NABREŽINA – V soboto, 28. maja je v nabrežinski telovadnici potekala prisrčna in živahna slovesnost ob 50-letnici ustanovitve Športnega društva Sokol. Počastili so ga s pestrim športno-kulturnim programom. Nastopili so najboljši športniki, pevski zbor Igo Gruden in domača godba. Voditelj svečanosti je bil Evgen Ban.
Ob tej priložnosti so predstavili tudi knjigo, ki sta jo uredila Savo Ušaj in Mitja Terčon. Najzaslužnejšim športnikom in odbornikom so podelili posebna priznanja. Slavnostni govornik je bil predsednik društva Savo Ušaj. Prisotni so bili številni gostje, med katerimi naj omenimo le župana občine Devin – Nabrežina Vladimirja Kukanjo in predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina (njegov oseg objavljamo v celoti).
Seznam dobitnikov priznanj in motivacije:
Eleonora – Norči Zavadlal – prava ikona zamejske odbojke. V mladih letih je zelo uspešno nastopala v prvi Borovi odbojkarski ekipi. Od leta 1999 vadi naše mlade odbojkarice in je z vsemi vzpostavila odličen odnos, ki presega običajno razmerja trener – igralec.
Lajris Žerjal – bila je izvrstna odbojkarica, steber mladinske ekipe Friulexport, ki je sredih osemdestih let bila v samem državnem vrhu. Poročila se je v naši krajih in kmalu začela vaditi naše odbojkarice. Rezultati zadnjih let potrjujejo kvaliteto njenega pristopa in dela.
Vojko Žiberna – iz Sežane je prišel vaditi košarko v Nabrežino sredi osemdesetih let prejšnjega. Treniral je člansko ekipo in razne mladinske postave. Pri nas je ostal celih deset let in zapustil nepozaben vtis.
Boban Popovič – tudi on je prišel iz Sežane in nasledil Žiberno pri vodenju Sokolove košarke. V Nabrežini je ostal le dve sezoni, a je tisti, ki je pripeljal prvo košarkarsko ekipo najvišje: do finala za prestop v C2 ligo.
Zoran Lazarevski – še tretji Sežančan, ki je pustil svoj pečat pri Sokolu. Vse do lanske sezone je treniral mladinske ekipe in člane ter se odlično vživel v našo stvarnost.
Andrej Vremec – uspešen košarkar, uspešen trener, še zlasti pa odličen košarkarski pedagog in organizator. Če bi imeli še nekaj Vremcev, se nam ne bi bilo treba bati za bodočnost zamejske košarke. Pri Sokolu aktiven v prvem desetletju tega stoletja.
Marko Hmeljak – njegove košarkarske copate so še vroče, saj je šele pred dvema tednoma zaključil svojo dolgo košarkarsko kariero, ki jo je pričel pri minibasketu Sokola pred 30-imi leti. Pravi vodja in motivator ekipe ter zgled za mlajše košarkarje.
Marko Švab – kot usposobljen strokovnjak že vrsto let vodi tečaje motorike in minibasketa. Njegov doprinos je enkraten. Otroci so nanj zelo navezani.
Erik Piccini – Erik si zasluži priznanje zaradi svoje resnosti in redne prisotnosti na treningih in tekmah, čeprav se dobro zaveda, da ne bo nikoli nastopal v ligi NBA. Vedno je pripravljen sprejeti tudi organizacijske zadolžitve. Je taki igralec, ki bi ga vsaka ekipa rada imela v svoji sredi.
Bruno Guštin – balinar, sodnik, organizator, ki se loti vsakega dela od priprave igrišč, zidarskih opravil in vsega, kar je pač potrebno. Ko so v zadnjih letih vsi zapuščali Sokolovo odprto balinarsko igrišče, je on vztrajal in vabil soigralce ter skupaj z Dušanom Grudnom organiziral zadnje memoriale.
Govor predsednika AŠD Sokol Sava Ušaja
Topel pozdrav vsem prisotnim.
