8. poglavje
Nogometaši: s Krasa do izliva Soče
1. fotografija
To besedilo sem pripravil tudi za društvo Jadro, ki ga upravlja njegov najbolj aktiven član in spiritus agens (gonilna sila) predsednik Karlo Mucci iz Štandreža, ki že veliko let živi v Laškem. Karlo pridno nabira zanimive podatke o življenju Slovencev na tem jezikovno živahem in vitalnem mešanem prostoru na skrajnem obrobju slovenskega etnosa. Kaj pa je tisto, kar označuje mladega človeka, da mu lahko rečemo: »Ta ne more nikoli stati na miru. Ta ima živo srebro v sebi, je živ kot poper, ima šršene v riti!« V takih opominih ni navadno žalitve, prej ugotovitev, da imajo mladi ljudje v sebi veliko energije, ki jo morajo na neki način izraziti, kajti ne znajo mirovati, ne da bi česa ustvarili. Če se ta energija pojavlja v mirnem obdobju, je lahko vir razvoja in napredka. Težje jo je krotiti takrat, ko je ideološko sprovocirana, kar privede v vojnih razmerah do zaključka, da postane človek človeku nasprotnik (homo homini lupus). Pri nas smo v obdobju niti tridesetih let doživeli prvo in drugo svetovno vojno, vmes pa še sovražni fašizem. Šport nasploh, še zlasti nogomet je zelo pomagal preseči ideološke in etnične delitve.
2. fotografija
Sam sem se k sreči rodil sedem let po drugi svetovni vojni in odraščal v času, ko je bil človek človeku bolj človek (homo homini homo), torej v času, ko je bil na oblasti že večstrankarski sistem, ko ni bilo še asfaltiranih cest, ko niso ljudje zaklepali vrat ali ograj pred domačini, ko smo se kot otroci igrali s tem, kar smo sami izumili. Mislim na primitivno obliko bejzbola, kot je igranje »pindula«, balinanje v obliki metanja »škerl«, lovljenje po takrat golem in kamnitem Krasu kot pripadniki »banditov« ali zastopniki »indijancev« v iskanju železnega materiala in kugel, ki smo jih lahko našli na vsakem koraku še iz časa prve vojne. Večina družin je takrat imela v hlevu nekaj krav, ki so jih morali otroci odgovorno gnati na pašo in jih varno pripeljati domov. Prevladoval je neke vrste tradicionalni način življenja, a se je tudi v svetu brez javnih medijev vedno kaj dogajalo, čemur smo se bili sposobni čuditi.
3. fotografija
Če parafraziram Rousseaja, ki je pisal o t.i. srečnem človeku, ki živi v neposrednem stiku z naravo in okoljem, sem se podobno tudi sam tako počutil v mojem zgodnjem otroštvu. Kljub nekaterim omejitvam, ki so bila nujna, sem živel v t.i. naravnem stanju in se počutil »robustnega« in »borbenega«. Cilj je bil ustvariti trdoživega posameznika, ki se apriori ne preda pred nasprotujočimi silami. To pišem, ker podzavestno primerjam svoje takratno življenje z vzgojo današnje mladine, ki se mi zdi zaradi tehnološkega razvoja bolj razvajena. Hoditi bosi je bilo nekaj običajnega, lulati in kakati v naravi nič nenavadnega, prav tako živeti v sožitju z nekaterimi domačimi živalmi. Premagovali smo ovire, torej videli rešitve tam, kjer nas morajo danes učiti izvedenci. To je veljalo tudi za šport. Zdi se mi, da je bilo nekoč veliko več naravnega talenta kot danes. Slednjega sicer še danes najdemo, ampak prej v industrijsko zaostalem svetu Afrike ali drugih kontinentov. Prav zaradi večjega stika z naravo smo znali bolj uporabljati svoje telo. Danes se mladina prav tako premika in giblje, a zdi se mi, da je vse nekako preveč vodeno in usmerjeno. Svobodnega naključja skoraj ni.
