29. poglavje
Afera okrog priročnika ABC: osnove tehnike
»Beseda pove samo en del, najslabši. Čim manj govorim, tem jasneje se razodevam. Ples je še nad glasbo,« je napisal Izidor Cankar v romanu S poti. Veljalo bi si zapomniti njegove besede in jih v najbolj plemenitem pomenu pripisati tudi nogometu. Coerver je večkrat dejal, da je nogomet v sorodstvu s plesom, ker vsebuje prvine tehnike kot nogomet. Kot plesalec in plesalka izražata v duetu svojo virtuoznost ob plesanju valčka, flamenka, tanga itd., z isto umetniško izraznostjo lahko nogometaš ali nogometašica upodobita gibanja vrhunskih asov. Gledalci smo očarani, ker lahko razberemo v njunih gibih, telesni mimiki in valujočem ritmu občutke, ki bi ji radi tudi sami izrazili, a jih ne znamo ali zmoremo. Uživamo, ko občudujemo igralčevo gibljivost, hitrost, ravnotežje, vzdržljivost ob hkratni veščini in občutku za prebrisanost in igrivost. Nemogoče je slediti pripetljajem zapovrstjo. Ko jih skušam umestiti v prostor in čas, se zgodi, da kronološko preskakujem dogodke. Upam samo, da mi bralec uspe slediti. Vrnem se za kakšno leto nazaj. Bilo je leta leta 2000, ko je moštvo Slovenije gostovalo v Biljah v času zimskih šolskih počitnic. Na čelu reprezentance U-15 je bil Branko Zupan, ki sem ga prvič srečal na predavanju v Bazovici takoj po osamosvojitvi, ko je prisotnim športnikom na briljanten način vizualno prikazal nekatere vaje za vratarje. Filmski ali video posnetki nam ilustrirajo realnost z bolj realističnega zornega kota. Pier Paolo Pasolini, velik ljubitelj nogometa in prvovrstni italijanski intelektualec furlanskega rodu, je v enem intervjuju dejal, da filmski jezik ponazori – citiram po spominu – podobo realnosti veliko bolj resnično kot pisana beseda. Upodobi dejanskost, kakršno jo vidimo. Pri pisanju in branju imamo večjo svobodo interpretacije. Prav zaradi tega je v drugi fazi svojega življenja izbral filmsko govorico kot način izražanja, ne pa literature.
Foto 1 – Coerver med demonstracijo. Njegovo gibanje spominja na ples. Estetiski gib je zelo poudarjen.
Ko je bil trener v Novi Gorici, sem Branka Zupana povabil v Doberdob, kjer je eno sezono treniral osemletnike. Takrat sem mu v pomoč »šenkal« kaseto Coerverjevih vaj. Ko je postal selektor mlajših reprezentanc, je sam uvidel, kako potrebno je piljenje tehnike, če se je hotel enakovredno kosati z boljšimi evropskimi reprezentancami. Tehnični detajl in obvladanje žoge pod pritiskom tekmecev sta večkrat odločala izid srečanja. Bil je prvi, ki je dejansko podprl mojo vizijo drugačnega načina učenja nogometa.
Rekel mi je: »A se spomniš kasete, ki si mi jo dal?«
»Zelo dobro,« sem mu odgovoril. »Mislim, da sem na tem področju naredil velik korak. Naj ti povem, da se danes poslužujem Coerverjevih kaset, ki sem ti jih dal pred skoraj desetimi leti.«
»Kaj misliš s tem?«
»Po mojem so najkrajša pot do učenja tehnike. Igralcu omogočajo, da je veliko bolj v kontaktu z žogo. Za mlade so nepogrešljive. Sam sem jih medtem preizkusil in na mene so tudi »katarzično« delovale,« sem mu prepričljivo odvrnil.
