TRST – Ob 100-letnici našega priljubljenega in nepozabnega fotografa Maria Magajne je bilo v petek, 21. oktobra 2016 v dvorani Selva v palači Gopčevič svečano odprtje fotografsko razstavo v njegov spomin, ki se ga je udeležila prava množica ljudi. In tudi pričakovati je bilo, da bo tako, saj je bil Mario zelo priljubljen med našimi ljudmi. V natrpani (odločno premajhni dovrani) je bilo tudi veliko gostov, med katerimi naj omenimo gneeralno konzulko v Trstu Republike Slovenije Ingrid Šergas, našo parlamentarko Tamaro Blažina, predstavnike naših kutlurnih, športnih in prosvetnih ustanov ter drugi.
V imenu občine Trst je prisotne pozdravil odbornik Carlo Grilli, v imenu organizatorjev pa je spregovoril predsednik SKGZ Rudi Pavšič, ki je med drugim dejal, da bi bilo umestno, da bi eno izmed tržaških ulic poimenovali po Mariu Magajni. O razstavi sami sta spregovorila kustosa Robi Jakomin in Andrej Furlan (njun govor objavljamo v celoti).
Zelo uspel večer je povezovala novinarka Primorskega dnevnika Poljanka Dolhar.
Poseg Robija Jakomina
“Bil sem navaden reporter in kot Slovenec sem za naše ljudi napravil, kar sem mogel”
Fotoreporter Mario Magajna je bil samouk z izjemnim fotografskim talentom. V njegovi življenjski in profesionalni poti lahko identificiramo tri faze neformalnega fotografskega izobraževanja. Prva, ko je bil star šele 14 let in je dobil v roke svoj prvi fotografski aparat znamke Kodak. Zgleda, da je stalno fotografiral, strastno užival in si tako postavil temelje za nadaljnji osebni fotografski razvoj. Druga, verjetno odločilna faza za njegovo celotno poklicno življenje, je bila služba v trgovini Foto-Radiottica. Tretje obdobje pa predstavlja delo, ki ga je kot fotoreporter opravljal za Primorski dnevnik.
Nadar, eden od pionirjev fotografije je zapisal, da: V fotografiji, kot pri mnogih drugih stvareh, obstajajo osebe, ki zmorejo videnje, in druge osebe, ki težko celo gledajo! Videnje vključuje namernost, zmožnost avtorjevega očesa do razlage in razumevanja resničnosti. In ta sposobnost je bila Magajni nedvomno prirojena.
Magajnov arhiv hrani približno 260.000 negativov. Z Andrejem Furlanom in Martino Humar smo pregledali ves digitalizirani del arhiva, to je približno 180.000 negativov, in sicer od začetka vse tja do leta 1982, ko se je upokojil. Prvi izbor je zaobjel več kot 600 posnetkov in z dragoceno pomočjo in profesionalnostjo preostalih članov strokovnega odbora – Meto Krese, Sergiom Ferrarijem in Frankom Vecchietom – pa smo opravili končni izbor fotografij, ki so na ogled v tej palači. Teh je skupno 115.
Za Maria Magajno je bil poklic fotoreporterja več kot zaposlitev, je bil način življenja v katerega je bil vsestransko zaljubljen in mu popolnoma predan. Vedno in kontinuirano. Bil je stalno pripravljen, da v hipu pobere svojo kamero in da takoj odide na mesto dogodka, ki ga je bilo treba ovekovečiti. Vedno si je želel fotografirati. Glavnim urednikom Primorskega dnevnika ni bilo treba skrbeti za fotografije. Magajna se je vedno odločili samostojno, kje in kaj zanimivega na teritoriju posneti. Imel je hitrost najhitrejšega šprinterja in odpornost maratonskega tekača. Sproščeno in z nasmeškom se je sprehajal po tržaških ulicah in po naših vaseh. Ulice in vasi, ki je vedno z veliko venmo dokumentiral. Vsi so ga imeli radi, vsi so ga poznali.
Magajna je bil fotograf z veliko ustvarjalno občutljivostjo in tankočutnim pogledom, kar zlahka zasledimo v večini razstavljenih del. Sedaj je vsem nam jasno, da je ta občutljivost in prefinjenost, izražena na še višjem nivoju ko opazuejmo in občudujemo njegove avtorske oz. umetniške fotografije. Tovrstne podobe jasno kažejo genijalnost in estetsko dovršenost našega fotografskega mojstra, in tudi brez pomoči verbalne komunikacije, nam lahko podobe same iskazujejo in prikazujejo talent fotografa-umetnika.
