25. poglavje
Po ritmu dunajskega valčka
Foto 1 – Kritik Ludwig Hevesi, predstavnik secesije
Vsaki dobi svojo umetnost, umetnosti svobodo. Tako piše na pročelju stavbe dunajske secesije (latinsko secessio – odcepitev). Ta programska misel simbolizira enega najbolj vznemerljivih evropskih umetniških gibanj med 19. in 20. stoletjem v času Belle Epoque, čas, ki označuje družbeno-kulturno in umetniško obdobje med letoma 1871 in 1914. Avtor te misli je Ludwig Hevesi, brat Franziske Marie Löwy (Hevesi), matere avstrijskega pisatelja in majorja Cornela Eugena Marie ali Kornela Abel(es)a. Ko sem pred 17 leti začel raziskovati sorodstvene povezave tega pisatelja, nisem vedel za njuno sorodstvo. Tudi na spletnih straneh ni bilo še tolikšne obilice podatkov. Družina Abel(es), ki je bila judovskega porekla, se je tako kot tisoče drugih »judovskih družin« preselila iz oddaljenih območij cesarstva v avstrijsko prestolnico. Svoje korenine je imela v županiji Heves, na Madžarskem, odtod kritiku, novinarju in pisatelju Lajosu ali Ludwigu tako ime. A Ludwig Hirsch, Lajos Löwy oz. Lajos Hevesi so ena in ista oseba, kar je včasih značilno za pripadnike judovske vere. Čim so dospeli na Dunaj leta 1888, so sprejeli katoliško vero, se odpovedali nekdanjim verskim navadam, a tudi to jim ni pomagalo, ker so bili leta 1938 ob aneksiji Avstrije prav zaradi judovskega izvora preganjani s strani Tretjega rajha. Kot da bi se kdo zlahka odpovedal svojim koreninam ali prostovoljno spremenil svoj verski izvor, ki ga je usodno zaznamoval kot tragično preklestvo, ne da bi si tega najmanj želel.
Foto 2 – Stavba secesije: Vsaki dobi svojo umetnost, umetnosti svobodo
To sorodstveno povezavo sva našla z bratrancem Helmutom Marchhartom, ko sva pregledovala dokumente dunajskega arhiva. Skrbnik mladega Kornela Abela je bil njegov sorodnik in stric, znani umetnostni kritik Ludwig Hevesi. Bila je to prvovrstna senzacija in potrditev tega, kar sem že od začetka domneval, da je imel Kornel Abel, avtor knjige Kras, knjiga o Soči, izvrstno »pisateljsko« vzgojo. Tako mati Francizka kot njen brat Ludwig sta bila uveljavljena izobraženca. Kot kritik in pisatelj je Ludwig podpiral dunajsko secesijo in bil na čelu gibanja mladih slikarjev in arhitektov, ki so se ob prehodu v 20. stoletje odcepili od tradicionalnih umetniških slogov historicizma. Naj navedem vsaj dve imeni Otto Wagner in Gustav Klimt.
Slično je razmišljal tudi Ivan Cankar, ko je leta 1899 izdal svoje Vinjete. »K vragu vse teorije! Moje oči niso mrtev aparat: moje oči so pokoren organ moje duše,- moje duše in njene lepote, njenega sočutja, njene ljubezni in njenega sovraštva …« Kot lahko vidimo, je prevevala ustvarjalce tistega obdobja podobna misel. Iskati nove poti subjektivnega umetniškega izražanja, daleč od realizma in naturalizma.
Foto 3 – Major in pisatelj Cornel Eugen Maria Abel(es) oz. Kornel Abel, Hevesijev nečak
Kot sem že v prejšnjem poglavju namignil, me je zgodovina vedno vznemirjala. Najbrž se moram za to zahvaliti svojemu očetu, ki mu ni bilo vseeno, kako se med sabo prepletajo politični in zgodovinski dogodki. Bil je letnik 1922, a so ga leta 1940 kmalu po vstopu Italije rekrutirali in ga poslali v afriško puščavo. Bil je dodeljen tankovski enoti v Parmi in se izučil za voznika tanka. Njegov prijatelj in vaščan Berto Gergolet (Servotov) mi je, predno je umrl, daroval njuno korespondenco v vojnem času in sliko vaških otrok, fotografiranih pred osnovno šolo. Iz očetovega pripovedovanja lahko sklepam, da ga je po padcu Italije zajela angloameriška vojska. Kot ujetnik se je kmalu izkazal, ker je poklic peka obvladal z odliko. Tako je bil pridružen angloameriški enoti, ki je osvobodila najprej severno Afriko, potem še Sicilijo in ostali del italijanskega polotoka. Nisem prepričan, ali se je bojeval pri El Alameinu, vsekakor lahko napišem, kar mi je v intervjuju povedal naš sosed Pepe (Jožef) Dacov, predsednik hranilnice in posojilnice v Doberdobu. »Bil sem v tunizijski puščavi: bilo je zelo vroče. Zagledal sem v daljavi italijanski tank in sem se mu radovedno približal. Na kupoli se je nekdo zleknjen in gol do pasu brezskrbno sončil. Približal sem se mu in ugotovil, da človeka poznam. Bil je tvoj oče … Srečala sva se v puščavi. V Doberdobu ga nisem nekaj let sploh videl, čeprav sta bili najini hiši oddaljeni le nekaj metrov, v puščavi pa sem se lahko pogovarjal z njim«.
