17. poglavje
Univerzalnost kot model sodobne igre
Foto 1
Verjetno na prijateljski tekmi proti veteranom Olimpije. Jaz sem peti iz desne proti levi. Ob strani je trener L. Pertič
Kot sem že povedal, sem k bazovski Zarji zašel čisto po naključju. Kot nekdo, ki globoko koplje na njivi in najde zaklad, za katerega ni vedel, da je zakopan prav tam. Si predstavljate: bil sem edini vojak z uniformo planinca (alpino) v Trstu! Ob koncu 70 let je bila še navada, da so vaški fantje spremljali nabornika z vozom, ko je moral v vojsko. Bilo je takrat petja, vriskanja in pitja na pretek. Jaz sem se temu izognil, kajti ostal sem v Ljubljani na akademiji do konca marca 1978. Potem pa mi je dovoljenje za bivanje (potni list) avtomatično poteklo in čakalo me je enoletno služenje vojaškega roka v Italiji. Z avtom sem zapustil Ljubljano, peljal mimogrede v Idrijo šošolko Magdo Lapajne in si ogledal obenem še Černigojevo retrospektivno razstavo.
Foto 2
Avgust Černigoj podpisuje monografijo ob razstavi v Idriji. Retrospektivna razstava v Idriji (1978) je prikazala njegov konstruktivistični prispevek v dvajsetih letih in ga s spremnimi študijami znanstveno ovrednotila.
V začetku aprila sem se moral zglasiti na sedežu regimenta v Codroipu. Pa še avtonomen sem bil, kajti tja sem se lahko sam odpeljal z belim hroščem. Pričakoval sem, da bom ostal znotraj dežele, kar se je tudi zgodilo. Med opravljanjem vojaškega usposabljanja sem obiskal še Casarso del Friuli, odkoder je bil doma pisatelj in režiser Paolo Pasolini. Po obisku njegovega groba sem se udeležil premiere v lokalnem teatru. Na sporedu je bilo njegovo delo »Turcs tal Friul« oz. Turki v Furlaniji. Sedel sem spredaj blizu njegovih sorodnikov.
Dodelili so me Planinski brigadi Julii (Brigata alpina Julia), ki je imela zelo razvejano vojaško strukturo. Mene so za mesec dni dodelili Planinskemu bataljonu Vicenza (Battaglione alpini “Vicenza”), v okviru katerega sem moral opraviti obvezno šolanje CAR (Centro addestramento reclute), to je enomesečno usposabljanje, če se ne motim, pri 59. Planinski četi (Compagnia d’addestramento alpini). Večinoma smo marširali, včasih vadili tudi streljanje. Po enomesečnem urjenju naj bi me poslali v Trbiž ali njegovo bližnjo okolico, vsekakor v hribe, daleč od doma. Ne da bi me to skrbelo, ampak se mi je zdelo nesmiselno preživeti eno leto, ne da bi naredil zase kaj koristnega. Vedel sem, da bom moral prekiniti vse stike tako z Ljubljano kot Trstom in Gorico. Manjkalo mi je tudi nekaj izpitov in potihoma sem računal, da bi jih v teku leta vsaj nekatere za silo tudi opravil. A če me bodo poslali za 11 mesecev v kako zakotno hribovsko vas tovoriti in čistiti hleve mulinih drekov (mula je domača žival, potomka osla in kobile), prav gotovo ne bom mogel izpolniti svojih skritih želja. Po enem mesecu so me kot predvideno poslali v Tabljo (Pontebba) in mi dodelili službo pismonoše. Moral sem vsak dan na pošto in skrbeti predvsem zato, da je nemoteno potekalo delo z razdajanjem pisemskih pošiljk. Težko sem sprejemal to situacijo. Veliko sem se sekiral, dokler nisem uvidel, da morda obstaja rešitev. V Trstu je bila vojaška bolnica za kožne bolezni, ki je edina v deželi skrbela za vse vojaške regimente. Vendar kaj narediti, da bi me tja sprejeli? Spoznal sem mladega zdravnika in nekega dne sem šel na pregled, češ da imam izpuščaje na koži. Nisem mu povedal, da sem si jih sam povzročil, s tem da sem se s koprivami večkrat drgnil po koži. To je sicer srbelo, a prepričljivo sem zaigral vlogo namišljenega bolnika. Ko me je zagledal, me je nemudoma poslal na pregled v Trst.
Foto 3
Tako je zgledala vojaška bolnica za kožne bolezni v Trstu v času, ko sem tam opravljal vojaški rok.