4. fotografija
Človek je z ekonomskim napredkom začel odkrivati to, kar pravimo prosti čas. Otroci na vasi so radi v tem času tekmovali v skakanju, lovljenju, kolesarjenju in tekanju. To pa so že osnovne oblike športa. Pasolini piše o srečnem času kresnic, o času, ki ni bil tako strogo odmerjen, o času, ko si lahko določene igre igral tudi po več ur, o času, ko se je zgodilo marsikaj nepredvidljivega.
Kdaj je nogomet prišel v vas? Gotovo po drugi svetovni vojni in kmalu postal najpriljubnejši šport. Postopno je nadomestil vse ostale »igre«, ki so jih do takrat igrali. Z ekonomskim napredkom so postopno izginili vsi ostale »naravni« športi. Zakaj? Gotovo je za to »kriva« žoga. Nogomet se ga ne da igrati brez nje. V mlademu človeku prebudi veselje in zadosti notranji potrebi po igranju, ki ga vsak človek potrebuje v svojem razvoju. Obenem ugodi osnovni potrebi po lovljenju, skakanju, tekanju in premagovanju nasprotnika. Če želimo zmagati, moramo se naučiti obvladati določene tehnične osnove in jih znati uporabljati med brcanjem. Na začetku je bila še žoga iz cunj, potem pa je cunje nadomestilo usnje. A te so bile zelo redke. Ni bilo omejitev, kajti dalo se je igrati vsepovsod: na vsakem »brjaču« in na vseh tistih redkih površinah, ki so bila na Krasu vsaj navidezno ravna. Tej vrsti igre pravimo »cestni nogomet«. Potrebni so bili le štirje kamni, ki jih v Doberdobu ni manjkalo. Otroci so se torej takoj navdušili, tako da so v nekaj letih nogomet igrali skoraj vsi otroci v vasi. Bil je odličen »inštrument« za socializacijo. Tudi nekatere italijanske družine, ki so prišle v vas pred vojno ali po njej, so se njihovi otroci hitro prilagodili vaškemu načinu življenja. Preko nogometa so se naučili slovenščino oz. vaškega dialekta. Mislim na družino Ulian, čigar številni mladi fantje so soustvarjali pravo vzdušje, kjer se je ljubezen do nogometa hipoma razvila.
5. fotografija
Prostorov za igranje v vasi ni bilo veliko. Prve uradne tekme se je začelo igrati za šolo takoj po koncu vojne. Tam je stalo igrišče, ki je dejansko obsegalo dolžino okrog 70-80 m, prav tako širina okrog 40-50 metrov. Zgradili naj bi ga Angleži in Američani, ki so poveljevali vasi do pariške mirovne pogodbe leta 1947. Nastala je ekipa, ki se je vključila v posebno prvenstvo (UCEF), ki so ga organizirale levičarske stranke. Večina teh je prihajala z Laškega. Tudi Doberdobci so vanjga vstopili. Prav tako se je dogajalo po vsem teritoriju, kjer je prevladovala želja, da bi se del teritorija priključil Jugoslaviji.
6. fotografija
Če je po vojni nogomet prevzel doberdobsko mladino, to ne pomeni, da je bil prej v vasi neznan. Niso ga prakticirali, ker niso imeli žog, a nogomet se je pojavil na Goriškem že v začetku 20. stoletja. Nogomet je šport, ki temelji na »umetniški« rabi nog, v nekem smislu je podoben plesu. Pridobiti moramo določene spretnosti v stopalih, gležnjih in podplatih. Žogo moramo se naučiti upravljati z delom telesa, ki ga rabimo navadno le za premikanje oz. osnovno motoriko. To ni enostavno, ker je potrebno predhodno osvojiti določene veščine. Te ekstremne dele telesa jih je mogoče uriti že od mladih let. Coerver, nizozemski trener, pravi, da kot se nauči košarkar uporabljati dlani oz. roke, prav tako mora nogometaš rabiti noge (spodnje okončine). Le da je za nogometaša najbrž to težje, saj nog ne uporabljamo s tako frekvenco kot roke.