“La cultura non si può ottenere se non si conosce la propria storia.” Dario Fo
“Če ne poznamo lastne zgodovine, ne moremo imeti kulture.” Dario Fo
Poseg Andreja Furlana
Pri postatvitvi prve obsežnejše pregledne razstave posvečene Mariu Magajni sva bila kot kuratorja postavljena pred velik izziv: težko je namreč postaviti razstavo o avtorju, ki nas s svojim fotografijami spremlja že 70 let (od številnih odličnih razstav do publikacij), a o katerem vemo tako malo. Pregled digitaliziranega gradiva nam je ob pripravi na razstavo ponudil možnost, da sva si lahko začrtala jasnejši koncept postavitve, obenem pa nam je odprl število vsebinskih in stilskih vprašanj.
Pričujoča razstava naj bo torej prilika, da odkrijemo Magajnov širok in raznolik spekter fotografskega izražanja od novinarske fotografije, tja do bolj izpovednih oblik.
Osnovni koncept je slonel na izboru, ki naj bi čim bolj nazorno izpričeval Magajnovo osnovno poslanstvo oz. na brezpogojno vdanost fotoreporterskemu poklicu in na njegovi neusahljivi volji po ovekovečenju vsega, kar se je v Trstu in širši okolici dogajalo. Kljub temu osnovnemu vodilu nisva zanemarila dejstva, da je Mario Magajna razvil z leti svojevrsten fotografski jezik, ki v velikem ravnotežjem spaja tako pripoved (novico, dogodek, zgodbo) kot izpoved (nekakšno naivno, enostavno in direktno obliko poezije).
S svojim slikami je namreč zapisal zgodovino ljudi, ki so, čeprav v zelo negotovih političnih razmerah, optimistično in z zagonom dan za dnem potrjevali svojo prisotnost.
Prvemu, bolj pripovednemu delu Magajnovega opusa, to je fotografijam, ki so vsakodnevno na straneh Primorskega dnevnika ilustrirale novice in poročanja, je posvečena prva dvorana. Slike, postavljene kronološko, nas pospremijo od prvih povojnih let, skozi napeta obdobja stavk in manifestacij, do prizorov iz vsakdanjega življenja (črna kronika, praznovanja, vsakoletni obredni pozdravi ob meji ipd.).
Tudi v tem primeru je bilo vodilo pri izboru tako estetska in kompozicijska dovršenost kot želja, da bi obiskovalcem prikazali Magajnovo nepogrešljivo željo, da bi s svojim fotoaparatom zabeležil ne le Tržaški vsakdan, ampak vse spremembe, ki jih je mesto doživljalo.
Ker nam je arhiv ponujal tako široko paleto vsebin, sva bila pred veliko dilemo, katere dele njegovega opusa izpostaviti. Vsak izbor je sicer subjektiven in krivičen do tistih slik, ki na tej razstavi niso dobile svojega prostora, a z nelahkim srcem sva izbrala teme – otroci, šport in prizori, ki so posvečeni Magajnovemu okolju in ljudem.
Posebna “fotografska kompozicija” pa je posvečena portretom. 18 fotografij postavlja v dialog 18 likov, ki so si med seboj zelo različni: od berača do Tita, od zlatoporočencev do pesnika, od premožnejšega kmeta do gledališkega igralca. Skupno jim je to, da se jim je Magajna, ne glede na njihov položaj v družbi, približal z istim spoštovanjem in z željo, da bi nam pripovedoval njihovo zgodbo.
Otroci so bili za Magajno tako žrtve socialnih sprememb in razmer – ganljiv in krut je pogled na njihove prezgodaj odrasle obraze – kot predstavniki sveta igre, lahkomiselnosti, fantazij, v katerih je fotograf lahko zrl v bodočnost.
Šport je bil na straneh Primorskega dnevnika vedno deležen posebne pozornosti. Šport je od prvih povojnih let predstavljal prostor za dvoboje in tudi za soočanje, sodelovanje, sožitje. In Magajna je s svojim fotoaparatom bil vedno zraven. Navčil se je ujeti ključne trenutke tako pri nogometu, kot pri košarki ali odbojki, fotografiral je trud kolesarja in ponos boksarja. Spet tisočero zgodb in čustev.
Razstavo v prostorih Palače Gopčevič smo obogatili z ožjim izborom fotografij, ki zaradi izjemne estetske in kompozicijske izpiljenosti ter enkratne vsebinske moči izstopajo iz avtorjevega opusa. To so fotografije, ki bodo obiskovalca, to je naša želja, prepričale o avtorjem mojstrstvu. Ne da bi se tega zavedal je Magajna s svojimi fotografijami pristopil v skupino tistih fotografov, ki so snovali humanistično smer in postavili človeka kot nosilca dogajanj. Tu mislim na mojstre, Magajnove sodobnike, kot sta David Seymour – Chim in Warner Bischof.
