Učitelj Sergij Korošec in prvi »balon«
Nekoč je na vasi prevladovalo skupno življenje, ki je v današnjem atomiziranem svetu, ko vsak deluje bolj zase, mladim težko predstavljivo. Ko pišem, da se pravzaprav spominjam vsakega vaškega brjača, štale, štirne ali »kuhnje«, jedilnice s »špargetom«, ne lažem in ne povem nič izmišljenega, ne pišem namreč domišljijskega spisa. Nobene zadrege nisem čutil, ko smo se srečevali s sovrstniki v tej ali oni hiši, se podili na tej ali oni štali, raziskovali po tem ali onem skednju. Vse je potekalo po domače v pristnem vzdušju. Imeli smo trgovino sredi vasi, pred hišo je bila tudi avtobusna postaja, zato ni bilo nič čudnega, da so se otroci zbirali kar pred Vitorjotevo hišo. Pa tudi moja teta Gusta, zlasti pa mama, je rada ponudila otrokom kakšno sladkarijo ali »panin«, sendvič. Kot sem že napisal, mi je oče priskrbel svetlordečkasto gumijasto žogo, zato je bilo na našem brjaču ves dan živahno.
1. fotografija pustnih šem pred šolo
Iz šolskega obdobja se spominjam učiteljice Lidije Boškin por. Visintin, ki me je učila v prvem razredu, v drugem je njeno delo nadaljevala Elda Nanut, v zadnjih treh razredih osnovne šole pa je skrb zame prevzela Natalija Gravner por. Lutman. Na vse tri ohranjam čudovite spomine. Imel sem rad nogomet, zato sem ga želel igrati ob vsaki uri. V času šolanja pa se ga zjutraj ni dalo, razen v času odmoru, ki je trajal približno pol ure. Imel sem srečo, da sta v času, ko sem obiskoval osnovno šolo, bila v učiteljskem kadru tudi Albin Sfiligoj in Sergij Korošec (1932 -2015). Zlasti slednji je rad imel nogomet in ga je z učenci tudi igral. Nanj se je dobro razumel, zato nas je tudi med odmorom spodbujal, da smo ga stalno igrali. V tistem času so po vasi komaj asfaltirali glavno pot, »ketram«, asfalt se je poleti kar lepil na čevlje in so že začeli prodajati »figurine Panini«. V Italiji je že vladal profesionalizem, zato je imel vsak prvoligaški klub italijanske lige »Serie A« sklenjene pogodbe z nogometaši. Leta 1960 sta brata Benito in Giuseppe Panini, ustanovila v Modeni Agencijo za distribucijo časopisov bratje Panini (Agenzia Distribuzione Giornali Fratelli Panini). Kmalu sta ugotovila, da se da s prodajo vrečk služiti. V papirnate zavojčke so dali »figurine« oz. portrete pogodbenih nogometašev A-lige. Na začetku so vsako vrečko prodajali po 10 lir. Uspeh je bil velik, kajti otroci so jih začeli kupovati in nogometaše lepiti v albume. Da bi spodbudili prodajo, so namestili v vrečke kakšen bonus. Kdor ga je dobil, je bil deležen nagrade: darovali so mu žogo.
2. fotografija letnika 1953 v tretjem razredu z učiteljem Korošcem
Karlo Ferletič se dobro spominja, kako smo na šoli prišli do prve usnjene žoge. Na tleh je našel darilni bonus, na katerem je pisalo, da če pošlje poštno razglednico na dotični naslov, lahko dobi za nagrado žogo. Doma ni imel lima, zato je vzel »mastič«, lepilo in prilepil najdeni bonus na poštno razglednico ter jo poslal na ustrezen naslov. Po nekaj tednih pa presenečenje: dobil je pravo žogo št. 3. Nesel jo je v šolo in po zaslugi učitelja Korošca, ki je poskrbel, da smo jo pravilno napumpali, smo odtlej lahko igrali nogomet tudi med odmorom. Sam učitelj se je včasih priključil igri in se tako kot mi lepo prepotil. Sergij je bil dolga leta član sindikata slovenske šole in odličen poznavalec nogometa ter eden najbolj zaslužnih, da se imenuje vaška šola po prežihovemu Vorancu. Vaškemu klubu Mladosti je sledil vsako nedeljo, dokler mu je zdravje dovoljevalo.