7. fotografija
Nogomet je torej očaral mladino že pred prvo svetovno vojno. V Tržiču so ga nekateri angleški tehniki, zaposleni v ladjedelništvu, igrali že leta 1911. Isto velja za Gorico, kjer se je igralo nogomet že od leta 1906. L.P. Pecile je leta 1926 izdal zanimiv prispevek, v katerem piše v reviji »Squille isontine« št. 3 o razvejanem »Nogometu v Gorici med letoma 1906-1922«. Avstrijska vlada in prebivalstvo niso bili sprva naklonjeni mladim »žogobrcarjem«. Prva uradna tekma v Gorici se je odvijala na t.i. Starem pokopališču, danes Parco della Rimembranza, Spominski park. Ekipe, ki so sodelovale pred prvo svetovno vojno, so bile: Fascio Giovanile Friulano, Edera Triestina, po razpustitvi Fascia še Margherita F.B.C. in Associazione sportiva studentesca, v kateri je sodelovalo nekaj slovensko govorečih fantov, ki so prišli v spor z italijanskimi sovrstniki, zatem zapustili italijanski klub in ustanovili S.K. Triglav. Nastala so tudi društva kot Vittoria. F. Pecile piše še o tem, da so Goričani igrali proti Udineseju, Itali iz Gradišča in trdoživemu Tržiču (Monfalcone), kar nam pove, da je bil nogomet popularen že pred 1. svetovno vojno.
8. fotografija
Pred drugo svetovno vojno ni obstajala v naši občini nobena organizirana športna dejavnost, ker je fašizem zatrl v kali vsako možnost, da bi se ustanovilo katerokoli športno društvo, ki bi gojilo telesno kulturo. To ni veljalo za bližnje italijanske občine, v katerih se je športna dejavnost, še zlasti nogomet, zelo razvil. Večina moštev je začela igrati že v obdobju fašizma, ki je ideološko podpiral šport. Iz našega prostora je prihajal eden najboljših italijanskih napadalcev Gino Colaussi. Naš prostor, ki je bil v času Avstro-Ogrske v središču Evrope, je po drugi vojni postal kraj, kjer sta se srečala dva nasprotujoča idejna tabora: tisti, ki so zagovarjali socialistični sistem in tisti, ki so mu nasprotovali. Ta delitev je tudi naradnostno zaznamovala usodo ljudi. Da je do tega prišlo, je v glavnem kriv fašizem, ki je Slovence imel za drugorazredne državljane.
9. fotografija
Naši nogometaši so tako šele po drugi vojni lahko razvili svoj talent. V začetku so prišli v stik z bogatejšo tradicijo italijanskega nogometa. Tudi jugoslovanski nogomet jim ni bil neznan. Omenil bi nekatere pomembne centra, kjer so vzgajali mlade igralce. Če pogledamo almanahe tistega časa, bomo ugotovili, da je veliko igralcev, ki so prihajali iz naše bližnje soseščine obleklo drese pomembnih in manj znanih italijanskih klubov. Mislim v prvi vrsti na moštvo C.R.D.A. (Cantieri Riuniti dell’Adriatico) in A. S. Ronchi (Športno združenje). Iz teritorija, ki je zaobjel naše kraje, so že od tridesetih let prejšnjega stoletja številni igralci oblekli drese italijanskih klubov, amaterskih in profesionalnih.
Omejil se bom na nekatere domačine, ki so začeli igrati v Ronkah in Tržiču, kjer se je v pristanišču po drugi vojni zaposlila večina naših ljudi. Nogomet je bil poleg politike najbolj priljubljena tema. O njem se je vseskozi razpravljalo in na tak način se je ohranjalo pravo vzdušje, ki je še kako prispevalo k temu, da so se mladi z veseljem vključevali v to športno dejavnost.
