HRPELJE – Letos je tradicionalna, že 17. prireditev Naš športnik 2017 potekala v Kulturnem domu v Hrpeljah (Slovenija). Poldrugo uro trajajoči program prireditve je vodil glasbenik, kantavtor, igralec ter voditelj na Radiu Koper Iztok Novak, znan po vzdevku Easy. Popularni Easy je že desetič vodil to prireditev, ki sta jo v živo prenašala Radio Trst A in Radio Koper. Uvodni pozdrav je številnim prisotnim v dvorani prinesla domača županja občine Hrpelje-Kozina Saša Likavec Svetelšek
Na prireditvi so podelili tudi nagrado za fair-play, ki sta jo prejela gorska tekača Urša Trobec in Stojan Rodica. Izročil jo je olimpionik Miroslav Cerar. Podeljevalci primorskim športnikom pa so bili: Vojko Lazar, Jani Likavec, Peter Ljubič in Nenad Krstić, ki so šport v hrpeljsko-kozinski občini ponesli v svet. Za glasbene utrinke med tremi nagrajevanji je poskrbel primorski kantavtor Luigi.
Prvo mesto “naj” športnice sta za leto 2017 prejeli Špela Ponomarenko Janič – Anja Osterman. V tej konkurenci je bila “naša” Mara Lavrencic šesta.
Med športniki se je uveljavil košarkar Aleksej Nikolić, četrti je bil zamejski odbojkar Loris Manià (ker je bil Loris zaseden, je plaketo dvignil Vasilij Kante).
Med ekipami pa je zmagalo Nogometno društvo Gorica. Na odlično 3. mesto se je uvrstila odbojkarska ekipa Sloga Tabor Televita ex-aequo z NTK Arrigoni. Za Slogino ekipo je plaketo dvignil David Jercog).
Športnice
1.mesto: Špela Ponomarenko Janič – Anja Osterman
kajak; 2. na EP v dvojcu, 3 na SP v dvojcu, Špela še 3 na EP posamično, 3 na SP posamično, zmagovalka skupnega seštevka sv. pokala
Utemeljitev
Za primorski sprinterki na mirnih vodah Špelo Ponomarenko Janić in Anjo Osterman se prva sezona skupnega nastopanja skoraj ne bi mogla iziti bolje, kot se je. V kajakaškem dvojcu sta si vselej priveslali zmagovalne stopničke.
Izkušena Janićeva jih je sicer že vajena. Na velikih tekmovanjih jih ima med posameznicami lepo število. Letos je svojo zbirko še obogatila, dodala pa je tudi dve v navezi z Ostermanovo, ki se je pred sezono pridružila ekipi pod trenersko taktirko Stjepana Janića. Slednji si je zamislil, da bi dvojec lahko bil uspešen. In ni se zmotil. Po začetni negotovosti, ko Špela in Anja nista našli pravega zavesljaja, je naveza iz treninga v trening postajala vse bolj usklajena. Dokaz je prišel na prvi tekmi svetovnega pokala v madžarskem Szegedu, kjer sta dekleti vadbeni napredek potrdili s tretjim mestom na 500 metrov.
Nov tekmovalni izziv je sledil na evropskem prvenstvu v bolgarskem Plovdivu, kjer je Špelo čakala tudi tekma na 200 metrov. Oba čolna sta bila uspešna: Špela je med posameznicami osvojila bron, dvojec pa si je priveslal srebro. Kombinacija se je obnesla tudi na največji tekmi sezone, svetovnem prvenstvu v Račicah, kjer sta si Špela in Anja priveslali bronasto odličje in napovedali, da ima dvojec (olimpijsko) prihodnost. Do Tokia leta 2020 je sicer še dolga pot. Trikratna olimpijka Špela, ki se je na svetovnem prvenstvu okitila tudi s posamičnim bronom in osvojila skupni seštevek svetovnega pokala, bi mlajši sotekmovalki Anji lahko potemtakem prenesla marsikatero izkušnjo.