Foto 4 – Doberdobski otroci v času fašizma pred osnovno šolo
Ker je preživel vojno, je vedno ostal hvaležen Angloameričanom, da so ga rešili. Čez njih ni nikoli rekel žal besede. Bil je tudi svesten, da je imel njegov oče Viktor prav tako veliko srečo, ko je pred prvo vojno potoval v Ameriko, tam zaslužil nekaj denarja in se iz ZDA vrnil v porušeno vas kot premožen trgovec. Kupil si je hišo sredi vasi in odprl pekarno ter trgovino. Moj oče je spoštoval vrednote dela, privatne iniciative in demokracije. Ni se pustil omrežiti od povojnega ideološkega politikanstva, saj je natančno vedel, kaj se je zgodilo s tastovim imetjem (očetom moje mame), ki je moral zbežati čez jugoslovansko mejo 15.06.1950, ker so mu stregli po življenju samo zato, ker je zagovarjal privatno podjetništvo. Nove oblasti so mu rekvirirale tovornjak in po krivici razlastile imetje. Še danes stoji v Vipolžah nedotaknjena hiša mojih staršev, prav taka kot nekoč. Pred vhodnimi vrati sta še danes narisani dve rdeči zvezdi, ki simbolizirata nekdanjo socialistično oblast. Zato lahko razumem očetovo skepso do vsake odrešujoče ideologije. Kot je razvidno iz zgornjega besedila, zgodovina kroji človeško usodo bolj, kot človek pričakuje. Mene je to prepletanje zgodovine in osebnih spominov vedno zanimalo.
Foto 5 – Zapuščena hiša maminih staršev v Vipolžah na št.35. Na stranskih vratih sta še vidni dve rdeči zvezdi
Mamine sorodnike sem v času doraščanja vsako leto obiskoval v kraju Bruck an der Mur oz. Most na Muri, mestecu, ki se nahaja na poti med Gradcem in Dunajem. Sem se je družina Rožič naselila ob začetku 20. stoletja in si s prodajo sadja in zelenjave ustvarila najprej osnovne pogoje za preživetje, kasneje pa še za nekaj več. V uničeno domovino se ni več vrnila, razen mojega deda Franca Rožiča. Večina sorodnikov se je ukvarjala s trgovinsko dejavnostjo. Nonotove sestre Egidija, Judita, Štefanija in Hannerl so poročili avstrijske fante, medtem ko je nonotov brat Anton Rožič poročil teto Mici, Štajerko iz okolice Celja. Sprva so vsi živeli v večnacionalni državi Avstroogrski. Zakaj se niso vrnili v rodni kraj Goriških brd, lahko samo domnevam. Menim, da je njihovo razpoloženje najbolj precizno označil pisatelj Stefan Zweig, ko je napisal naslednje: »Ko skušam najti ustrezno oznako časa pred prvo svetovno vojno, v katerem sem odraščal, mislim, da sem najbolj natančen, če rečem: bila je zlata doba varnosti«.
Foto 6 – Družina Rožič okrog leta 1920 v Avstriji. Stoje od leve: Judita, Štefanija, Franc in Anton; sedijo: mati Terezija Reja, Hannerl in Egidija.
Kot lojalni državljani Avstroogrske so Rožiči iskali varno okolje in kot se je kasneje izkazalo, je bila njihova izbira prava. Čeprav je bilo po prvi vojni politično stanje kaotično, se je naša družina gospodarsko opomogla. Prišla je na dan tipična briška složnost, pri kateri so bili soudeleženi ne le družinski člani in bližnji sorodniki, ampak tudi prebivalci Vipolž. V Avstrijo sem se z vlakom prvič odpeljal še kot otrok. Potem pa me ni bilo kar nekaj let. Spet sem začel zahajati v enem najbolj delikatnih življenjskih obdobij: v času odraščanja. Kot sem že napisal v enem od prvih poglavij, sem pri sorodnikih preživel tudi kak mesec. Bila je tudi priložnost, da sem se začel sporazumevati v nemščini. Družina moje mame in vsi sorodniki so nemški štajerski dialekt odlično obvladali. Sicer je prva generacija med sabo še vedno komunicirala v briškem dialektu, a zgodovinski dogodki in okoliščine narekujejo svojo pot in se ne ozirajo na usodo ljudi. Vsekakor povezanost z oddaljeno rodno zemljo je ostala globoko zakoreninjena v nonotovih bratih in sestrah. Pravzaprav ni minilo leta, da ne bi vsaj enkrat obiskali rodne Vipolže in sorodnike, ki so tu ostali. Takrat so popustile tudi psihološke zavore in odmevala je slovenska pesem, pripravljene so bile tipične domače jedi in obujalo se je spomine na nekdanjo srečno mladost.
Foto 7 – Oče psihoanalize Sigmund Freud
Svoje avstrijske počitnice sem preživel pri teti Juditi Rožič, poročena z Rudijem Marchhartom. Mislim, da je stric Rudi bil trgovski potnik znane firme kavnih proizvodov Julius Meinl in je zato potoval po vsej Srednji Evropi. Bil je odprtega značaja in prežet z ironijo, tipičen Dunajčan. A je kot večina Avstrijcev mislil, da ga bo Hitler odrešil. Zgodovinski dogodki gredo pač po svoji poti, večkrat v nasprotju s tem, kar sami načrtujemo. Tako je on kot nemški vojak Wermachta končal svojo pot v ruskem ujetništvu, odkoder se je vrnil obubožan in suh kot kost in koža. Komaj se je rešil. Po vojni je moral spet znova začeti svojo službeno kariero.
