Odkritje nove metode nogometne vadbe
2.del
Foto 1 – Mladost, sezona 1991-92
Od leve proti desni: zgoraj: trener Frandolič, Matjaž Černic, Marko Florenin, Devetak Demitrij, Boris Jelen, Ferletič Dimitri, Vizintin Fabio, Erik Peteani; spodaj: Boris Prinčič, Devetak Manuel, Moro Roby, Sergio Andrea, Attolini Patrik, Ferletič Matej in Jarc Martin.
Po dobrih rezultatih v sezoni 1990-91 je sledilo prav tako uspešno prvenstvo 1991-92. Takrat je ob koncu sezone z mano opravil intervju Vili Prinčič in ugotovil, da smo, čeprav smo bili leto mlajši od ostalih, dosegli dobro četrto mesto v tržiškem okraju. Ob vprašanju kako naprej, pa sem odgovoril: »Zelo želim, da bo moštvo ostalo skupaj še eno sezono, ker bomo le z dolgoletnim skupnim delom dosegli uspehe … Kakorkoli že, bi novemu odboru (Mladosti) svetoval, naj gre po poti, ki smo jo v zadnjih letih začrtali, to je pot sodelovanja med našimi društvi z izmenjavo oz. združevanjem igralcev posameznih športnih sredin … Sleherno »cefranje« in pretirano vrtičkarstvo pa bi bilo za naš nogomet pogubno«. Seveda sem to izjavil zaradi tehtnega razloga. Vedel sem, da se bodo začeli italijanski klubi zanimati za naše igralce. Moje mnenje je bilo, da nisem nič slabše delal kot italijanski kolegi. Le da so oni imeli zaradi organiziranosti in tradicije večjo možnost izbire, zato sem si prizadeval prepričati starše, naj zadržijo otroke v domačem okolju in naj ne nasedajo mamljivemu prepričevanju oglednikov, ki so otrokom obljubljali ne vem kakšne profesionalne pogoje. V resnici so te obljube prej motile otroke in uničevale društveno prihodnost. Njihov interes je pa bil ta, da so se hoteli okoristiti s tujim delom in obenem skušali prikazati, da so oni prava sredina za napredek otrok. Bile so to le prazne fraze. Tisti, ki so odhajali, se niso ničesar naučili in namesto da bi napredovali, so se večkrat razočarani vračali domov. Ko danes gledam na deželni nogomet, vidim da se od takrat ni nič spremenilo. Še celo poslabšalo. Nogomet je v večini primerov tovarna izgubljenih iluzij.
Foto 2 – Končna lestvica 1991-92
Od takrat, to je v začetku 70 let, ko sem sam začel igrati, se način vadbe ni bistveno spremenil glede na devetdeseta leta, ko sem sam začel trenirati. Tudi do danes se ni zgodilo skoraj nič bistvenega. Na področju treninga prvega moštva je Sacchi uvedel t.i. consko obrambo (»gioco a zona«), a menim, da njegov pristop ni nekaj revolucionarnega, kot želijo nekateri prikazati v javnosti. A tudi o tem bi se dalo razpravljati: nenazadnje so zaradi denarja prihajali v Italijo najboljši tuji igralci: Maradona, Zico, Platini Van Basten, Gullit. Samo dobitniki Zlatih žog. Vsekakor je Sacchi gotovo naredil korak naprej v smeri, da je zahteval napadalnejši in manj oportunističen nogomet. Njegove kolumne so zelo zanimive, a v njih zagovarja principe moštvenega nogometa. Sicer ima prav, ko piše o oportunistični drži italijanskih klubov v mednarodni konkurenci, ne strinjam se z njim, ker zapostavlja vlogo posameznika. Zame je dober trener tisti, ki se leta posveča predvsem vzgoji, ne pa kopičenju državnih in mednarodnih lovorik. Sicer slednji žanje slavo, a to ne pomeni, da je vrhunski trener. Rekel bi, da je prej sposoben menedžer (coach) kot trener.
