12. poglavje
Goriško Alojzijevišče
Foto 1
Leta 1963 sem zaključil osnovno šolo v Doberdobu. Ker do takrat ni še bilo obvezno nadaljevanje šolanja, so nekatera dekleta namenoma ponavljala razred, da bi zatem opravila kakšen tečaj šivanja, čipkarski tečaj klekljanja ali kuhanja in si tako poiskala zaposlitev. S 1. oktobrom 1963 pa je šolsko ministrstvo uvedlo reformo in poenotilo vse nižje srednje šole. Ukinili so gimnazijo in strokovne šole in nastala je t.i. Enotna srednja šola. Latinščina je postala izbirni, ne več obvezni predmet. Na slovenskih goriških šolah so uvedli nemščino. S tem posegom so tako šolsko obveznost premaknili korak naprej, in sicer je zdaj sovpadala z zaključkom nižje srednje šole oz. z dopolnitvijo 15 leta starosti.
Foto 2
Dan pred začetkom pouka leta 1963 sta me oče in mama peljala v Alojzijevišče. Najbrž je bilo to 30.09.1963, ker dan zatem je uradno pričel pouk na nižji srednji šoli. Vedel sem več in manj, kje se nahaja zavod. Le kakšen teden prej sem kot strežnik (ministrant) dosegel prvo mesto v znanju oz. memoriziranju latinske maše: na pamet sem zdrdral confiteor, takorekoč brez napake. Dobil sem diplomo, ki je bila več desetletij obešena v doberdobski sakrestiji, dokler mi je ni pred nekaj leti daroval doberdobski duhovnik Ambrož Kodelja.
Foto 3
Mama, trgovka, doma iz Vipolž, je imela sorodnike v Gorici. K njim je redno zahajala, potem ko je prej opravila svojo trgovsko dolžnost z obiskom trgovin, večinoma v bližini Raštela ali Travnika. Večkrat se je pomudila pri škofijskem kanclerju msrg. Rudiju Klincu. Imela ga je za »strica«, čeprav ni bilo to docela res. Rudijeva sestra Pepca je bila sicer prava mamina teta, ker je poročila noninega brata. Stanovali so pod gradom v Vipolžah, tam še danes stanujejo njeni potomci. Kot otrok sem se ob nedeljah »z očetovim kamjoncinom« rad zapeljal k njim.
Foto 4
Briški griči so me že kot otroka vedno očarali. Dobro se spominjam ukrivljene in »zgarane« prababice, ki je živela na kmetiji. Mislim, da je moji mami R. Klinec pomagal, s te da ji je svetoval, naj se z očetom poročila l.1951 v cerkvici v Sesljanu in torej na STO (Svobodnem tržaškem ozemlju). Morda je zaradi tega prej prišla do italijanskega državljanstva, morda pa tudi zato, ker je bil očetov svak Lari, sicer tetin mož, angleški vojak, a to so le ugibanja.
Foto 5
Imel sem torej upravičen razlog, da so me vpisali v katoliški zavod Alojzijevišče. Spomnim se, da sta mi mama in oče pomagala nesti kovček v spalno sobo in ga položila na posteljo. Bila je to ogromna spalnica, ki je imela najmanj 12 ležišč za učence nižje srednje šole. Ravno toliko jih je bilo namenjenih dijakom višje šole, ki so bili razporejeni na drugi strani hodnika. Bil sem že nekoliko navajen ostati sam, to sem že preizkusil v poletnih letoviščih, a vedeti, da se bom le parkrat letno vrnil domov, me je čustveno stisnilo. Prvič sem se počutil, da bom moral računati le nase. Kljub bolečini, ki sem jo skrival, ni bilo časa za cmerjenje. Moral sem sebi dokazati, da bom zdržal to preizkušnjo. Vodja zavoda je bil Franc Močnik, odličen matematik in fizik, čigar vzgojne metode so bile včasih vprašljive. Danes mi je tudi jasno zakaj. Msgr. dr. Močnika je Sveti sedež ob vzpostavitvi meje septembra 1947 imenoval za apostolskega upravitelja na Goriškem, a so ga od nove ljudske oblasti nahujskani ljudje nasilno pregnali čez mejo. Mislim, da je bila zanj tako huda preizkušnja, da je posledice nosil vse življenje. Do mene je vedno imel korekten odnos in ga hranim v lepem spominu, saj mi je zelo pomagal premostiti prve težave, s katerimi sem se srečal, ko sem se vpisal v prvi letnik gimnazije.
