26. poglavje
Limburg: dežela rudarjev, nogometašev in slovenskih migrantov
1. del
Foto 1 Aachen – V tej stolnici je bila okronana večina nemških kraljev in kraljic Svetega rimskega cesarstva
Na skrajnem južnem robu nizozemske dežele, takoj čez nemško mejo, je mesto Kerkrade. Ko sem se tam mudil leta 2006, si nisem predstavljal, kakšen pomen bo ta prostor imel v mojem življenju; kraj mi je bil namreč do takrat neznan. Mestece leži le kakih petnajst minut od Aachna, srednjeveškega središča Frankov in prvega okronanega cesarja Svetega rimskega imperija Karla Velikega. Njegov verski in kulturni doprinos sem poznal, če ne drugega, ker so tudi prve slovenske besede v Brižinskih spomenikih napisane v zvrsti latinice, imenovane karolinška minuskola. Več stoletij smo jo uporabljali kot sredstvo pisanega sporazumevanja.
Foto 2 – ZAČETEK II.BRIŽINSKEGA SPOMENIKA: »Etje bi det naš ne segrešil, te u weki jemu be žiti, …« »Če bi človek (Adam) ne storil izvirnega greha( grešil), bi večno živel …«
Dokler sem poučeval, sem imel malo prostega časa, zato sem zaradi praktičnosti ob obisku Nizozemske izbral kot izhodiščno točko opatijo Rolduc, ki je največji ohranjeni samostanski kompleks na Nizozemskem in funkcionira tudi kot šolski, kongresni in hotelski center. Vojvodina Limburg se razteza ob trikotnem stičišču Belgije, Nizozemske in majhnega dela Severnega Porenja Westfalije. V preteklosti je sestavljala eno od zgodovinskih kneževin v okviru Svetega rimskega cesarstva, danes pa je ena od 12 provinc nizozemske države. Je tudi kraj, kjer so v poznem 17.stoletju odkrili premog in ga začeli postopoma izkoriščati, tako da je postal Limburg v obdobju 19. in 20. stoletja največji nizozemski premogovniški revir. V vzhodni rudarski limburški regiji, kot so jo imenovali, je delovalo kar devet rudnikov in je zaposlovala na desetisoče rudarjev, ki so sem prihajali kot migranti iz različnih delov Evrope. Še danes je mogoče na vsakem koraku opaziti nekdanjo premogovniško in rudarsko tradicijo, ki je označevala to deželo in vplivala na značaj njenih prebivalcev.
Foto 3 – Opatija Rolduc v kraju Kerkrade v bližini meje z ZR Nemčijo
Gre za deželo Limburg, ki je imela v primerjavi z drugimi nizozemskimi pokrajinami tisočletno tradicijo katolištva in jo je ohranila do današnjih dni. Ostale severne nizozemske pokrajine so se v 16. stoletju po Lutrovi reformi oddaljile od rimske katoliške kurije in sprejele svobodnejšo in reformirano varianto krščanstva, ki je predvidevala, da mora človek direktno odgovarjati Bogu, ne pa njegovim namestnikom na zemlji. Renesančni človek naj bi z novo reformo postal versko bolj svoboden, ne pa samo ubogljiv podložnik. Ne bo se smel sklicevati na druge, ker bo moral sam odgovarjati za svoja dejanja. Ena od temeljnih Lutrovih zahtev je predpisovala, da verniki lahko sami berejo in interpretirajo Sveto pismo v svojem maternem jeziku. To je spodbudilo tudi Primoža Trubarja in pojavile so se prve slovenske knjige: Abecednik in Katekizem. Trubarjev vpliv je od takrat določil kulturno življenje Slovencev.
Foto 4 – Prvi obisk na Nizozemskem, kraj Venlo leta 2005. Roger Bongaerts, vodja nogometne šole.
Že leta 2004 sem stopil v stik s Coerverjevim bratom Hensom, ki mi je po telefonu povedal, da se Wiel mudi v eni od arabskih dežel in je torej nedosegljiv. Med velikonočnimi počitnicami leta 2005 sem iz ust vodje mladinskega pogona društva Venlo Rogerja Bongaertsa slišal, da mi ne more dati Coerverjev naslov, ker ga ni bilo v telefonskem imeniku. Rogers naj bi v preteklosti že kot otrok vadil z njim, a je pozneje v ZDA sodeloval z Alfredom Galustianom, ki je v svetu tržil Coerverjevo ime kot uspešno blagovno znamko. Povedal sem mu, da nisem prišel na Nizozemsko zaradi komercialnih interesov, ampak zato, da bi se srečal s človekom, ki me je navdahnil z novim pogledom na igro. Tudi sam sem pripravil dvd ABC, ki so ga uporabljali kot učni material na prvi stopnji trenerskih tečajev v Sloveniji. Bil sem trdno prepričan – Coerver je komaj dopolnil 80 let – da ga moram čimprej srečati in se z njim pogovoriti.
