28. poglavje
Formula kreativnega procesa: iz trenerja v demonstratorja
Coerverjevo metodo sem začel predstavljati šele takrat, ko sem globoko v zavesti začutil, da obvladam notranje mehanizme posameznih gibanj in jih lahko brezhibno posredujem udeležencem. Leta 2000 sem sprejel odločitev, da bom svoje znanje delil tudi s somišljeniki. Kot si lahko bralec predstavlja, je ta notranji boj trajal kakih deset let, predno sem prišel do te odločitve. Nisem hotel osmešiti sebe in sramotiti metode. Odločil sem se za ta korak, ker sem prepričan, da gre pri Coerverju veliko več kot za samo razumevanje igre. Gibanja, ki jih predlaga njegova metodika, so podvržena procesu pomnenja in spominske oživitve. Demonstrirati osnovno tehniko z občutkom.
Pod vplivom gledališkega Studia sem spremenil tako pogled na vlogo trenerja kot filmskega režiserja. Stanislavski in Strasberg sta se poleg predstav, ki so se vrstile na odru in bile namenjene publiki, ukvarjala predvsem s težavami izraznosti igralčevega poklica. V svojih gledaliških delavnicah sta odkrila med vajami mnoge zakonitosti igre, zato sem ju neizmerno cenil, zlasti igralce, ki so prihajali iz njune šole. Nekaj podobnega je delal Coerver, potem ko je moral zaradi zdravstvenih težav prenehati s trenerskim delom. Prirejal je tečaje, kampe in delavnice, v katerih je kazal poklicnim in amaterskim igralcem svoje dosežke. Svet uspeha ne poteka vzporedno z umetniškim igralčevim razvojem. Primer: te mesece poteka 50.obletnica izdaje Botra. Z ustvarjalnostjo večine igralcev se ni mogel ukvarjati neizkušeni 30-letni Francis Coppola, ki pa je film sicer odlično zrežiral. Do tega uspeha ne bi mogel nikoli priti, če ne bi protagonisti že leta prej obiskovali gledališke delavnice Lee Strasberga in Stelle Adler, oba pristaša realistične igre Stanislavskega.
FOTO 1 – Kamp med poletnimi demonstracijami. V ozadju Jan Jansen, dolgo let vodja mladinske šole prvoligaša Fortune Sittard.
Moja dolgoletna praksa me je izučila, da je za razvoj posameznika veliko bolj pomemben učitelj demonstrator kot trener menedžer. Spraševal sem se, zakaj izobraževalni sistem ne predvideva tovrstnega profila. Če izključimo vsa nesmiselna opravičila, se na koncu izkaže, da dejansko sam način izobraževanja premalo poudarja doprinos posameznika. Po mojem to področje veliko več stavi na selekcijo talenta kot njegovo vzgojo. Te besede je treba seveda razumeti v konfrontaciji s tem, kako je Coerver gledal na razvoj posameznika in moštva. Ameriški svet košarke je veliko manj podcenjevalen do individualnega performansa.
Rad bi predlagal nemogoč eksperiment: povabil bi na trening najuspešnejše trenerje zadnjih desetletij in jim pripeljal 20 pet in šest letnikov, ki so komaj začeli z nogometno vadbo. Izziv je naslednji: imajo dve uri časa, da nekaj naučijo otroke. Prepričan sem, da bodo prezrli vlogo demonstratorja in vso svojo izkušnjo usmerili v oblikovanje igralnih oblik. Ne bom razpredal vnaprej, kam to pripelje. Za nizozemskega trenerja skriva največ rezerv za nadaljnji razvoj še boljša izpopolnitev tehničnih sposobnosti posameznih igralcev. Nosilec te kulture je za nizozemskega trenerja učitelj demonstrator, ne pa trener menedžer. Demonstrator ne more delovati, če prezre nenapisane, a temeljne etične vrednote. Ena prvih je ta, da se organsko »poistoveti« z vajami. Prikaz zahteva pošten odnos tako do sebe kot udeležencev. Upam si trditi, da je Coerver odkril novo figuro specialista osnovnih gibanj. Angleži imajo posrečen izraz: coach for devolpment skills. Ločijo ga od odgovornosti klasičnega trenerja. Ne da te figure v preteklosti ne bi bilo: ampak ni bila tako upoštevana. Sir Alex Ferguson je eden prvih, ki jo je vključil v trenerski štab že pred 20 leti in ji namenil prvovrstno vrednost. Coerverjevo delo je namreč spoznal mnogo let prej. Mislim, da je mogoče razlagati uspešnost angleških moštev tudi preko tega spoznanja.
