Moj magični nogomet, 30. poglavje
»Otroci so zlato«: Wiel Coerver v Sloveniji
Prvi del
1. foto – Na obisku v Mariboru. Tomislav Prosen je edini slovenski igralec, ki ga je pol sezone v dresu Nec-a treniral Wiel Coerver.
Kot sem se že napisal, sem pri Coerverju bil prvič avgusta 2006. Nisem bil prvi Slovenec, ki ga je spoznal, čeprav sem veliko časa bil o tem prepričan. Coerver je že v predvojnem času živel v rudarski četrti Bleijerheide v občini Kerkrade, kjer so živele tudi slovenske družine s številnimi otroki. V ta limburški rudarski revir so se preselile pred in po prvi svetovni vojni. Gotovo se je mali Wiel srečeval z njimi. Eden od njih, Franc Kraševec, mi je v intervjuju povedal, kako se je sredi petdesetih let kot vajenec z njim srečeval v rudarskem podjetju Laura & Julija. Med tistimi, ki so prisostvovali njegovim predavanjem, a se z njim ni osebno seznanil, spada gotovo prof. Zdenko Verdenik, ki je o njem poročal in posnel video posnetek, ko je nizozemski trener v osemdesetih letih predstavil svojo metodologijo na Visoki šoli za šport v Kölnu. Tomo Prosen, znana legenda Maribora, mi je povedal, da je celo z njim sodeloval nekaj mesecev. Dobro se je spominjal nekaterih neobičajnih načinov treninga.
2. foto – Po gozdovih okrog Nijmegena. Vidimo Coerverja na čelu skupine kolesarjev. Danes je »sobno kolo« bistveni del igralčevega ogrevanja. Ko je Coerver kolesarjenje uvedel v sistem vadbe, so se mu na Nizozemskem vsi smejali in se iz njega norčevali.
Bil je prvi nizozemski trener, ki je uporabljal aparaturo za nabiranje moči. Naprave je sam sestavil. Povedal je, da je Coerver enkrat tedensko zahteval uporabo dirkalnega kolesa in zahteval obisk fitnes centra. Imeli so navado kolesariti tudi nekaj deset kilometrov. Ker ni bil navajen in okolice še ni poznal, se je enkrat celo izgubil, tako da se je vrnil na stadion v družbi policije. Ko ga je Coerver enkrat »kritično« nagovoril, češ da ko izgubi žogo, naj se ne ustavi, ampak naj nasprotniku sledi, mu je Prosen odgovoril: »Cela Jugoslavija teče za mano, da mi vzame žogo, zdaj bom pa moral jaz laufati za njo?« Bil je namreč navajen na lagoden balkanski tempo, Coerver pa je zahteval visok igralni tempo. Ko sem ga vprašal, ali je Coerver že takrat učil specifične driblinge, je Prosenu kot uročen zažarel obraz, vstal in v kavarni pokazal, kaj ga je Coerver naučil. Bil je to t.i. »Cruyff turn« ali Cruyffov obrat. Po njem se imenuje tudi Cruyffova biografija. Gre za specifičen korak, ki ga najdemo na številnih kasetah. Cruyff je celo rekel, da ga je prvič uporabil, »ne da bi se ga zavedal«, na svetovnem prvenstvu leta 1974 v Nemčiji. A v moji kratki raziskavi glede tega izrednega preigravanja, ki dobi naziv po holandskem igralcu, sem odkril, da je celo sam Cruyff »pozabil«, da ga je že prej uporabljal. Gotovo ga je rabil proti Interju 31. maja leta 1972, ko se je v kazenskem prostoru s tem gibanjem osvobodil branilca Orialija. Ker ga je Coerver kodificiral na kasetah, ga je gotovo videl, kako je ta gib Cruyff običajno uporabljal tudi v nizozemskem prvenstvu, ko je Ajax igral proti ekipam, ki jih je vodil Coerver. Že od sredine šestdesetih let.
3. foto – Članek v Delu nosi naslov Z mladimi vse bolj strokovno. Besedilo je napisal prof. Zdenko Verdenik v času, ko je obiskoval Visoko šolo za šport v Kölnu in velja za prvo strokovno analizo Coerverjevega dela v slovenskem jeziku.
A Cruyff se tega gibanja ni spomnil, kar je značilno za vse nogometaše, še zlasti takrat, ko dajejo vtis, da delujejo v transu in torej počenjajo zadeve nezavedno. Radi slišijo o sebi, da so talent dobili od »ljubega Boga«. To jih še bolj utrjuje v prepričanju, da so nekakšni božji izvoljenci. Coerver se je takemu razmišljanju zoperstavil. Prišel je do ugotovitve, da je mogoče kreativna gibanja ne le ponoviti, ampak celo izboljšati. Vendar s to razliko, da se jih začne od malih nog »zavestno« uporabljati. Ne pa da se nogometno stroko prepušča neki mistično okultni razlagi, kot je to, da je talent ekskluzivno »Gospodov dar« oz. stvar usode in sreče.