Foto 5 – Prvi Coerverjev učbenik: Učni program za idealnega nogometaša. Založba Elsevier 1983.
Motiv obiska je bil prej kot športne izrazito kulturološke narave. Nihče me tja ni poslal, tudi nikomur nisem bil dolžan odgovarjati, zakaj sem se odpravil prav k njemu. Coerverjev pristop je bil tako specifičen in je name naredil tak vtis, da sem avtorja želel osebno spoznati in iz njegovih besed slišati, kako je prišel do takih zaključkov. Omenil sem Lutrovo reformo, ker sem v njegovem pristopu slutil nekaj »revolucionarnega in heretičnega«: zahtevo po novem načinu nogometne vadbe, ki je z razliko od preteklosti veliko bolj usmerjena v izboljšanje tehničnih veščin posameznika kot uveljavitvi načel kolektivne igre. Priznam, da se mi je že ob prvem gledanju kaset zdelo njegovo delo didaktično in metodološko »popolno«. Idejna ali filozofska izhodišča so bila sorodna gledališki metodi Stanislavskega. Oba pristopa sta imela nekaj skupnega: bila sta preverljiva in izvedljiva v praksi. Metodo Stanislavskega oz. Strassberga sem spoznal že v začetku 80 let. Kot akademski režiser sem od takrat začel gledati na gledališko igro manj zasanjano in veliko bolj stvarno kot poprej. Uvidel sem, da ta gledališka »reformirana« metoda ocenjuje predvsem izvedbeno plat igralčevega nastopa, manj pa idejno sporočilo predstave. Začel sem razlikovati, da so eno igralčeve ideje in želje, drugo pa njihova izvedba. Ugotovil sem, da v praksi med njima prihaja do globokega razkoraka.
Foto 6 – Anja Prusnik in Žiga Čamernik med gledališko predstavo Davida Mameta Padec, ki jo je režiral J. Vajevec.
V gledališkem studiju Janeza Vajevca sem medtem spoznal, da je za igralca najpomembenejši trenutek tisti, ko v nekem smislu »pozabi«, da je na odru. Ko njegov ego ne intervenira v vsako odločitev v obliki apriorne sodbe, ampak mentalno popusti. Brez rigidnih miselnih shem sem se na odru počutil bolj avtentičen in psihofizično svoboden. Ni mi bilo potrebno paziti, da moram nujno realizirati to, kar sem načrtoval. Janez, moj mentor, je spodbujal, da sem se bolj osredotočil na to, kar sem čutil in doživljal. Njegov moto je bil: »Izrazi to, kar čutiš!«. V nasprotju s tem, kar so poudarjali na akademiji, kjer so idejnim konceptom dajali veliko vrednost. Ta »ameriški«, na prvi videz idejno manj zahteven realistični pristop, usmerjen v improvizacijo, se mi je zdel pisan na kožo. Človek lahko vstopa v kreativno stanje, če je mentalno in telesno neobremenjen. Miselne sheme so lahko velika ovira, da bi naredili nekaj preprostega in spontanega: recimo, se zasmejali ali zajokali kot otrok. Pogosto slišimo pri ljudeh: »Nekaj čutim, a ne morem izraziti svojih občutkov!« Kmalu sem spoznal, da izraziti nekaj osebnega, celo intimnega, ni nekaj nemogočega, čeprav to znajo na odru le redki. Celo več, gledališka vadba nam omogoča, da lahko izpovemo določeno razpoloženje, ki ga drugače v vsakdanjem življenju potlačimo zaradi moči družbenega okolja in apriornih sodb. Odkril sem, da obstaja pot, da se da tudi zasmejati iz srca ali zajokati do solz, ne da bi se zaradi tega sramovali. A to je odvisno od posameznika, od primernega treninga in mentorja, ki te spremlja med vadbo. Velja za gledališko prakso, ampak tudi za vsako drugo izvedbeno umetnost. Videl sem, da med vajami Janez Vajevec analizira do podrobnosti vsako psihološko in telesno spremembo. Da se igralec začne zavedati, kaj dela na odru, medtem ko igra. Sicer je veljalo tudi pri Coerverju nekaj podobnega; vsak igralec detajlno preizkuša specifičen korak oz. gibanje, ki jim ga ponazori trener demonstrator. Mentorjeva naloga je, da vsakega udeleženca korigira, če vidi, da nepravilno ravna v odnosu s svojim potencialom. Torej se trener veliko bolj osredotoči na tehnični detajl v primerjavi s tradicionalnim sistemom, ki je bil usmerjen bolj na doseženi rezultat in uigranost moštva.