Razstavo zaključujemo oz. uvajamo z desetimi vintage fotografijami, ki so del razstave, ki je bila v Spacalovi Galeriji Scorpione leta 1951. V letih, ko fotografija še ni bila predmet muzejskih zbirk, je očitno tržaški slikar in grafik videl v Magajni in njegovih delih tudi umetnika.
Prispevek Slosporta
Našemu nepozabnemu Mariotu tudi slosport posveča nekaj skromnih prispevkov.
-> Slosport: Mario Magajna pod rubriko literatura
Zamisel o športnih igrah še veljavna
Leta 1998 je izšlo obsežno delo Velika knjiga slovenskih športnih iger, ki ga je uredil Branko Lakovič s sodelovanjem Bojana Pavletiča in Maria Magajne. V svojem kratkem uvodniku knjige je Magajna pod naslovom Zamisel o športnih igrah še veljavna takole zapisal:
“Mens sana in corpore sano” je star rek, ali po našem “Zdrav duh v zdravem telesu”.
Ta resna in globoko veljavna misel je vodila nekaj slovenskih zamejskih vodilnih športnih delavcev, ki so si pred mnogimi leti omislili tako imenovane športne igre.
In če se še danes, ko je slovensko zamejsko športno življenje, kljub težavam, dokaj živo, spominjamo tedanjih športnih iger, pomeni, da je bila zamisel, ki jih je vodila in nato razvila, zelo veljavna. Zato se bomo s to knjigo za trenutek ustavili pri njih tudi za tiste, ki jih niso doživljali, ker jih od naše dobe ločuje kako desetletje.
Zato v tej knjigi, ki sta jo pripravila prof. Bojan Pavletič in športni novinar Branko Lakovič, tudi jaz rad objavljam takratne športne posnetke, ki sem jih z veseljem posnel, da sedaj naši ljudje lahko vidijo, kako je bila takratna naša mladina z velikim veseljem in požrtvovalnostjo prisotna na tedanjih slovenskih športnih igrah.
Mario Magajna
Leta 1991 dobitnik Bloudkove plakete
Mario Magajna je leta 1991 prejel Bloudkovo plaketo, imenitno priznanje, ki jo vsako leto podeljujejo najbolj zaslužnim športikom, ekipam in športnim delavcem v Sloveniji in zamejstvu z naslednjo utemeljitvijo: “Za življenjsko kronistično fotografsko delo v zamejstvu.”
Magajnove fotografije vabijo
(Primorski dnevnik, 20. oktobra 2016)
Kot danes delajo nekateri ljudje, ki vsak dan naredijo kak »selfie« fotografski posnetek in potem opazujejo spremembe, tako je Mario Magajna celih petdeset let delal s Trstom. Tako je bilo rečeno na današnji (20. oktobra) predstavitvi razstave Mario Magajna fotograf, ki jo bodo v sklopu projekta Magajna 100 ob stoletnici znanega in priljubljenega dolgoletnega fotoreporterja Primorskega dnevnika odprli 21. oktobra ob 18. uri v dvorani Selva v palači Gopčević, kjer bo na ogled do 4. decembra.
Razstavo so si zamislili in jo pripravili štirje subjekti: Narodna in študijska knjižnica ter Slovenski klub, Kulturno društvo Bubnič-Magajna in Slovenska kulturno-gospodarska zveza v sodelovanju z Občino Trst ter s prispevkom Dežele Furlanije Julijske krajine. Obsega 116 Magajnovih črnobelih fotografij. To je izbor, ki ga je med nekaj manj kot 260.000 posnetki, ki jih hranijo na Odseku za zgodovino in etnografijo pri NŠK, opravil znanstveni odbor, pri čemer so posnetke razdelili v tri sklope: prvi obsega fotografije, ki jih je Magajna naredil kot fotoreporter Primorskega dnevnika in so urejene kronološko ter prikazujejo tudi slovensko prisotnost v teh krajih, slovensko-italijanski konflikt in pomembnejše dogodke na Tržaškem. Drugi sklop obsega izvirne posnetke, ki jih je Magajna leta 1951 razstavljal v galeriji Scorpione, pa tudi avtorske in umetniške posnetke velikosti 40×40, ki odražajo velik umetniški naboj. V tretjem sklopu pa najdemo portrete znanih in neznanih oseb, dalje fotografije športnih dogodkov, vsakdanjega življenja v Trstu in na vasi ter posnetke otrok. Poleg tega so na ogled tudi štiri vitrine z originalnimi Magajnovimi predmeti, kot so fotografski aparati, albumi fotografij, publikacije idr..
Kot že rečeno, bo razstava odprta do 4. decembra vsak dan med 10. in 19. uro (vstop bo prost) razen ob ponedeljkih. Ob tem bo stekla tudi vrsta spremnih dogodkov, prav tako bo na voljo študija, že deluje pa tudi spletna stran www.magajna.eu.