FOTO 2 – Coerver demonstrira spremembo smeri s sprednjim delom podplata poklicnim nogometašem Fortune Sittarda. Detajl, kako narediti, je bistven.
V današnjem nogometu predstavlja hitrost izvedbe tehničnega giba odločujoč faktor. Vzgojiti je potrebno take igralce, ki se v zgoščenem prostoru gibljejo »kot riba v vodi«. Takega igralca tradicionalen sistem več ne proizvaja zaradi spremenjenih družbenih okoliščin. Pričakovati le proizvod s ceste, pomeni za Coerverja poraz uradne stroke, ki ni sposobna »ne ponuditi, še manj kreirati« nov model igralca. »Ne brazilske plaže ne južnoameriške ulice niso več kraji, kjer bi s tako pogostotjo našli naravne talente kot nekoč,« piše novinar Mario Sconcerti v Corriere della Sera. Če želimo doseči še hitrejšo in kreativnejšo igro, je potrebno dovolj zgodaj (s 5-6 letom) pričeti z načrtnim strokovnim delom in vzgojo osebnosti tovrstnega tipa igralca.
»Kako bo mogoče preseči nadvlado obrambne nad napadalno igro«? Zdi se mi neverjetno, da so nacionalne nogometne zveze toliko časa podcenjevale Coerverjev doprinos. Rešitev je bila na dosegu roke. Kodificiral jo je nizozemski trener in se glasi: posnemati gibanja vrhunskih igralcev in jih implementirati v nadaljnji sistem treninga. Vloga demonstratorja je ključna: on je tisti, ki si je dolžan »živo« zapomniti nekatere veščine in telesne položaje (posturo) vrhunskih igralcev. Kmalu bomo videli, zakaj sta tako pomembna prislova »živo in v živo«. Tako Aristotel kot Stanislavski zahtevata oživetev specifičnega dejanja v prisotnosti udeležencev. Tako rekoč na komando, kot pogojni refleks. Stanislavki napiše »… po mili volji …«, kadar se igralcu zljubi. Ne bom razpredal o tem, koliko je treba sebe poznati, da pridemo do takega znanja. Aristotel sugerira, da si pisatelj »živo predstavlja dogodke, kot da je sam navzoč«. Gre za proces vživljanja, ki ga poznamo iz gledališke tradicije. Angleži uporabljajo posrečen izraz: »Stopiti v čevlje nekoga drugega«. Pri procesu učenja je kvalitetna demonstracija nepogrešljiva.
FOTO 3 – Pravilna demostracija je prvi korak pri učenju nogometa. Otrok opazuje in v sebi že simulira gibanje.
Samo pomislimo, kakšen napor je naredil Coerver, da je ohranil v spominu na stotine različnih korakov, gibanj, vrhunskih potez in jih je normiral kot model vadbe. Če bi si jih zapomnil samo na pamet, bi mu metoda treninga propadla. Če želi trener demonstrator, da ga bodo varovanci posnemali, mora vedno znova senzomotorično obuditi izbrano vajo. Bralcu bi rad predočil, kako je Stanislavski prišel do tega, da je postavil kot model preučevanja gledališkega igralca, ne pa analize predstave, kot je delal sam prej dolga leta. Morda bo to pomagalo tudi nogometnim trenerjem.
