MADEIRA – Od petka, 17. do nedelje, 19. maja 2024, je na atlantskem otočku Porto Santo, blizu Madeire potekalo evropsko prvenstvo Master v cestni hoji na 10 in 20 km. Na tekmovanju je nastopilo 150 tekmovalcev iz raznih evropskih držav, med katerimi sta Slovenijo zastopala le Lonjerc Fabio Ruzzier in njegova varovanka iz Kopra Andreja Poklar.
Ruzzier je sodil v ožji krog favoritov za naslov, če si ne bi le 12 dni pred tekmo doma natrgal levo meče, za kar mu je po ekografiji zdravnik priporočil vsaj 30 dni popolnega počitka. Po vsem žrtvovanju, ki je bilo potrebno, da bi se na prvenstvo čimbolje pripravil, je bila to izredno hladna prha. Ker je bilo potovanje in bivanje na otoku že rezervirano in plačano, se je naš atlet odločil, da vseeno odpotuje.
Do prve tekme na 10 km je popolnoma miroval, da ne bi še bolj poslabšal stanje. Na start se je predstavil psihološko na dnu, ker ni vedel, koliko metrov bo sploh lahko prehodil, preden se mu bo mišica zopet pretrgala. Levo meče si je močno povezal in startal v neznano. V skupini 81 tekmovalcev se je po par sto metrih znašel med zadnjimi in še to se mu je zdelo prehitro. Ni se sploh obračal po nasprotnikih v njegovi kategoriji, ker je bil njegov edini cilj končati tekmo brez poškodb.
Proga ni bila najboljša, 10x500m gor-dol v vsako smer, asfalt izredno hrapav, obrati pa izredno ostri (to ga je največ skrbelo, saj se je vsakič moral močno nasloniti prav na poškodovano nogo). Po par km je čutil, da mišica čudežno drži in je polagoma pričel pospeševati. Pri 6 km je ujel najprej Nemca Kieperta, ki je bil trenutno na tretjem mestu, naslednji km pa še Francoza Lassusa na drugem. Takrat je pogledal kje je Čeh Janoušek, ki je bil prvi v njegovi kategoriji, vendar je bil (na srečo) že predaleč, sicer bi ga skušal še ujeti in se morda zopet poškodovati. Tako je v ustaljenem ritmu nadaljeval do cilja in se zadovoljil (pa še kako!) s srebrno kolajno. Med ženskami je Andreja Poklar med W55 osvojila 6. mesto.
Kot nalašč, je bila naslednja 20km dolga tekma le dva dni kasneje, kar je bilo prvič na tovrstnem prvenstvu (po navadi je bilo med tekmama vsaj 3 dni premora). Z bolečinami v nogah, zaradi predolgega počitka, katerim se je pridružil še močan prehlad, psihološko pa izredno motiviran, saj ni imel več česa izgubiti, se je na startu dvakratne razdalje predstavil v popolnoma drugačni luči. Vsi prisotni, ki so po prvi tekmi zvedeli za njegovo poškodbo, so ga začudeno gledali, kako si upa še na drugo tekmo. Proga je bila ista, tokrat pa je dodatno težavo predstavljalo vreme, ki je bilo ta dan vetrovno, jasno in zelo vroče. Vedel je, da je na daljši razdalji še večji favorit, zaradi česar je po startu takoj pričel kontrolirati nasprotnike in se jim takoj prilepil, da mu ne bi preveč bežali. Ko je pri 5 km uvidel, da je njihov ritem le prepočasen, noga pa mu ni delala preglavic, jih je prehitel in od takrat pričel v njegovem ritmu stalno večati prednost. Na cilju je zadal drugouvrščenemu Francozu Lassusu več kot 4 minute naskoka, Nemcu Kiepertu pa še minuto več in tako osvojil že devetnajsti evropski naslov (letos tretji), ki je bil tokrat gotovo daleč najmanj pričakovan.