Sicer je zvečer imel navado, da se je osamil in v dnevni sobi poslušal klasično glasbo, uglašeno na valovno dolžino salzburškega poletnega festivala, čez dan pa se je kratkočasil z zbiranjem znamk. Rad je hodil in večkrat sem ga spremljal na dolgih sprehodih okrog mesta. Bil je zelo zgovoren in tako sem se ob poslušanju zgodb učil tudi nemščino, ki sem jo iz dneva v dan bolj razumel. Bil sem star 17 let, ko sem v stričevi družbi prvič obiskal Dunaj. Tam sva ostala nekaj dni in tako sem imel priložnost videti Dunajski muzej umetnostne zgodovine, Tehnični muzej, Štefanovo katedralo, Dunajski parlament, Belvedere in še veliko zanimivih krajev. Na vsakem koraku je Dunaj prevevala tradicija Habsburžanov, ki je bila najbolj izrazita v palači Schönbrunn. V prostornih sobanah kraljeve palače Marije Terezije se je čutilo nekdanjo veličino in nostalgijo po tistem srečnem predvojnem obdobju, ki ga je mojstrsko opisal Stefan Zweig v knjigi Včerajšnji svet: spomini Evropejca. Dogodki ob obisku avstrijske prestolnice so se mi globoko vtisnili v spomin.
Foto 8 – Družina Marchhart pred drugo svetovno vojno na Dunaju. Od leve: Judita Rožič, Helga, Rudi in Helmut Marrchhart.
Ne spomnim se več natančno, a zgodilo se je v obdobju prehoda od starega v novo tisočletje. Sprehajal sem se po Gorici in se ustavil pred LEG-om (Libreria Editrice Goriziana – Goriška založniška knjigarna), knjigarna specializirana v izdaji knjig z vojno tematiko. Brata Ossola sta lastnika knjigarne in tudi glavna organizatorja festivala èStoria. V izložbi sem zagledal naslovnico knjige Carso (Kras) in ime neznanega avtorja: Kornel Abel. Stopil sem v knjigarno in prosil, ali knjigo lahko prelistam. Ko sem jo odprl, sem naletel na novelo Oseminštirideset ur. Začel sem jo brati in zelo težko opišem, kaj sem takrat občutil. Podobnosti s Hemingwajevo novelo Hribi kot beli sloni oz. scenarijem Kreplje so bile presenetljive.
Foto 9 – Pročelje: Libreria Editrice Goriziana – Goriška založniška knjigarna na Korzu
Lahko samo rečem, da se mi je zdelo, kot da sem sam napisal to kratko zgodbo. Tudi v tej pripovedi se srečata dva zaljubljenca: on je stotnik, ona pa slikarka, ki praznuje rojstni dan. Čeprav se zaradi vojnih razmer nista že dolgo videla – on služi vojsko v Jamljah – prihaja med njima ob ponovnem srečanju do nesporazumov. Pričakujeta, da jih bosta razčistila daleč od nevarnih strelskih jarkov, a zaman. Dialog je »realistično« napisan in daje bralcu občutek, kot da je tudi on prisoten in incognito posluša, o čem se pogovarjata. Ona bi rada, da bi ostal z njo, njega pa mučijo spomini na tovariše, ki umirajo v kraških jarkih. Nenadoma pride telegram, kjer piše: »Gorica je padla«. Piše mu komandant, naj se čim hitreje zglasi na položajih. Ne preostane mu drugega kot poslovilni pozdrav in odhod med umirajoče sotrpine, ona pa se sama vrne domov v Weimar.
Foto 10 – Knjiga Karst (Kras) v nemščini: naslovnico narisala Abelova žena akademska slikarka Ester Maria von Velden
Kupil sem knjigo in jo v eni sapi prebral. Celotno dogajanje je umeščeno v okolici Jamelj, Doberdobskega jezera, Selc in Gorjanskega. Kornel Abel, avtor tega besedila, pa mi je bil absolutno neznan. Stopil sem do obeh kulturnih organizacij, a moral bi čakati preveč časa za izdajo besedila. Stopil sem do Marije Ferletič, predsednice Društva Rat-Sloga, ki je mojo pobudo podprla. Rekla je: »Bom sama zaprosila deželne ustanove za podporo«. Po doglednem času je dobila pozitiven odgovor. Kot vodja projekta sem stopil v kontakt s prevajalcem Mitjom Slanetom, ki je Marijino denarno ponudbo sprejel. Predvideval sem, da bosta prevod in raziskava končana v dveh letih.
Foto 11 – Bergasse št. 19. Freudovo stanovanje in muzej
Medtem sem po več kot tridesetih letih spet obiskal Dunaj. Nečesa sem se še površno spominjal, a »oblike podob so bile čudno povečane in skrivenčene,« pravi Cankar v Gospodu stotniku. Tako sem se znašel v kraju Schottentor ali Škotska vrata. Imel sem občutek, da sem tukaj že bil. In naenkrat sem se spomnil pokojnega strica, restavracije Wienerwald in bližnje cerkve. In prav ta kraj in okolica sta bila stalno bivališče avstrijskega majorja in pisatelja judovskega porekla Kornela Abela. V bližini sta stanovala še Sigmund Freud in prva vojna reporterka Alice Schalek, ki je napisala reportažo o soški fronti in bojih na Doberdobski planoti Isonzofront.