Sam pravi v svoji biografiji Moje življenje v umetnosti, da je »obsesivno« opazoval tako sebe in druge, kaj in kako so nekaj delali na odru. Celo gnjavil je igralce, ki so protestirali, ker je bil do njih preveč zahteven. »Ni mi preostalo drugega, kot jih proučevati. Kmalu sem ugotovil, da imajo vrhunski igralci nekaj skupnega: delujejo v ustvarjalnem samoobčutju. Ko se je vprašal, kaj zaznamuje njihovo ustvarjalno razpoloženje, odkrije skrivnost: na odru so bolj sproščeni in tudi misično manj napeti od zadrgnjenih kolegov, ker imajo celoten telesni aparat pod nadzorom.Gre za vrsto discipliniranosti, ob kateri »lahko igralec svobodno in neovirano izraža s telesom to, kar čuti srce«.
Delovanje procesa vživljanja sem spoznal v gledališču, ne na nogometnem igrišču. Ugotovil sem, da so lahko moj vir navdiha ne le vrhunski filmski, ampak tudi nogometni virtuozi. Zatorej sem moral zavreči stari model poučevanja. Tradicionalno je odgovornost padla na glavnega trenerja, ki je moral poleg kondicije dobro obvladati tudi področje taktike in tehnike. Stanislavski mi je pomagal, da sem se vrnil k posamezniku, ker samo izhajajoč iz njega, lahko izboljšamo kolektiv. Preko vsakdanje vadbe mi je posamezno gibanje zlezlo pod kožo, postalo mi je kot druga narava. Te samozavesti nisem mogel dobiti od avtorizirane ustanove, ki v svetu reklamira Coerverjevo delo. Če sem hotel kaj narediti, sem se moral soočiti neposredno z učiteljem in dobiti od njega duhovni imprimatur, da postopam pravilno. Ampak četudi bi mi ga on dal, sam pa bi vanjga dvomil, mi tudi njegovo soglasje ne moglo pomagati. Torej gre za področje, ki preseže njegovo odkritje.
FOTO 4 – Človeški možgani imajo zrcalne nevrone. Ti lahko primerjajo gibanje, ki ga opazujejo, z gibanjem, ki ga lahko izvedejo. So ustvarjeni zato, da posnemajo.
On mi je bil navdih, da sem se ob pravilnem metodološkem poglabljanju lahko dokopal do sorodnih rezultatov, do katerih je sam prišel. To odkritje imenujem »Formula kreativnega procesa v nogometu«. Joep Haan mi je ob zadnjem srečanju povedal: »Daria bi moral srečati 20 let prej«. To vse pove, kakšno medsebojno zaupanje sva vzpostavila. Verjel sem, da ni, razen Coerverja, nobenega, ki bi posamezne vaje toliko obdelal in analiziral ter jih preiskusil, kot sem jih sam, ne samo praktično, kar je sicer neobhodno potrebno – to so gotovo naredili boljše tudi drugi – ampak tudi teoretično. S tem so se mi odprla nova obzorja, o katerih so nepozabne strani napisali ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj, ruski psiholog Vigotski, nemški filozof Theodor Lipps, znan po svoji teoriji o estetiki in empatiji, psiholog in bioenergetik Alexander Löwen, učenec Wilhelma Reicha. V zadnjem času še nevroznanstvenika Giacomo Rizzolatti in Antonio Damasio. Vsi omenjeni izobreženci so na novo ovrednotili pojem posnemanja. Laila Craighero, ki uči psihobiologijo na univerzi v Ferrari, je prišla do podobnih zaključkov. Tudi ona citira Stanislavskega, ki se mu je zdelo absurdno zahtevati od igralca, da na sceni igra nekaj, kar sam ne čuti. Če želi biti kredibilen, mora podoživeti vlogo preko lastnih čustev in introspekcije.
FOTO 5 – Če nogometaš opazuje gibanje, ga lažje izvede. Miha Zajc med opazovanjem.