4. foto – Coerver mi razlaga svojo metodo.
Iz Coerverjevih ust sem hotel slišati, ali sem na pravi poti ali ne. Bil sem potolažen, ko sem odhajal od njega proti domu. Oktobra leta 2006 me je le po dobrem mesecu, odkar sva se prvič srečala, vrnil obisk. Osebno sem ga povabil v Ljubljano in ga nekaj dni gostil na ženinem domu. Bil je skromen in hvaležen človek, ki je preživel trdo rudarsko mladost, zato je bil vesel enostavnih razmer. Med tem časom je obiskal GLŠ – Športno gimnazijo v Šiški, se srečal z gimnazijskimi trenerji, obiskal Ježico in sedež NZS, kjer sta ga sprejela direktor reprezentanc Matjaž Jakopič in odgovoren za izobraževanje trenerjev Branko Elsner mlajši. Pred odhodom se je srečal še z Brankom Zupanom in zatem sva se z vlakom odpeljala do Münchna, kjer je prestopil na hitri vlak za Aachen.
5. foto – Na nogometni zvezi v Ljubljani leta 2007. Branko Elsner mlajši kaže Coerverju program mladih selekcij. Ob njem Matjaž Jakopič, vodja mladih reprezentanc in zadolžen za izobraževanje trenerjev.
Namen tega prvega srečanja pa je bil zame velikanski: daroval mi je avtorske pravice za njegovo zadnje delo De komplete Werke, a bolj od darila, je bilo vrednejše zaupanje, ki mi ga je izkazal, s tem, ko me je obiskal in podprl moja iskanja. Iz njegovih besed sem čutil, da me je imel za sebi enakega. Redkokdaj dobim pri sogovornikih tak občutek. Dal mi je vedeti, naj nadaljujem po začrtani poti. Obvestil sem odgovorne institucije v Sloveniji in Italiji o njegovem prihodu, ki sem ga sam finansiral. Moj namen je bil jasen: implementirati njegovo metodiko v slovensko-italijanski nogometni učni sistem. Računal sem, da ga ne bodo le formalno sprejeli, ampak naredili več od tistega, kar so kasneje naredili: to pomeni dejansko ničesar. Vsi odgovorni od NZS do Fakultete za šport, do huminske katedre za šport so sicer kazali od začetka določeno radovednost. A da bi naredili korak v sprejetje njegovega načina razmišljanja in delovanja z morebitno uvrstitvijo Coerverja v učni proces, o tem so ostale le pobožne želje. Danes lahko rečem, da je moj poiskus dejansko spodletel. O tem imam svoje mnenje, zakaj je zadeva propadla. Dejansko so vsi akterji na NZS branili svoj položaj in bi jih motila vsaka novost ali posodobitev programov. Raje ostati in obdržati svoj »priviligirani status« in vztrajati na Grossrots varianti: nogomet za vse. Nekateri, ki so takrat delali skupaj z mano in danes vodijo vzgojnoizobraževalni sistem, niso naredili nič, da bi se stvari izboljšale. So pa naredili nekaj pozitivnega. Zelo dobro so poskrbeli za svojo karierno pot. Na vsej nivojih. Tudi to ni malo. Tudi za to je potrebno imeti določene spretnosti »preigravanja«.
6. foto – Na predstavitvi njegove metodologije slovenskim trenerjem v Šiški.
Potem ko sem doživel razočaranje z distribucijo ABC nogometa, bi moral to pričakovati. Nabral sem si premalo somišljenikov. Teh je bilo le par. Pa še eno zadevo sem pozabil: vse se v Sloveniji in Italiji odvija po določenem političnem ključu. Zlasti vodstveni kadri obeh zvez so se v določenem trenutku obrnili proti temu, ker sem si na številnih predavanjih prizadeval pojasniti: predno se lotimo nogometne taktike, je potrebno izpiliti individualno nogometno tehniko. Za to obstaja metodika, ki jo je uzakonil Wiel Coerver: druge metodike nisem poznal. Sam sem se predstavil vedno kot njegov pomočnik oz. učenec. Nihče v zgodovini se ni s tako obsedenostjo lotil reševati tega bistvenega vprašanja: odkod začeti igrati. Iz individuuma ali iz kolektiva? Iz posameznika ali skupine? Coerver je bil tu neomajen, brezkompromisen, neomahljiv. Celo življenje si je prizadeval izboljšati najprej dosežek posameznika: vse ostalo pride pri nogometu veliko pozneje.
7. foto – Coerver razlaga svoje vaje Ricardu Monizu, trenerju Red Bulla v Ljubljani.
