsem zavedal niti docela cenil, celo več niti nisem vedel, da se jih da izpopolniti. Včasih sem samostojno vadil kondicijo in zanemaril uporabo žoge, ker nisem vedel, kaj bi z njo. Zato sem pozneje izbral Coerverjevo metodo, ker poudarja individualen pristop. Nočem, da povprečneži prevladujejo, ko pravijo: »Z njim ne bo nič!« Ker oni postopka »dela na sebi« ne poznajo, s svojimi predsodki zastrupljajo še ostale. Na žalost teh »izvedencev« je največ.
Foto 10 foto
Tovarna Continental
Obiskoval sem drugi licej in imel že nekaj izkušenj z delom doma. Očetu sem včasih pomagal pri peki kruha. Čutil sem se bolj avtonomnega, zato sem tisto poletje leta 1971 po sledovih Maksa Gergoleta, ki se je v poletnih mesecih kot študent zaposlil na Spodnjem Saškem, odločil ponoviti njegovo izkušnjo. Odšel sem v Hannover in se kot študent za dva meseca zaposlil v tovarni gum Continental. Nadomestil sem delavce, ki so šli na poletni dopust. Bil sem zaposlen v oddelku, kjer so delali avtomobilske gume.
foto 11
Stric Karlo in moj oče Aldo v pekarni
Ta izkušnja, daleč od doma in popolnoma odgovoren za svoja dejanja, me je značajsko oblikovala. Lahko bi o tem dvomesečnem bivanju v tujini še marsikaj napisal. A za zdaj lahko rečem, da je bistveno vplivala na rast mojega značaja. Bil sem sam sredi množice neznanih ljudi, zato sem se začel bolj samozavestno obnašati. Skratka, neprecenljiva izkušnja, ki jo vsakemu priporočam. Po dobrih dveh mesecih sem se vrnil domov psihološko spremenjen. Z zasluženim denarjem sem si kupil »hrošča« (maggiolino).
Foto 12
Razglednica, ki sem jo poslal teti 20.07.1971
V tistem poletju 1971/72 je moštvo prevzel Italo Mazzero. Kot napadalec je opravil spodobno poklicno kariero v italijanskih moštvih kot Triestina, Torino in Mantova. Zanj nisem prej nikoli slišal, a dobro je poznal ozadje goriškega nogometa. Bil je tudi čas, ko se je začel zaradi starosti in prvih znakov bolezni umikati Aldo Tacchini. Zame je to pomenilo, da ne bom več deležen »šefove« naklonjenosti. Njegovo vlogo je prevzel zastopnik Volskwagna in serviser za goriško pokrajino Luciano Sacchetti. A on se na nogomet ni tako razumel kot njegov predhodnik. Sestavili so moštvo, ki naj bi tisto sezono štartalo za naslov prvaka. Jaz sem se čutil nekoliko odrinjenega, saj je Mazzero pripeljal svoje igralce, v prvem moštvu pa so zaigrali novi prišleki ali pa igralci, ki so imeli kot predsednikovi svetovalci sorodstvene vezi v odborniških vrstah. Podpore nekdanjega predsednika ni bilo več, zato sem po dveh mesecih sedenja na klopi zaprosil za odhod.
Foto 13
Italo Mazzero
Prav v tistem času me je obiskal predsednik AR Torriane Luciano Zuttion. Bil je podjetnik in član ali celo predsednik olimpijskega komiteja CONI-ja. Imel je delavnico železa, v kateri je zaposloval tudi nekaj nogometašev. On me je nekako prepričal, naj ne neham z igranjem nogometa. Kajti taka je bila nekaj časa moja odločitev. Prepričal me je, da me čaka igralno mesto pri Torriani, ki je takrat igrala v nižjem prvenstvu kot Pro Gorizia. A to me ni zanimalo. Šel sem v Gradišče in tam so me sprejeli z odprtim »srcem«. Včasih so me nazivali s »Settima federativa« – »idealna« republika, h kateri je stremelo veliko antifašistov Slovencev, Italijanov in Furlanov, da bi se po vojni priključila Jugoslaviji – oz. Džajić, saj sem glede igralnega mesta in nekaterih načinov preigravanja spominjal na jugoslovankega reprezentanta.
Foto 14
Logo Torriane
Tako sem novembra leta 1971 prestopil k Torriani. Tu je bilo drugače kot pri Pro Gorizii. Zadeve se je reševalo bolj po domače. Trenirali smo na župnjijskem igrišču Coassini in igrali na tujem igrišču, kajti v Gradišču so gradili nov stadion. A ta domač pristop, kjer je bila kolegialnost na prvem mestu, je meni bolj ustrezal. Odločil sem se, da se ne splača vztrajati in gojiti držo žrtve. Pač z nogometnimi sanjami o slavnem nogometašu iz Doberdoba ne bo nič. A to ni pomenilo, da nogometa nimam rad. Celo več, še raje sem ga igral ob upoštevanju socialnega konteksta, v katerem sem živel. Prevladal je to, kar Američani imenujejo »sense of reality« ali »pokopal sem visokoleteče misli, bolečine neizpoljnjenih želja« pravi Prešeren v Uvodu h Krstu pri Savici. A to ni bil poraz, prej ugotovitev, da se ne splača riniti skozi zid, če je ta predebel. Temeljno otroško navdušenje za igro pa nisem izgubil. Še vedno sem verjel, da se da v nogometu izboljšati.
Foto 15
Zmagovalna sezona 1971/72
Kronika pravi, da je Pro Gorizia tisto sezono osvojila prvenstvo in napredovala v D-ligo (serie D). Bil je to velik uspeh mojih kolegov, za katerega nimam velikih zaslug, saj sem le občasno igral na začetku sezone. Pred meseci sem bil še potrt, a zdaj, ko sem prestopil h Torriani iz Gradišča in bil sprejet za to, kar sem človeško in igralsko predstavljal, je »potrtost« minila. Odločil sem se, da bom najprej opravil maturo in nadaljeval študij na tržaški univerzi.