Danes lahko prebiramo na tv-ekranih statistike o pretečenih kilometrih. A postavlja se vprašanje, če se je zaradi tega tudi kvaliteta posameznika dvignila v primerjavi s preteklostjo glede na pretečene dolžine. Moj odgovor je, da kot je nekoč igralcem primanjkovala tehnika, jim v današnjem času še vedno ista tehnična pomanjkljivost dela težave. Prav zaradi tega so prisiljeni veliko več teči, kajti zaradi hitrosti igre težje obvladajo nogometne veščine kot nekoč. Ob tej trditvi bodo nekateri zavihali nos, a iz lastnih izkušenj lahko trdim, da so bili mladi nekoč bolj v stiku z žogo kot danes. To pa ni le hipoteza, ampak dejstvo. Otroci so veliko več časa igrali na cesti oz. na gmajnah kot dandanes. Leta 1992-93 smo v Doberdobu sestavili zelo kompetitivno moštvo. Do konca prvenstva smo se borili za zmago in le za las zamudili ugodno priložnost, da bi že kot novinci (vstopni letnik) zmagali v prvenstvu najmlajših v goriško-tržiški regiji.
Foto 3 – Sezona 1992-93. Mladost dosegla tretje mesto na Goriškem
Že ob osamosvojitvi Slovenije mi je uspelo vzpostaviti stik z novonastalo Nogometno zvezo in nekaterimi posamezniki. Še največ sem sodeloval z Matjažem Jakopičem, pobudnikom in organizatorjem Oblakove mladinske šole, poznejšim direktorjem slovenskih reprezentanc in podpredsednikom trenerske organizacije. Matjaž je tej šoli dal ime po legendarnem nogometašu Branetu Oblaku, ki je pristal, da se šola poimenuje po njem. Takoj po osamosvojitvi so organizirali poletne in zimske kampe za otroke iz celotne Slovenije. Začelo se je na Rogli, nadaljevalo pa na Malem Lošinju. Stopil sem v kontakt z njim in priključili so me v skupino trenerjev: Janez Zupančič, Matjaž Jakopič, Franc Sivko, Janez Zavrl, Rudi Corn in Brane Oblak. Tako sem v vsakodnevnem kontaktu spoznaval osnovni metodološki pristop dela z mladimi nogometaši. Ker se je v tečaj vpisalo tudi precej otrok iz zamejstva, sem lahko od blizu spoznaval pristop k učenju tehnike. Moram priznati, da je poleg Francija Sivka in Rudija Corna name največji vtis naredil prav Brane Oblak, ki je večkrat izjavil, da je bil njegov vzornik prav Rudi Corn. Slednji je odlično obvladal žogo, zato je Brane v njem našel idealnega vzornika.
Foto 4 – Matjaž Jakopič, vodja Oblakove šole in direktor slovenskih reprezentanc
Z gotovostjo lahko trdim, da so naši fantje bili deležni takrat najboljše možne nogometne vzgoje. Vpisali so se v tečaj in so lahko trenirali z najboljšimi slovenskimi mladimi igralci: dobro se spominjam Tončija Žlogarja, Klemena Lavriča, Ermina Rakovića, Luka Žinka, Andreja Komaca: kar lepo število njih je potem igralo tudi za slovensko reprezentanco. Med zamejci pa Sašo Tomšiča, Kristjana Devetaka, Devida Ferletiča, Dimitrija Devetaka, Mateja Ferletiča in Dimitrija itd. Njegov oče Mario je s sabo imel fotografski aparat in videokamero, zato menim, da ima doma shranjenega še veliko arhivskega materiala.