3. fotografia: naslovna stran prvega albuma Panini
V vas je v začetku 60-ih prišel Dolfo Černic, ki je bil po poklicu »šušter«, čevljar. Doma si je zgradil delavnico in v njej preživljal velik del delavnega časa. K njemu sem večkrat zahajal, saj mi je, ko sem jih potreboval, vsakič popravil čevlje. In to se je dogajalo pogostoma. A Dolfo je tudi rad imel otroke, zato smo se pri njemu vedno dobro počutili. Celo več: rad je pokazal, kaj vse je treba znati, če kdo želi postati čevljar. A mi smo ga včasih izkoristili in začeli k njemu nositi tudi usnjeno žogo, ki smo jo kupili za približno 800 lir v športni trgovini Valsport v ul. Garibaldi v Gorici. Vsak otrok je prispeval po 10 oz. 20 lir in žogo smo jo poplačali brez težav. Z njo smo zlasti poleti najraje igrali za šolo. Žogo je doma čuval Karlo Ferletič in zanjo pridno skrbel. Dolfo je bil natančen pri svojem delu. Ko je prepuškano žogo zalepil in jo napolnil, je imel navado, da jo je tudi namazal z mastjo, tako da je zgledala kot nova. Pri tem nam je še priporočil, naj počakamo kakšen dan, da mast prepoji usnje. A bili smo preveč neučakani, zlasti Giorgio, zato je šel h Karlotu in ga prepričal, da je bolje, če žogo potunkamo v vodo, da bo lažje zdržala. A kmalu zatem je začela razpadati in kupiti smo morali drugo.
4. fotografija Dolfota Černica med delom
Giorgio je izhajal iz družine Ulian. To je bila števila družina, ki se je iz Rude preselila v Doberdob po drugi vojni, tam še danes prebivajo njihovi sorodniki. Giorgio, ki je zelo mlad umrl, je tam tudi pokopan, medtem ko njegova družina leži na doberdobskem pokopališču. Njegov oče Bepi je bil po poklicu »berbir« oz. brivec. Mama me je vsaj enkrat mesečno pošiljala k njemu, saj je želela, da nosim zelo kratke lase, da zgledam kot čeden fantek. Rad sem zahajal k Bepitu. Bil je poznavalec nogometa in tako sem se večkrat zapletel v pogovor z njim. Ko sem čakal na striženje, sem večkrat vzel v roke časopise ali revije, ki jih je g. Bepi kupoval, da se ljudje pred striženjem ne bi dolgočasili. Taka športna revija je bil tudi Sport Illustrato. Kdor je želel biti na tekočem glede nogometa, si je moral to revijo prebrati. V vasi se jo je dalo dobiti le pri »Bepitu«. Giorgio je bil njegov edini sin in zaradi znanja in zanimanja je postal na športnem področju najbolj razgledan fant v vasi. Kakšno desetletje kasneje je bil med ustanovitelji ŠZ Mladost in njen dolgoletni predsednik in odbornik.
5. fotografija: Bepi Ulian »berbir«
Moj oče je vsak dan kupoval časopis il Piccolo. Pošiljal me je k Francu Gergoletu, Franconu, tam je bil majhen kiosk, kjer je njegova žena Viktorija Paulin iz Komna, poleg časopisov in revij prodajala tudi cigarete. Tako sem vsak dan šel v »tabakin« in kupil 5 cigaret »nazionali« in časopis Piccolo. Kmalu sem se naučil brati tudi italijanščino, še zlasti so me zanimale športne novice in tako sem se seznanjal s tem, kar se je dogajalo na lokalni, državni in mednarodni ravni. Nisem pretiraval z navijaštvom. Ne spomnim se, da bi za koga prav posebno navijal. Bolj sem občudoval vragolije in izjemne poteze vrhunskih igralcev: nogometaše, ki so znali preigravati: kot sem že napisal, sem najbolj občudoval Sivorija. Moj sosed Maks Gergolet »Dacov« me je kasneje ogovoril kar s tem vzdevkov. Kot otrok sem bil ponosen na to.