A kot sem že napisal, sem dobro poznal Sameseja, branilca Zarje, in ga obvestil, da prihajam. On je stopil do svojega komandanta, ki je napisal pismo mojemu regimentu v Tablji, da bom nujno moral na podrobnejše raziskave in zato bom ostal v bolnici nekaj časa. Odsotnost se je zavlekla in tako sem ostal v Trstu do aprila 1979, torej skoraj celo leto. Dejansko sem vedel, da ko bo Samese zapustil uradniško mesto, ga bom nadomestil. Čeprav sem s težavo tipkal na tiskalni stroj – ni bilo še računalnikov – se je prav to zgodilo. Mislim, da sem bil edini planinec ob morju. Ko sem včasih zjutraj moral s planinskim klobukom in perescem v mesto po službenih opravkih, so me celo nekateri starejši Tržačani častno pozdravljali. Bilo je sicer smešno, a prihod v Trst je zame pomenil kot zmago na lotu. Dejansko sem v vojaški bolnici spal, jedel zajtrk in kosilo, opravljal administrativna dela do 15.00, nato pa sem bil v nekem smislu prost. Mislim, da sem celo opravil radijski intervju z I. Peterlinom glede moje nogometne poti. Vrniti sem se moral do 22.00 ure, a kmalu sem spoznal, da vojaški režim v bolnici ni bil tak kot v kasarni. Avto sem imel parkiranega v bližini ul. Fabio Severo in začelo se je zame eno najbolj vznemirljivih nogometnih sezon. Rad bi opisal še dogodek, povezan s filmsko režijo. Dobro sem poznal italijanski neorealizem, v katerega so spodali pomembni režiserji in scenaristi: Zavattini, Pasolini, Visconti, De Sica in Rossellini. Ker je bila ravno obletnica Rossellinijeve smrti, sem zaprosil komandanta, če mi dovoli, da bi se za nekaj dni udeležil v Sanremu festivala njegovih filmov. Privolil je in tako sem si med vojaškim rokom lahko ogledal skoraj vse filme italijanskega režiserja, avtorja takih del kot Rim, odprto mesto in Paisà. O tem sem napisal tudi članek v Il giornale di Brescia. Z mano je bil namreč mlad vojak novinar, ki je sodeloval s tem časopisom.
Foto 4
Tako je 17.09.1978 Primorski predstavil prvenstvo
Kot vojak sem namreč imel možnost brezplačnega prestopa in izbral sem Bazovico. V Torriano se nisem več maral vrniti. Dovolj je bilo sedem let. Danes lahko rečem, da sem pravilno izbral. Prišel sem v sredino, ki me je odlično sprejela. Nekatere igralce sem že poznal iz časa SŠI: V. Krizmančiča, S. Metliko, Žagarja … Občutki na tisto poletje so še danes zelo živi. Odkril sem, da nogomet ni le igra, ampak tudi vsakodnevni trud in želja po izboljšanju. Do tega spoznanja bi težko prišel, če ne bi Zarja tisto leto angažirala slovenskega strokovnjaka istrskih korenin Luča Pertiča. Lučo je bil takrat releativno mlad trener (1948), ki je moral prenehati z aktivnim igranjem zaradi hude poškodbe na kolenu. Ker je imel zelo rad nogomet in bil tudi dovolj ambiciozen, je ob redni službi izbral še poklic trenerja. Slednjega je opravljal ne le z vnemo, ampak tudi tudi z velikim strokovnim znanjem, ki mu ga je nudila jugoslovanska šola. Dobro je poznal tudi druge nogometne realnosti, ki so bile v sedemdesetih letih pomembne za nogometni razvoj.
Foto 5
Z Massimom Giacominijem sem opravil dolg intervju, v katerem je govoril o vplivu nizozemskega nogometa na njegovo kariero.