Foto 12 – Knjiga Kras, knjiga o Soči: naslovnica
Od takrat sem si vsako poletje privoščil teden dni dopusta za obisk avstrijske prestolnice. Najprej me je pot peljala v eno od osrednjih avstrijskih mestnih knjižnic. Želel sem nekaj več zvedeti o avtorju Kornelu Abelu, o katerem niso obstajali nikakršni biografski podatki. Tudi direktor knjižnice je prvič slišal zanj. A ko je povlekel s police Abelovo knjigo Karst, ein Buch von Isonzo (Kras, knjiga o Soči), je začuda videl, da je avtor posvetil knjigo njegovemu dedu. Bil je tako presenečen, da mi je obljubil, da mi bo pomagal najti kakšno informacijo. A našel ni ničesar. V določenem trenutku sem celo mislil, da je Abel skrivnostno ime za veliko bolj slavnega Lea Perutza, Hitchcockovega priljubljenega pisatelja, ki je nekaj časa bil zaposlen pri zavarovalnici Generali v Trstu. Do tega zaključka sem prišel, ker je Kras zemljepisno zelo podrobno opisan. »To lahko napiše samo nekdo, ki je tukaj prebival,« sem pravilno domneval. Tudi zato, ker je Perutz dobro poznal Bruna Brehma, avstrijskega pisatelja, ki je Abelu napisal uvodno misel. Ta dvom me je spremljal vsaj nekaj let. Tudi z informacijami na internetu si nisem mogel pomagati. Mitja Slane je bil precej naprej s prevodom, a o avtorju nisem zvedel še ničesar. Zato je bil skrajni čas, da obiščem Dunajski vojni arhiv. Tja sem se, potem ko sem se najavil, odpravil s prevajalcem. Ni nama preostalo drugega kot vprašati, ali vedo za ime Kornela Abela. Arhivarka mi je odgovorila, naj se, če želim odgovor, zglasim čez tri dni. Tak je bil pač protokol. A nama se je mudilo: predvideval sem nekaj takega. Vprašal sem jo, če je tako vljudna, da nama pride na pomoč. Dal sem ji steklenico terana in po kratkem molku nama je odgovorila: »Pridita popoldne. Vse, kar imamo o Abelu, vama bom dala«. Ob dogovorjeni uri naju je čakala velika škatla z najrazličnejšimi dokumenti iz obdobja med letoma 1881-1940. Moje stališče je bilo jasno. Kornel Abel ni le avstrijski major, ampak predvsem pisatelj. Z Mitjo sva začela brskati po dokumentih, a nama se je mudilo, ker je manjkalo le nekaj ur do odhoda vlaka v Ljubljano. Bil sem razočaran, ker nikjer ni izrecno pisalo, da gre tudi za pisatelja. Ko sem nejevoljno pregledoval poslednje dokumente, sem naletel na policijski dopis. V njem je bilo napisano: »Kornel Abel, nekdanji major avstrijske vojske, se honorarno bavi s pisateljevanjem. Pred kratkim je izdal knjigo Kras, knjiga o Soči«. Bil je to ključen dokument, ki je potrjeval mojo domnevo, da gre za izjemnega pisatelja. Bil sem zadovoljen, da mi je uspelo razvozlati zagonetno Abelovo preteklost. Naročil sem fotokopije dokumentov, ki so mi jih poslali domov po pošti. Kmalu zatem sem s pomočjo prof. Nika Hudelja začel pisati Abelovo biografijo. Po nekaj mesecih je bila končana in tako je knjiga izšla leta 2008.
Foto 13 – Obvestilni list Kornela Abela
Pisanje kratke biografije o Kornelu Abelu je potekalo ob vzporednem iskanju materialnih virov na terenu med Gorjanskim in Doberdobom. S pomočjo Renata Pahorja, ki je besedilo že prej poznal, sva na vojaških zemljevidih našla veliko sledov jam, vojaških komand in strelskih jarkov. Lahko rečem, da gre za zgodovinske dogodke, ki jih je znal dunajski avtor umetniško oblikovati. Tako je o tovrstni obliki ustvarjanja napisal grški filozof Aristotel: »Iz povedanega je tudi razvidno, da pesnikova naloga ni pripovedovati, kaj se je v resnici zgodilo, temveč, kaj bi se bilo lahko zgodilo, se pravi, kaj bi se po zakonih verjetnosti in nujnosti utegnilo zgoditi … Zato je poezija nekaj, kar je bližje filozofiji in pomembnejše kot zgodovinopisje …«. Profesor Kajetan Gantar, dobitnik letošnje Prešernove nagrade za prevode grških in latinskih klasikov, pa je tako napisal: » … ne gre le za registracijo zunanjih dogodkov, temveč predvsem za razkritje vzročne povezanosti med njimi, ugotoviti silnice, ki so usmerjale tok dogodkov tako in ne drugače.« Ob tem je prof. Kajetan Gantar citiral Ernesta Hemingwaya: »Vse dobre knjige imajo nekaj skupnega, namreč to, da so resničnejše, kot če bi se resnično zgodile …« Temu gre absolutno pritrditi. Kornel Abel zgodovinskih dogodkov ne zabriše do nerazpoznavnosti, nasprotno ravno resnične življenjske okoliščine mu omogočajo prav poseben umetniški učinek. Avtobiografskost celo izkorišča za umetniški izraz. Deloma jo zabriše, saj ne navede vojaških enot in imen nadrejenih (slednje je mogoče ugotoviti), vendar vseeno ohranja toliko verodostojnosti, da lahko domnevamo, da se je to tudi zgodilo. Spretno se sprehaja na robu med fikcijo in zgodovino. To pa ni več le stvar zgodovinske vede, ampak pisateljskega talenta.