» A si pripravljen pokazati, kako to poteka v praksi?«
»Brez nadaljnega, a če želiš kaj videti, morava trening izpeljati zjutraj, predno grem v šolo.«
Kakšen dan kasneje sem skupini reprezentantov prvič uradno prikazal trening po Coerverjevi metodi. Treba je podčrtati, da Coerverja nisem nikoli videl trenirati v živo. Bil sem čisti samouk. Preko vadbe otrok sem prišel do znanja, za katerega sem menil, da je lahko primerna osnova mlademu nogometašu. Prizadeval sem se, da je podobno temu, kar je predlagal nizozemski trener. Odtod tudi radovednost nizozemskega trenerja, ko sva se prvič videla. »Kje si se to naučil«? »Sam doma pred računalnikom oz. televizijskim ekranom!« je bil moj odgovor.
Foto 2 – Sličnosti med plesom in nogometom so lahko velike. Tu Rudolf Nurejev vrhunsko prikaže ekspresivnost giba. Brez procesa vživljanja in doživljanja ni mogoče priti do kreativnosti.
Danes se mi zdi smešno, ko nekdo reče: »Delamo po Coerverjevi metodi!« Sam sem rabil 10 let, da sem »zavestno« razumel, kako prihaja do usvajanja gibov, saj sem jih moral prej preizkusiti na lastni koži. Pri tem sem bil priviligiran, ker bi se brez gledališke izobrazbe ne mogel dokopati do tega spoznanja. V Sloveniji ne poznam nikogar, ki bi tako učil. Seveda obstajajo poizkusi, a se mi zdi vse preveč v povoju, neresno ali uvoženo od zunaj. Odločilnega koraka v smer metode posnemanja nismo še naredili, kaj šele vživljanja in empatije. Preveč dvomov, ki onemogočajo širitev te metode, je posejanih naokrog. Kar je otroku po naravi dano (prirojeno), se moramo odrasli zavestno naučiti.
Foto 3 – Med snemanjem v Šiški
Po eni uri vadbe sem moral zaradi šolskih obveznosti pustiti trening. Še danes mi ob slovesu odzvanja aplavz mladih nogometašev. V spontanem ploskanju sem začutil iskreno hvaležnost za posredovano znanje. Na večernem predavanju v hotelu Garni v Bukovici sem lahko tudi teoretično prikazal znanje, do katerega sem se dokopal. Od takrat se je to ponovilo neštetokrat. Iz obrazov nogometašev je bila razvidna zahvala, iz obrazov trenerjev pa dvom. Kmalu sem ugotovil zakaj: ker sami niso bili sposobni prikazati vaj. Do danes se ni veliko spremenilo. Ko vidim trenerje, kako preganjajo otroke, naj igrajo na eden, dva ali tri dotike, ker imajo v svojih miselnih načrtih (v glavi) rešitev, namesto da bi dovolili, naj sami raziskujejo, grešijo in odločajo. Samo tako se bodo lahko kaj naučili. »Treba bi jim odzvzeti licenco!« je moj prvi impulz, ko to vidim. Jaz pa se jim nasmehnem in jih tolerantno skušam prepričati, da tako pač ne gre. »Otrok potrebuje čim več dotikov z žogo, če jo hoče obvladati.« Moral bi biti v svojem nastopu še bolj radikalen in jih postaviti pred dejstva. Mislim, da je to moja največja napaka. »Coerver bi jih ozmerjal,« pomislim. A tudi v tem ne vidim rešitve.
Foto 4 – Miloš Rus in Branko Zupan sta moje delo podpirala.
Ker dobro poznam notranje mehanizme metode Stanislavskega – kakšno naključje – mi je bil jasen proces kreativnega ustvarjanja obeh modelov. Večina trenerjev deluje po ustaljenih navadah, vztraja na tem, kar so se sami naučili, ne da bi se vprašali, zakaj je v Italiji skoraj 70% procentov tujih igralcev, v Sloveniji pa je reprezentanca na 65. mestu, medtem ko so odbojkarji, rokometaši in košarkarji v samem evropskem vrhu. Kot da ne bi to bilo odvisno od načina pristopa v mladih letih, ne pa od prirojene nadarjenosti.
