7. poglavje
Župa pržgana
Foto 1: ekipa Doberdobcev pri Marcelliani z majicami Interja iz Milana
Kot sem že napisal, je mladina rada igrala nogomet po brjačih, gmajnah in na glavnem igrišču za šolo. Nogomet je bil gotovo najbolj priljubljena športna panoga v vasi. Zanimanje zanj je rastlo tako rekoč iz dneva v dan. Prav tako zanimanje za italijanske ekipe kot tudi tuje klube. V FJK so igrale kar tri poklicne ekipe: Triestina, Udinese in CRDA. iz Tržiča. Sledili sta še Pordenone in Pro Gorizia. Najboljši nogometaši so potem nadaljevali pot v ekipah Milana, Interja, Juventusa ali drugih italijanskih klubov. Veliko domačinov je navijalo za eno od teh ekip. Marsikdo pa je poznal nogometaše jugoslovanskih ekip, kot so bili Olimpija iz Ljubljane, Dinamo iz Zagreba, Hajduk iz Splita in beograjski ekipi Crvene zvezde in Partizana.
Foto 1a: Herman Gergolet, Juvanežev
Toda tisti, ki je v vasi najbolj razumel razvojni potencial nogometa, je bil Ermanno oz. Herman ali Roman Gergolet, »Juvanežev«. Imel je celo stike z vodstvom Interja, mislim, da preko kakšnih posrednikov iz Tržiča. Zaradi službe se je preselil v Laško in prišel v stik z bolj dinamičnim italijanskim gospodarstvom. V začetku 60 let je ustanovil Športno društvo Doberdob, izbral skupino mladih in jih vpisal v italijansko nogometno zvezo FIGC. Domače tekme so igrali na stadionu Marcelliane, pomožnem igrišču blizu glavnega stadiona CRDA (Cantieri riuniti dell’Adriatico) ali po domače “kentjer”, danes Fincantieri. Mnogo teh fantov se je potem zaposlilo v pristanišču ali bližnjih industrijskih obratih. Doberdobci so v glavnem igrali le nedeljske tekme, a kljub temu da niso redno trenirali, so bili precej uspešni. A bolj kot sam uspeh je bilo pomembno, da je Roman ustvaril vizijo, iz katere je po njegovem zgledu pozneje nastalo Športno združenje Mladosti.
Foto 1b: na doberdobskem pokopališču
Dobro se spominjam nedelje, ko sem si šel s kolesom ogledat tekmo domačih fantov. Tržič sem dobro poznal, ker sta tam prebivali moja nona in teta, še prej nono, ki pa je umrl, ko sem bil še otrok. Stanovali so v delavskem predelu, ki mu pravijo Via Romana. To je bila dolga ulica nad pristaniščem in v eni od teh ulic so stanovali moji sorodniki. Pred njihovo hišo je bil prostor, kjer so si otroci ob železniški progi postavili majhno igrišče. Jaz sem na tem igrišču preživel veliko časa, zato sem dobro poznal večino otrok. Pa tudi v poletnem času me je mama vpisala v kolonijo v t.i. »Marino veccio« v bližini Štarancana. Tam je občinska uprava organizirala poletno letovišče za otroke. Tja so se vsako jutro odpravili tudi otroci iz Doberdoba. Včasih sem kar prespal pri noni.