Foto 14 – Renatov muzej 1. svetovne vojne. Od leve: Renato Pahor, prevajalec Mitja Slane (obrnjen), Simon Kovačič in Dario Frandolič
Foto 15 – Porušena Beloteva hiša v prvi vojni: iz te domačije izhajata ekonomist Milko Brezigar in odvetnik Josip (Matevž) Ferfoglia.
Knjigo je izdala Marija Ferletič leta 2008. Poskrbela je tudi za nemški ponatis, jaz pa sem s pesnikom in prevajalcem madžarske manjšine v Sloveniji Lajosem Bencejem pripravil tudi madžarski prevod A Karszt, ki je izšel v Budimpešti pri založbi Zrinji Kjadò z uvodom Vasje Klavore leta 2015.
V veliko pomoč sta mi pri impaginaciji in prevodu bila še zbiratelj fotografij Simon Kovačič in lektor Vinko Avsenak. Po izdani knjigi se je začelo drugo poglavje raziskav. Vanjga se je vključil tudi moj bratranec Helmut Marchhart in njegova žena Helga. Ne trdim, da Dunaj odlično poznam, ampak stežka se bom v njem izgubil. Bil je čas, ko sem začel obiskovati arhive, muzeje, razstave pa tudi Heurigen, to so lokali v dunajskem predmestju Grinzingu, ki zelo spominjajo na naše osmice. Še danes imam vtis, da so Dunajčani po temperamentu podobni Tržačanom. Označuje jih smisel za ironijo in vic. Jasno je, da je to le splošen vtis, ampak podobnosti med Dunajem in Trstom niso le naključne.
Foto 16 – Mrtvaški list: Gestapo poroča o samomoru Abelove žene Ester von Velden
Medtem sva s Helmutom nadaljevala raziskovalno delo in odkrila še veliko drugih podatkov o Abelovem življenju. Prepotovala sva še Nemčijo in v Weimarju našla njegovo zadnje bivališče. Ker je bil judovskega porekla, je Gestapo njega in ženo začel preganjati. Leta 1940 se izgubi za njim vsaka sled, žena Ester von Velden naredi samomor, njuna hiša pa postane Judenhaus, zatočišče za preganjane Jude. V samozaložbi sva leta 2015 izdala monografijo; Kornel Abel: geehrt, verfolgt, vergessen … eine Spurensuche ali Čaščen, preganjan, pozabljen … po sledovih Kornela Abela.
Foto 17 – Moderen politični razvoj: avtor Josip Ferfolja
Dunaj pa ni povezan le s kulturo, ki je bila na svojem višku prav v času, ko je tam živel slovenski pisatelj Ivan Cankar. Tam so se šolali oz. so Dunaj dobro poznali tudi nekateri Doberdobci. Mislim na ekonomista Milka Brezigarja in Matevža oz. Josipa Ferfoljo.
Foto 18 – Milko Brezigar: Osnutek slovenskega narodnega gospodarstva
Milko je bil sin učitelja Josipa Brezigarja, ki je poročil Alozijo Ferfolja Belotevo, torej verjetno je bil Milko Matevžev bratranec ali nečak. Josip je bil med ustanovitelji kulturnega društva Jezero in Kmečke posojilnice in hranilnice in hkrati velik ljubitelj naravoslovja in arheologije. Veliko časa in pozornosti je posvetil raziskavi Doberdobskega jezera in izvedel izkopavanja na področju Gradine. Najbrž v času, ko je gradišča proučeval Carlo Marchesetti. Na Črnem hribu so še danes orjaški zidovi, ki pričajo, da so tu v neolitiku živeli ljudje. Ob izbruhu vojne je moral Josip Brezigar kot vsi domačini zapustiti vas. Njegov sin Vlado je med vojno padel, nedaleč od rojstnega kraja. Njegovi sorodniki še danes živijo v Doberdobu, novinar Bojan Brezigar izhaja tudi iz te družine.
Foto 19 – Muzej Yad Vashem: zahvala za prevod knjige Kornela Abela v slovenščino
Zdi se, da kar je bilo pomenljivo odkritega v zadnjih 150 letih na področju humanistike, znanosti in umetnosti, ima svoj izvor v kulturi dunajske preteklosti. V prestolnico so prihajali priseljenci iz vseh vetrov cesarstva, v upanju, da tam najdejo zaposlitev, pridobijo ustrezno izobrazbo in si ustvarijo kariero. Kot o tem pišeta Stefan Zweig in Joseph Roth so prihajali iz najbolj oddaljenih krajev habsburškega cesarstva, takorekoč s trebuhom za kruhom. A interesi niso bili le materialne narave. Priseljenca sta bila tudi Sigmund Freud in Wilhelm Reich. Vpliv, ki ga oba imata še danes na področju psihologije in psihoanalize, je neizmerno.