Ugotovil sem, da obstaja direktna “povezava” med posnemanjem, vživljanjem in kreativnostjo. Mislim, da ne bom napisal nič spornega, če povem, da sta posnemanje in kreativnost dva sorodna pojma. Ni otroka, ki noče ponoviti, kar mu trener pokaže. To radi naredijo tudi otroci z motnjami pozornosti. S tem ko ponavljajo vajo, trenirajo zbranost, ki jo sicer ne bi bili sposobni izvajati v za njih motečem okolju. Mislim, da je nogometna stroka preveč usmerila pozornost na kolektiv in zanemarila posameznikov doprinos. S tem je bila prisiljena spremeniti tudi način treniranja. Doprinos »znalca« je podcenila in prilagodila celoten sistem vadbe v korist »borbenega igralca«. Kondicija je z vso brutalnostjo vdrla v sistem treniranja na škodo tehnike, tudi v mlajše kategorije pod nazivom gimnastika. Pojavljali so se specialni profili kondicijskih trenerjev, ki so imeli veliko večje sorodnosti s trenerji atletike kot nogometa. Popolnoma so uzurpirali področje osnovne tehnike, do katere so bili v preteklosti nekoliko zadržani. Strinjam se Cruyffom, ki trdi: »Atletika ni nogomet!«
S tem se je zanemaril doprinos nogometaša, ki ni imel takih značajskih in atletskih karakteristik. Kot da bi se nekdo, ki je bil tehnično podkovan, moral sramovati svojega znanja. »On zna, a ne teče,« je pomenilo smrtno obsodbo. Jasno je, da v takem kontekstu se ni ne pri nas ne na Nizozemskem mogla uveljaviti Coerverjeva metodika. Težko bom vse povzel, vendar bi vseeno podčrtal strah, ki ga ima športna stroka, ki je kompleksen sistem posnemanja zreducirala le na preprost proces spretnosti ali celo menila, da gre za mehanični prenos iz ene oblike obnašanja v drugega, čeravno oblikovno bolj sofisticirananega. Ob tem je zaradi ignorantstva zaobšla celoten problem »vživljanja«. Tudi ker je menila, da je posnemanje nekaj negativnega, ne pa najvišja oblika znanja. Filozofsko bi dejal, da se je vrnila v Platonov čas in zanemarila Aristotelov doprinos. Naj se samo spomnim kritike, ki so pripisali Coerverjevi metodiki:
a. Coerverjeve vaje so stereotipne. Kdor pozorno opazuje, se mu lahko dozdeva, da stalno ponavljanje gibanj vrhunskih igralcev res privede v nesmiselni avtomatizem. Ampak, če natančno opazujemo izvajalca, zlasti otroka, ta ne more izvesti gibanja, če ga tudi ne začuti. Dejansko se ne zna pretvarjati. Med izvajanjem se dobesedno ustavi: to je opozorilo, da gibanja ne razume in ker ga ne dojame, ga ne »(do)živi«. Ker gibanja ne »doživi«, ga ne zna izpeljati. Zato se blokira. Opravičuje se pa delo kondicijskih trenerjev, ki v nedogled predlagajo svojim varovancem »nesmiselna« ponavljanja gimnastičnih vaj brez žoge.
b. Druga frekventna kritika: nogometna igra izvira iz situacij, ki so vedno nove in nepredvidljive. Situacija določa gibalne spretnosti nogometaša. Glede na situacijo se bo igralec že nekako znašel. Seveda je to res na papirju, a ko se igralec znajde v zgoščenem prostoru – danes lahko rečemo – da je to veliko bolj običajno kot nekoč – če nima v svojem repertoarju oblikovanega kakšnega kreativnega in presenetljivega gibanja, izgubi žogo. To lahko preveri vsak analist, kolikokrat pride do izgube žoge med tekmo. Tudi do 200-300 in več. Kdor je podvržen stereotipnim vzorcem, naj ne bi bil sposoben razumeti in ukrepati pravilno v vedno novih situacijah. Kako se ti »strokovnjaki« razlagajo, recimo, gibanje nizozemskega napadalca Robbena, za katerega so vsi branilci vedeli, kako bo izpeljal lažno gibanje, a mu je kljub temu uspelo vsakokrat, ko ga je naredil, prelisičiti obrambnega igralca?
FOTO 6 – Če otrok posnema boljšega, se več nauči.