Foto 6
Zavod Alojzijevišče je ob koncu 19. stoletja postal »najpomembnejši duhovno-vzgojni projekt slovenske goriške duhovščine«, piše prof. Peter Černic. Slovenski zavod je bil ustanovljen v šol.l.1891/92 in se zgledoval po italijanskem društvu sv. Alojzija (Convitto di San Luigi). Goriška duhovščina je želela »zagotoviti podeželskim otrokom katoliško okolje in jih tako že mlade usmerjati v duhoviški poklic«. Tako navajajo zgodovinski viri. S prihodom fašizma pa je l.1930 prišlo do nasilne razpustitve in tudi spomenica goriških duhovnikov svetemu očetu 6.decembra 1930 ni pomagala obdržati zavod v slovenskih rokah. Z izgubo Alojzijevišča smo goriški Slovenci utrpeli veliko škodo. Tudi v povojni demokratični Italiji se usoda Alojzijevišča glede lastninske pravice ni bistveno spremenila. Po fašističnem nasilnem odvzemu ga država ni hotela vrniti prvotnemu lastniku, zato je zavod ostal v najemniškem odnosu. Kaj se je kasneje zgodilo, ne vem, vsekakor ko sem 30. septembra l.1963 prvič prestopil zavodska vrata, je bila stavba še zmeraj razdeljena na dve polovici: v enem delu je imela svoj sedež finančna straža, v drugem pa je bilo nastanjeno kakih 40 dijakov, ki so prihajali večinoma z Goriške, ampak tudi s Tržaškega in Benečije.
Foto 7
Danes je z razdalje mogoče gledati na doživete dogodke drugače, vendar ne pretiravam, če rečem, da so bila prva leta zavodskega bivanja zelo težka, predvsem zaradi strogosti vodilnih. Šele s časom je notranji režim nekoliko ublažil pritisk na gojence in sredi 60 let so se zadeve sprostile tudi v zavodskem okolju. Ko sem vstopil v višjo srednjo šolo, pa se je življenje znotraj zavoda začelo normalizirati, kajti smo kot dijaki višjih srednjih šol pridobili večjo svobodo in bili deležni večjega zaupanja. Prihajali so novi časi, ki so zahtevali tako na socialnem in verskem področju večjo prilagodljivost. Mislim na študentske nemire l. 1968 in v verskem smislu vatikanske pokoncilske reforme. To seveda ni imelo direkten vpliv na tradicionalno življenje v zavodu, a dovoljena nam je bila večja svoboda in tudi kritičnost.
Foto 8
Nižja srednja šola je bila oddaljena od Alojzijevišča nekako pol ure, približno 2,5 km, dejansko je stala na drugi strani Gorice v smeri Trsta. Ni bilo avtobusov, ki bi peljali po tej poti, zato smo morali pešačiti približno pol ure v eno smer in prav tako dolgo je trajalo vračanje. Treba je bilo priti pravočasno, drugače je ob neopravičeni zamudi sledila kazen. Tega režima sem se kmalu privadil. S hojo, tekom in prenašanjem torbe nisem imel nikoli težav.