Mislim predvsem na nizozemsko šolo. Prav te dni se mudim na Nizozemskem. Letos sem obiskal ekipo Vollendam, kjer Wim Jonk in Mikel Hoordijk že več let metodološko uresničujeta Cruyffov model igranja. O tem originalnem postopku pišem danes doktorat, a to, kar bi rad povedal, je, da je Lučo bil eden prvih, ki je zahteval od igralca agresivnost v igri ob predpostavki, da igralec menja več igralnih mest: rekli bi univerzalen pristop. Ko to pišem, mislim predvsem na to, da igralec med tekmo pokrije(preteče) čim širši prostorski obseg, torej ni vezan samo na omejeno pozicijo oz. igralno mesto, kot je bilo v navadi v Italiji. Kot sem že napisal v prejšnjem poglavju, sem sam od blizu videl nizozemsko reprezentanco l. 1974 proti Uruguaju v Hannovru. Od igrišča sem bil namreč oddaljen kakih 20 metrov. Opazil sem tekanje gor pa dol po igrišču in nemoč uruguajskih igralcev. A se sploh nisem zavedal, da sem bil priča zgodovinski tekmi. Zgodovinski, ker so Nizozemci takrat prvič predstavili t.i. »totalni« ali »univerzalni« nogomet. Obrambni igralci so napadali, napadalci pa preprečevali Uruguajcem, da so prišli do žoge. Danes se lahko po internetu prepričate, da to, kar govorim, povsem drži. Svetu so prikazali nov model igre in hkrati ustvarili nov model igralca in našli v Cruyffu svojega preroka. Njegova kvaliteta je temeljila na tem, da je sprejemal individualno pobudo na vseh delih igrišča ob hkratni odgovornosti za kolektiv. To so delali tudi njegovi reprezentančni kolegi. Takrat sem vedel zelo malo o Fadrhoncu, o Michelsu, o Coerverju pa sploh nič. Ogrodje reprezentance pa so tvorili igralci Ajaxa in Feyenoorda, ki jih je treniral prav limburški trener Coerver. Mislim, da bi bilo potrebno nekoliko bolj natančno napisati, kaj se je takrat dogajalo. Ključno vlogo pri sestavi ekipe je imel češki doktor športa František Fadrhonc. Šele zadnje čase se govori, da je bila njegova vloga pomembnejša, kot se je mislilo do danes. V Tilburgu sem obiskal razstavo in njegov grob v družbi njegovih dveh otrok Zore in Tomaša.
Foto 6
Ta posnetek s tekme Uruguay: Nizozemska nam pove, kako so Nizozemci interpretirali presing in prepovedani položaj. Na dobrih 20 m razdalje širine in niti 10 m globine je bilo okrog žoge kar 10 nizozemskih igralcev, razen vratarja. Nogometna stroka po krivici pripisuje vse zasluge za »totalni nogomet« Rinusu Michelsu. Pomembno vlogo za razvoj te agresivne igre so imeli še češki strokovnjak in Michelsov asistent František Fadrhonk, Ernst Happel in Wiel Coerver. Tudi nekatera južnoameriška moštva so že prej prakticirala to taktiko.
Bile so to smernice, ki sem jih dojel šele preko osebne izkušnje ob zelo raznovrstnem treningu, ki ga je Lučo opravljal tudi štirikrat tedensko. Prvič sem zavestno spoznal, da če hoče nogometaš biti pripravljen, mora biti tudi kondicijsko na nivoju. Talent v takem primeru je dobrodošel, a ni bistven, kot sem do takrat mislil. Treningi so bili tako fizično kot tehnično-taktično naporni, a v kratkem času smo ustvarili dober in kompetenten kolektiv. Ustvaril je skupino igralcev, ki smo mu zaupali in sledili predlaganim smernicam. Mislim, da je Zarja takrat bila prva amaterska ekipa, ki je izvajala »ofsajt« oz. agresivno napadala nasprotnike in jih puščala v prepovedanem položaju.
Foto 7
Moštvo Zarje 1978/79. Lučo je zadnji stoje na desni strani. Jaz sem ob Sameseju četrti z leve p. Desni.
Če pogledam, kaj piše v Primorskem dnevniku v začetku sezone, lahko sklepam, da se v Bazovici niso zavedali, koga so izbrali za trenerja. V društvu so vodilni še zmeraj razmišljali preveč domačijsko, zato tudi niso poskrbeli, da bi ekipo ojačili. Dejansko so napisali, da bodo sodelovali nekateri domačini, a se je v praksi izkazalo, da še predno smo začeli, so odpovedali prav oni zaradi različnih razlogov. Ostali smo brez nekaterih domačih stebrov obrambe. Skratka Lučo je lahko računal samo na relativno omejeno število navdušenih igralcev. Če k temu dodamo, da nekateri niso radi trenirali, ker jim je nogomet pomenil le zabavo, lahko sklepamo, da smo vseeno prvi del sezone odigrali vrhunsko.