Če se vprašam, zakaj ni bila sprejeta Coerverjeva metoda, zelo jasno in stvarno lahko odgovorim: ker večina trenerjev ne pozna celovitega postopka. Še danes večina misli, da so to le vaje za ogrevanje. Najlažje je zamižati in trditi: ta zadeva ne deluje v praksi. In tako nis(m)o ne le za stroko, tudi zase, ničesar naredili. Kdor nastrada, je mlada generacija. Dovolj je obiskati igrišča dvakrat do trikrat tedensko – to delam neprekinjeno že tri desetletja – da ugotovimo vedno bolj pomanjkljivo tehnično znanje otrok in predčasno opustitev dejavnosti.
Pred izdajo drugega dvd-ja mi je Coerver po pošti poslal besedilo, ki je bilo razdeljeno na štiri enote. Vsaka je obsegala 10 lekcij, vsaka lekcija pa 10 vaj. Vse lekcije imajo to značilnost, da so med sabo smiselno povezane po strogem metodičnem in didaktičnem ključu. Gre za metodiko, ki upošteva vedno nogometne osnove tudi, ko se lotevamo zelo zapletenih igralnih oblik. Coerver mi je nizozemsko besedilo poslal po pošti. Najprej sem stopil do univerzitetnega oddelka prevajalcev, ki je v stavbi Narodnega doma, poiskal profesorico nizozemskega jezika (njeno ime sem pozabil) in se zmenil za stroške prevoda. Po dokončanem prevodu v italijanščino sem sam predelal besedilo še v slovenščino, Simona Hanžekovič v nemščino, Andrej Rob pa v španščino. Celo tajnik Koroške športne zveze g. Ivan Lukan je pohvalil nemški prevod. Glasbeno kuliso je naredil sin Janeza Vajevca Domen na domu v Hollywoodu. Sledila je montaža, ki sem jo opravil na TV-Primorki pod vodstvom Valentina Pavlina. Branje komentarja sta v slovenščini prispevala Ervin Čurlič, v italijanščino pa Sergio Tavčar. Tako je v manj kot enem letu v slovenskem jeziku zagledal luč sveta Magic Football, prevod zadnjega Coerverjevega dela, ki ga je producirala najbolj znana nizozemska nogometna športna revija Voetbal International. Tokrat sem bil bolj previden kot pri izdaji ABC-ja, ko sem bil dejansko opeharjen ob njegovi izdaji. Nobenega nisem pustil zraven. Mar bi to že prej storil. Vsaka šola nekaj stane.
8. foto – Cruyffova biografija
V slovenščini pa dvd izšel v samozaložbi. Pripravil sem 1000 kopij, ker sem računal, da bi jih lahko NZS rabila za svoje trenerje. A zaman. Razen MNZ Ljubljana (Marjan Rupnik) in deloma Kranja ni nihče odkupil dvd-jev. Še danes ležijo v škatlah na moji podstrehi. Tu se vidi, da je bil Coerverjev sistem trn v peti. Komu? Tistim (emu), ki je takrat vodil mladinski nogomet in šolanje trenerjev. Danes uradna stroka proizvaja vaje individualne tehnike na uradnih straneh nogometne zveze in jih razglaša vesoljnemu svetu, kot da bi se pojavile kot »mana« z neba. Mi pa ne vemo, kdo je te vaje izumil in sestavil, kdaj, kako so prišli do njih in ne do drugih vaj, kdo so bili njihovi vzorniki itd. Pač kolektivno delo. Brez vsake zgodovinsko vzočnoposledične obrazložitve in individualne odgovornosti. Mehanizem je naoljen in deluje. Sam sem v uvodu ABC-ja razložil uporabniku: »Te vaje sem sam pripravil in so rezultat mojega dolgoletnega dela!« Zakaj bi se moral svojega dela sramovati in se skrivati pod navidezen kolektiv. Lahko mirno trdim, da se nekateri z vso energijo trudijo obdržati svoj priviligirani položaj in obdržati trenerje v nevednosti. Na ta način jih lažje kontroliramo. Pravzaprav se nič ne dogaja. S tem opravičimo svoje slabo delo in karavana gre dalje.
9 – foto – Tudi reprezentant Miha Zajc se je udeležil poletnega kampa. Z njim sem v Biljah vadil individualno tehniko kar nekaj let v zgodnji fazi otroštva.