Večkrat so na glavnem igrišču kar čez noč izginila »traversa nu pali«, prečnik in vratnici. Nismo bili začudeni, ker smo vedeli, da jih je pobrala »nunca Daceva«. Ko je žoga preletela njeno mrežo in padla na vrt, kjer je rastla zelenjava, smo jo brez njenega dovoljenja šli iskat. Škodo, ki smo jo povzročili na povrtninah, je bila kar velika, zato se je včasih razjezila in nam sežagala vrata. A to ni nismo čutili kot krivico. Šli smo v Drago ali za današje pokopališče, izbrali »rekac« akacijo, olupili ji kožo, zmerili dolžino in višino in postavili nova vrata.
6. fotografija: Branko Lakovič Medlinov na odru v župnišču
Zgodilo se je l.1961, ko sem prvič odigral uradno nogometno tekmo proti Selcam. Spomnim se, da je bilo to neko vroče nedeljo popoldne. Cesta med Doberdobom in Selcami je bila še prašna, tako da se je za našim avtom dvigoval oblak prahu, ko smo se peljali v Laško. Otroci iz Selc so prikolesarili k nam, ob 16.00 je bila namreč na sporedu medsebojna tekma. Tiste tekme ne bi smel igrati, mama mi je zažugala, da moram prej k popoldanskim večernicam. Sam pa sem tako naredil, da namesto v cerkev sem šel na igrišče. Branko Lakovič (Medlinov) je bil naš trener in smo se za to srečanje pripravljali kak mesec. Nadeli smo si tudi Juventusove drese in izbran sem bil v prvi enajsterici. Bil sem star 9 let, ostali soigralci pa so bili starejši. Spominjam se, da smo bili boljši in zmagali brez težav. Zadetke so prispevali Aldo Ferletič Šaherjev, Lado Gergolet Hitrotov in Giorgio Ulian. Aldo se je izkazal za talentiranega nogometaša. Dobro je obvladal žogo in ko je streljal v vrata je bil zelo nevaren. Ladota se je oprijel vzdevek »karoarmato« ali »tank«, ker je reševal situacije na silo, ne pa na eleganten način. Dobro se spominjam, kako je Giorgio preigraval. Imel je zelo preprosto »finto«, imenovano tudi »lažnjak«: med vodenjem žoge je nakazal, da bo udaril na vrata, nasprotniki so mu obrnili hrbet, ker so pričakovali strel, on pa je izkoristil ta trenutek, nekoliko zamolklo zakašljal in vas preigral. To mu je vedno uspevalo. Tako on kot Aldo sta kakšno leto kasneje oblekla dres Ronk, ki je igralo v deželni ligi. Aldota je celo Juventus povabila v Turin na preizkusne treninge, a je tam ostal le kak dan. Potem se je moral vrniti, ker naj bi se zunaj igrišča neprimerno obnašal. A največja izguba za nas mlade je bila ta, da se je Branko preselil v Trst, kjer pa ni miroval, ampak se je vključil v organizacijo športnih iger, na katere je vedno vabil tudi ekipo Doberdoba. S tem je zelo prispeval k temu, da se je zanimanje mladih za športne panoge, kot je bila odbojka, košarka in namizni tenis, zelo povečalo.
7. fotografija: revija Sport Illustrato
Ko je župnika Kretiča zamenjal mlajši Brecelj, se je na vasi spremenilo tudi življenje otrok. Brecelj je bil prijeten duhovnik, zelo angažiran in pravi animator vaškega življenja. Med otroci je bil priljubljen, saj jim je posvečal ves prosti čas. Organiziral je prireditve, izlete, glasbeno dejavnost itd. »Farovž« ali župnišče je postal pravi center kulture, kjer so se odvijale najrazličnejše zabavne, verske, kulturne in športne dejavnosti. Sčasoma je za farovžem zrastla dvorana in asfaltno igrišče z dvema košema za košarko oz. prostorom za igranje odbojke in malega nogometa. Rekel bi, da je »farovž« nadomestil glavno igrišče za šolo. Namesto da bi se dobivali na igrišču, smo šli kar »h gespudu«. Tu je imelo svojo dvorano in sedež Slovensko katoliško društvo Hrast.