V veliko čast mi je, da lahko spregovorim par besed ob tako pomembni obletnici, ko naše društvo Sokol praznuje svoj 50. rojstni dan. Prav dobro se spominjam prvih zametkov društva, najprej pod okriljem Kulturnega društva Igo Gruden in nato tudi kot samostojnega subjekta.
Preteklo je torej že 50 let, odkar smo pri omenjenem kulturnem društvu zaznali potrebo po ustanovitvi novega društva, ki bi se ukvarjal s športom, medtem ko bi Kulturno društvo Igo Gruden še nadalje skrbelo za kulturno dejavnost. Spominjam se, kako so takratni odborniki in člani iskali najprimernejše ime, društvene barve in grb. Seveda ni bilo vse lahko in ni manjkalo ostrih soočenj, a odločitve so le prišle.
Nimam namena, da bi v tem govoru zaobjel vse društvene dejavnosti, bi pa rad omenil najpomembnejše točke 50-letne zgodovine:
Že ob ustanovitvi je Sokol najprej uspešno sodeloval na Slovenskih športnih igrah in se pomeril v skoraj vseh panogah, od nogometa in košarke do atletike in ruskega keglanja.
Prvi uradni nastop beležimo v odbojki, ko je skupina mladincev igrala proti Boru. V moški odbojki je bilo še nekaj poskusov, a do večjih uspehov ni nikoli prišlo zaradi premajhnega števila nastopajočih. Leta 1971 se je članska vrsta sicer povzpela vse do finala, a po nerodno izgubljeni tekmi se je ekipa razpustila in moška odbojka pri Sokolu je končala svojo pot.
Od vsega začetka je Sokol nastopal v ženski odbojki, kjer je prav sigurno žel največje uspehe. Že leta 1967, takoj po ustanovitvi, so si dekleta priborila nastopanje v B ligi. Časi so bili drugačni, odbojka se je komaj rojevala, a sokolova dekleta so tudi v naslednjih letih krojila sam vrh pokrajinske in deželne odbojke. Ne morem mimo tega, da omenim Trofeje Sokola na odprtem igrišču, kjer se je v 6 izvedbah zvrstilo kar 6 državnih prvakinj. Odmevi v takratnem tisku so bili edinstveni, od krajevnih časopisov do Gazzette dello sport. V prvih 30 letih delovanja je bila ženska odbojka najpomembnejša društvena panoga po uspešnosti, številčnosti in vztrajanju na zavidljivih nivojih.
V tistem obdobju je bil Sokol edino športno društvo v občini, poleg nogometnega društva Aurisina, in v društveno delovanje je bila udeležena celotna javnost, zlasti mladina, ki je še pred ustanovitvijo društva Sokol zgradila zunanje igrišče.
Že od vsega začetka so se mladi borili ob namiznoteniških mizah v društveni dvorani. Leta 1969 beležimo nastopanje v promocijski ligi, v naslednjih sezonah pa napredovanja v C in B ligo. Leta 1972 se je okrepljena ekipa prebila vse do A lige, a zaradi nekaterih protislovij se je odpovedala nastopanju v najvišji ligi in z mlajšimi igralci nastopala v C ligi.
V prvem obdobju, ki sovpada s prvim 30-letjem, je Sokol na košarkarskem področju nastopal v glavnem v mladinskih prvenstvih, čeprav beležimo tudi eno člansko napredovanje v promocijsko ligo. Razen majhnih izjem je bilo pri Sokolu vedno zelo težko sestaviti konkurenčne mladinske ekipe zaradi nezadostnega števila igralcev istega letnika ali dveh zaporednih letnikov. V drugem društevnem obdobju pa je košarka pri Sokolu kaj kmalu dobila vidnejšo vlogo, čeprav so težave s številom igralcev še vedno prisotne. Od ponovnega odprtja telovadnice beležimo napredovanja, večletno nastopanje v D ligi in celo finalno tekmo za prestop v C ligo.
v svojem posegu ne morem mimo tega, da omenim balinarje, ki so vse do pred kratkim redno trenirali in igrali na društvenem igrišču, kjer so si tudi zgradili svoj dom. Posebno zahvalo pa si balinarji zaslužijo tudi zato, ker so, v obdobju osemletnega zaprtja občinske telovadnice, za eno ali dve sezoni predstavljali edino aktivno športno panogo pri Sokolu, poleg drušvenega baleta za najmlajše. Če smo torej danes ponosni na 50 let neprekinjenega delovanja našega društva, se moramo zahvaliti prav našim balinarjem.