V krajevnih in nacionalnih krogih se je kmalu razvedelo za obe kaseti in za kontakt, ki sem ga vzpostavil z nizozemskim mojstrom. Gostoval sem na sovodenjskem igrišču, v novogoriški telovadnici, zatem tudi na Fakulteti za šport v Huminu(Gemoni), kamor me je v okviru njegovih ur didaktike nogometa povabil Maurizio Zorba, takrat eden odgovornih trenerjev za razvoj mladinskega nogometa v Italiji. Sledila je predstavitev Coerverjevega dvd-ja Magic Football najprej v Kranju, nato v Ljubljani, zatem še na videmski univerzi. Eno kopijo sem preko Vukadina Laloviča poslal tudi trenerju Radomirju Antiću v Madrid, ki je bil navdušen nad Coerverjevim delom. Stopil sem v kontakt s trenerjem Mauriziom Senom, Giorgiom Molonom, Stefanom Bonacorsom, Mauriziom Viscidijem, Adrianom Cadregarijem itd. Maurizio Zorba in Giovanni Messina, odgovorna za razvoj nogometa na deželni ravni, za katere sem sprva imel občutek, da ju zanima moj pristop, sta kmalu iz višjih krogov dobila »prava« navodila, da se tako ne dela. Kaj je botrovalo temu nasprotju, težko rečem. Lahko samo domnevam. Strah, da se kaj nepričakovanega zgodi. Imel sem tudi priložnost govoriti in seznaniti mnoge slovenske trenerje s Coerverjevim delom.
Naj še povem, da sem se »moral« celo dvakrat zagovarjati pred italijansko skupino trenerjev: v Gorici je vodil vročo debato Massimo Giacomini, takrat predsednik FIGC za razvoj šolskega in mladinskega nogometa, drugič v bolj neprijetnem okolju Coverciana, ker so me prijavili, češ da sem kršil normo glede klubske registracije trenerjev in to le za nekaj ur. Zaslišanje je vodil Stefano Palazzi, preiskovalni sodnik za »calcioscomesse« (nogometne stave) in mafijske infiltracije v nogometni svet. Mene in Fulvia Battistutto pa je branil odvetnik Dante Cudicio, sedanji predsednik nogometnih trenerjev FJK. Šlo je za čisti formalizem. Prvega julija so vsi amaterski trenerji prosti. Jaz pa sem bil vabljen zaradi organizacijskih težav gostujočega moštva, da anticipiramo začetek kampa na 30. junij in ne prvega julija, kot predvideva italijanski zakon. Z Battistutto nama je tudi jasno, kdo sta v ozadju vodila to ustrahovalno kampanjo, z namenom, da bi najino dostojanstvo degradirala. Glavni namen je bil, da naju izolirata, kar jim je v v FJK v nekem smislu uspelo. Mladinski nogomet je medtem dejansko v razsulu na obeh straneh meje. Primorska in FJK, ki sta bili še do nedavnega delavnica talentiranih igralcev, sta postali v zadnjem desetletju sinonim za slab nogomet. Še nikoli tako slabo. Na najnižji mogoči stopnji. Podobno se dogaja na slovenski strani meje: čista brezbrižnost. Še k sreči, da nekateri trenerji in vodilni kadri imajo mlade otroke. Takrat te sicer za nekaj časa povabijo, ker želijo, da jih nekaj naučiš: in to skrivoma, da se ja ne bi razvedelo. Drugače še tega ne bi bilo. To ni zagrenjenost, ampak dejansko stanje na Goriškem in širši okolici. Ker mislim, da sem eden redkih, ki pozna obe stvarnosti, lahko rečem, da v zgodovini ni bilo še nikoli tako porazno. Pa sem optimističen!
10. foto – Predstavitev Coerverjeve metode v Šiški. Ob Coerverju je predsednik trenerjev Marjan Rupnik, ki je eden redkih trenerjev, ki ceni metodo nizozemskega trenerja. Nihče ni v zgodovini nogometa izumil toliko individualnih vaj za igralce, kot je to storil nizozemski trener.
Stališče FIGC je, a tudi NZS mu ni imuna, da »izolirane vaje« ne morejo biti osnova za učenje nogometa. Ko pišem izolirane, mislim na učenje določenega tehničnega giba oz. gibanja. Ta nikoli ne pride sam od sebe. Igralčeva voljnost (energija) je bistvena. Če tega noče ali ne zna, do dotičnega kreativnega gibanja ne more priti. Tudi če postavimo najidealnejše pogoje, nogometaš ne bo določenega kreativnega gibanja izvedel, če ga ni prej »nosil v sebi«. Ne more se ga izmisliti, zato ker je situacija, v katero je postavljen, idealna. Jan Luwers, za Coerverja eden najbolj talentiranih nizozemskih igralcev – njemu je posvečen stadion v Eindhovnu – je v intervjuju izjavil pregrešno misel: » Nogomet v bistvu ni ekipni šport. To je individualen šport, ki ga trenirate skupaj. Toda trenerji tega ne razumejo in govorijo o sistemih … vse je odvisno od števila osebnosti in zvezd, ki jih imate v ekipi. Trenerji ne morejo niti odgnati strahu iz igralcev. Vsi gredo na teren s stisnjeno ritjo.”