Foto 8
Ne bom se spuščal v podrobnosti, lahko pa na kratko opišem, kako sem jaz doživljal to »univerzalnost«. Po italijansko bi lahko rekli »gioco totale«. V Italiji je ta način vadbe in vodenja treninga prvi prakticiral Massimo Giacomini iz Vidma. Z njim sem opravil dolg intervju, v katerem je videmski trener razgrnil, da je po končani karieri bil nekaj mesecev gost rotterdamskega moštva Feyenoorda in amsterdamskega Ajaxa. Njegova vzornika sta bila Vujadin Boškov in Tomislav Ivić, ki sta vodila oba kluba in vnesla v vadbeni proces to, kar po italijansko rečemo »intensità”, intenzivnost vadbe in agresivnost. O tem sem prvič slišal govoriti prav Lučota. Dolgo let sem igral v napadu levo krilo. Moje skrito orožje je bilo preigravanje nasprotnika. Ko mi je to uspelo, sem bil najbolj zadovoljen. Lučo pa mi je spremenil igralno mesto oz. povlekel me je v obrambo na levi bok in tako sem postal zelo napadalno usmerjen bočni branilec. Lahko razkrijem, da na začetku »podzavestno «nisem hotel tega sprejeti. A sem se kmalu privadil in ob dobri kondiciji postal nevaren za nasprotnikovo obrambo. Predstavljal sem presenečenje, ker sem se nepredvideno vključeval v napad iz obrambne vrste. In ker je bil pri nas vsak vezan na svojo igralno mesto, sem bil eden prvih, ki je prekršil ta nenapisan zakon. Naj povem, da sem prav zaradi tega nenadnega vključevanja, kot piše Bruno Rupel, dosegel v prvem delu prvenstva nekaj odločilnih golov. Dejansko sem šele takrat razumel, da lahko tekalno pokrijem večji prostor, kot sem do takrat mislil in predstavljam presenečenje za nasprotnika. Postal sem »univerzalen« igralec. Ta sprememba pozicije me je naučila, da je bolj od igralnega mesta pomembno obvladanje žoge. Kjerkoli si, si lahko nevaren za nasprotnika: važno je, da obvladaš žogo in imaš osebno pobudo. Skratka, da premagaš strah in se spustiš v dvoboj z nasprotnikom. To so tudi načela, ki sem jih kasneje tudi spoznal pri nizozemskem trenerju Wielu Coerverju, ki je ta segment igre najbolj upošteval. Biti zmagovalec v dvoboju. O tem času, lahko povem anekdoto, da ko smo igrali proti vodilni Opicini, smo nesrečno izgubili tekmo (glej Grgičev članek). Več kot dvajsetkrat !!! smo jih pustili v prepovedanem položaju. Niso vedeli, kje so. Takrat smo kljub porazu izvedli učno uro taktičnega znanja in predstavljali veliko novost za vsa amaterska tržaška moštva.
Foto 9
Kronika tekme proti favorizirani Opicini.
Foto 10
Po prvem delu prvenstva je bila Zarja na visokem drugem mestu.
Nekako z nostalgijo gledam na ta čas, ker se dobro spominjam nekaterih tekem, ki smo jih odigrali prav vrhunsko. Mislim na tekme proti Zaule, Sovrani in Libertasu, vsi kandidati za prestop. Lahko mirno rečem, da smo odnesli s tekem veliko manj, kot smo si zaslužili. Po prvem delu prvenstva smo se vsekakor znašli na odličnem drugem mestu, tako da je Primorski pisal, da je med slovenskimi ekipami le Zarja zadovoljila pričakovanja. Bruno Rupel je predstavil svojo statistiko, kjer je beležil, da smo zbrali 20 točk, ki so bile rezultat sedmih zmag, šestih remijev in dveh »nezasluženih« porazov. Čeprav sem igral levega bočnega branilca, sem dosegel v prvem delu tudi šest zadetkov in bil tudi najboljši strelec ekipe.
Foto 11
Tako je statistično prikazal Rupel potek prvega dela prvenstva. Ker je v prvenstvu sodelovalo veliko slovenskih ekip, je Primorski organiziral tudi Pokal za najboljše slovensko moštvo v medsebojnih dvobojih. Zmagala je ekipa Primorja.