V glavnem je proces treninga temeljil bolj na sodelovanju in podajanju. Takrat sem v grobem spoznaval principe Coerverjeve metode, a kljub temu da sem predlagal vsaj njeno obravnavo, nisem našel posluha pri ostalih trenerjih. Najbrž sem bil takrat še neprepričljiv pri zagovarjanju svojega pogleda na učenje nogometa. Vsekakor lahko rečem, da sem večkrat slišal iz Branetovih ust naslednje navodilo: »Ne boj se, pojdi sam«. Moram reči, da sem ta napotek redko slišal pri ostalih trenerjih. Večina je mnenja, da posameznik ničesar ne zmore brez pomoči soigralcev. Brane pa mi je dal misliti. Ali posameznik lahko naredi samostojni prodor oz. kaj vrhunskega, ne da bi bila akcija vnaprej predvidena? Recimo, če sam enostavno prebije defenzivni zid branilcev in poruši predvidljivost vnaprejšnjih shem, ni to nekaj »norega«, ampak kaže na veliko igralčevo samozavest. Podobno miselnost sem zasledil pri Zlatku Zahoviču, ki ob Verdenikovem ukazu, naj na videmskem stadionu opravi segrevanje z ostalimi, tega ni storil in se je trenerjevemu naročilu uprl. Vzel je nekaj žog in vadil proste strele, medtem ko so drugi tekli okrog igrišča.
Foto 5 – Deželni prvaki v sezoni 1993-94
Medtem je steklo pokrajinsko prvenstvo najmlajših 1993-94, v katerem smo bili eni od favoritov. Po dolgih letih igranja v Doberdobu je padla odločitev, da bo organizacijske stroške prevzelo sovodenjsko društvo. V moštvu je bilo kar nekaj fantov iz Sovodenj in tudi Štandreža, odtod taka odločitev. Bilo je to triumfalna sezona, v kateri, mislim, nismo sploh doživeli poraza. Dali smo krepko čez sto zadetkov in prejeli le peščico. Na koncu smo premočno osvojili pokrajinsko prvenstvo in čakali so nas izločilni boji z drugimi pokrajinskimi zmagovalci za naslov deželnega prvaka. Najprej smo premagali Zoppolo in v finalu še Palazzolo. Srečanje se ni začelo najbolje, saj smo s sabo prinesli le eno vrsto majic, ki so slučajno sovpadale z barvami domačega moštva. Ni preostalo drugega kot to, da so nam domačini posodili njihove rezervne drese, ki so nas na koncu osrečili. Dejansko smo osvojili prvenstvo, a z barvami gostiteljev.
Foto 6 – Poročilo s tekme, ki jo je napisal Rudi Pavšič
Tako je napisal Rudi Pavšič v poročilu 26. junija1994: »Združeni ekipi Mladosti in Sovodenj je uspelo doseči cilj, ki je še pred nekaj leti za slovenski mladinski nogomet predstavljal le skrito željo. Zmagala je deželni naslov v prvenstvu najmlajših.« »Bil je to enkratni rezultat, sad večletnega dela s skupino igralcev, ki se je nam najboljše obrestovalo«, sem povedal novinarju. Sam sem veliko stavil na sistematično delo, pri katerem so mi v prvi vrsti pomagali tako starši kot odborniki: zlasti Zdravko Kuštrin in Lučo Fajt sta mi pomagala pri neoporečnem vodenju ekipe.
Foto 7 – Prvo informacijo o delu Wiela Coerverja je napisal Zdenko Verdenik, verjetno, 1987 leta.
Danes lahko gledam na te dogodke z določeno distanco, ki jo takrat nisem mogel imeti kot trener. Lahko rečem, in to mi rezultati v mladinskem pogonu sami potrjujejo, da sem svoje varovance začel drugače trenirati od ostalih trenerjev. Če sem v preteklosti nekako tradicionalno vodil moštvo, odtlej sem se iz treninga v trening, iz leta v leto vedno bolj posluževal učenja tehnike. To ne pomeni, da tega nisem že prej delal, ampak v začetku devetdesetih let sem začel sistematično uporabljati neko novo obliko treninga, ki jo je desetletje prej osnoval nizozemski trener Wiel Coerver. Ob koncu osemdesetih let sta izšla dva učbenika, a odločilno je bilo to, da sem poleg učbenikov dobil v roke tudi njegov avdiovizuelni material oz. tri kasete. Ta učni material ste dobili zastojn, če ste kupili televizor Philipps. Ker pa o avtorju nisem vedel ničesar, sem tudi v Ljubljani vprašal kolege, če kdo pozna nizozemskega trenerja. Oglasil se je Janez Zavrl, ki me je povabil k sebi domov in mi za nekaj dni posodil nemško vhs kaseto, da bi si jo presnel. Vtis, ki je name naredil Wiel Coerver, je bil tako močan, da sem sklenil, da bom začel trenirati mlade po principih, ki jih je on narekoval: v ospredje svojevrstnega učnega procesa je postavil obvladanje žoge in posledično osvajanje temeljnih osnov tehnike. To še danes imam za najvišjo obliko nogometnega znanja.