Foto 7 – Janeza Vajevca med vodenjem igre preko omrežja zoom nekaj mesecev pred smrtjo
Leta 2006 sem s strani NZS pridobil akreditacijo za obisk Ajaxove šole. Tam naj bi v mladinskem pogonu uporabljali Coerverjevo metodo. Sam sem od leta 1990 oblikoval samostjno različico tega pristopa, zato sem hotel osebno preveriti, koliko se v praksi razlikuje od načina, do katerega sem se sam dokopal. Prej so mi pri učenju mladih prav prišle igralne oblike, a sem kmalu spoznal, da me ta način poučevanja nikamor ne pripelje. Iskal sem individualen, ne pa skupinski pristop. Če želim izboljšati moštvo, se moram lotiti posameznika. Taka je bila moja programska misel. Tudi v Janezovem gledališkem Studiu so se lotili reševanja kreativnosti najprej pri posamezniku. Coerver je v teku svojega življenja napisal dva uspešna učbenika, obenem je kot prvi trener v zgodovini svoje vaje tudi posnel. Ne poznam trenerja v preteklosti, da bi storil kaj takega. Učnega materiala je bilo na kasetah oz. dvd-jih za vsakega trenerja več kot dovolj, če bi ga želel spoznati in poglobiti. Težava je obstajala v tem, kako se zapomniti številnih detajlov. Kako jih izbrati po nekem logičnem in metodološkem zaporedju in katere predlagati. Sam pristop ponuja rešitev: od enostavnih do zapletenih gibanj. Sicer sem kmalu spoznal, da se ni mogoče naučiti plavati, ne da bi sami vstopili v bazen. Ni preostalo drugega »kot se vpisati« v prvi razred in začeti pri črki A. Vzeti v roko nalivno pero in narisati začetno črko. Vedel sem, da bo trajalo v nedogled, kajti črk je v slovenščini 29, njihova kombinacija pa je neskončna. Tako je začelo moje dolgo potovanje demonstratorja. Sam nisem imel mentorja, da bi me vodil. Moral sem hkrati opravljati vlogo igralca in režiserja. A mi ni bilo težko, ker sem tovrstno izkušnjo že pridobil v gledališki šoli. Medtem ko sem opravljal določen korak, sem vključil tisti del sebe, ki je nadzoroval moje premike v prostoru.
Foto 8 – Grožnjan: Jaz, Janez Vajevec in Andrej Vajevec
Sprva je bilo težko določiti prvi korak, ki se ga bo treba naučiti. A vedel sem, da ko bom prvega zmogel, bo lažje preiti na drugega, potem na tretjega itd. Skratka vsakič, ko sem šel na trening, sem si ogledal specifično vajo, ki sem jo nameraval prikazati. Pred televizijskim ekranom sem v dnevni sobi vadil izbrani korak do trenutka, ko sem se ga naučil. Moram priznati, da je bil uvod v tovrsten način učenja težaven in z vidika pomnjenja zahteven, ker sem bil navajen na drugačne gibalne sheme. Moral sem resetirati vse, kar sem se naučil do takrat. Moje telo se ni vedno odzvalo, kot sem hotel. Nisem imel nikogar, ki bi mi svetoval in s tem skrajšal čas usvajanja gibalnih vzorcev. Moč starih navad je bila tako zakoreninjena v telesu, da sem s težavo ozaveščal nove gibe. A nisem popustil. Šlo je namreč za »posnemanje gibanj velikih igralcev«. Tako je namreč Coerver imenoval svojo metodiko vadbe. Pozornost in zbranost, da dolgotrajno vztrajam na posamezni vaji, sem pridobil v gledališkem studiu. Naj samo razkrijem skrivni postopek ene izmed vaj, ki jo je LEE Strasberg imenoval »tuš«. Igralec si živo predstavlja (imaginira), da je pod »navideznim« tušem. Preiskuša ali je voda hladna, mlačna ali topla in njegova naloga je ta, da iskreno odreagira na imaginarno nalogo. Stoji pod tušem in dovoli, da mu voda teče po različnih delih telesa. Temperatura vode mu nudi določeno razpoloženje, ki ga lahko uporabi za igranjena odru s tem, da pobarva besedilo z občutki, ki jih doživlja pod imaginarnim tušem. Seveda gledalec tega »tuša« ne opazi, ker je imaginaren, ampak rezultat igre je tak, da karakter na odru nekaj doživlja, saj mu »tuš« nudi potrebne senzacije, s katerimi »pobarva« svoj nastop. Rezultat je osupljiv, ker je lik veliko bolj prepričljiv kot po stari metodi, kjer je vse izhajalo in se vrtelo okrog konceptualne interpretacije besedila.