Foto 1c: v Ul. Romana v Tržiču
Doberdobcev nisem nikoli še videl v živo. Pri Marcelliani bi si jih torej prvič ogledal. In tako smo se odpravili s kolesi v »kentjer« oz. na pomožno igrišče pri Marcelliani. Bil sem v družbi Brankota, Karlota in Joškota, ki so bili starejši in bolj izkušeni fanti. Cesta med Doberdobom in Tržičem ni bila še asfaltirana. Bil je le ozek kolovoz, po katerem so se delavci peljali do službe s kolesi ali »vešpami« oz. motorji. Skratka, kolovoz je bil nevaren, širok največ 20 do 30 cm. A pedalirati proti Tržiču je bilo enostavno. V dobrih 20 – 30 minutah si lahko prikolesaril do stadiona. Težje je bilo voziti nazaj, kajti naenkrat je postala pot do Doberdoba strma. Ob vrnitvi je v Selcah Karlo stavil, da bo kot prvi dosegel cilj na vrhu hriba in se pognal z vsemi močmi navzgor po prašni cesti. Kmalu je izginil pred našimi očmi. A Branko, ki je bil bolj razsoden, je rekel: »Pustite ga naj gre. Bomo videli, kdo pride prvi«. In res po kakšnem kilometru so Karlotu pošle moči, tako da je imaginarno ciljno črto vrh hriba, rekli smo mu Romjansko, prečkal kot zadnji.
Foto 2: Adrija Werke in industrijski obrat Solvay pred vojno
Adria je kraj v Doberdobu, ki je dobilo ime šele po prvi vojni, potem ko je belgijska družba Solvay kupila tovarno Adria Werke v Tržiču. Že pred prvo svetovno vojno je na območju Porto Rosega – tam je danes tržiško pristanišče – začela delovati kemična industrija podjetja Adria Werke, ki jo je po vojni prevzela belgijska družba Solvay in začela proizvajati sodo bikarbono. Pred drugo svetovno vojno so na območju Doberdoba v smeri proti Dolu odkupili od domačinv ogromno zemljišč in na tem območju začeli črpati kalcijev karbonat, ki so ga z vagoni prevažali v tovarno Solvay v Tržič. V tem predelu vasi je uprava belgijske družbe dala zgraditi dve veliki stavbi z več stanovanji in tja naselila tako domačine kot tudi družine prišlekov italijanskega porekla. V bližini današnjega sprejemnega centra Gradine je delovala žičnica, ki je direktno povezovala tovarno Solvay s kraškim kamnolomom.
Foto 3: družina Pizzo pred stavbo, ki jo je dalo zgraditi podjetje Solvay
Italijanske družine, ki so bili naseljene v Adrii, so se znašle v pretežno slovenskem prostoru in večina njihovih otrok se je kmalu naučila domačega kraškega narečja. Mi pa smo se pri sporazumevanju z njimi kmalu naučili tudi osnove italijanskega dialekta. Mnogo od teh potomcev je potem ostalo v vasi in se polnovredno vključilo v socialno in kulturno življenje vasi.
Adria je bil je tudi prostor, kamor so otroci gnali na pašo živino, ki se je lahko v miru krmila. Pašniki so bili oddaljeni le par sto metrov od prvih vaških hiš. Sem je prihajal tudi Maks Gergolet Dacov, ki je bil študent in vsestranski športnik in je včasih kar bos igral nogomet z nami. Tu se je zbiralo veliko otrok, ki so med hudo poletno pripeko najraje »igrali na karte«, kvartali.
Foto 4: pes Lupo v Giannijevi družbi
Ko je vročina nekoliko popustila, pa je bil čas za igranje nogometa. Postavili smo vrata z dvema kamnoma, teh v Doberdobu ni manjkalo, in izbrali moštvo. Z mano je igral tudi Giuliano Pizzo, ki je včasih povzročil kak avtogol, ker ni bil vedno zanesljiv v obrambi. Meni, kot sem že zapisal, mi je bilo vseeno, s kom igram, ker sem vedel, da lahko tudi sam brez pomoči soigralcev prispevam kak zadetek za zmago. Giuliano je imel doma tudi psa ovčarja, ki se je kretal med nami, ko smo tekli od ene do druge strani igrišča in skušali doseči kak gol oz. branili vrata, da ga ne dobimo. Giuliano, ki je igral v moji ekipi, je na glas rekel: »Če mi ne podate, bom dal pa avtogol«. Kaj takega si nisem smel privoščiti, zato sem mu vzel žogo in tudi njega predriblal in dal gol. Najbrž sem se ga dotaknil ali ga porinil, kajti z vso silo je skočil vame njegov pes, me zgrabil za kratke hlače in »vklosnil«, ugriznil za rit. Česa takega nisem pričakoval. Rana je bila precej globoka, ni mi ostalo drugega kot steči domov. Doma pa ni bilo »kamjonsina«, zato je mama stopila do gostilne Pirčevih in prosila Genkota Perica, naj me urgentno odpelje v bolnico. Tam so mi dali injekcijo proti tetanusu. Bal sem se, da bom dobil kakšen virus, ki povzroča steklino, a vse se je dobro izteklo.