Foto 5 – Med snemanjem ABC-ja v Šiški.
Naslednji korak v mojem seznanjanju s Coerverjevo metodo je bil ta, da sem začel trenirati prva dva letnika GLŠ Športne gimnazije v Šiški. V obdobju med letoma 2002 in 2006 sem redno spremljal mlade reprezentance in »šiškarje« ter jih seznanjal z novo metodologijo. Ob sredah sem enkrat tedensko obiskoval gimnazijo in v okviru nogometnih ur vadil to, kar sem se sam naučil in imenoval Coerverjeve vaje. Bil sem toliko uvideven, da sem jih imenoval po nizozemskem trenerju, čeprav sem vaje metodološko in didaktično oblikoval sam. Coerverja nisem do takrat še nikoli videl na delu. Pravzaprav nisem o njem vedel ničesar, razen tega, da je ustvaril impozantno delo, ki mi je postalo merilo konfrontacije. Mlade reprezentance so imele navado, da so v poletnih vročih mesecih vadile ali na Rogli ali v Centru za šolske in obšolske dejavnosti (CŠOD) v Gorenju pri Zrečah. Branko Zupan in Miloš Rus, oba nekdanja prvoligaška vratarja, sta podpirala idejo o večji prisotnosti tehničnih vaj v procesu treninga. Moj vtis je bil ta, da so vaje koristile mladim nogometašem, meni pa so dale dodatno voljo in moč, da sem vztrajal po začrtani poti. Iz reakcij samih nogometašev sem slutil, da delam pravilno, saj so se vključili z lahkoto v proces treninga. Več so si drznili v igri 1:1 in si na ta način gradili pozitivno samopodobo.
Foto 6 – Center za šolske in obšolske dejavnosti (CŠOD) v Gorenju.
Nihče od vodilnih na NZS ni posegel v moj vadbeni proces, dali so mi popolnoma proste roke. Lahko domnevam zakaj. Nezavedno so čutili, da je pot prava. Sicer moje delo ni moglo škodovati mladim nogometašem. Sami trenerji so ugotovili, da se »zamejski ljubitelj« razume na osnovno tehniko. Sicer nikoli nisem vadil več kot tri četrt ure. A meni je bilo to dovolj, saj sem lahko spremljal najboljše nogometaše in se primerjal z najboljšimi trenerji. Kmalu sem ugotovil, da trenerji teh vaj ne poznajo in jih posledično ne znajo predočiti nogometašem v taki obliki, kot sem jim prikazal. Nihče od njih se ni spraševal, da je mogoče hitreje priti do znanja tehnike po poti, ki sem jo začrtal. Mislim, da sem jim vsadil dvom, tako kot je Coerver meni: »Ali sem do zdaj sploh učil pravilno?« Coerverjeve vaje so podcenjevalno jemali – ker so jih premalo poznali – kot pomoč pri ogrevanju in dopolnilo tradicionalnemu treningu. Šele nato naj bi sledilo glavno delo z moštvom. Moje mnenje je (bilo) popolnoma drugačno: delo, ki predvideva izboljšanje tehničnega detajla, je veliko bolj pomembno kot igralni del. Gotovo v zgodnji učni dobi. A tudi kasneje, če je igralec vzgojen po tej metodiki. In tudi strukturno zahtevnejše. Trenerji sploh ne zaznajo, da je mogoče, zlasti vaje preigravanja, ob primernem vodenju, spraviti v koncept moštvene taktike. Ta aspekt je še vedno preveč prepuščen naključju in individualni nadarjenosti posameznika.
Foto 7 – Med vadbo reprezentantov v Gorenju. Hudič se skriva v tehničnem detajlu. Nadžor žoge je ključen za gradnjo akcije.
