JK Čupa: Nada Čok nova predsednica, po osmih letih nasledila Roberta Antonija

Spoštovane članice in člani dober večer.
Mnogi se poznamo kar dve desetletji, k Čupi sem pristopila še v najstniških letih, in sem pri 25 letih bila v odboru, ko je bil predsednik Marino Košuta, za katerega mi je iskreno žal , da je danes še na okrevanju, ker bi se mu rada javno zahvalila , da je takrat dal možnost tudi najmlajšim, da pristopimo v odbor. Bila je enkratna življenjska izkušnja in je bil morda tudi eden od tistih vzgibov , ki so mi dvajset let kasneje narekovali, da ja zame napočil čas, da nekaj povrnem društvu in zamejstvu. Pri Čupi ste me takoj sprejeli v svojo sredo, pa tudi če sem iz drugega konca pokrajine, naučili ste me, da sta to pomorsko gostoljubje in kultura , pa tudi če se privoziš z avtom. Pri Čupi ste me tudi naučili da je Jadralni klub, najbolj družini podobno društvo, kajti delovanje posameznih članov je lahko zelo raznoliko, in posamezni član ima različne jadralne ambicije, in tudi s časom vsakdo razpolaga na različen način. Različne zahteve , ki pa jih vsklajamo v imenu Čupe.
Verjamem da društvo , ki šteje 330 članov in se letos lahko ponaša s 45. leti uspešnega delovanja, lahko naprej raste kot velika družIna , kjer sta dialog in spoštovanje na prvem mestu. Strogi podjetniški pristop pri upravljanju društva, je verjetno v kratkoročnem obdobju donosnejši vendar bi bile družabnostne obresti dolgoročno previsoke.
Uspešnost in vitalnost našega društva so v teh 45. Letih sooblikovali vsi dosedanji odbori. Stalno so skrbeli za naraščaj , z jadralno šolo in mladinsko dejavnostjo in seveda za člane s kajutnimi jadrnica mi in privezi, ki so zagotovo največji sponzor delovanja. Z ekipo prijateljev, s katerimi smo se odločili, da poprijamemo za krmilo Čupe, smo prepričani da moramo po tej poti, tudi nadaljevati. Radi bi videli, in zato se bomo tudi, kar je v naših močeh potrudili, da bi tudi v naslednjih letih tekmovalci želi evropske in svetovne rezultate, v mladinskih razredih in zakaj ne tudi v olimpijskih klasah, kajti ti so v našem dometu, kot sta to že dokazala Simon in Jaš, ki sta upravičeno vzornika mnogim. S Simonom in Jašem sem se pred nekaj dnevi pogovorila in moram povedati,da na svojo jadralno bodočnost gledata zelo zrelo in odgovorno, do svojih družin in tudi do Čupe same : zato sem prepričana, da bosta sprejela najbolj pretehtano odločitev in to bomo seveda spoštovali in kolikor bo mogoče, tudi podprli.
Z istim zanosom , kot se bomo posvečali športni dejavnosti, se bomo posvetili tudi kajutnim jadrnicam, tako da se bomo v čimveč jem številu udeleževali regat . V mislih imamo tudi nagrajevanje članov, ki so bolj dejavni tako na morju kot na kopnem in še nekaj iniciativ da bi poživeli družabnost na kopnem . Med te sodi tudi mala pomorska knjižnica, kjer si bomo sposojali in svetovali knjige po principu book- crossinga…..
Kopno pomeni tudi sedež, predsednik Antoni, vam je obnovil stanje, in verjamem in odkrito upam, da se ne bo zadeva bistveno spremenila v naslednjih mesecih. Vsekakor bomo zadevi stalno sledili, in vas z dogajanjem tudi seznanjali in v primeru zahtevnih odločitev, bomo seveda odločali skupaj, to se pravi z izrednim občnim zborom.
Dovolite mi še iskreno zahvalo predsedniku Antoniju, najprej ker je skupaj z odborom dobro upravljal z društvom, in bo naslednjemu odboru prepustil dobro upeljano stvarnost, osebno se mu moram tudi zahvaliti, ker je bil v teh mesecih, ko sem izrazila pripravljenost za kandidaturo zelo lojalen in odkrit.
Mislim da se mu moramo zahvaliti z aplavzom.

Pozdravni nagovor predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina

Spoštovani predsedstvo, dragi člani Jadralnega kluba Čupa.
Prinašam vam prisrčen in iskren pozdrav Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, pozdrav, ki bo prepleten s pohvalo za opravljeno delo, s hvaležnostjo za trud, ki ga je odbor vložil v realizacijo programov, ki ste jih izpeljali, prepleten pa bo predvsem z vzpodbudo, da bi vam moči ne pošle, da bi vas dobra volja in vnema ne zapustili, da bi novi odbor, ki bo izšel iz nocojšnjega občnega zbora, našel v sebi dovolj energij in idej, da bo lahko Čupa še naprej eden vidnejših akterjev našega slovenskega športa v Italiji.
Odbor, ki bo nocoj predal štafetno palico novim močem, pušča za sabo vidno sled: društvo je trdno, športna dejavnost se lahko ponaša z vidljivimi rezultati, članstvo je solidna postavka v vsakodnevnem življenju. Res pa je tudi to, da so se nekatere programske postavke, nekatera upanja in načrti izjalovili, ostali neuresničeni in so še vedno tam, kjer so že prej bili in sicer na papirju. Tu mislim predvsem na dejstvo, da se tudi v tem mandatu društvo ni prebilo do novih društvenih prostorov in ni pridobilo svojega novega bivanjskega statusa v Sesljanskem zalivu.
Ni moja naloga, da bi se kot predsednik ZSŠDI spuščal v neke politične polemike in nisem poklican, da bi tu razpredal neke teze o tem žgočem argumentu. A vendar: samo ugotavljam! Ugotavljam, da o novem sedežu Čupe ni ne duha ne sluha. Ugotavljam, da si je članstvo že pred leti z zanimanjem ogledovalo maketo novega sedeža in razpravljalo o tem, kako naj ta sedež izgleda, kaj naj se odvija v njem, pa je ostalo še enkrat praznih rok. Ugotavljam, da nekdo ni držal dane besede. Ugotavljam, da obljubam politikom ne smeš verjeti nikoli, dokler nimaš v roki nekaj res otipljivega. Žalostno, a je tako!
Novi odbor stoji tako pred težko in naporno nalogo: izbrati bo moral nove, predvsem pa prave poti, oprijeti se bo moral verodostojnejših mehanizmov, da si bo lahko društvo končno le pridobilo svoj nov prostor ob morju, ki naj vsaj v skromni obliki ohrani še drobtino slovenskosti.
ZSŠDI bo – po svojih močeh – skušalo stati ob strani vsem društvenim dejavnostim, pa naj gre za tečaje ali iskanje vrhunskih rezultatov. Saj veste, na kaj mislim? Ostajajo še vedno sanje o nastopu na olimpijskih igrah v Tokiu leta 2020. Seveda so to zaenkrat samo sanje in prav je, da jih imamo. Velikokrat se sanje uresničijo, samo verjeti je treba vanje!
Dovolite mi še zadnjo misel. Vaš dolgoletni predsednik Roberto Antoni prepušča krmilo drugim. V imenu ZSŠDI bi se mu rad s tega mesta javno zahvalil za njegov velik doprinos pri rasti društva in našega športa nasploh. Iskrena zahvala za trud, za veliko neprespanih noči, za vse energije, ki si jih, Roberto, znal in zmogel vložiti v vodenje kluba. Resnično lepa hvala! Vsem vam pa srečno in želim vam dober veter.