Foto 8 – Srečanje športnikov obmejnih dežel: Miro Cerar nagrajuje Ivana Batističa.
Naj še povem, da so me ob priložnosti otvoritve mednarodnega nogometnega turnirja Nereo Rocco v Gradišču ob Soči podelili nagrado »panchina verde«, ki jo vsako leto dajejo trenerju, ki se v deželi izkaže na mladinskem področju. Tisto leto je glavno nagrado prejel tudi trener Udineseja Alberto Zaccheroni. Dejal mi je: »Lahko si srečen, ker mladim lahko veliko več daš kot jaz starejšim«. Pri Bologni je kot naraščajnik v 60 letih postal dober kolega mojega prijatelja Fulvija Battistutte, s katerim že 15 let sodelujem pri širjenju Coerverjeve metode.
Osamosvojitev Slovenije in njena samostojnost je bila v veliko pomoč tudi vsem trem slovenskim društvom na Goriškem. Kmalu sem (smo) prišel(šli) v stik z novo nogometno realnostjo onkraj meje. Kljub začetni skepsi se je moral nogomet, ki je bil dejansko pred osamosvojitvijo drugorazredna panoga – Slovenci smo bili znani kot »skijaši«, v nekaj letih uveljavil tudi zaradi uspehov slovenske reprezentance. Če beremo Marjana Rožanca, nogomet ni bil tako cenjen kot v drugih delih Jugoslavije. Prevladovala je miselnost, da smo Slovenci narod hokeja in smučanja. Ta retrogradna miselnost je še kako vplivala na začetni nogometni razvoj v novi državi. Prej si vsaj enkrat ali dvakrat letno gledal Crveno zvezdo, Hajduk, Partizan ali Dinamo, ko so gostovali v Ljubljani, potem pa taka sprememba.
V tekmovalnem sistemu, ki je nastal ob osamosvojitvi, so sodelovale tudi ekipe, ki danes domujejo v tretji slovenski ligi. Dal bom primer Izole, ki se je uvrstila v kvalifikacije za pokal UEFA. Tam jo je pričakovala slovita Benfica, ki je obakrat, razumljivo, slavila. Ljudje so bili navajeni, da se je s portugalskim slovitim moštvom spopadla kvečjemu Olimpija ali kakšen srbski oz. hrvaški klub. Videti Izolo je bilo za mnoge, zlasti za »delavce z juga«, ki so radi obiskovali tekme, resnično razočaranje, ki je še danes podzavestno prisotno v ljubiteljih nogometa. Vsekakor se je organizacijska struktura nogometa od takrat zelo modernizirala, manj strokovni sektor, ki se ni posodobil in ostal z razliko od ostalih športnih panog, kot so odbojka, košarka in rokomet, konzervativno vezan na model poučevanja, ki v današnjih časih ni več sodoben. O tem bom še podrobneje spregovoril, saj menim, da sem sam preko svojega dela prispeval kar nekaj praktičnih inovacij in spobud, ki so bile prezrte in premalo upoštevane. Mislim na zgodnje uvajanje otrok k učenju tehnike.
Foto 9 – Branko Zupan v vlogi vratarja proti Italiji v Vidmu. Z njim še danes sodelujem.
Postava Slovenije: zgoraj: Milanič (kap.) Zupan, Poljšak, Udovič, Jermaniš, Cvikl, Gliha: spodaj: Galič, Zahović, Čeh, Kokol.