Foto 20 – Palača v ul. Schottengasse 3. V tej stavbi sta živela Kornel Abel in njegova žena Ester von Velden
Po dolgem raziskovalnem delu sem našel palačo, kjer je prebival judovski pisatelj in major Kornel Abel skupaj s svojo ženo Ester Von Velden. Gre za dunajski predel, imenovan Schottentor ali Škotska vrata. Od tu ni daleč do dunajske univerze, votivne cerkve, Burgteatra, do mestnega ringa in do ulice Bergasse. Tu je veliko let stanoval in opravljal svojo zdravniško prakso oče psihoanalize Sigmund Freud. Kar nekajkrat sem obiskal ta kraj in se zadržal v njegovem stanovanju. Danes je tu zanimiv muzej, obogaten z izvirnimi predmeti ter opremljen s posteljo, na kateri je Freud izvajal svojo zdravniško prakso. V Freudov krog je bil sprejet tudi mladi Wilhem Reich, odkritelj bioenergije in vsestranski znanstvenik na področju psihologije in psihoanalize. Reich se je udeležil tudi bitk na Soči in na podlagi opisov krajev mi je uspelo določiti, da se je mudil na področju Jamelj, Sabličev in Štivana. V svojih spominih pripoveduje o številnih nesmislih vojaškega življenja in se zgraža nad blaznostjo in grozo, v katero vojna lahko pahne človeka.
Foto 21 – Zadnja vožnja: v tem avtomobilu sta bila umorjena prestolonaslednik Franz Ferdinand in njegova žena Sofija
Srednjevropski prostor, zibelka estetskega nogometa
A Dunaj, poleg Prage in Budimpešte, ni bil le center kulture in znanosti, ampak tudi središče nogometne stroke. Sicer je težko definirati nogomet kot znanost, bolje bi bilo podčrtati njegovo povezavo z estetiko, kjer so meje med objektivnimi preverjenimi podatki ter subjektivno skušnjo včasih zabrisane oz. niso vedno empirično dokazljive. Tu je pred prvo in med obema vojnama deloval eden navidnejših nogometnih strokovnjakov, igralec, trener, funkcionar in celo sodnik Hugo Meisl. Tudi on je tako kot mnogo drugih vidnih osebnosti bil judovskega porekla. Rodil se je na Češkem v istem času kot Kornel Abel in Stefan Zweig, in sicer leta 1881. Večnacionalni Dunaj je bil tik pred koncem 19. stoletja v največjem kulturnem in demografskem razmahu: tik pred začetkom vojne je mesto doseglo skoraj dva milijona prebivalcev. Obiskoval je trgovsko šolo in se zanimal za razvijajočo nogometno igro. Tekoče je govoril nekaj slovanskih, latinskih in germanskih jezikov, tako je kmalu postal pomemben član Avstrijske nogometne zveze (ÖFV) pri komaj nastali Mednarodni nogometni zvezi FIFA. A svetovno slavo si je takrat pridobil s tem, da je ustvaril avstrijski Wundertim, nepremagljivo avstrijsko reprezentanco, ki jo je vodil med letoma 1912 in 1937, do trenutka, ko je zaradi zastoja srca nenadoma umrl. Dobro je poznal naše kraje, ker je kot mlad uradnik opravil usposabljanje v Trstu, v prvi vojni pa se je tu mudil kot avstroogrski oficir.
Foto 22 – Hugo Meisl kot dekorirani stotnik
Avstrijski inštitut za biografsko dokumentacijo je glede Meisla izpostavil njegovo vizionarsko razmišljanje o razvoju nogometa. Avstrija je na njegovo pobudo postala prva država v celinski Evropi, ki je ta šport profesionalizirala. Gojil je idejo o čezmejnem tekmovanju, v katerem naj bi sodelovale predvsem ekipe iz Srednje Evrope. Zelo ga je zanimala tudi internacionalizacija in komercializacija nogometa. Leta 1927 se je rodila Mitropacup, nekakšna predhodnica Lige prvakov. Pod njegovim vodstvom je moštvo Wundertima doseglo mednarodno slavo in izvajalo estetsko privlačen nogomet. To tradicijo sta nadaljevali tudi Češkoslovaška, potem pa še Madžarska v petdesetih letih in kasneje »Jugošola«.
Foto 23 – Pred dunajskim stadionom Ernsta Happla leta 2008
Pod njegovim vodstvom se je s svojimi igrami izkazal eden najbolj izjemnih igralcev tistega časa. Matthias Sindelar oz. Matěj Šindelář, ki je prav tako kot Meisl prihajal iz češkega kulturnega prostora, a je nogometno slavo našel najprej na dunajskih ulicah, potem pa še na igriščih avstrijske prestolnice. Veljalo bi poudariti vsaj nekaj biografskih podatkov. Bil je sin revnih staršev, ki so se z Moravske preselili na Dunaj v iskanju boljših življenjskih pogojev. Zelo mlad je izgubil očeta, ki je padel kot avstroogrski vojak na soški fronti. Napačno se je domnevalo, da je bil Šindelář judovskega porekla, zdaj vemo, da ni to res. Da bi pomagal družini, se je zaposlil kot vajenec, v prostem času pa je rad brcal žogo. Zgodovinski podatki nam razkrijejo, da je odraščal v isti ulici kot rojak Josef »Pepi« Bican, napadalec češkega porekla, za katerega vemo, da je med vsemi nogometaši dosegel največ zadetkov v profesionalnem nogometu, več kot Pele. Šindelář pa ponazarja najboljši primer t.i. dunajske šole. Za njo je značilen tehnično prefinjen model igralca. Slednji mora žogo do popolnosti obvladati in dati občutek, da ko igra, premika žogo z lahkoto brez napora. Biti pa mora tudi tehnično spreten pri izvedbi kombinacij. Vse te vrline je Matěj Šindelář imel, zato je postal kapetan nepozabljivega Wundertima, ki ga je vodil Hugo Meisl.
