18. poglavje
Oj Mladosti moja …
Prvo obdobje 1979/80
Foto 1
Mladost 1979/80
Stoje: Gergolet S., Candusso W., Gergolet E., Ulian C., Pahor S., Ferfoglia G.; čepe: Gergolet L. Šuligoj B., Marizza F., Ferfoglia K., Frandolič D. Večinoma je bilo domačinov.
Šuligojev prihod je pomenil znatno okrepitev. Ni bil le nogometaš, ampak je prevzel tudi funkcijo trenerja mladih. Kasneje se je dolga desetletja uveljavil kot zaupanja vreden odbornik. Medtem si je društvo v Doberdobu toliko opomoglo, da je začelo vabiti v svoje vrste večino igralcev, ki so igrali prej za okoliška italijanska moštva in pri njih pridobili ustrezno igralsko izkušnjo. Do sezone 1973/74 nismo namreč v vasi še imeli članskega moštva. Tako so so se vrnili najprej starejši, tisti, ki so prej odšli, recimo Gergolet Karlo, za njim še mlajši: Ferfoglia Evgen, Ferletič Aldo, Bruno Dužman, Šuligoj Bruno itd.
Foto 2
Prihod Bruna Šuligoja
Istočasno je začela trkati na vrata mlajša generacija perspektivnih igralcev, letniki 1960 in mlajši: Frandolič Luciano, Edi, Dario in Sandi Gergolet, Mario Bagon, Claudio Visintin, Adriano Lavrenčič … Skratka Giorgio Ulian je »vizionarsko« gledal vnaprej. Bil je na tekočem z vsem, kar se dogaja na nogometnem prizorišču. Tržiški »kentir« je predstavljal najboljši deželni nogometni »sejem«. Tu se je dalo priti do najbolj »tajnih« informacij, kupiti ali prodati najbolj kakovostne oz. precenjene nogometaše. Vse si lahko zvedel o njih. Giorgiotu ni bilo treba dosti razmišljati. Od Hermana (Romana) Gergoleta (Juvaneža) je prevzel štafetno palico in odslej on vodil kupoprodajno borzo. Domačinov, ki so igrali dober nogomet, je bilo več kot dovolj. Pri tem mu je pomagalo več domačinov. Rad bi omenil Maria Gergoleta (Od Pierine), velikega ljubitelja nogometa in športa. Pravzaprav ni dneva, da se ne bi Mario še danes sprehajal okrog igrišča, pogledal, če je vse v redu, kaj postavil na mesto in odšel domov. Večkrat ga vidim ne le na domačih tekmah, ampak je dober poznavalec slovenskega in mednarodnega nogometa. Z njim se da vedno kaj pokramljati, ker ceni kvaliteten nogomet. Ker Giorgiota ni več med nami, lahko le on verodostojna priča, kako sem postal član doberdobskega društva.
Foto 3
Šuligoj kot trener mladih
Leta 1979 so se v vasi odločili, da me bodo odkupili od Torriane. Tisti večer, ko s(m)o se prvič srečali s predsednikom Zuttiom, je on zahteval visoko odkupnino. Mene je v želodcu stisnilo od jeze. Še danes se spomnim tega neugodnega občutka. »Kaj? Sedem let sem igral s Torriano, nikoli zahteval niti stroškov za vožnjo in zdaj take »ceremonje«, ko sem moral prestopiti v domače vrste?!«. Računal sem namreč, da me bo predsednik Zuttion pustil zastonj. Da ne bi predstavljal strošek za domače moštvo. A on je ostal neomajen. Domenili s(m)o se za kompromis: dali me bodo na posodo za eno leto. Čez eno leto se bomo spet videli in takrat bo padla odločitev. Vsekakor je Mladost za posodo vseeno plačala kar zajetno vsoto in tako sem začasno prvič prestopil v domače vrste. Mislim, da sem odigral več kot zadovoljivo sezono pod taktirko pokojnega Giannija Marsona. Nisem še pozabil Pertičevih nasvetov, da je najboljša obramba napad. Pa tudi zanesljiv sem bil na vseh igralnih mestih. Z leti sem pridobil na izkušnji, izgubil pa na nepredvidljivosti in hitrosti. Ne vem, če bi se Gianni s tem strinjal, vsekakor odigrali smo odlično sezono in odpovedali le v kvalifikcijah. Do neposrednega prestopa nas je v tekmi z Marianom ločevalo le nekaj usodnih sekund. Nogomet je lahko tudi stvar opoteče sreče. V zadnji akciji nam je obrnila hrbet in napredovanje je splavalo po vodi.