8. fotografija: mladina pred cerkvijo z duhovnikom Brecljem
Mama je hotela, da se naučim igrati klavir, zato me je poslala k župniku. Že itak sem bil skoraj vsak dan v cerkvi, kjer sem »stregel«, ministriral pri latinski maši. Župnik je imel v glasbeni sobi klavir in jaz sem se moral najprej naučiti note. Dobro se spominjam, kako sem s prsti pritiskal na tipke: do, re, mi, fa, so, la, ti, do. Moram priznati, da sem se dolgočasil, ko sem moral s prsti udarjati po tipkah. Nevsklajeno sem premikal roke in prste po hladnem klavirju, iz katerega je prihajal neprijeten zvok, ki sem ga komaj poslušal. In še sedeti sem moral kot pribit in se koncentrirati, ker mi je Brecelj postavil note, ki sem jih moral natančno izvajati. Z veliko težavo sem usklajeval sedenje, koncentracijo na note in udarjanje po tipkah. Bilo je spomladi in z igrišča je prihajal drugačen zvok, meni bolj znan in nalezljiv, ker je spontano prihajal iz otroških grl. Slišal sem udarec žoge »tik tok« v ritmičnem tonu in ta ritem se mi je zdel veliko bolj zapeljiv in harmoničen od not, ki sem jih moral izvajati na silo. Okno je bilo priprto in ob oknu je cvetela češnja. Nekaj časa sem še pritiskal na tipke in ko se je župnik za trenutek umaknil, sem skočil na češnjevo vejo in se spustil po deblu navzdol. »Mama, nočem igrati klavirja«. Nikoli več nisem šel h klavirskim uram. Zvok nogometne žoge je name deloval veliko bolj melodično kot kaka durova ali molova lestvica.
9. fotografija: Vitorjoteva in Medlineva hiša sredi vasi. Na koncu je viden vhod v Franconovo gostilno s širokim brjačem
Prvo televizijo v vasi smo dobili sredi 50-let. Kupila jo je Gergolet Rosetta por. Nardi, rekli so ji Roža oz. po domače Roška in je predstavljala v vasi veliko novost. Italijanski Rai je že dve leti predvajal tako zabavne, kulturne in tudi športne oddaje. Bil je tudi čas, ko je na evropski sceni kraljeval madridski Real. Ljubitelji športa so se pod večer zbirali v gostilni pri Roški oz. Francunu. Ko je bila na sporedu kakšna pomembna tekma, se je veliko ljudi gnetlo pred tv-ekranom. Dobro se spominjam nekaterih tekem državnih prvakov: sedel sem v prvi vrsti in poslušal vse, kar so domačini govorili in kar je komentiral priljubljeni športni novinar Nicolò Carosio. Bil je zelo priljubljen komentator. Dobro se spominjam imena nekateri madridskih napadalcev, kot so bili Del Sol, Di Stefano, Puškaš, Gento. A to, kar me je najbolj fasciniralo, je bilo to, kako so obvladali žogo, si jo podajali in dosegali gole. Ni čudnega, če so bili zaporedoma kar petkrat evropski prvaki. Med najbolj vročimi navijači je bil tudi Mario Peric, Stanarjev, ki se ga je zaradi navdušenja nad madridskim kraljevim moštvom oprijel vzdevek »Puškaš«. Mnogi od njih so navijali za Jugoslavijo, a sprva nisem vedel zakaj, šele pozneje sem razumel.
10. fotografija: Doberdobci v Jugoslaviji
Mario se je komaj vrnil iz Jugoslavije, kamor se je skupaj z drugimi sovaščani preselil takoj po vojni. V začetku je vladala skupno navdušenje, mnogi so bili pri partizanih, zato so hoteli dati svoj oseben doprinos pri gradnji SFLRJ. A vsi niso našli tistih življenjskih pogojev, ki so jih pričakovali, zato so se v začetku petdesetih let začeli vračati domov, potem ko so ugotovili, da so socialne razmere v Italiji boljše kot čez železno zaveso. A mnogi se pa niso več vrnili, ampak so ostali onkraj meje in si tam ustvarili prihodnost. Ni minilo veliko časa, ko sta si tudi ostali dve gostilni, in sicer »pri Pirčevih« in »pri Vitorji«, danes rečemo »pri Andreju«, kupili televizorske aparate. Tako sem začel hoditi k »Vitorji« – bila je bila očetova sestra in moja teta: z njenim dovoljenjem sem še pogosteje sledil športnim dogodkom, zlasti priljubljenemu nogometu.
11. fotografija: pred gostilno Vitorje