11. foto – Knjiga Petra Hyballe in Dietra de Poela o mladinskem nogometu na Nizozemskem.
Tudi KNVB, Nizozemska nogometna zveza, zgodovinsko ni podpirala Coerverjevega pristopa. »Vožnje se najbolje naučimo, ko sedimo za volanom in sodelujemo v prometu, prav tako pa tudi tehničnega usposabljanja. Moraš igrati nogomet, da se naučiš tehnike«. Analizo Coerverjevega dela je zreducirala na vožnjo avtomobila. Nekateri postavljeni kadri so to interpretacijo branili in jo zagovarjali po uglednih nogometnih revijah, ne da bi o tem kdaj bila napisana neka resna analiza. Danes gre trend v popolnoma drugo smer. A kritiki Coerverjeve metodike so še vedno ostali na svojih dobro plačanih mestih, s tem da danes trdijo drugače: velja posnemati gibanja dobrih igralcev. Povsod lahko beremo: »Nogomet je kolektiven šport, osnovan na situacijski vadbi. Temelj je sodelovanje«. Gre dejansko za bistven in popolnoma nasprotujoč filozofski nazor, nasproten Coerverjevemu pogledu. Nogometno znanje ne izhaja iz samostojnega učenja, ampak iz situacijskih položajev, kajti »vaj, ki se jih učimo na način, ki ga predlaga Coerver, ni mogoče realizirati v praksi,« bi dejala Louis Van Gaal in Dick Advocaat, oba selektorja nizozemske reprezentance. Rinus Michels, njun mentor, bi temu le potrdil. Trening je mogoče izpeljati prav tako, da namesto, da žoga vseskozi »šablonsko«« teče od noge do noge, sestavimo geometrijske like in pilimo določena gibanja s tem, da ko dobimo žogo, jo moramo za nekaj časa zadržati in simulirati specifična gibanja ob postopnem tekmečevem pritisku. V tem času lahko naredimo tudi do 200-300 lažnih gibanj z žogo na nogi ali tudi brez nje. Napor je celo večji in kondicijsko zahtevnejši kot pri običajnem treningu, kjer se žoge dotaknemo le za par minut. Kaj se zgodi z igralcem? Podvržen je situacijam, ki so na tekmi ponavljajo. To, da je stalno podvržen pritisku, ga ohrabri, zato je v stanju rešiti situacijo ne samo kolektivno, ampak ima v svojem repertoarju tudi individualno rešitev. Danes je to zelo cenjeno. Ko sem tovrstno vadbo predlagal pred dvajsetimi in več leti, so me označili za heretika. Pripisali so mi neki status »neprilagojenca«, omaloževalno: »ta zamejec«. Nekateri niso sposobni premostiti zakoreninjenih predsodkov in v vnaprejšnjem miselnem konstruktu še naprej vztrajajo in ne vedo, da so sami le številke nekoga, ki jih je tja imenoval in postavil, da se ne bi kaj »heretičnega« ne zgodilo.
12. foto – Coerver je svoje metodo uresničil v praksi. Če želimo ustvariti igralce, je potrebno začeti s sistematično vadbo že v zgodnjih letih otroštva. Vero, ki jo je imel v talent otrok, je bila neomajna.
Zdaj pa se sprašujem naslednje: »Kako bodo zagovarjali, da je njihov koncept vadbe pravilen, če v italijanskem in slovenskem prvenstvu igra večina tujcev? Na katerih trdnih izobraževalnih temeljih je osnovan njihov koncept izobrazbe, če je učenje nogometa prevalentno kolektivistična zadeva in izhaja znanje le iz najrazličnejših situacij? Evropski prvoligaši iščejo talente po vseh kontinentih, še zlasti tiste, ki niso bili deležni preverjene vzgoje, ampak so takorekoč kot talenti »naturno« zrasli na cesti. So v nekem smislu neprilagojenci. Popolna nedoslednost! Zakaj sploh obstajajo nogometne zveze, univerze, stroka itd.? Zakaj sploh eksistirajo nogometne šole, če bi lahko dober nogometni material našli na prašnih cestah Afrike, Azije ali Južne Amerike? Kar se v praksi tudi dogaja! Mar bi vprašali Cruyffa, ki v svoji biografiji ugotavlja, »da je z izgubo cestnega nogometa mladi nogometaš v Evropi prikrajšan tedensko za vsaj 10 ur vadbe tehnike.« Izračunal sem pavšalno, koliko znaša skupno v desetih letih izobraževanja. Vsak otrok se hipotetično več kot dve leti sploh ne dotakne žoge. Kako mislimo nadoknaditi ta zamujeni čas, potem ko se je v zadnjih 40 letih socialna slika brutalno spremenila z vdorom tehnologije in potrošništva? Glejte kritiko, ki jo napredku, namenjajo sodobni filozofi: Heidegger, Galimberti, Pasolini in na desetine intelektualcev, ki svarijo pred prevlado tehnologije in potrošništva in vplivom, ki ga imata nad otrokovim obnašanjem. A se ne zavedamo, da tudi pri nogometu ni nič drugače? Če želijo evropski otroci konkurirati z južnoameriškimi, afriškimi in ameriškimi otroci je trening po eno uro in pol tudi štirikrat/petkrat tedensko premalo. Recimo, da je to šest do osem ur tedensko. Cruyff poudarja, da je pred digitalno revolucijo otrok bil v stiku z žogo veliko več časa. S tem ko je opazoval boljšega vzornika, se je sproti sam učil osnov igre. Ves ta prosti čas mu je danes odvzet. Gre za ure in ure improviziranega treninga, ki mu je omogočil kasneje odlično razumevanje igre. Coerverjev pristop pa je jasen: mladega nogometaša primerja glasbeniku, ki sam ali v majhnih skupinah dolgo časa vadi note na svojem inštrumentu, da bi jih kasneje čim bolj usklajeno odigral v številnem orkestru pod vodstvom dirigenta.