Mario Magajna in spomini ljudi, ki so ga dobro poznali
Primorski dnevnik je 19. oktobra 2016 objavil prispevek urednika slosporta Branka Lakoviča v spomin na Maria Magajno
“Ko je Nereo Rocco v Križu prepoznal Maria Magajno…”
Ko sem se leta 1961 z družino iz Doberdoba preselil v Trst, sem se skušal takoj vključiti v tukajšnje športno dogajanje. Najprej kot navaden gledalec Borovih ženskih in moških odojkarskih tekem, nato kot igralec in pozneje trener. Na skoraj vseh tekmah sem videval moža s fotoaparatom, ki je z vso naglico napravil nekaj posnetkov in že zbežal na drugo prizorišče, da bi posnel kak športni, kulturni ali drugi dogodek.Ta mož s “trenčem” (dežni plašč) je bil Mario Magajna, ki sem ga bolje spoznal, ko sem dve leti pozneje začel sodelovati zanaš denevnik kot športni dopisnik. Prve mesece sem ga spoštljivo vikal, kaj kmalu sva postala prijatelja in sem ga tudi sam kot vsi naši tukajšnji ljudje začel “tikati”. Že kot šudentu so mi poleti zaupali urejanje športne strani in tedaj sem še pobliže spoznal našega Magajno kot vljudnega, dobrega in nikoli jeznega človeka. Bilo mi je skoraj nerodno, da sem ga moral pošiljati na to ali ono tekmo. Jaz, 16-letni “bubec”, ki ukazuje prekaljenemu fotografu, kaj naj slika. Ali ni bil to absurd? Mario pa se je brez vsakega ugovarjanja podal na razna prizorišča. Seveda, še posebno vesel je bil, če je moral v dolinsko občino, kjer je imel veliko prijateljev in prav vsi so ga imeli še posebno radi. In ko je ves upehan pritekel v redakcijo in mi izročil slike, si je večkrat odrtgal tudi nekaj časa, da mi je pokazal, kako se v temnici razvijajo slike.
Z Magajno sva se večkrat odpravljala na intervjuje raznih športnih osebnosti. V Križ je leta 1971 prišel slavni tržaški trener Nereo Rocco s prav tako slavnim igralcem Giannijem Rivero. Rocco je spremljal trening igralcev Vesne ob robu igrišča pod latnikom, v senčki, ob kozarčku, v veseli druščini odbornikov kriškega društva. Jaz sem se mu sramežljivo približal in ko je zagledal našega fotografa, je veselo vzkliknil: “Eko il nostro Mario Magajna. Mentre spetemo che rivi quel mona de abatin, bevemo un bičer”. Za abatina je milslil na Rivero, ki ga je sicer imel rad kot svojega sina. Magajna se je pridružil veseli druščini, osebno pa sem opravil enega svojih najbolj “veselih” intervjujev. Z našim Mariotom sva medtem opravila nešteto intervjujev s slavnimi športnimi osebnostmi kot z Novoselom, Žeravico, Vicinijem… in tudi z našimi športnimi delavci, verjetno ne tako slavnimi, ampak prav tako pomembnimi. Vsi so Magano takoj vzljubili, saj je bil z vsemi prijazen, nevsiljiv.
Ko so me v letih sedemdeset zaposlili na PD, sem se vsak dan srečeval z Magajno. Vsakič, ko je nasmejan stopil v redakcijo, sem ga simpatično nagovoril z “Marjeto mulo maledeto”, on pa je odvrnil: “Kan de Lako”. Bil je to najin skoraj tridesetletni pozdrav… Dokler Mario ni zbolel in je moral v dom za ostarele. Nekajkrat sem ga obiskal, dokler sem bridko spoznal, da zaman hodim na obisk. Tedaj me je medicinska sestra kot običajno spremila do prvega nadstropja, kjer so se na dolgem hodniku zbirali pacienti. Že pred vhodom me je sestra opozorila: “Z Mariom danes nekaj ni v redu, z glavo namreč…” Približal sem se k mizi, kjer je Mariom igral briškolo. Pozdravil sem ga. Obrnil se je, zazrl vame in me jecljavo v tržaškem dialektu nagovoril: “Chi la ze lej, sinjor?” Pokazal mi je hrbet in nadaljeval igro s kartami. Skoraj osupel sem. Kar nekaj trenutkov sem obstal. Nisem mogel verjeti, da me ta, moj skoraj štiridesetletni prijatelj ne spozna več. Z veliko žalostjo v srcu sem odšel.
Z “Marjetom” sva se spet “srečala” na njegovem pogrebu leta 2007. (lako)
foto Lako