Danes lahko rečem, da kdor je Coerverjev model kritiziral, sploh se vanjga ni filozofsko poglobil, kajti zaobšel je bistveno odkritje: proces posnemanja ob hkratni sposobnosti vživljanja in novega ustvarjanja. V glasbi se nihče ne zgraža, da izvajalec po »svoje« odigra glasbene note klavirske Mozartova sonate Alla Turca, čeprav so te predpisane že stoletja.
Vsakodnevno opažam, da ko mora npr. otrok posnemati enostavno gibanje, kot je s podplatom stopiti na žogo in v poskoku rahlo zdrsniti preko nje v desno ali levo stran in pri tem ne izgubiti kontrole žoge, je zanj to sprva nepremostljiva ovira. Če samo k temu dodam, naj vključi še vrtenje rok, – kot z lahkoto delajo vsi udeleženci v procesu ogrevanja na igriščih – skoraj ni mladega nogometaša, ki bi to zmogel koordinirano opraviti ob istočasni rabi žoge.
Ko sem poglabljal Coerverjeve vaje, sem moral hkrati vzpostaviti tudi določeno razdaljo do lastnega prepričanja, da ne bi zdrsnil v samozadovoljstvo in aroganco. Z nadutostjo bi kompromitiral dolgoletno delo. Do občutka Überzegungkraft (prepričevalna moč) sem se lahko dokopal, ker sem tudi teoretično razdelal Coerverjevo metodo do podrobnosti. S tem procesom sem si nabral toliko izkušenj, da sem lahko drugim posredoval svoje znanje in od njih dobil potrditev, da to, o čemer delam in govorim, ima svoj smisel v praksi. Moral sem najprej v sebi razčistiti dilemo, ali delam prav ali napačno. Uspelo mi je prepričati tudi nekatere druge kolege trenerje: bil je signal, da sem brez sramu lahko stopil v javnost. Začel sem neke vrste »notranji dialog« s človekom, ki je to odkril. Vsakdanje delo v šoli mi je zelo pomagalo. Tega nisem delal zaradi materialne koristi ali preživetja. Zato sem lahko poglabljal in združeval različna področja »znanosti«, ki bi jih ne mogel, če bi imel drugačen cilj. Preden je ustvaril svoj opus, je moral Coerver po podobni poti. Kolega Max Merkel mu je dejal: »Ničesar ne moreš ustvariti, če nisi svoboden«. O tej temeljni resnici pa sem se z Janezom Vajevcem neštetokrat pogovarjal. V njem sem imel konkreten zgled. On sam ne bi mogel voditi 40 let Studia, če bi podlegel kompromisu. Zato je pustil inštitucijo in si ustvaril igralski dom, kjer je lahko govoril o iskrenosti in doživljanju na odru. Za to je bil potreben tektonski premik, ki ga je Janez opravil s tem, ko je zapustil Dramo, opravljal zobotehniški poklic in kot je sam večkrat povedal: »Ni mi bilo treba sramotiti gledališke muze«. Šel sem po njegovi poti.
FOTO 7 – Logo programa za učenje nogometa.
Delo na Goriškem in FJK
Leta 2000 sem torej stopil na sceno. Te prve korake opisujem tudi v naslednjih poglavjih. Napisal sem, da so me začeli vabiti v svoje kroge različne trenerske organizacije tako na eni kot drugi strani meje. Če kronološko povzamem, kje sem bil največ in s kom sem delil svoje znanje, je vredno omeniti vsaj nekatere kraje in sopotnike. Poleg Športne gimnazije v Siški bi omenil še Bilje, majhno vasico na Goriškem. Tu sem ostal pravzaprav do leta 2020. V tistem času, kot sem že napisal, je bil moj doprinos tak, da sem enkrat, včasih dvakrat tedensko individualno vadil nekatere posameznike in asistiral pri treningih tehnike. Sam pa sem uvidel, da pravilno delam zaradi napredka nogometašev, ki so obiskovali treninge. Vsekakor nisem bil legitimiran, ampak toleriran. Še danes obstajajo ljudje, ki si stroko lastijo, kot da bi bila njihova. Coerverja v Sloveniji se sistematično ni hotel v preteklosti nihče lotiti, ker bi najbrž doživel nasprotovanje. Pa tudi dvomim v to, da bi to zmogel, ker bi moral združevati različna področja »znanosti«, ki jih izobraževalni sistem ni ponujal. To so nekateri mladi navdušenci začeli le pred kratkim po modelu, ki jim je bil ponujen od zunaj.