10. fotografija
Prva dva sta bila Arnaldo Ferfoglia in Karlo Gergolet. Arnaldo je opravil celoten mladinski staž in kmalu mu je uspelo igrati za prvo moštvo. Dobro se spominja, kako so 9. januarja 1955 Ronke odigrale prvo mednarodno tekmo na stadionu Nove Gorice proti ekipi Železničarja. Bili so trenutki, ko se je po nekaj letih spet začela vzpostavljati komunikacija med dvema različnima političnima sistemoma. K temu je šport dal odločilen prispevek.
Še pomembnejšo kariero je opravil Karlo Gergolet Bezik. Njegov talent je odkril nekdanji ronški trener Alferio Cubi ali Kubik. Branil je vrata drugoligaša Barija in po vojni bil glavni promotor ronškega nogometa. Karlo se je učil za čevljarja »šušterja« pri Galdinotu v Ronkah. Po delu je zahajal na bližnje igrišče in boječe vprašal, če sme tudi on igrati. Ko je Cubi opazil njegov talent, ga je takoj registriral za klub. Karlo se je tako izkazal, da ga je prvoligaš Triestina kupila za lepo vsoto denarja 800.000 lir. Karlo se je tako najprej izkazal na mednarodnem turnirju v Viareggiu, zatem pa je v A-ligi opravil krstni nastop 5. junija 1955. Za drugo srečanje proti Fiorentini so vaščani najeli avtobus in šli navijat zanj. Leto zatem so ga prodali ekipi Ciria iz Neaplja za 28.000.000 milijonov, v času ko je bila povprečna delavska plača 30.000 lir. Štirinajst let je Karlo igral profesionalen nogomet in je še danes eden redkih Slovencev v Italiji, ki je uspel opraviti trdo pot poklicnega nogometaša.
11. fotografija
Za Ronke je v 50 letih igral tudi Aldo Cadež, a kot mi je povedal A. Ferfoglia je svoje nastope opravil v mladinskih vrstah. Aldo je oče Claudija Cadeža, ki je ena gonilnih sil doberdobskega nogometa.
V 60 letih sta barve Ronk branila tudi Aldo Ferletič in Giorgio Ulian. Aldo je bil velik naravni talent, ki mu je uspelo zaigrati tudi v prvem moštvu. Poslali so ga celo v Turin, kjer je nekaj dni bil gost ekipe Juventusa, a so ga kmalu odposlali domov. Giorgio pa je igral v mladinskih vrstah Ronk. Svojo izkušnjo je kasneje uporabil za to, da je veliko let pomagal pri razvoju domačega moštva Mladosti. Nekateri so se uveljavili tudi kot sodniki. Poleg Silva Ferletiča, se je zelo izkazal Karlo Gergolet, ki je sodil tudi tudi polprofesionalna moštva.
12. fotografija
Omenil bom še nekaj domačinov, ki so se najprej uveljavili v tujih moštvih v Laškem, dokler niso kot izkušeni igralci prišli v Doberdob in pomagali pri ustanovitvi nogometnega društva Doberdob, nekaj let zatem tudi ŠZ Mladost. Najbolj aktiven in pravi vizionar je bil Ermanno ali Roman Gergolet “Juvanežev”. On je bil v tesnem stiku z vodilnimi kadri v Tržiču: tu je imel glavno besedo Narciso ali Ciso Železnik, ki je vodil klub tržiški klub v povojnem času in odločilno prispeval k razvoju nogometa v Tržiču, ko je ta v 60 in 70 letih najbolj cvetel.
V Tržiču je bil nogomet tako razvit, da je ob nedeljah tudi do nekaj tisoč ljudi iz celotne Goriške obiskovalo stadion, kjer so lahko bodrili svoje priljubljene igralce, ki so večinoma prihajali iz bližnje okolice. Med gledalci sem bil tudi sam. Šel sem najprej na obisk k starim staršem in ob nedeljah popoldne obiskoval stadion v Tržiču. Takrat so za moštvo Tržiča igrali odlični igralci, kot so bili Zanolla, Bordon, Medeot in Ciclitira, Kuk, Baccari …, ki so večkrat poželi odobravanje številne publike. Kakšno leto zatem sem proti tem igralcem tudi sam igral.