Foto 9
V nižji srednji šoli, ki sem jo med letoma 1963 -1966 obiskoval v ul. Randaccio, sem se izkazal kot dober dijak v vseh predmetih. Poleg prof. zgodovine Doktoriča in risanja Palčiča mi je bil najbližji prof. nemščine in latinščine, kasnejši ravnatelj, Albin Sirk. Znal se je približati dijakom brez vsiljene avtoritarnosti, s prstom hudomušno potrkal po naših »praznih« bučah, se hkrati zasmejal in s tem požel določeno simpatijo, zato sem njegov predmet rad študiral in vzljubil. Kot zastopnik slovenskega sindikata je njegov pomen za obstoj slovenskih goriških šol neprecenljiv. Da sem vzljubil nemščino, je potrebno omeniti še eno srečno okoliščino. Leta 1964 sem obiskal sorodnike v Avstriji. Bili so to bratje in sestre mojega nonota, ki se niso po prvi svetovni vojni več vrnili v rojstni kraj Vipolže v goriških Brdih. Raje so ostali na Štajerskem oz. v dveh krajih, in sicer v Moravi (Murau) in v Mostu na Muri (Bruck an der Mur). Med sabo so se tudi v nemškem okolju vedno pogovarjali v briškem narečju. Po prvi svetovni vojni so v teh dveh krajih odprli trgovinsko dejavnost, ki jo nekateri potomci imajo še danes. Na Goriško se je vrnil le nono Franc Rožič, ki se je v 20 letih prejšnjega stoletja poročil z Matildo Kristančič iz Medane. A sorodstvena vez z brati in sestrami je bila tako močna, da se je moja mama že kot otrok dobro naučila nemškega štajerskega narečja. Ko sem končal prvo srednjo me je poslala k teti Juditi v Most na Muri. Bila je priložnost, da sem se učil v vsakdanjem stiku s stricem Rudijem tudi govorno nemščino. To znanje mi je zelo služilo, ko sem 50 let kasneje prišel v kontakt s Coerverjem.
Foto 10 M. Kranner
A predmet, ki me je najbolj fasciniral, je bila telesna vzgoja. Ta predmet je na naših šolah poučeval prof. Martin Kranner. Vedel sem, da je prihajal iz Žabnic v Kanalski dolini. Vsakdanja »kohoška« govorica ga je izdajala. Njegova tipična beseda je bila «oštrigeca«, vzklik, ki ga je večkrat ponavljal in nas s tem spravil v smeh. Kranner je izredno pomembna osebnost goriških Slovencev: lahko rečemo, da je posodobil telesno vzgojo na Goriškem. Kot profesor, trener in predan organizator je veliko mladih navdušil za telovadbo in različne športne discipline: v prvi vrsti je soustanovitelj skavtske organizacije in je l.1961 dal pobudo za ustanovitev Športnega združenja Olympije, društva, ki se ni ukvarjala le z odbojko, ampak tudi z atletiko in drugimi panogami. Bil je tudi aktiven na kulturnem in političnem področju. Njemu gre največja zasluga, da smo lahko suvereno tekmovali z italijanskimi moštvi brez občutka zapostavljenosti in je tako slovensko besedo bilo mogoče slišati na vseh igriščih, kjer smo nastopali. Sam je bil aktiven tudi v italijanskem prostoru, zato so prof. Krannerja poznali vsepovsod.
Foto 11
A profesor Kranner ni bil zaljubljen v nogomet kot jaz. V zavodu smo imeli dovolj veliko igrišče, sredi katerega so postavili odbojkarsko mrežo. Kmalu sem osvojil osnovne prvine odbojke, kot podajo, servis, sprejem, blok, udarec. Zaradi povprečne višine (1,80) in nizkega odriva sem se naučil igrati kot organizator in po njegovi zaslugi kmalu oblekel dres Olympije, ki je sodelovala v različnih deželnih prvenstvih. Nekaj časa sem bil član tudi prvega moštva. A to je trajalo malo časa, ker me je nogomet tako privlačil, da sem se s polnoletnostjo zavestno odločil samo za nogomet. Obojega hkrati nisem zmogel. Odbojki sem seveda sledil in še nekaj let redno spremljal Olympijo kot tudi druga odbojkarska moštva. Z levo nogo sem bil namreč veliko spretnejši kot z rokami.
Foto 12
Leta 1966 sem se vpisal v četrto gimnazijo. Prva tri leta šolanja v Gorici sem dejansko nogomet prakticiral zelo malo, razen doma v poletnem času. S tem nisem bil zadovoljen. V zavodu smo smeli igrati nogomet le ob sobotah popoldne za stavbo Katoliškega doma, tako mi je primanjkovalo časa, da bi večkrat tedensko vadil žogo. Vsekakor pridobil sem v otroštvu tako tehniko, da se mi ni bilo treba bati, da bi čez noč pozabil nanjo.