FOTO 8 – Italijanski pokal. Giorgio Zoff, kapetan Piacenze in Gianni Rivera, kapetan Milana. Giorgio že več let sledi Coerverjevemu programu.
Ta status »toleriranca« imam še danes. Nikjer nisem našel 100% podpore. Vedno se je našel v vodilnih ali trenerskih vrstah nekdo, ki je mojemu delu nasprotoval. Nekaj let sem sodeloval z MNZ Nova Gorica, največ pa z Goranom Sivcem, ki je med vsemi trenerji najbolj forsiral tak pristop, ker je opazil koristnost teh vaj. Pravzaprav ni bilo društva na Goriškem, da ne bi včasih tam bil: Kobarid, Tolmin, Dornberg, Brda, Bilje, Nova Gorica, Ajdovščina … pa tudi širom po Sloveniji: Ježica, Kranj, Velenje, Slovan, Krško, Koper, Bohinj … Povsod sprejet, a nikomur, da bi padlo na misel, da bi v ta model investiral. Ta podatek pove bolj od vseh statistik: »Koliko so posamezni voditelji društev svobodni pri izbiri sodelavcev!«
Po letu 2007 pa sem prišel v kontakt z nekdanjim soigralcem Fulviom Battistutto. Skupaj sva začela igrati pri Gorizii. Ugotovila sva, da so naju trenirali ljudje, ki so zagovarjali fizično pripravo in malo delali na osnovni tehniki. Jasno je, da v takem kontekstu so bili v ospredju »borci«, ne pa »znalci«. Potem ko je eno leto preživel v Bologni, je prestopil v goriško društvo v času, ko so postali italijanski prvaki z Nielsenom, Hallerjem in Pascuttijem. Bil je tehnično zelo podkovan, ker je skupaj z brati ure in ure brcal žogo po domačih travnikih. Namesto da bi zahtevali, naj v še popolnejši maniri izrazi svoj talent, so od njega zahtevali, naj postane »vlečni konj«, v kar se seveda kot šestnajstletnik ni mogel transformirati. Iz tistega časa izhaja tudi njegovo dolgotrajno prijateljstvo s soigralcem Albertom Zaccheronijem.
Leta 2007 je Pro Gorizia organizirala dvotedenski kamp, na katerega se je vpisalo precejšnje število mladih igralcev med 7 in 14 letom starosti. Formirali sta se dve skupini trenerjev. Pred začetkom sem mu razložil, kako sem si domišljal potek treningov, kar je on brez ugovora sprejel. Podčrtal sem, da Coerverjev pristop zahteva, da je mladi nogometaš vseskozi v stiku z žogo in da deluje znotraj geometrijskih likov: po možnosti v kvadratu. To ni moj domišljijski fantom, ampak preverljiv, znanstveni pristop, ker omogoča nogometašu, da se lahko stalno obrača okrog lastne osi. »Er wird beweglicher und elastischer sein. Postane gibljivejši in prožen,« pravi Coerver.
FOTO 9 – Med vajo je zbranost neobhodno potrebna. Pravilna postavitev stopala na žogo. Tudi moč, s katero, bomo povlekli žogo k sebi, mora biti primerno dozirana.
Stopalo in podplat sta dela noge, ki sta med vsemi deli najbolj podvržena čutnim dražljajem, saj se preko čevljev direktno dotikamo tal. Nenazadnje je podplat tako občutljiv predel, da nam omogoča pravilno držo, koordinacijo in ravnotežje. Za mladega nogometaša je še posebej pomembno, da začne čimprej uporabljati vse dele stopala: notranji in zunanji del, nart, peto, zlasti podplat. Nihče ni »znanstveno« tako maniakalno uporabljal stopala in podplata kot Coerver v svojih učbenikih in kasetah.