13. fotografija
Takrat sta najprej s Tržičem pozneje tudi z Ronkami igrala brata Aleksander in Bruno Šuligoj iz Palkišča. Pozneje sta oba imela pomembno vlogo pri razvoju domačega nogometa, Sandro v Sovodnjah, Bruno v Doberdobu.
Naštel bom še nekatere talentirane fante, ki so začeli igrati »na brjačih” v naši vasi, nadaljevali v Ronkah ali Tržiču in se na stara leta spet vrnili v domačo vas: eden prvih je bil talentirani Bruno Dužman, potem Ivo Devetak, ostali so bili še bratje Franko, Aldo in Dario Gergolet, Karlo Ferfoglia, Claudio Ulian, ki sta igrala za mladince Tržiča. Hilarij Kobal je igral tako za moštvo Ronk kot Romjana (Vermegliano), prav tako Sergio Semolič, nadarjena Dimitrij in Devid Ferletič, Mitja Frandolič, ki je igral za Sangiorgino, Dario Zanier je najprej branil vrata Tržiča, dokler ni postal uspešen vratar in trener. Prav tako kot oče Karlo je tudi Sandi Gergolet branil nekaj časa ronška vrata, prav tako sta nekaj časa igrala tudi nekdanji župan Paolo Vizintin in Claudio Košič itd. Fantov, ki so igrali pri nogometnih moštvih v Tržiču in Ronkah je gotovo še več.
14. fotografija
Dejal bi, da so do začetka 80 let naši fantje iskali boljše pogoje v italijanskih društvih, danes pa se je trend obrnil. Veliko število italijansko govorečih fantov se radi vključujejo v naše domače društvo in radi prihajajo k nam. Seznam imen bi bil predolg, a doprinos, ki so ga dali v prvih letih našemu nogometnemu moštvu, je bil odločilen. Spomnil bi se rad stare generacije, ki je na začetku zelo pomagala ustvariti pravo vzdušje v naši vasi. V začetku 70 let je eden prvih bil napadalec Gastone Zampa, nepozabna leta je tu preživel Fulvio Marizza, veliko kvaliteto sta našemu moštvu dala še Franco Pivec in Ennio Barbana. Spisek teh, ki so pomagali zadnjih dvajset let, je predolg, da bi se vseh spomnili.
15. fotografija
Vsekakor, če Mladost tudi po 52 letih še vedno vztraja na tem ekstremnem robu slovenstva, je zasluga tudi vzajemne povezave in prijateljstva z našimi bližnjimi italijanskimi sosedi, ki so dali svoj velik doprinos, da še lahko obstajamo in konkuriramo kot slovensko društvo v Italiji.
Za ta članek sem našel veliko virov v nekaterih brošurah in knjigah, ki so mi jih dali na razpolago prijatelji iz Ronk in Romansa ter knjižnica iz Tržiča. Brez njihove pomoči bi težko sestavil to besedilo, ki je bogato tudi s fotografskim materialom. Vsem se še enkrat lepo zahvaljujem.
16.fotografija
Viri:
1. Amerigo Visintin. 1945 – 1995: cinquant’anni di »Associazione sportiva Ronchi«. Založba: la Grafica iz Gradišča ob Soči.
2. Nevio Poli. Storia dello sport a Ronchi. 1900 – 2000. Dalle origini ai nostri giorni. Založba: Editoriale Promos. Izdala Občina Ronke.
3. Narciso Zelesnich: Storia del calcio monfalconese. In sintesi. All’ombra della Rocca tra una nave e l’altra. Hrani knjižnica v Tržiču. Izšla leta 1975.
4. Giorgio Verbi. 65° della Pro Gorizia: dalla nascita alla rinascita. Založba G. Missio, Plaino di Pagnacco (UD). Izšla leta 1988.