Foto 5: otroci pred ljudsko hišo v Adriji
V začetku šestdesetih let sem ob nedeljah popoldne rad poslušal priljubljeno športno radijsko oddajo »Tutto il calcio minuto per minuto«, ki je bila namenjena vsem ljubiteljem nogometa. Kdor je delal v Laškem, je lahko ob nedeljah igral »škedino oz. sisal«, nogometno napoved, ki je prinašala zmagovalcem velike nagrade. Moral pa je pravilno zadeti vse nogometne izide. Vse tekme so se igrale ob isti uri ob nedeljah popoldne: samo eno tekmo so predvajali ob nedeljah zvečer po tv-spremnikih, drugače so poslušalci zvedeli za končni rezultat le tako, da so ob nedeljah popoldne poslušali po radiu, kaj se dogaja na posameznih igriščih po državi. V roki so imeli »škedino« in ugotavljali, ali so zadeli pravilen rezultat. Najbolj priljubljena novinarja in pripovedovalca nogometnega dogajanja sta bila Sandro Ciotti in Enrico Ameri.
A tisti, ki mi je znal pričarati pravo nogometno vzdušje, je bil Nicolò Carosio. Starejši se dobro spominjamo njegovih športnih poročil, še zlasti ko je med tekmo v navalu navdušenja rekel: »Gol«, a po kakšni sekundi ugotovil, da zadetka ni bilo. Korigiral se je in opravičil radijskim poslušalcem, potem ko so se ti že veselili: »Scusate, quasi gol«. Oprostite, skoraj zadetek.
Foto 6: Nicolò Carosio
Tisti teden pred finalno tekmo državnih prvakov med Milanom in Benfico sem ležal v postelji. Domači zdravnik Pella iz Ronk me je ravno pregledal in ugotovil, da imam nalezljivo bolezen, ki ji pravimo ošpice. Ostal sem sam v sobi, ker se mi ni smel nihče približati. Po telesu sem bil ves rdečkast, imel sem vročino, kašljal in imel smrkav nos. Računal sem, da bom za finalno tekmo spet zdrav, a kjub temu da se mi je zdravje izboljšalo, je mama previdno ravnala in me ni poslala v šolo. Tako je prišel torek, 22. maja, ko je bila na sporedu finalna tekma na Wembleju sredi Londona. Spomnim se, da sem bil zelo jezen, ker mi starši niso dovolili, da bi si v gostilni ogledal tekmo po televiziji. Ni mi preostalo drugega, kot da ležim pod odejo in poslušam radijski aparat, ki ga je oče imel »na komodinu«, nočni omarici, v spalni sobi. A trmoglavljenje se je kmalu poleglo, ko sem odprl radio in zaslišal glas priljubljenega Carosia: »Qui stadio Wembley, cielo sereno, temperatura ideale, campo ottimo: spettatori circa 60.000 mila con numerosissime comitive italiane e portoghesi …« Prepustil sem se njegovemu pripovedovanju in komentiranju. Na pamet sem znal postavo Milana: Ghezzi, David, Trebbi, Maldini, Trappatoni, Benitez, Pivatelli, Sani, Altafini, Rivera, Mora. Trener je bil Tržačan Nereo Rocco. Občudoval sem tudi lisbonsko ekipo, ki je imela v svojih vrstah odličnega Eusebia. Zdelo se mi je, da sem tudi jaz na igrišču in tečem kot drugi nogometaši za žogo. V mislih sem si ob Carosiovih besedah živo predstavljal, kako so igralci sprejeli žogo, kako so si jo podajali, še najbolj pa sem se veselil, ko je Altafini po podaji Rivere dvakrat zaporedoma zadel lizbonsko mrežo. Zdelo se mi je, da tudi sam tečem za začarano žogo po wimbeldonski travi, a bil sem doma, v postelji in bil sem kot rdečekožec.