»Warten, warten, warten!« Čakati, Čakati, čakati. To so besede, ki jih je kot mantro neštetokrat izustil limburški trener. Hotel je povedati, da se igralci premalo poslužujejo osebnih iniciativ in soloakcij, zato igra v glavnem stagnira. Na igrišču se nič ne dogaja, razen na desetine podaj v levo ali desno, pogosto tudi na vratarja. »Warten«. Čakati. Se bo že kaj pripetilo, a se ne. Kot v Beckettovi drami Čakajoč Godota. Želimo naprej, a ostanemo prikovani na mestu. Premalo tveganja na račun ziheraštva. Tudi zato, ker so nogometaši individualno premalo izobraženi. Cruyff v svoji biografiji My Turn že od nekdaj opozarja na pomanjkljivo figuro v poklicnem nogometu: »To je specialist, sposoben maksimalno razviti tehnične kvalitete poklicnega nogometaša«. Ta segment nogometnega izobraževanja je bil prezrt, zato so me lahko na NZS sprejeli medse. Deloval sem nekaj let z večino trenerjev, ki so vodili tako reprezentanco kot športni razred na gimnaziji v Šiški.
Foto 8 – Kevin Kampl med demonstracijo. V arhivu sem našel nekaj njegovih fotografij. Bil je najmanjši, a je naredil največjo kariero: igral je tudi za Salzburg in Leipzig.
Če danes analiziram, kar sem takrat delal, se idejno ne razlikuje od tega, česar danes ne bi počenjal. Za trenersko stroko je bilo morda nelogično to, da sem toliko poudarjal delo s posameznikom. A to sem globoko čutil v sebi. Že na AGRFT-ju sem ugotovil, da je detajl bistven. Vsak film ali gledališka predstava sta sestavljena iz neštetih podrobnosti, ki sestavljajo celoto. Kako izreči, recimo, besede »Imam te rad« in pri tem ne tvegati, da bi to zvenelo smešno ali brezbrižno, ampak prepričljivo. Da to zazveni prepričljivo, je potrebno veliko znanja. Strasbergova metoda je temeljila predvsem na obravnavi igralčeve ekspresivnosti, ki je v tem primeru ključna. Če detajl obvladamo, se spremeni tudi analiza celote. Brez nasvetov Janeza Vajevca bi se težko dokopal do take gotovosti in samozavesti. To maniakalno ubadanje z detajlom sem zaznal tudi v Coerverjevi metodologiji. Celoten izobraževalni sistem je deloval in še deluje po enakem vzorcu: izhaja iz analize igralnih situacij oz. oblik in moštvene taktike. Posameznik je sicer pomemben, a še danes nima iste odločujoče teže kot pri Coerverju. Rad bi povedal anekdoto. Pred leti sem obiskal Willya Dullensa, limburškega nogometaša, znanega zaradi prefinjene tehnike, a tudi velike smole, ki ga je spremljala v življenju. Coerver je kot trener poimensko poznal skoraj vsakega nizozemskega perspektivnega talenta. Ko je bil še mladenič, ga je obiskal, čeprav ga ni treniral. S sabo je imel nekaj vaj in mu jih pokazal. Naročil mu je, naj jih ponavlja. To je nadarjeni mladenič delal po nekaj ur dnevno. Odkril sem, da Willy ni bil edini na seznamu. Po nekaj letih je bil proglašen za najboljšega mladega nogometaša na Nizozemskem. Naj še povem, da je drugo mesto zasedel Johan Cruyff. Dullens pa je imel to nesrečo, da je zaradi poškodbe kolena nehal že pri dvajsetih. S tem da se je Coerver osredotočil na posameznika, je natančno spoznal, kaj mu primanjkuje iz tehničnega in kondicijskega vidika.
Foto 9 – Posnemanje in vživljanje sta ključna trenutka kreativnosti. Če se demonstrator ne vživi v gibanje vrhunskega nogometaša, je njegov doprinos jalov.