13. foto – Na Ježici v Ljubljani: Od leve: Dario Frandolič, Joep Haan, Damir Rob, Ricardo Moniz, Jopip Vugrinec, Wiel Coerver in Branko Zupan.
Danes so mladi nogometaši prikrajšani v primerjavi z mojo generacijo. Ko govorim o stiku, mislim na to, da ne morejo vzpostaviti »erotičnega, emotivnega« odnosa z žogo, ne ker ne bi hoteli, ampak ker so premalo v stiku z njo. Prikrajšani so za »slučajnosten« čutno taktilni odnos, ki se kaže v tem, da vzpostavijo ljubeč odnos in nežno ravnajo z žogo, kot bi imeli v rokah najbolj priljubljeno igračo. Danes se zdi smešno, a če nisem šel spat z žogo, sem se kot otrok jokal, dokler mi je ni mama položila v posteljo. O tovrstnem odnosu govorim in mislim, da nisem bil edini. Večina tega osnovnega znanja smo nekoč pridobili zunaj procesa treninga, s tem da smo »pimplali« žogo po ure in ure sami ali v majhnih skupinah. »Pimplati žogo«. Ta izraz je v Biljah »posrečeno« rabil eden od staršev, ko je videl, kako vadim osemletne otroke. Seveda mu je dal negativen predznak. Po njegovem bi moral posnemati odrasle: skakati čez ovire, teči okrog igrišča brez žoge, streljati na gol brez nasprotnika in igrati tekme od 5:5 do 8:8. Sprašujem se, koliko časa bodo otroci v kontaktu z žogo, če jim je popolnoma neznan cestni nogomet, med treningom pa se jo dotaknejo, recimo, le nekaj minut? In še »nori« trenerji vpijejo na njih, naj igrajo na en dotik, iz prve. Večina ljudi še danes misli, da je znanje odvisno le od prirojenega talenta in ker so sami bili dovolj talentirani, pravilno sklepajo, da bo tudi sedanja generacija taka kot njihova. Ne upoštevajo, da ni bilo v vasi v njihovem srečnem otroštvu pametnih telefonov in le kak avtomobil in televizijski aparat.
14. foto – Na predstavitvi metode v Šiški. Od leve: Ricardo Moniz, Joep Haan, Marjan Rupnik, prevajalec Simčič, Wiel Coerver in Dario Frandolič.
Junija leta 2007 me je Coerver spet obiskal. Z NZS sem se zmenil, da bo na stadionu v Šiški predstavil svoj nov pogled na nogomet. Sam ugotavlja, »da vsak vrhunski nogometaš nima v svojem repertoarju nešteto gibalnih vzorcev. Eden mu služi zato, da obvlada žogo in dominira nasprotnika, drugi pa da preigra tekmeca v hitrosti. Sam je simbolično kot model predlagal dva taka vzornika: Zidane, ki je bil na žogi pravi mojster in jo je težko izgubil, drugi pa Maradona, ki je imel to sposobnost, da je nasprotnika lahko preigral. Tovrstnih igralcev je po Coerverju malo in so v igri odločujoči. S sabo je pripeljal tudi dva pomočnika: trenerja mladih moštev Tottenhama Ricarda Moniza in prijatelja Joepa Haana. Dvakrat je predstavil svoje delo: najprej na Ježici, tam se je po naključju srečal z Oblakom, ki ga je Coerver želel za Feyenoord leta 1974. Predstavitvi sta prisostvovala še direktor hrvaške inštrutorske službe g. Josip Vugrinec in trener ženske reprezentance Damir Rob. Dan zatem je na stadionu v Šiški Coerver ponovil svojo predstavitev za slovenske trenerje.