Nogometaš se navadi voditi žogo v najrazličnejše smeri v omejenem prostoru. S tem zelo poveča svojo senzibilnost, ker se že po nekaj metrih mora obračati v popolnoma drugo smer. Na ta način se preko telesnega obrata, rolanja, povlek, lateralnih dotikov itd. nauči z obema nogama opravljati specifična gibanja, ki si jih ne bi mogel privoščiti ob drugačnem pristopu. Polagoma si ustvari nov gibalni vzorec. Kot sem že neštetokrat napisal, so tovrstne spremembe izvajali vrhunski igralci. Naloga trenerja je ta, da ga spremlja, korigira in spodbuja, da te obrate opravi z najmanjšim naporom in primerno stopnji svojega znanja. Da je tehnično znanje v zadnjih desetletjih padlo, pa niso krivi otroci, ampak nogometne zveze, predvsem pa trenerji, ki so ostali zakoličeni v stari didaktiki učenja, namesto, da bi izbrali Coerverjevo varianto, ki omogoča stalen stik z žogo.
Fulvio je to intuitivno razumel in ugotovil, kar je bilo tudi meni jasno, da ta metodologija vpliva tudi na otrokov karakter: zlasti takrat, »ko mu rata po številnih poiskusih izvesti specifičen gib »znanega« nogometaša. Takrat doživi spoznanje, da se s ponavljanjem lahko tudi sam nauči določenih veščin«. Preplavi ga val navdušenja in tako lahko ponovlja vajo po več minut, ne da bi ga ponovitve dolgočasile. Ko pride domov, pa se obrne na starše in reče: »Naučil sem se lažnega gibanja kot Ronaldo!« S tem mu zraste samozavest in rad hodi na treninge. Hkrati vzpostavi do naučenega gibanja oseben odnos in če vztraja, začne naučeno uporabljati tudi v praksi.
FOTO 10 – Videmčan Giacomo Rizzolatti, zdravnik in nevrolog, odkritelj zrcalnih nevronov.
Gre za velik premik od tradicionalnega procesa učenja, osnovanega na situacijski vadbi. Če je po starem nekaj kreativnega naredil nezavedno, začne zdaj določeno gibanje bolj »(samo)zavestno« uporabljati med tekmo. In smo že v psihološkem področju tega, kar Lev Vigotskij imenuje »Območje bližnjega razvoja«. Ruski pedagog in psiholog zna to mojstrsko povedati, ko pravi, da je posnemanje zgodovinsko kulturen fenomen in eno od glavnih procesov otrokovega razvoja.
»Za eno od glavnih oblik genetskega eksperimenta štejemo uvajanje posnemanja v eksperiment, posnemanja, ki se zgodi, če je otrok, prisoten med dejanjem drugega, nato sam sposoben priti do istega zaključka, ko rešuje določeno nalogo. Posnemanje je torej izjemno zanesljiva metoda raziskovanja predvsem na genetskem področju. Če hočemo vedeti, v kolikšni meri je določen intelekt zrel za določeno funkcijo, ga lahko proučujemo s pomočjo posnemanja«. Te besede je napisal Vigotski, a bi jih lahko izustil tudi Coerver, saj sem večkrat iz njegovih ust slišal podobno misel.
FOTO 11 – Na Koroškem: za Slovensko športno zvezo.