Skoraj bi pozabil. Ob koncu osemdesetih let sem v Bazovici na izobraževalnem tečaju, ki ga je organiziralo verjetno ZSŠDI, spoznal predavatelja in vratarja Branka Zupana. V obliki videoposnetkov je prikazal svoj pogled na vratarjevo delo. Predavanje je bilo zelo zanimivo, v kolikor je poleg razlage uporabljal avdiovizuelni material, ki je danes nujno dopolnilo, če želimo praktično in plastično prikazati to, kar nameravamo predavati. Sploh se mi ni sanjalo, da bo najin pogled našel skupnega imenovalca v Coerverju. V Branku sem dobil ustreznega sogovorca, ki se je začel redno zanimati za mojo raziskovalno delo. Mislim, da smo ga povabili v Doberdob v sezoni 1992-93, ko je bil vratar pri novogoriškem Hitu. Tu je ostal eno sezono in imel je priložnost se seznaniti s kasetami nizozemskega mojstra, ki sem mu jih priskrbel. Prav delo nizozemskega trenerja naju je zbližalo, saj sva se zavedala, da je »to prava stvar« za vzgojo in učenje nogometa.
Lahko še dodam, da sem v zgodnjih devetdesetih letih prišel v stik z nekaterimi italijanskimi nogometnimi agenti. Bil sem celo v Vicenzi v uradu Videmčana Claudia Pasqualina. V Slovenijo sem povabil celo njegova sodelavca, brata Andreo in Alessandra D’Amica. Prišlo je celo do podpisa pogodbe s slovenskim igralcem Alešem Križanom, ki je kasneje igral za angleško moštvo Barnsley. A sem moral kmalu prekiniti vsako sodelovanje, saj se nisem znašel v tem kaotičnem svetu nogometnih agentov. Tudi s Klitonom Bozgom, Valterjem Birso in Ilijem Kitićem sem imel stike, a vse je bilo preveč netrasparentno: moral bi ustanoviti svojo firmo, zato sem kmalu spoznall, da je nogometni trg podvržen variabilnosti, ki je ni mogoče nadzorovati. S profesorjem Elsnerjem, s katerim sem tista leta sodeloval, sem organiziral prijateljsko tekmo med Udinesejem in mlado slovensko reprezentanco. A sem kmalu spoznal, da dejansko zastonj delam za »ljudi«, s katerimi se ni bilo priporočljivo družiti. Zato sem kmalu prekinil vsak stik z agenti in njihovimi pomočniki, saj menim, da niso pravi sogovorniki za napredek nogometa.
Foto 10 – Oblakova šola v Doberdobu: na sliki trener Franc Sivko s skupino nogometašev iz Doberdoba
Morda bi iz tega obdobja veljalo še napisati vsaj še tri dogodke: v tistem času je Zdenko Verdenik delal na Japonskem. Ko se je vrnil v domovino, ga je kontaktiralo japonsko društvo JEF United z namenom, da bi radi prisostvovali treningu Udineseja. Ker sem dobro poznal njihovega skavta Flavija Zossija, sem ga prosil za pomoč. Odgovor je bil pozitivem in tako smo eno popoldne preživeli na pomožnih igriščih stadiona Friuli, kjer smo si ogledali Zaccheronijev trening. Po treningu smo se nekaj časa pomudili z njim in odšli v Doberdob, kjer smo v Tržaški ulici obiskali »Tonkičevo« osmico. Bil sem presenečen nad interesom, ki so ga Japonci pokazali glede obratovanja osmice, zlasti so spraševali o shrambi pršuta, klobas in vina. V prijetnem doberdobskem vzdušju so se odlično počutili in ob pitju kakšnega kozarca vina več, kot so bili navajeni, se jim je tudi jezik razvezal. Preživeli smo nepozaben večer.
Zdenko Verdenik je tisto poletje leta 1994 vodil trenerski tečaj, danes bi rekli Uefa-C na Ježici. V svojem značilnem analitičnem slogu je na osnovi Sacchijeve kasete podrobno analiziral gibanja, ki jih morajo igralci uresničiti, če želijo pravilno izpeljati t.i. conski presing. Kot udeleženci smo morali potem sami simulirati podobne gibalne smeri. Šlo je predvsem za to, da se čimbolj smotrno pokrije igralni prostor oz. da se trener nauči osnov sistema 4:4:2. Za tistega, ki ni poznal Sacchijevih principov igre, so bile te ure moštvene taktike zelo dobrodošle. Marsikaj od tega učnega materiala je Zdenko uporabil za tekmo proti Italiji tako mladih reprezentanc kot prvega moštva. Obakrat se je tekma proti svetovnim podprvakom končala z neodločenim izidom. Bilo je to prvovrstno presenečenje, da je mala in do takrat nepomembna Slovenija remizirala proti tako uglednemu nasprotniku, kot je bila Italija.