V vseh teh letih in še zlasti v zadnjem obdobju društvo skrbi, da se najmljajši udeležujejo športne dejavnosti in v ta namen prireja otroško telovadbo ali, po moderno, motoriko.
Trenutno ima društvo približno 150 aktivnih članov, od najmlajših do članskih ekip v odbojki in košarki, in sodeluje pri projektih Zalet in Jadran.
Rdeča nit našega delovanja je seveda pripadnost slovenskemu jeziku, a brez zaprtosti do drugače govorečih, tistih seveda, ki so pripravljeni sprejeti naše poslanstvo manjšinjskega športnega društva.
Danes torej zaključujemo 50 let delovanja Športnega društva Sokol. Ponosni smo nad opravljenim delom in prav je, da se hvaležno spomnimo vseh, ki so k temu pripomogli. V prvi vrsti bi se spomnil vseh ustanovnih članov, od katerih nekaj žal jih ni več med nami, od prvega predsednika Sergija Radovoča dalje, vseh dosedanjih predsednikov in odbornikov, vseh podpornih članov in sponsorjev, vseh trenerjev, atletov in njihovih staršev, vseh navijačev in prijateljev. Naša zahvala gre seveda vsem javnim upravam, ki so nam priskočile na pomoč, od Občine, Pokrajne in Dežele, odbojkarskim in košarkarskim federacijam, predstavnikom tiska in drugih medijev, ki so spremljali in objavljali naše delovanje, ter Združenju slovenskih športnih društev v Italiji, ki vsakodnevno sledi našemu delovanju in ga bogati s tehnični in administrativnimi nasveti. Topla zahvala gre tudi vsem sosednim športnim in kulturnim društvom, s katerimi redno sodelujemo, še zlasti Kulturnemu društvu Igo Gruden in Godbenemu društvu Nabrežina, ki sooblikujeta ta naš večer.
Društvo je živo in zdravo in menim, da igra nezamenljivo vlogo v naši občini. Treba ga je le krepiti in podpirati s svojim doprinosom, tako da bodo lahko naši nasledniki ponosno proslavljali še številne okrogle obletnice.
Prav vsem najlepša hvala in živijo, Sokol!
Popravek
Gospod Walter Pertot me je po sobotni proslavi 50-letnice Sokola opozoril, da je prišlo v mojem govoru do netočnosti in mi nato posredoval zadevne dokaze. V svojem posegu sem izjavil, da si je Sokol leta 1972 priboril A ligo v namiznem tenisu, a se je nato odrekel nastopanju v najvišji ligi.
To ni točno; moška ekipa je v sezoni 1972/1973 uspešno nastopala v A ligi , zasedla 3. mesto v vzhodni skupini, oziroma skupno končno 5. mesto. Le na koncu sezone se je društvo odovedalo nastopanju v A ligi in zaprosilo za igranje v C ligi. Za nabrežinsko društvo so nastopali: Just Fabiani, Nevo Radovič, Walter Pertot, Boris Košuta in Alessandro Peterlini.
Tako gospodu Pertotu kot vsem ostalim igralcem se prav rad opravičujem za netočnost, saj je nastopanje v A ligi dodatni ponos društvu Sokol in celotni naši skupnosti.
S spoštovanjem
Savo Ušaj – predsednik AŠD Sokol.
Pozdravni nagovor predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina
Dragi slavljenci!