Foto 4
Naše enajsterice
Primorski je zapisal, da se bo 30. septembrar 1979 začelo prvenstvo. V 3. amaterski ligi so igrala tri slovenska moštva: Mladost, Sovodnje in Juventina.
Ko smo se po končani sezoni spet šli pogajat glede dokončnega prestopa, mene ni bilo zraven. Mario se tega dogodka dobro spominja in večkrat mi ga pripoveduje: »Zuttion ni hotel popustiti. ’O così o niente!’, nam je rekel. Ni sploh hotel ničesar slišati. ‘Ma ga quasi trent’anni’, mu je zabrusil Mario. ’ Non save cossa gave ciolto’, mu je odgovoril Zuttion. ’Lui giogherà con voi altri 10 anni e poi farà l’allenatore dei giovani nel paese’ «. Mislim, da je to slutil le on. Niti sam ne bi pričakoval kaj takega. Prav to se je zgodilo. Z Mladostjo sem igral do sezone 1988/89, še dve leti prej pa sem prevzel moštvo cicibanov, letnikov 1977/78. Od takrat je minilo 41 let in še danes se potepam po igriščih. V Doberdobu smo komaj zaključili avgustovski kamp.
Kot piše Primorski, se je prvenstvo začelo v nedeljo 30. sepemba 1979. Tekma med nami in Azzurro se je zaključila z neodločenim rezultatom. A oboji nismo še vedeli, da se bomo borili za vrh do konca prvenstva.
Foto 5
Azzurra – Mladost
Kot je mogoče razbrati iz Primorskega dnevnika, je iz Doberdoba takrat začel poročati Dario Gergolet, Servotov. Nekaj tekem za Mladost je odigral tudi Bruno Marson. Vsekakor dobra okrepitev je bil današnji predsednik Mladosti Walter Candusso, na vrata prvega moštva pa so trkali tudi nekateri mladi igralci kot: Edvard Gergolet, Sandi in Dario Gergolet ter hitri Adriano Lavrenčič. Bila je to ekipa, ki bi lahko brez težav zmagala prvenstvo, a zadovoljiti smo se morali z drugim mestom. Na koncu sta nas čakala dva odločilna spopada: Mariano in Azzurra iz Gorice.
Foto 6
Domači navijači
Verjetno je Rudi Pavšič, ki še danes rad obiskuje nogometne tekme, napisal to kratko misel in jo priobčil na goriški ne pa na športni strani časopisa. Bil je presenečen nad tem, kar se dogaja v Doberdobu. Govoril je o tem, da »gre za širše vprašanje, ki presega meje športnih rezultatov«. Nič čudnega, saj se je na igrišču zbiralo tudi do več sto gledalcev, ki so sledili društvu tudi na gostovanju. Rudi se je spraševal ali »gre le za dobre uspehe ekipe ali za širši socialni razlog?« Njemu se je zdelo zanimivo, da bi ta pojav zahteval poglobljeno razpravo.
Če gledamo iz športnega vidika, nas je odločilna tekma najprej čakala v Marianu. Bilo je 20. aprila 1980. Pred polnim stadionom smo povedli z G. Ferfoglio in ko je vse kazalo, da bomo zmagali, je Mariano v zadnji minuti remiziral. Razočaranje je bilo veliko, saj bi neposredno lahko prestopili v drugo amatersko ligo. Morali smo počakati nekaj tednov in vročega 11. maja je bila na nevtralnem igrišču v Farri na sporedu tekma z Azzurro.
Foto 7
Mladosti ni uspelo
Če preberemo kroniko tekme, lahko ugotovimo, da je bilo tisti dan peklensko vroče. Naši spremljevalci pa so nam prinesli zimske majice, tako da smo v »poletni« vročini imeli občutek, da igramo s trenirko. To je nedvomno vplivalo na rezultat. Če k temu prištejemo, da smo se pred tekmo nabasali z neprimerno hrano, ni čudno, da smo v drugem polčasu, ko je bilo treba nadoknaditi gol zaostanka, znašli brez moči. Naj povem, da se je zbralo okrog igrišča najmanj tisoč ljudi: velika večina je prihajala iz Doberdoba. Razočaranje je bilo tako veliko, da so nas zapustili nekateri nosilci igre. Bilo je to vsekakor najboljše prvenstvo, ki jo je do takrat igrala Mladost. Po samo enem letu nas je zapustil Gianni Marson, ki se je vrnil v Sovodnje: morali smo na novo poiskati trenerja in se pripraviti na naslednjo sezono v dresu Mladosti.