Foto 11 – Menjavanje daril. Antonio Mattarese, Rudi Zavrl in Marko Ilešič.
Bil sem v vlogi organizatorja in prevajalca.
Na vse to sem gledal s ponosom, da se je mali David lahko uspešno boril z Goljatom. A dokler se nekdo brani, lahko skrije tudi svoje individualne pomanjkljivosti. A kaj se bo zgodilo takrat, ko bo primoran napasti nasprotnika in igrati na njegovi polovici terena? V takem primeru je potrebno imeti v moštvu take igralce, ki niso le kondicijsko pripravljeni, ampak znajo tudi nasprotnika izigrati. V takem primeru je individualna tehnična sposobnost nujna.
Naj povem še anekdoto: v tistem času sem aktivno sodeloval tudi s trenersko sekcijo iz Gorice, na čelu katere je bil Livio Vidoz, doma iz Ločnika. Njega sem dobro poznal še iz časa Pro Gorizie, kajti igral sem z njegovim bratom Ginom. Z Agostinom Morettom so predstavljali pravi trio furlanskih trenerjev. Zanimalo ga je nogometno delovanje male Slovenije, zato me je prosil, naj vstopim v kontakt z Branetom Oblakom. Nameravali so ga povabiti, da bi jim obrazložil, ali je mogoče, da bi se tudi po razpadu Jugoslavije Slovenija uspešno kosala z italijansko reprezentanco. Brane je na srečanju v Moši tako dejal:« Sicer je Italija favorit, a mi bomo drago prodali svojo ložo. Italija ne bo zmagala v Mariboru!« Rekel je to tako samozavestno, da se je marsikdo posmihal, češ: «Glej tega tipa. Najbrž se mu je zmešalo«. A Brane je imel prav. Italija je z veliko muko izvlekla pozitiven rezultat, potem ko so nemški sodniki razveljavili Milaniču gol, čeprav je žoga za dobrih dvajset centimetrov prekoračila vratarjevo linijo.
Foto 12 – Brane Oblak v Sovodnjah. Z Branetom sem sodeloval 4-5 let
Srečanje s Coerverjevo metodo je vedno bolj vplivalo na moje športno življenje in ga postavilo na glavo na isti način kot srečanje z gledališko metodo Stanislavskega oz. Strasberga. Samemu sebi sem rekel: «Hočem osvojiti ta pristop. Nočem trenirati kot ostali«. In tako se je tudi zgodilo. A pot do tega je bila strma in težavna. Začela se je v moji dnevni sobi.
Zadnjič sem generacijo letnikov 1979-80 treniral v sezoni 1994-95. Kot je možno videti na fotografiji, so že odrasli in so kot naraščajniki dosegli visoko uvrstitev v prvenstvu. Z njimi sem preživel dolgih 8 uspešnih let. Prišlo je do določenih nesporazumov, saj so nekateri želeli igrati v italijanskih višjih ligah. Še najbolj se je kariera nasmihala Dimitriju Ferletiču, ki je tisto leto podpisal pogodbo z videmskim prvoligašem Udinesejem. Vsi niso želeli nadaljevati z igranjem nogometa, tako so začeli prevladovati individualni interesi pred skupnimi. Vsekakor je bila to generacija, ki je na Goriškem dosegla izjemne uspehe in presenetila tudi italijanske ljubitelje nogometa.
Foto 13 – Naraščajniki Mladosti. Stoje od l.p.d: Luciano Moro, Dimitri Ferletič, Erik Peteani, Marko Florenin, Boris Jelen, Marco Jarc, Matjaž Černic, Demitrij Devetak, Dario Frandolič; čepe: Manuel Devetak, Andrea Sergo, Boris Prinčič, Matej Ferletič, Martin Jarc, Robi Moro.