Foto 13
Včasih smo izkoristili odsotnost vodilnih in vseeno odigrali kakšno tekmo na igrišču, ki je bilo dodeljeno le igranju odbojke. Preigravanje sošolcev je bila moja največja odlika. Šele s časom sem spoznal, da biti tehnično podkovan in preigravati tekmece ne sme pri tistem, ki to veščino ima, povzročati slabe volje ali celo občutek krivde. Šele danes se povsem zavedam, da mora to pri tistem, ki tega nima, predstavljati vrednoto, ne pa povzročati zavist.
Foto 14
Bila so to leta pubertete in odraščanja, ko se je tudi moje telo spreminjalo. Med dvanajstim in 14 letom sem pridobil do trideset centimetrov in tudi moja teža se je povečala prav za toliko kilogramov. Lahko rečem, da sem se prizadeval do svojega telesa ohranjati skladen odnos. Nikoli ga nisem ne psihično ne fizično maltretiral, prisluhnil sem mu in si nisem nikoli postavil take cilje, da bi jih telesno oz. psihično ne zmogel uresničiti. Telesni občutki so mi bili prej vir zadovoljstva kot »pesniške« nesreče. Dejansko sem jim sledil in slednji so »nezavedno« urejali moj odnos do sebe in drugih. Danes lahko rečem, da mi je to uspevalo, ker sem se te spoštljivosti največ naučil pri športu, ki sem ga vedno opravljal z veseljem. Te gibalne navade sem pridobil že v otroštvu in jih do danes ohranil. Ko tečem, skakam, demonstriram, kolesarim, plavam itd. se vedno primerjam z najboljšimi, ki so mi bili vedno vir navdiha.
Foto 15
Da ponazorim svojo strast do nogometa, bom razkril še tole anekdoto. Glavna zavodska vrata je msgr. Močnik zapiral okrog 22.00. V goriški tišini se je dobro slišalo njeno zaprtje. Od tiste ure dalje se nihče ni mogel več oddaljiti iz te strukture. A obstajala je pot, ki smo jo kot gojenci poznali in o kateri ni nihče od vodilnih v dolgoletni zgodovini ugotovil, kje je. Danes težko verjamem, da sem kot 14-letnik to lahko zmogel v družbi Marija Leghisse iz Mavhinj. A to, kar pripovedujem, se je dejansko pripetilo. Bilo je to 02.03.1966 po 22.00 uri, ko so se zaklenila vhodna vrata.
Foto 16
Prosili smo Močnika, da bi pozno zvečer lahko gledali odločilno tretjo tekmo po televiziji med Milanom in Chelseajem, a on je dejal, da je prepozno. Ni nam preostalo drugega kot zbežati iz zavoda. Mario, ki je bil tri leta starejši, pa je vedel kako. Stavba je bila razdeljena na dva dela. V eni je bila finančna straža, v drugi pa zavodski prostori. Splezali smo preko mreže, počakali, da se je stražar oddaljil, skočili na dvorišče, splezali na zid in že smo bili na cesti. Še prej smo posteljo napolnili z oblekami, da če bi kdo prišel mimo, bi zgledalo, da v njej kdo spi. Stekli smo do bar Principe, ki je bil v Semeniški ulici (Via Seminario) in si tam lahko ogledali, kako je Milan po podaljških klonil proti Chelseaju. Po končani tekmi smo še naredili dolg krog po Gorici in se vrnili v zavod okrog 1.30, ne da bi se kdo zavedal najine odsotnosti.
Foto 17
Danes bi bilo to nekaj nepojmljivega, da bi kdo prvič obul nogometne čevlje pri petnjastih letih, takrat nič nenavadnega. Po le kakšnem mesecu me je Pro Gorizia sprejela v svoje vrste, Bruno Marson pa je v zameno oblekel Juventinin dres. Dobro sem ga poznal, ker sem začel prvič sodelovati z Doberdobom pri SŠI (Slovenskih športnih igrah) septembra 1967. Uradno je začelo moje nogometno obdobje, konkretno sem pričel gojiti sanje, da bom kdaj postal »slaven« nogometaš.