Tehnika obvladanja žoge je nepogrešljivo sredstvo. Če tega ni, so udeleženci prikrajšani za detajlno znanje. Integralni del tehničnega znanja sestavlja še filing ali občutek, ki zaznamuje igralčev odnos do žoge in posledično do igre. Tako enostavno poteka Coerverjev model. Vse to, kar sem nekoč učil reprezentante v Šiški in na Rogli, lahko danes brez težav opravijo tudi otroci do osmega leta starosti. Če pravočasno uvedemo Coerverjevo metodo v klubski proces učenja, je to vadbo mogoče začeti že s petimi oz. šestimi leti starosti (celo prej). Zakaj se to ne dogaja, je drugo vprašanje. Ker je potrebno v zgodnji fazi imeti veliko več potrpljenja in pedagoškega znanja, kot ga ima večina trenerjev. Naši klubi so neorganizirani, saj živijo od danes do jutri. Poleg drugega je potrebno poznati zaporedje vaj, a tudi to ni dovolj. Kar opažam, je tudi pomanjkanje »rešpekta« do kakovostne vadbe. Vse preveč je nogometni svet prepleten s poznanstvi, uslugami in lobiji, zato se ne more rešiti tega primeža. Posledično je tudi razvoj oviran, ker ni mogoče objektivno oceniti trenerjev doprinos. To še danes čutim na svoji koži, zato sem se zavestno odločil, ker želim ohraniti samostojnost, da ne pristanem na netransparentne igrice.
Foto 10 – Demonstracija in posnemanje sta ključna elementa poučevanja. Vživljanje predstavlja naslednji korak. Ekspresivnost kaže demonstratorjevo sposobnost.
Najpomembnejši učni element je pravilna demonstracija. A tudi demonstracija je nepotrebna, če ne znamo prikazanega gibanja začutiti in na novo oživeti. Kot da bi se znašli v koži vrhunskih igralcev. To je ključna faza učnega procesa. Biti za nekaj časa nekdo drug. Čutiti, da je to možno. Otroku ni treba preveč razlagati. Narava mu je dala to kompetenco. To, kar sem takrat intuitivno čutil, se danes kaže kot znanstveni dosežek. Posnemanje gibanj vrhunskih nogometašev je najhitrejši način poučevanja, usvajanja in ozaveščanja. Z odkritjem zrcalnih nevronov je model posnemanja in vživljanja še toliko bolj dobil na veljavi. Sploh pri otrocih nima take teže verbalna razlaga, ampak kot nam narekujeta nevroznanost in prof. Rizzolatti, je človek ustvarjen zato, da sodeluje, ker ima v možganih zgrajen naravni zrcalni mehanizem, ki mu omogoča, da »prečita« ravnanje bližnjega in razume ter začuti njegov namen, ne da bi mu bila potrebna dodatna obrazložitev. Iz izkušenj doume, kaj se dogaja: instinktivno, še predno začne tuhtati. Ti nevroni, ki odčitavajo ravnanje drugega, nam pomagajo brati tudi njegovo intenco, zato jih je posrečeno imenoval »zrcalni nevroni«. Razumemo dejanje (motorični akt), ker imamo o njem izkušnjo. Celo več; sposobni smo ga simulirati in duplicirati in narediti podobnega izvirniku. »To odkritje je spremenilo perspektivo, s katero gledamo na motorični sistem. Pokazalo se je, da preko motoričnega sistema vzpostavimo empatično znanje do drugih. Odkritje zrcalnih nevronov kaže, da je motorični sistem okvir, na katerem je zgrajeno naše razumevanje dejanj drugih,« pravi videmski znanstvenik. Od tu do posnemanje dejanj vrhunskih nogometašev je kratek korak. Ta ugotovitev daje znanstveno podlago Coerverjevemu odkritju. V gledališču je bilo to znano že za časa Platona in Aristotela. Danes obstaja na tisoče člankov in cela gora knjig, ki znanstveno razpravljajo o tem pojavu v uglednih nevroznastvenih revijah. Celo na športnem področju. Meni pa je bil ta postopek jasen iz gledališke prakse. Italijanski filmski neorealizem je črpal svoje vsebine iz življenja ljudi in vsakdanjih dogodkov. S tem je ustvaril najveličastnejše obdobje italijanske filmske kulture. A ne glede na to, do česar se je tudi empirično dokopala današnja nevroznanost, lahko trdimo, da je intuicija pripeljala Coerverja do istih zaključkov, do katerih se danes ponaša nevroznanost. Gre za epohalno odkritje!