Če statistično pogledamo lestvico, vidimo, da smo zbrali 41 točk, dosegli 17 zmag, tri neodločene izide in štiri poraze. Dali smo 49, prejeli pa 24 zadetkov.
Foto 8
Mladost 1979-80
Poglejmo imena igralcev in spremljevalcev. Zgoraj: Marusič Sandro, Giorgio Ulian, Dario Frandolič, Gabriel Ferfoglia, Walter Candusso, Edi Gergolet, Karlo Ferfoglia, Hilarij Kobal, Silvano Ferfoglia, Silvano Pahor, Gianni Marson, Julko Lakovič: spodaj; Joško Jarc, Fulvio Marizza, Dario Gergolet, Bruno Šuligoj, Adriano Lavrenčič, Ladi Gergolet, Claudio Ulian in Genko Ferfoglia.
Mislim, da bom s tem zadnjim odstavkom vsaj deloma zadostil vprašanju, ki si ga je malo prej postavljal Rudi Pavšič, ko se je spraševal, da je bil nogomet v Doberdobu v 70 in 80 letih ne le športni, ampak socialni dogodek, ki je privabljal na igrišče ljudi tudi iz drugih krajev.
Kot lahko ugotovimo, je skoraj 100 % fantov bilo domačinov: večina v sorodstvenih odnosih. Poznali so se že iz otroštva, kajti skupaj so zrasli na vasi: obiskovali isto šolo in cerkev. Mnogi so dobro igrali nogomet, a se osnov niso naučili na igrišču preko rednega treninga, ampak po naravni poti na vseh mogočih vaških površinah, največ za šolsko stavbo, kjer je danes telovadnica, in na župnijskem igrišču. To še najbolj pove, kako razvit je bil nogomet v Doberdobu v povojnem času. Za otroke je predstavljal najboljšo »terapijo« za učenje socialnih in psiholoških veščin. V ta »naravni« stroj so se začele vključevati tudi ženske, ki so skupaj z moškimi začele obiskovati vaški stadion in navijati za domače moštvo oz. svoje otroke in sorodnike. Naj kot zanimivost povem, da ko smo odigrali eno najpomembnejših tekem proti Audaxu, se je na stadionu Baiamonti v Gorici zbralo več kot 500 ljudi. Pravzaprav je vas ostala prazna. Mislim, da tudi za sodnike ni bilo lahko, saj so se kljub visoki zaščitni mreži včasih znašli obkoljeni od stotine kričečih »tifozov«, navijačev, ki so samo zahtevali »pravično« sojenje. Vsak si je to pravičnost interpretiral po svoje. Skratka, kot v rimskih arenah. A to je bila le pokušina. Še največ se je dogajalo po končani tekmi. Pijače in jedače nikoli ni zmanjkalo. Še zlasti takrat, ko so po vasi odpirali osmice. Vino je teklo v potokih, a poleg vina ni manjkalo petja, še zlasti je iz kričečih ust v bolečih tonih odmevala globoko v noč pesem »Zabučale gore«, zlasti tista kitica, ki pripoveduje o mladosti in se sprašuje: »Kam si se zgubila: kakor da bi kamen v vodo potopila. Kamen še ta kamen, v vodi se obrne, le mladost se moja, nikdar več ne vrne«. Še danes predstavlja spomin na te dogodke najlepše trenutke mojega življenja. Dejansko smo se počutili v občini kot enotna skupnost in za kakšno uro pozabili tegobe vsakdanjosti. Marsikdo je na koncu izmučen odhajal vijugasto proti domu in pobruhal še tisto, kar ga je najbolj težilo na želodcu. Takih navijačev kot v Doberdobu, mislim, da daleč naokrog ni bilo. Marsikdo od italijanskih igralcev se je zaradi tega odločil ostati v Doberdobu veliko let. Tak je bil primer Fulvija Marizze.
Foto 9
Fulvio Marizza med tekmo s Foglianom leta 1985