Foto 12
A igralcev, ki jih je Lučo Pertič imel na razpolago, je bilo premalo, poškodbe so tudi vplivale na sestavo moštva. Skušal je na vse načine čarati tudi z najbolj iznajdljivimi taktičnimi potezami, a rezultati so bili v drugem delu prvenstva slabi. Tudi sam sem bil nekoliko poškodovan, zato nisem mogel dati običajnega doprinosa. Tako smo v povratnem delu zbrali le 7 točk in se brez težav rešili. A grenak priokus je ostal. Kaj bi naredili, če bi v Bazovici še bolj podprli Lučov projekt? Zdi se mi, da nekako nis(m)o bili kos temu, kar je zahteval istrski trener. Preveč sodobno za tisti in vsak čas. A vseeno lahko rečem, da je bil Lučov doprinos odločilen. Po njegovi zaslugi sem prvič spoznal, da nogometna igra ni zgolj zabava za talentirane igralce, ampak zahteva resno, odgovorno in trdo delo, do katerega lahko pridemo »s krvjo, znojem in solzami« (Churchill).
Foto 13
Po več kot 40 letih spet razprave okrog nogometa. Z leve: M.Mikuž, D.Frandolič, L.Pertič, N.Bidussi in A.Štrekelj
To je skrivnost, na katero včasih pozabimo, a če želimo kaj doseči, na žalost, ne gre drugače. Pod njegovo taktirko sta svoj trenerski in menedžerski talent razvila tudi Nevio Bidussi in Milan Mikuš. Oba sta kasneje odigrala pomembno športno vlogo v naših slovenskih zamejskih društvih. Mislim, da moramo biti vseeno hvaležni Zarji, da je v zamejstvo pripeljala takega kompetentnega strokovnjaka, ki nam (mi) je odprl drugačen pogled na nogomet. Prepričan sem, da bi težko pisal te besede, če Luča ne bi spoznal daljnega 1978 leta. On sam je pred in po osamosvojitvi naredil pomembno trenersko kariero in bil na čelu takih klubov, kot je bil Koper, Nova Gorica in Olimpija iz Ljubljane, s katero je igral celo v ligi prvakov proti Milanu. Nekaj časa je sedel tudi na klopi mlade slovenske reprezentance. Pred nedavnim sem ga spet srečal in mi dejal, da se je po dolgem času spet vključil v nogometne vode. Pregovor pravi: »Nikoli ni prepozno«. Ni rečeno, da ne bova kljub letom še kdaj sodelovala.
Foto 14
Prof. Klopčič v značilni režiserski pozi. Do mene je imel določen »empatičen« odnos, saj me je vedno vabil zraven, ko je snemal. Sodeloval sem pri televizijskem kratkem filmu Zadnja šolska naloga, Nori Malar, Iskanja.
Rad bi omenil še dogodek, ki sem mu bil priča pomladi l.1979. Igral sem še za Zarjo, a dobil sem vabilo s strani Vibe filma, mislim, na priporočilo režiserja Matjaža Klopčiča, naj se udeležim snemanja filma Iskanja, posnet po romanu Izidorja Cankarja S poti. Gre pravzaprav za eden prvih slovenskih modernih romanov. Avtor scenarija je bil Marko Slodnjak. Zaključil sem ravno vojaški rok in se tako priključil številni filmski ekipi, ki je izbrala Benetke in njeno laguno za sugestiven kraj snemanja. Zaradi znanja italijanščine sem znotraj filmske ekipe opravljal najrazličnejša dela, v glavnem prevajalstvo z italijanskimi oblastmi. Imel sem tudi majhno vlogo statista. Skratka, užival sem in sproti spoznaval zahtevnost filmskega poklica v stiku z najbolj znanimi slovenski igralci: Boris Cavazza, Boris Juh, Milena Zupančič itd. Nekega dne sem dobil telefonski klic s strani Zarje, da bodo v Ljubljani odigrali prijateljsko tekmo z veterani Olimpije. Zaprosil sem prof. Klopčiča, če mi dovoli, da sem lahko eno popoldne odsoten, kar ga je seveda začudilo, saj ni vedel, da igram nogomet. Tako sem tisto popoldne spet po enem letu videl Ljubljano. Potnega lista nisem imel, ker sem v Lipici prečkal mejo s prepustnico. Po končani tekmi sem se vrnil v Benetke.
Po opravljenem vojaškem roku sem se moral v začetku aprila 1979 spet vrniti v matični klub Torriano. A sem se trdno odločil, da ne bom več ostal v Gradišču. Določene novosti so se medtem odprle na doberdobski fronti. To bo naslednje poglavje mojega igranja. Dopolnil sem 27 let.
Foto 15
Plakat filma: na sliki je Tizianova Assunta. Slika se nahaja v baziliki Santa Maria Gloriosa dei Frari v Benetkah. V tej cerkvi smo snemali del filma Iskanja.