Foto 7: Ošpice; Milan na Webleyu 22. maja 1963
Doma smo dolgo let redili enega ali dva prašiča, ki smo ju zaklali v božičnem času. Bil je poseben dan, saj je bilo po zakolu potrebno vse pripraviti. Pri tem so priskočili na pomoč tudi sosedi. Dobro se spomnim svojega bratranca Drejčeta, vse je pa vodil Zdravko Marušič, Opajčev, ki je bil pravi strokovnjak za zakole. Radovedno sem gledal, kaj se dogaja in čakal na mehur, ki sem ga napolnil in se z njim igral. A to je trajalo kratek čas, ker sem ga kmalu prepuškal.
Foto 8: naša hiša
Za konec bi rad še napisal, kako se mi je za nekaj mesecev zastudila oz. zagnusila okusna »župa«. Naš »brječ« je mejil na sosedovo hišo, kjer sta stanovala Miloš Ferletič in Elda Ferfoglia, ki sta se komaj poročila. Elda je bila moja sestrična in dekle zelo odprte narave. Rada je prepevala, zlasti takrat, ko je čistila sobe in se je njen močan sopran razlegal po našem brjaču. Seveda je zamolkel glas žoge, ki sem jo ure in ure brcal v zid ali v »parton« tudi odmeval po praznem brjaču. Ko so prišli k meni otroci in smo igrali kakšno tekmo, smo včasih kričali kot obsedeni. Jasno je, da je to kričanje motilo predvsem očetov spanec, saj je moral, revež, vstati okrog druge ure in pripraviti vse potrebno za peko kruha. Zato me je mama svarila, naj po določeni uri neham z igranjem in pustim očeta, naj spi v miru. A jaz nisem nehal.
Foto 9: »Moj tata je pek«
Bila je ura dvanajst in mi rekla: »Pridi kaj pojest«. A bil sem neposlušen in nisem nehal ter nadaljeval s streljanjem ob zid. »Župa je pronta,« je zavpila mama, ko je bila ura pol enih in zatem ena. »Shladila se bo!«. A jaz je nisem poslušal in sem gor in dol brcal tisto žogo do onemoglosti. Ko ne gre zlepa, gre zgrda. »Poklicala bom tatu, te bo denul on na mesto!« A njena prošnja je bila taka, kot da bi govorila vetru. Šele ko je tretjič zagrozila, da bo prišel oče, sem ji ustregel. Medtem je na zvoniku odbila dve popoldne. Sedel sem za mizo in tam je stal poln krožnik pržgane župe, ki je bila po dveh urah že hladna in neužitna. Opazoval sem njeno gladino in se s prstom dotaknil površine: bila je ledeno mrzla. Gnusila se mi je: »Kakšen škifo! Ne bom jedel! Segrej mi jo znova !!!« Tata, ki je komaj šel počivat, je medtem slišal, kako sem vpil proti mami. Vstal je in ko je videl, da je nočem pojesti take, kot je bila, je enostavno položil roko na moj tilnik in rahlo potisnil moj obraz direktno v ledeno »pržgano župo«. Tekočina se mi je razlezla po nosu in ustih in imel sem občutek, da sem požrl nekaj gnusnega. Šele takrat sem razumel, da sta starša imela prav. A želodec se mi je dobesedno obrnil. Tistega dne sem ostal brez kosila, medtem je skozi okno prihajal ubran glas Eldine priljubljene pesmi »Arrivederci Roma«.
Foto 10: igrišče