Foto 24 – Matěj Šindelář ali Matthias Sindelar, najboljši avstrijski nogometaš
Ko danes to pišem in razmišljam o nogometni evoluciji nekaterih moštev in reprezentanc, recimo Ajaxa, Barcelone, Manchester Cityja, nekdanje Madžarske in Nizozemske. Na misel mi pade, da vsa omenjena moštva imajo nekaj skupnega. To je sposobnost, da je bila ob prisotnosti nekaterih izjemnih poosameznikov večina igralcev tehnično dobro podkovanih, tako da so znali igrati na vseh igralnih pozicijah in bili v stanju vsiliti nasprotniku svojo napadalno igro. Kot ljubitelj zgodovine ugotavljam, da se ni moglo vse to razviti nikjer drugje kot v srednjeevropskih kavarnah, v prestolnici glasbe in valčka in ne v londonskih pubih, kjer so s pivom opiti angleški delavci ploskali potezam grobega in robatega nogometa. Coerver mi je večkrat dejal, da znati igrati nogomet pomeni »tanzen«, plesati. Vsako kreativno gibanje naj bi bilo podobno plesnemu koraku. Element užitka ob premikanju žoge je neobhodno potreben, drugače je izvedba prisiljena. Nogomet je veliko več kot samo kondicijska izvedba, kar se je v Italiji desetletja povzdigovalo in omalovaževalo tistega, ki je nekaj znal, češ: »Lui sa zogar, ma no cori!«. In tako je na tisoče mladih pustilo nogomet, ker so imeli trenerje, ki njihovega talenta niso prepoznali, ker so bili oni sami slabi »plesalci« in so svoje neznanje »iz maščevalnega ljubosumja« usmerili proti tistim, ki so kaj znali. Lahko bi naredil seznam stotine igralcev. Perpetuirali so pravi genocid nad nadarjenostjo posameznikov. Nihče jih za to ne preganja, celo so nagrajeni. Lepa igra ima v sebi estetsko moč, da gledalca očara do take mere, da tudi po dolgem času ne pozabi enkratnih potez, ki jim je bil priča. Tako piše Stefan Zweig o vzdušju, ki je prevevalo Dunaj v času monarhije: »Vsak pevec, vsak igralec in vsak glasbenik je moral nenehno od sebe dajati vse najboljše, sicer je bil izgubljen. Bilo je čudovito, če si bil ljubljenec Dunaja, ni pa bilo lahko ljubljenec tudi ostati: ni bilo odpuščanja, če si začel popuščati. In ta zavest o stalnem in neusmiljenem nadzoru je od vsakega umetnika na Dunaju terjala najboljše, kar je zmogel, celoti pa je podeljevala njeno čudovito visoko raven«.
Foto 25 – Sindelar v tekmovalnem žaru proti Juventusu
A vmes je v tridesetih letih brutalno posegel nacizem z okupacijo Avstrije: Meislov Wundertim se je sesul, mnogo avstrijskih nogometašev je bilo primoranih igrati za novo državo Nemčijo, ki je gojila popolnoma drugačen nogomet, osnovan na duelu (Zweikampf) in fizični premoči. Tudi življenje tega nogometnega umetnika Matěja Šindelářja se ob prihodu nacistov tragično konča. O njegovi smrti se je veliko razpravljalo, češ da je naredil samomor, a uradne oblasti so ugotovile, da je prišlo do nesreče zaradi okvarjene peči.
Vpliv, ki ga je imela avtrijska dunajska šola, ki je bila znana tudi kot »donavska« (Italijani so jo imenovali »calcio danubiano«), pa je bil ogromen. Številni trenerji so že pred drugo in takoj po drugi svetovni vojni širili kot apostoli svoje znanje po vseh evropskih deželah. Še največ se jih je mudilo na Nizozemskem, bodisi ker se je v deželi tulipanov začel uveljavljati profesionalizem bodisi zato ker je bila večina igralcev nemško govoreča. Na Goriškem sta se malo časa mudila tudi Ferenc Puskaš in Ladislav oz. Laszlo Kubala, eden je pozneje postal napadalec Real Madrida, drugi pa Barcelone. To medsebojno oplajanje med španskim, nizozemskim in srednjeevropskim nogometom bi bilo potrebno še raziskati. Sam sem v to smer naredil prve korake. Pri pisanju doktorata o Coerverju sem pri branju člankov odkril, da so se sami Nizozemci po desetletjih naveličali angleškega načina igre, ki je temeljil na agresivnosti in trdi igri brez domišljije. Taktično je igra temeljila na čvrstosti obrambe, dolgih žogah, zračnih duelih in agresivnosti. Na lepoto, ki jo je zagovarjala srednjeevropska šola pa so pozabili. V šestdesetih letih je bil Coerver izbran kot trener Šparte Rotterdam prav zaradi tega, ker je bil drugačen od ostalih trenerjev in je poudarjal vračanje k učenju tehničnega nogometa.