Foto 9 – Trg republike v Tržiču: vsak prostor in površina pride prav za demonstracijo
Tako je bil s tedni, meseci in leti moj repertoar tehničnih gibanj vedno bolj bogat in kvaliteten. To, kar sem se naučil, pa nisem pustil slučaju, ampak sem si vsak napredek pridno zapisoval oz. ga posnel. Ko sem se podal v sukcesivno fazo, sem vključil še prejšnjo. Znani ruski psiholog Vigotski govori o območju bližnjega razvoja. Danes hranim v sebi ogromen repertoar vaj. Vedel sem, da v našem nogometnem okolju ne bom imel konkurenta, saj si nisem mogel predstavljati, da bi moji kolegi šli na trening, potem ko bi eno uro vadili specifične korake. Vsaj za takega človeka nisem še slišal. Seveda sem take »norce« kasneje spoznal, a so bili vsi nekoč Coerverjevi učenci ali asistenti. Da bi se kdo naučil kodificiranih korakov, ne da bi prej poznal nizozemskega mojstra, pa dvomim, da je komu uspelo. Mi ni preostalo drugega kot vztrajati in nadaljevati po »revolucionarnem« sistemu vadbe. Če sem imel otroka, o katerem sem zaznal, da ima, recimo, prirojeno hitrost, a je vseeno z žogo počasen, ker nima dovolj privzgojenega občutka za njo, sem vztrajal na takih vajah, ki so mu nudile čim več dotikov z žogo. Nikoli nisem treniral brez nje. Če ocenim tradicionalen model učenja, bi mu očital, da med vadbo udeleženci prihajajo premalokrat v stik z njo, zato je težko pridobiti tisti splošen občutek, zaradi katerega lahko rečemo, da z žogo naredimo, kar želimo. To lahko počne samo, kdor je talentiran, ostalim je ta izhod zaprt. Gre za pojav, ki je prisoten v družbi zadnjih 40 let, odkar tehnologija (računalniki, prenosni telefoni itd.) obremenjuje prosti čas mlade generacije. Kajti kritika ne velja za starejše obdobje, ko se je dalo naučiti nogomet kar na cesti. Sam opisujem svojo izkušnjo v prvih poglavjih kot srečen čas, ki je dokončno minil s prevlado tehnologije.
Foto 10 – Balkon moje hiše v Doberdobu: od leve: Wiel Coerver, jaz in Joep Haan
Ko sem analiziral Coerverjevo delo, sem spoznal, da ponujene vaje v različnem ritmu predpisujejo veliko število dotikov in so zato odlično nadomestilo za nekdanji srečni čas cestnega nogometa. Menil sem, da se bosta tudi otrokova senzibilnost in odnos bistveno predrugačila s povečano frekvenco dotikov. A moral sem začeti z nasprotnega izhodišča: ne preko skupinskega pristopa, ki ga je predlagal izobraževalni sistem ali nekoč cestni nogomet, ampak preko urjenja tehničnih pomanjkljivosti posameznika. A ti dotiki, ki so osnova vsaki vaji, niso kaotično zmetani v en koš brez logike. Ampak obstaja znotraj predpisanega modela medsebojna povezava, ki nas »nezavedno« vodi od enostvne do vedno bolj zapletene vaje. Povedano drugače: nihče ne bo sposoben svojega nasprotnika preigrati z določeno specifično finto, če je ne bo prej ozavestil in utelesil. Ker sem imel izkušnjo z gledališkimi vajami, mi je bil Coerverjev model v praksi popolnoma jasen in uresničljiv.
Foto 11 – De Toekomost: Ajaxov mladinski center v Amsterdamu. Na sliki sem s trenerjem naraščajnikov Wimom Kwakmanom