15. foto – Ricardo kot demonstrator predstavi vaje skupini mladih nogometašev. Od leve Goran Sivec, Dario Frandolič in Ricardo Moniz.
Mislim, da bi za bralca bilo zanimivo, da na kratko opišem, kako je organiziral potek treninga. Zjutraj smo se vsi štirje zbrali okrog mize. Kot sem že povedal ima ključno vlogo v Coerverjevem modelu trener demonstrator, ki v geometrijskih likih predstavi serijo vaj po metodi od preprostega do bolj kompleksnega preigravanja (gibanja). Najprej je Coerver razložil potek dopoldanskega treninga, nato je po njegovi navadi raztrgal nekaj papirja, naredil papirnati zvitek v obliki kroglice in ilustriral potek posamezne vaje. Če ni bilo kaj jasno, je to pokazal še v živo. V kotu sem zanj pripravil dve žogi. Ricardo si je medtem pridno beležil posamezno vajo, število nastopajočih (3/4), njihovo razporeditev na terenu, si pisal njen potek ter tehnični gib, ki si ga je bilo treba ponazoriti oz. se ga zapomniti. Coerverjeve vaje imajo to značilnost, da vsaka je nadaljevanje prejšnje in nujna povezava z naslednjo. To pomeni, da vas preko vaje Coerver pripelje do še zavestnejšega obvladanja natančno določenega giba. Recimo, obvladanje žoge s sprednjim delom stopala. Teh možnosti je precej, pa tudi ne toliko, da se jih ne bi dalo naučiti zaradi prevelikega števila ponujenih možnosti. Geometrijski lik, v katerem vadite lahko ostane isti, ali ga zelo malo spremenite. Spreminjate pa bistveno: to je cilj. Namesto, da bi se otresli nasprotnika z uporabo sprednjega dela stopala, tokrat uporabite zunanji del stopala. To lahko izpopolnjujete do največje dovršenosti.
16. foto – Kakovost dotika žoge je eden od temeljev Coerverjeve metode. Vpliva na igralčevo znanje obvladanja žoge: David Pejičić dobro obvlada žogo. Dolga leta je bil deležen Coerverjeve metode.
Namesto da bi nogometaš v hitrosti zaustavil žogo s sprednjim delom stopala, jo tokrat zaustavi, recimo, z zunanjim delom istega stopala ali celo nasprotne noge: namesto desne, uporablja levo. V tem primeru se tudi pritisk na nosilca žoge spremeni: namesto iz ene, doživi pritisk z druge strani. To pomeni, da če pride do velikega števila ponovitev, se igralec, takorekoč, »nezavedno« nauči obvladanja žoge, ko med tekmo doživi pritisk z ene ali druge strani. Mu je vseeno, odkod prihaja nevarnost, saj je pripravljen se zaščititi tako iz ene kot druge strani. S ponovitvami avtomatično tako postavi položaj, »posturo«, svojega telesa, da zavaruje žogo in je ne izgubi. Tu, kot lahko sami sklepate, ne gre za nikakršno čudežno formulo obvladovanja žoge, ampak gre za trenerja, ki nauči nogometaša, kako se obraniti in zaščititi pred napadom. Pomembnejše se je naučiti izvesti vajo kot računati na naturo talenta: »Pač se bo že nekako znašel«. »Se ne bo, ker bo izgubil žogo«. Ker se na tekmi neprestano dogaja menjavanje žoge med moštvama, tudi do dvestokrat in še več, postane simulacijska izvajanje zgornje vaje predpogoj, da se moštvo nauči imeti v lasti žogo, ne da bi jo zaradi neznanja tehničnega giba posameznikov predčasno izgubilo. Naloga nogometašev je ta, da si prizadevajo izvesti vajo brez napak, po možnosti v čedalje večji hitrosti in pod čedalje večjim stopnjevanim pritiskom. Na začetku se mladi težko spopadejo z novim gibalnim vzorcem: ko dobijo primerno zaupljivost vanj, steče vaja brez težav.
17. foto – Slovenski trenerji v Šiški
Ricardo Moniz je brezhibno prikazal nekatera gibanja, ki so jih po začetni »tremi« kmalu osvojili mladi nogometaši. Kar je zanimivo, je to, da se v primerjavi s preteklostjo veliko prej naučijo in asimilirajo tehnične gibe. Pogoj je demonstracija. Preko igralnih oblik se veliko težje pride do učenja specifičnih gibov. Sledila je Coerverjeva razlaga številnim trenerjem o modelu, do katerega se je dokopal v 40.letih treniranja. Bil je mnenja, da je tak proces učenja še hitrejši od preteklega. Sledila je še zahvala predsednika trenerske organizacije Marjana Rupnika nizozemskim gostom.