Foto 26 – Ernst Happel (prvi z leve) na tekmi proti Angliji
Na začetku sem napisal, da sem skoraj vsako leto obiskoval sorodnike v Brucku. Kot petnajstletnik sem prvič lahko primerjal svoje nogometno znanje s sovrstniki, ki so organizirali večerne tekme v bližini mestnega stadiona. Tja sem hodil z možem moje sestrične Erike Rosichts (Rožič) Walterjem Stelzerjem. Moram priznati, da me avstrijski stil ni pritegnil. Preveč nedodelanosti in brzopletosti, nobene finese ali lažnega gibanja, samo razkazovanje fizične moči. Zaman sem iskal nekdanje sledove, ki bi me spominjali na dunajski valček. Že davno je izginil tisti čar, ki je temeljil na lepoti in umetniški potezi in je v Šindelářju imel svojega neponovljivega vzornika. Videlo se je, da so se Avstrijci izneverili svojim nekdanjim koreninam in z nastopom nacizma sprejeli nemški model, ki je temeljil na agresivnosti in telesni moči. Torej daleč od tega, kar jim je predstavljal Šindelář. Po angleško bi rekli kick and rush, po italijansko bala lunga e pedalare: oboje bi prevedli na isti način: »Nabij žogo in brezglavo teci za njo«. A tudi Avstrijci so s prihodom podjetnika in milijarderja Dietricha „Didija“ Markwarta Eberharta Mateschitza, lastnika blagovne znamke Red Bulla, doživeli korenito prenovo.
Glede Dunaja pa bi izpostavil še dva dogodka: mislim, da je bilo leta 1999, ko sem na Dunaju obiskal trenerja Zdenka Verdenika, ki je takrat vodil Austrijo Dunaj, poleg Rapida, eno najstarejših avstrijskih moštev. Imel sem priložnost videti treninge in se srečati celo s Frankom Stronachom, poslovnežem in multimilijarderjem, ki je bil podpornik dunajskega moštva.
Foto 27 – Herbert Chapman, Hugo Meisl, Jimmy Hogan, ustanovitelji modernega nogometa, v Londonu leta 1933
Leta 2008 pa sem takoj po končanem evropskem prvenstvu, ki ga je zmagala Španija, spet obiskal prestolnico. Bila je priložnost, da sem videl Tutankamonovo razstavo, ki si jo avgusta 1972 nisem uspel ogledati v Londonu, kjer sem se mudil, zaradi kilometrske vrste pred Britanskim muzejem. Imel sem čas, da sem si v okviru ponudb mestnih muzejev ogledal še razstavo dokumentov, predmetov in fotografij o avstrijskem nogometu. Nastal je tako dvajsetminuten posnetek z glavnimi protagonisti dunajskega nogometa: Hugo Meisl, Matěj Šindelář, Ernst Happel in veliko drugih. Danes vsi ti protagonisti ležijo na dunajskem osrednjem pokopališču, kjer sameva, obdan s travo, tudi zapuščeni grob Abelove družine.
Foto 28 – Dunajsko centralno pokopališče: na njem so pokopane najuglednejše avstrijske osebnosti
Še nekajkrat sem se mudil v Avstriji. Leta 2008 in leto zatem sem dobil vabilo in obiskal skupaj s Coerverjem sedež Red Bulla v Salzburgu. Bila je spet priložnost se pogovarjati o modelu sodobnega nogometa. Vodja mladinske šole in eden od najbolj zaslužnih kreatorjev njihove akademija je bil moj znanec Percy van Lierop, Nizozemec in ljubitelj Coeverjeve metode. Danes je Red Bull sinonim ne le za ekstremne športe, ampak tudi model za vsečen in privlačen nogomet. Moje mnenje je, da se je uveljavil v mednarodnem nogometu prav zaradi nizozemskh trenerjev, ki so med leti 2005 in 2012 vodili avstrijski klub in oplajali njihovo akademijo z novimi prijemi, med katerimi je bilo izpostavljen prav tehnično znanje po Coerverjevi metodologiji. A o tem bom več spregovoril še v poglavju o Coerverjevih obiskih v naših krajih.
Foto 29 – Sindelar potrjuje svojo arijsko preteklost
Ko premislim, kako se je Šindelář premikal po igrišču, najdem velike podobnosti v igri in dediščini Wiela Coerverja. Včasih se najdem v težavah, ker se mi zdi, kot da slovenski jezik nima dovolj bogatega besedišča, da bi izrazil vso gracioznost in gibalno spretnost tega igralca. Kdor pozna Coerverjeva gibanja, vidi lahko v njih ne le plesne korake dunajskega valčka, ampak tudi nesmrtne Mozartove note. Nenazadnje je prav Hugo Meisl dal Šindelářju poleg vzdevka Papirnati še »Mozart nogometa«. Tak čarodej je bil tudi košarkar Dražen Petrovič. Danes pa ga posnema Luka Dončič. Dal sem kot primer oba športnika, da bi si bralec lažje predstavljal, kaj mislim, ko zagovarjam umetniški oz. estetski način vadbe in igranja.
Foto 30 – Šindelář med akcijo
Tako se ga je spomnil Vittorio Pozzo v časopisu la Stampa 26. januarja 1936 ob njegovi prezgodnji smrti. »Njegova finta ni bila podčrtana, očitna, izrazita. Bil je namig, odtenek, umetniški pridih. Pretvarjal se je, da gre v desno in nato brez napora, z lahkotnostjo in eleganco Straussovega plesnega koraka konvergiral v levo, medtem ko je nasprotnik, prevaran in osmešen, končal na tleh v svojem brezupnem poskusu, da bi mu vzel žogo.« Gre za besede, ki ne potrebujejo komentarja in kažejo na to, kako zna tudi nasprotnik – reprezentanca in italijanski klubi so se večkrat srečevali z Wundertimom ali Dunajsko Avstrijo – ceniti kvalitete nogometašev, ki so postale del zgodovine tega športa. Kaj pa mi: ali smo sposobni ceniti tak nogomet?