Foto 11 – Med demonstracijo v Padovi na stadionu Appiani. Tja me je povabil vodja šole Giorgio Molon.
Skratka posnemanje kvalitetnih gibanj vrhunskih igralcev in njihova oživitev je najbližja pot za poučevanje. Ob predpostavki, da trener ponujena gibanja ali poteze obvlada in jih zna praktično dozirati svojim varovancem po nekem logičnem ključu. Takih mojstrov pa je malo, lahko jih preštejemo na prste ene roke. Naj še povem, da sem 8. decembra 2003 prvič predstavil Coerverjeve vaje tudi novogoriškim trenerjem. Rezultat tega dela je bil, da so me povabili v klub. Tam sem ostal do junija in vadil enkrat tedensko skupini otrok. Poleti pa me je skupina staršev povabila, da bi individualno delal še z nekaterimi talenti. A vodja šole je nekega dne prišel na igrišče in rekel, da se tega ne sme delati, ker kvari podobo njihovega trenerskega kadra. Danes se reprezentančni selektorji pritožujejo, da je tehnično znanje njihovih varovancev šibko. Toliko o tem, kaj pomeni zanemarjati osnovno tehniko v otroški dobi. Na horizontu so se začeli pojavljati prvi sivi oblaki.
Foto 12 – Demonstracija v Padovi. Na sredini je mogoče prepoznati Coerverja.
Abc: osnova tehnike je dvd, ki so ga najmanj 15 let uporabljali na osnovni stopnji izobraževanja mladih trenerjev. Predstavlja praktično pomoč za vse, ki želijo spoznati in poglobiti področje nogometne tehnike.V primerjavi z ostalimi srednješolskimi centri in tudi drugimi nogometnimi sredinami so na GLŠ (Gimnaziji Ljubljana Šiška) dajali velik pomen športni vzgoji, atletski vadbi in gimnastiki. Cilj je bil izboljšati motorične sposobnosti nogometašev. Za takim pristopom stoji pravcata znanost. Veliko časa je namenjenega razvoju, recimo, odrivne moči, vadbi atletike, tehniki dviganja prostih uteži, metom medicink itd. Ob ogromni količini atletske in gimnastične vadbe so čutili potrebo, da bi v učni program GLŠ dodali še moje specifično delo na področju individualne tehnike. Tako sem od l. 2003 začel enkrat tedensko obiskovati gimnazijo. Vaje sem imel že pripravljene in tako so gimnazijci enkrat tedensko vadili osnovno tehniko. Mislim, da je bil ta segment učenja absolutna novost v Sloveniji, saj sem vaje sproti dopolnjeval in jih razvijal.
Foto 13 – Etien Velikonja na predstavitvi v Novi Gorici.
Beseda tehnika izvira iz grščine in če pogledamo njen izvirni pomen, vidimo, da v Doklerjevem grško – slovenskem slovarju piše pod geslom τεχνή (tehné) več jezikovnih pomenov, ki ponazarjajo bogastvo te besede. Mi rečemo: »Ta je tehničar«. Kaj mislimo s tem? V prvi vrsti, da obvlada svojo stroko, kot nas učijo Grki. V našem primeru gre za dobrega mizarja, mi bi rekli nogometaša, odbojkarja, rokometaša itd. Tehnično znanje je torej osnova, na katerem posameznik gradi svoj poklic. Vendar tej razlagi nekaj manjka. Na pomoč nam spet pride grško-slovenski izraz, ki označuje tehniko ne le kot spretnost, ampak prebrisanost, zvijačo in kot umetniški izdelek. Skratka nogometaš ni ne le obrtnik, ampak tudi neke vrste umetnik. Čarodej, ki s svojim znanjem pričara gledalcu lepoto nogometne igre. V tem je podoben gledališkemu ali filmskemu igralcu.