Nimate pojma, kako sem vesel, da sem lahko danes – ob tem vašem tako veličastnem rojstnem dnevu – z vami in sem tako tudi sam živa priča vašega slavja. Srečen sem zato, ker imam še danes – po tolikih letih – globoko vtisnjeno v spominu in srcu veliko občudovanje, ki je v meni raslo skokovito, ko sem še kot zelo mlad fant preko časopisja in našega slovenskega radia spremljal vašo dnevno nezadržno športno rast, vašo kleno značajnost, trmo, s katero ste zmogli premagovati vsako oviro. Iz niča in brez vsakršne opore s strani naših uradnih institucij, ki do športnih dejavnosti takrat niso imele kdovekako razvitega posluha, ste zmogli postavljati kamenček za kamenčkom v ta velik mozaik, ki je danes v bistvu dokončan in nosi ime Sokol.
Da! Že takrat sem občudoval to vašo prirojeno natančnost, trdno vero v gradnjo nečesa, kar naj osreči veliko ljudi in vašo prepričanost, da boste uspeli! In danes smo pri izjemno pomembni postaji: petdeset let in objem z Abrahamom. To pa je tudi trenutek, ko mora pri vseh nas korak zastati, ko se moramo umiriti in prisluhniti samim sebi. To je trenutek, ko ugasnejo luči in se na nekem namišljenem ekranu začne vrteti čudovit film, ko se na platnu prikaže na tisoče fotogramov, epizod, ki se zlivajo v neko fantastično prepletanje življenjskih zgodb.
In kot neke vrste holivudskih vrhunskih filmskih igralcev, se na ekranu prikaže galerija obrazov, fotografije ljudi, ki so Sokol gradili. In koliko jih je!
Klobuk dol pred temi navdušenci, ki so znali z golimi rokami zaorati v trdo ledino in postavljati temelje gradnji, ki stoji še danes in to prav zato, ker so temelji neomajni, jekleni. Kapo dol pred pionirji našega športa, ki niso bili nikoli prej, pa tudi v bodoče verjetno ne bodo nikoli, deležni take zahvale, kot bi si jo zaslužili za vse opravljeno delo.
Strogi, a tako skrbni Aleš Pertot, vedno jezni, a sodobno menedžersko usmerjeni Damian Pertot, dinamični društveni steber Antek Terčon, pa izrazito dobra duša danes že pokojnega Nevenka Grudna, razsodni in razgledani, danes že pokojni župan Drago Legiša! Ti obrazi so se mi najbolj vtisnili v spomin. Kdo bo vsem tem naštetim in drugim, ki jih nisem izrecno imenoval, izrekel zahvalo in hvaležnost za ves trud in za čas, ki so si ga vzeli za vse nas?
Danes je priložnost tudi za to! Hvala! Hvala vsem, ki ste izbrali prav športno področje kot delovni poligon za utrjevanje slovenske besede, slovenske zavesti, slovenske pripadnosti.
A moja zaključna misel naj bo namenjena še enemu edinstvenemu vidiku vašega udejstvovanja, vidiku, ki v polnem uresničuje osnovni moto svetovnega športa o zdravem duhu v zdravem telesu, o tem, kako je pri gradnji celovitosti vsake osebnosti nujno posvečati svojo pozornost tako harmoniji telesnih gibov, kot umsko kulturni gimnastiki. In vse to, dragi Sokolaši, v svojih genih tudi imate. Vaš prvi predsednik Sergij Radovič je zapustil svoj neizbrisni pečat na področju kulturne ustvarjalnosti, a tudi športne! Znal je – veliko pred drugimi v našem prostoru – poosebljati sintezo vseh naših želja. Znal je prepletati kulturne vsebine s športnimi. In tudi to je nekaj, kar moramo vsi nositi v svojih srcih kot zgled in svetel kažipot, ki se ga je vredno držati.
Vse najboljše, dragi Sokol! Leti visoko z razprtimi krili novim jubilejem naproti!
Foto Henrik Sturman
Foto LAKO
Foto
