LJUBLJANA – V Galeriji Jakopič, eni osrednjih ljubljanskih galerij, ki se posveča vrednotenju fotografije, je v torek, 17. aprila 2018 potekal vodeni ogled fotografske razstave Maria Magajne, ki nosi ime Fotograf.
Vodenega ogleda se je udeležilo kar lepo število poslušalcev. Uvodno besedo je imel Andrej Furlan, ki je skupno z Robijem Jakominom kurator razstave.
Spregovorila je nato Meta Krese, ki je označila Magajno kot legendarnega fotografa kot avtorja, ki presega klasišno fotoreporterstvo.
Gosta iz “zamejstva” sta bila zgodovinar Štefan Čok in športni novinar v pokoju Branko Lakovič, ki je tudi urednik naše spletne strani Slosporta.
Čok je prisotnim orisal povojno obdobje, ki ga je Magajna mojstrsko “ujel” v svojo aparat, Lakovič pa je na kratko podal povojno športno obdobje, predvsem pa je opisal svojo skupno pot (kot dopisnik in nato novinar) z našim nepozabnim Mariotom ter pri tem navedel nekaj anekdot.
Poseg Branka Lakoviča
Če je bil Mario Magajna živa priča povojnega življenja med Slovenci v Italiji, je bil njegov doprinos zelo pomemben tudi za našo športno dejavnost.
Mario ni bil ne aktiven športnik in ne odbornik pri društvih v zamejstvu, saj mu je fotografski posel onemogočil vsako drugo dejavnost.
»Igral nisem ne odbojke ne nogometa in niti košarke … igral sem le na karte s prijatelji, ki so bili po večini športniki,« se je večkrat pošalil Mario.
Njegova fotografska zapuščina je bila tudi za zamejski šport neprecenljiva. Sploh si ne morem zamisliti, kaj bi lahko naša društva in tudi mediji počeli brez njegovih na tisoče slik posameznikov, ekip in drugih športnih dogodkov.
Osebno si štejem v veliko čast, da sem uredil Veliko knjigo slovenskih športnih iger v Italiji, ki sva jo napisala z očetom našega modernega športa Bojanom Paletičem in ki jo je z več sto fotografijami opremil Mario Magajna.
Ko je bil zadnja leta v Domu za ostarele v Trstu, sem ga kar nekajkrat obiskal. Sprva sva si izmenjala nekaj besed, nato me je s težavo prepoznal, čeprav sva skupaj delala na Primorskem dnevniku skoraj 40 let. Na zadnjem obisku pred njegovo smrtjo, 23. oktobra 2007, me je čudno pogledal in dejal »Ma chi la xe lei signor?« (Kdo pa ste vi, gospod?).
To je bil tudi moj zadnji in žalosten spomin na Mariota.
Na sliki, od leve: Andrej Furlan, Meta Krese, Branko Lakovič, Štefan Čok