Foto 14 – V Šiški sem demonstriral štiri leta. Na podlagi proučevanja Coerverjevih vaj je nastal ABC: osnove tehnike.
Že od leta 1990 sem začel poglabljati Coerverjev učni material. Ko sem uvidel, da to obvladam, sem se zavestno odločil, da ne bom več treniral, ampak samo demonstriral. To počenjam še danes. GLŠ je bil dobro izhodišče, da lahko preverim, koliko je moje delo uresničljivo v praksi tudi z izbranimi nogometaši. Že na tržaški univerzi sem dvajset let prej prevedel v italijanščino gledališki priročnik Abecedarij gledališkega igralca, ki ga je napisal Josip Matjejevič Rapaport in predstavlja čudovit povzetek vademekuma Delo igralca nad samim seboj, ki ga je napisal Kostantin Stanislavski. Po njem sem se zgledoval. Bil sem zaprošen, da moje vaje posnamejo, v kar sem pristal. Organiziralo se je snemanje priročnika v obliki dvd-ja, ki je izšel pod imenom ABC: osnove tehnike. A namesto, da bi se oprli na izkušnje, ki sem jih imel, sem bil v celoti izključen od vseh aktivnosti ter od izdaje in distribucije dvd-ja. Ne bom razpredal o ravnanju odgovornih, ki se mi zdi nedopustno. Štiri leta sem obiskoval gimnazijo, z gimnazijci vadil in ko so bile vaje posnete, so jih začeli uporabljati, a brez vednosti idejnega avtorja. Predavatelj(i) je (so) premalo poznal(i) notranji ustroj, kako se sploh pride do procesa posnemanja in vživljanja. To ne pride čez noč. Sam sem rabil 10 let. Gledanje in kopiranje vaj iz najrazličnejših kaset in dvd-jev je premalo. Potrebno jih je poznati »from the inside«, od znotraj. Demonstrator naj se na motorično gibanje vrhunskih nogometašev odzove osebno, ne pa površno in kolektivno (za vse enako). Povsem jasno je, da sta vlogi trenerja in demonstratorja popolnoma različni. Kakšna škoda, da se ni nadaljevalo po poti, ki sem jo začrtal!!!
Foto 15 – Z novinarjem Čurličem na predstavitvi dvd-ja v Novi Gorici.
Po štirih letih se je moje delo v Šiški tudi zaključilo. Bila je grenka izkušnja, ki sem jo s težavo prebolel. Moja velika napaka je bila, da sem naivno mislil, da me bodo sprejeli. Kot pa kaže praksa v nogometu ni usmiljenja. Ko je bil priročnik končan, sem dobesedno izvisel. K sreči sem najdel v Coerverju človeka, ki je razumel mojo stisko. Svetoval mi je, naj sam nadaljujem pot. Dobil sem od njega avtorske pravice za dvd Magic Football in ga priredil brez zunanje »pomoči«: prevedel besedilo, organiziral komentar in glasbo ter pripravil uvodne besede. Danes je Coerverjeva metoda najbolj razširjena oblika vadbe v svetu. Prav tako si utira pot tudi v Sloveniji. Če bi me takrat poslušali, bi se projektu pridružili in slovenski nogomet bi od tega imel korist. Bralec, naj razmisli, zakaj ni bilo moje delo ovrednoteno kot originalen učni program, ki bi ga lahko delil z vsemi MNZ-ji v Sloveniji, saj sem ga najbolje poznal. A ker nisem bil legitimiran, ni bil storjen korak v smer realizacije tega, o čemer sem predaval: učenje individualne tehnike. Koliko talentov se je zaradi napačnega vrednotenja izgubilo. Pravi genocid. Jokati in se pritoževati, da slovenski nogometaši imajo težave pri obvladovanju žoge, je čista laž in točenje krokodiljih solz.
Foto 16 – Reprezentanti in šiškarji na poletnih pripravah v Gorenju. Z reprezentanti sem vadil štiri leta.