Najprej sva s Fulviom nekaj let vodila poletne kampe, na katere so se prijavili tako otroci iz Slovenije kot Italije. Uspeh je bil garantiran. Otroci so bili zadovoljni in potrditev smo našli pri starših, ki so začeli ceniti najino delo. To nama je omogočilo, da sva postala referenčna točka poletnih kampov na Goriškem. Fulvio je vztrajal, da bi moral ta sistem postopoma vključiti v sistematično vadbo določene ekipe. Jaz sem bil sprva skeptičen, ker sem slutil, da nama bo nogometna zveza začela nasprotovati, kar se je dejansko zgodilo. Svoje znanje sem delil še z italijanskimi ekipami in jih tukaj citiram po spominu: Isontina iz San Lorenza, Koren (Corno di Rosazzo), Udine United pri Vidmu, predavanje videmskim trenerje v društvu Bearzi, predstavitev metode na glavnem trgu v Tržiču, na igrišču Donatella v Vidmu … Dve leti sem treniral otroke v Romansu in tri leta v Ronkah. Temu je treba prišteti še večere, ki sem jih sam prikazal v različnih krajih goriške in tržaške pokrajine. Bili smo gostje še prvoligaša Atalante, Padove, Empolija in toskanskega moštva Margine Coperta iz Pistoie, ki so bili večkrat italijanski državni amaterski prvaki do 15.let. Pridružili so se nam nekateri trenerji kot Edi Flaborea, Giorgio Zoff, Doriano Bucciol in drugi, čigar imena se več ne spomnim. Bili smo gostje videmske postaje Telefriuli in prikazal sem demonstracijo tik pred finalno tekmo na mednarodnem turnirju v Gradišču ob Soči. Da ne omenim vabila nekaterih staršev, čigar otroke sem vadil na najbolj nenavadnih mestih: celo pred cerkvijo v Solkanu.
FOTO 12 – Coerver pozorno prebira scenarij za vaje.
Moje delo ni bilo omejeno le na prostor Slovenije in Italije, ampak sem v poletnih mesecih vsako leto obiskal Nizozemsko. Tako me je pot pripeljala v mladinski center Eindhovna, ker sem poznal pomočnika ženskega moštva PSV-ja Mihaia Cojucaruja. Obiskal sem tudi center Feyenoorda, Sparte, Ajaxa, Salzburga, nogometni center KNVB-ja. Skratka Coerverjeva metoda mi je služila za konfrontacijo z najrazličnejšimi modeli učenja. Moje skromno mnenje je to, da nima nikjer svojega domovanja, čeprav je v zadnjih letih bolj upoštevana kot v preteklosti. Še najbolj se ji približujejo tisti akterji, kot so Jan Jansen, Joep Haan in Gerhard Offermas, ki so dolgo trenirali z nizozemskim trenerjem. Še najbolj se je uveljavila v nogometnih šolah angleških prvoligašev (Manchester United, Chelsea, Tottenham, Liverpool …), kamor so jo uvedli nekateri trenerji, ki so neposredno trenirali s Coerverjem: Ricardo Moniz, Piet Hamberg, Rene Meulensteen itd. Temu bodo nekateri nasprotovali, a po mojem je to poglavitni razlog, da je danes angleški nogomet vodilni v svetu. Igralčevo znanje izhaja iz tega, kar se po angleško reče skill(s): mi prevajamo to kot tehnična prvina, veščina, spretnost.
Tudi Atalanta, ki velja za najboljšo nogometno šolo v Italiji, je cenila moje delo. S Stefanom Bonaccorsom in psihopedagoginjo Lucio Castelli sem vzpostavil prijateljski odnos. Bila sta zainteresirana za moje delo, a še preveč pod vplivom tistih, ki so smatrali Coerverjevo metodo za zastarelo. Nekajkrat sem se študijsko srečal z njima in jima poslal tako učni material kot kaseto. Čudilo me je, da sta ta model, kateremu sta 20 let ugovarjala, predlagala vodilnim FIGC-ja, ki se še nekaj let nazaj sploh niso hoteli srečati niti z mano niti z nekaterimi somišljeniki. Danes naj bi ta zastareli dvatisočletni sistem »posnemanja« postal glavna smernica za bodoče trenerje italijanske nogometne zveze. Doživel sem tudi neargumentirane kritike s strani kolegov in vodilnih kadrov v FJK. Do take mere, da sem bil celo deležen procesa v Covercianu pred sodnikom Palazzijem skupaj s prijateljem Battistuttom. Lokalna »guvernerja« sta nama hotela dejansko zapreti usta. Do zdaj jima to ni uspelo. Rad bi vedel, kako bodo zdaj ravnali v FJK, potem ko je bil dejansko sprejeto to, kar sem jim že pred 20 leti predlagal kot model vadbe. Naj bralec razsodi, kaj je prav in kaj ni.