18. foto – V ženinem stanovanju: pred predstavitvijo v Šiški je Coerver natančno pregledal svoje zapiske.
A ure z direktnim stikom s Coerverjem so mi omogočile, da sem od blizu spoznal njegov sistem vadbe, saj sem sam videl, kako ga je gradil in izpeljal s pomočjo asistenta Ricarda Moniza. Izkušnja, ki sem jo doživel, je bila neprecenljiva: to, da sem lahko deloval v ožjem krogu neposrednih Coerverjevih asistentov in pod njegovim direktnim vodstvom, me je še bolj utrdilo v prepričanju, da pravilno delam, čeprav »celote« nisem še tako obvladal kot jo zdaj. Ko pa je Coerver predstavil posamezne vaje skozi stopnjevano učenje, se je lahko nanašal na 40-letno izkušnjo iskalca. Sam je prišel do spoznanja, da če ne bo izboljšal performans/dosežek posameznika, bo težko pričakoval celovito izboljšanje moštva. Za svoj in tudi današnji čas sta njegovi metodiki in didaktiki tako napredni, da pravzaprav nimata v prihodnjih desetletjih nobene prave konkurence. Vsi, ki se bodo želeli učiti nogomet, se bodo morali spopasti na določeni stopnji z njegovo metodiko. Koliko je bodo razumeli oz. do katere mere je bodo sposobni prakticirati, pa je drugo vprašanje. Vsekakor kdor se želi učiti, ne bo mogel spregledati sugestij nizozemskega mojstra. V stanovanju je občasno prišel na dan Coerverjev značaj in njegova strast po popolnosti. Temeljito se je osredotočil na posamezno vajo in jo analiziral v vsaki podrobnosti. Težko bi vztrajal na tej metodologiji, če ne bi videl v praksi v lastnem stanovanju, kako Coerver dela s posameznim igralcem med izvedbo specifične vaje in kakšne besede uporablja, ko daje navodila asistentu. Pri tem ne pozna nikakršne popustljivosti, niti ne goji zamere, če kaj ni jasno. Vloga demonstratorja je bistvena: on mora pri prikazovanju natančno stopiti na žogo, jo zahakljati s sprednjim dvignjenim delom stopala, jo zarolati v določeno smer in se pravočasno zasukati s telesom. Komolce mora imeti primerno postavljene, s tem dobi nogometaš tudi primerno ravnotežje in žogo lahko zavaruje pred intervencijo nasprotnika.
19. foto – Demonstracija je bistveni del Coerverjeve metode. Slednja mora biti prikazana z maksimalno verjetnostjo in prepričljivostjo. Za Coerverja je najpomembnejša figura v nogometnem svetu trener demonstrator, ne trener coach.
Ta prikaz mora biti nazorno predstavljen: ker gre za kakovost detajlov, in če trener sam tega ne poskusi pred predstavitvijo/treningom, se je nemogoče zapomniti posamezno gibanja niti njihovega vrstnega reda. Rekel sem že, da vse vaje druži neka nevidna nit in so vse razvojno nastrojene. Če prve ne izvedemo pravilno, ta površnost škoduje tudi drugi, tretji itd. Coerver ne samo, da je bil vrhunski demonstrator, bil je tudi ljubosumen na svoje dosežke, zato nam je vsem zabičal, naj molčimo in naj skrivnost držimo zase. Še kako je imel prav, čeprav so se iz njega norčevali!!! S Coerverjem sem se zmenil, da se vidiva takoj zatem, ko bo imel pripravljene nove vaje. Čeravno se je leta 2005 odločil, da ne bo več raziskoval »kreativnih gibanj« in se odločil za dokončno mirovanje, ga je srečanje z mano kljub »načetemu pozabljanju« ponovno prebudilo njegovo ognjevitost in mu verjetno pomagalo, da je spet prijel za pero in začel delati, to, kar je celo življenje delal: sestavljanje novih, še boljših, vaj. Kar je on napravil, se bo še desetletja uporabljalo: skoraj nemogoče bo njegov pristop izboljšati. Vsak, ki se bo tega lotil, bo moral najprej »prepričati« sebe, če bo hotel razumeti, kako deluje posameznik znotraj moštva. Izkušnja, ki sem jo pridobil v gledališkem studiju in v osebnih pogovorih z bratoma Vajevec je bila odločilna. Brez te izkušnje se ne bi podal na to pot iskanja, ki traja pravzaprav že več kot tri desetletja. Rabil sem čas, da sem smisel vaj začenjal razumeti takorekoč »od znotraj«. Iz situacije same. Ni mogoče reševati situacijsko, če ne pripravimo prej individuuma na situacijo. Gre za dolgotrajen proces, ki ni plod le ene tekme ali ene poteze, ampak zaobjema celo strukturo človeka.
20. foto – Coerver razlaga svoj metodološki pristop.