2. mesto: Tina Mrak – Veronika Macarol
jadranje; 3. na SP v jadralnem razredu 470
Utemeljitev
Jadralki Tina Mrak in Veronika Macarol sta leto 2017 okronali z bronasto kolajno z julijskega svetovnega prvenstva za razred jadrnic 470 v Solunu. Stalna prisotnost v svetovnem vrhu je njun cilj za tekoči olimpijski cikel, ki ga dekleti JK Pirat želita začiniti z olimpijsko kolajno. Smola iz olimpijskega Ria, kjer sta se do zadnjega borili za odličje, po spletu okoliščin pa osvojili šele šesto mesto, pa tudi iz uvodnega dela zadnje sezone, ko sta zaradi poškodbe stegenske mišice flokistke Veronike Macarol izpustili več regat (tudi evropsko prvenstvo in finale svetovnega pokala), je pozabljena. Bron iz Soluna je pravi obliž na rane, predvsem pa pomeni spoznanje, da ostajata v svetovnem vrhu. S kolajno sta dekleti načrt za prvo poolimpijsko sezono izpolnili, podobno načrtujeta tudi za prihodnje sezone, v katerih odkrito merita na vsaj po eno odličje z največjih tekmovanj. Cilj je seveda olimpijski Tokio leta 2020, na Japonskem pa sta se prvič že preizkusili oktobra.
Kje ima slovenska posadka rezerve na poti do cilja v Tokiu? »Konstantne uvrstitve na zmagovalne stopničke so pomembne za nujno psihološko stabilnost, kolajne pa najboljši odgovor na vsakovrstne pritiske. Najin cilj tako ostaja vsako leto vsaj ena kolajna s svetovnega ali evropskega prvenstva, da bi tako ostali v svetovnem vrhu. Posamezne izboljšave in elementi so bolj tehnični, povezani z jadralsko opremo. Imava jadrnico, s katero sva nastopali lani v Riu, prihodnje leto pa bo že čas za nakup nove, saj bova potrebovali dve. Sproti je treba poskrbeti za dodatno opremo, tudi jadra, morda bo čas za novejši dizajn. Tu se varčevanje ne izplača, saj konkurenca čaka na vsako napako,« odkrito pove krmarka Tina Mrak. Tudi zato si na najpomembnejših preizkušnjah želita stalno podporo trenerja Tomaža Čopija in fizioterapevtke Mirjam Ivančič.
3. mesto: Andreja Klepač
tenis; zmaga wta dvojice Tokio, uvrstitev na masters
Utemeljitev
Minula sezona je bila za koprsko teniško igralko Andrejo Klepač najboljša v njeni že dvanajstletni poklicni teniški karieri. Z uvrstitvijo na zaključni turnir (masters) najboljših osmih ženskih dvojic je Koprčanka izpolnila tudi ta dolgoletni cilj. Za Katarino Srebotnik in Tino Križan se lahko Koprčanka ponaša kot tretja Slovenka z nastopom na teniškem mastersu dvojic. S partnerko, Španko Mario Jose Martinez Sanchez, imata za seboj uspešno sezono, odlično sta igrali predvsem v njenem zadnjem delu. Po četrtfinalu na grand slam turnirju v New Yorku sta v Tokiu osvojili prvi skupni turnir (Andreja ima na WTA touru pet prestižnih zmag pri dvojicah), zatem pa sta si s četrtfinalom Pekinga tudi dokončno zagotovili nastop na sklepnem turnirju sezone. V Singapurju sta sicer imeli večje načrte, Španka je bila leta 2009 že celo zmagovalka mastersa dvojic, vendar pa sta v neizprosni konkurenci izpadli že po uvodnem dvoboju. Proti Madžarki Timei Babos in Čehinji Andrei Hlavačkovi sta izgubili s 3:6 in 4:6. Kljub porazu je Andreja Klepač sezono prvič končala kot najboljša Slovenka na jakostni lestvici za dvojice. S špansko soigralko si ob koncu sezone v tej razvrstitvi delita 24. mesto, ki jima zagotavlja nastope na vseh turnirjih najvišje ravni. Ker očitno tvorita pravo tekmovalno kombinacijo, bosta skupaj igrali tudi v novi sezoni.
Koprčanka je bila sicer v karieri že uspešna tudi v konkurenci posameznic, a se je po dolgotrajnih poškodbah raje povsem osredotočila na igranje dvojic. Tako bo tudi v novi sezoni, čeprav ne izključuje možnosti, da bi se na kakšnem turnirju še lahko preizkusila tudi med posameznicami. Seveda pa so vse njene tekmovalne ambicije povezane z igro dvojic, kjer lahko realno računa na daljšo kariero.
4. mesto: Ana Bucik
alpsko smučanje; sedma na svetovnem prvenstvu v slalomu, najboljša slovenska slalomistka, deveta že tudi v novi sezoni svetovnega pokala.
Utemeljitev
Alpsko smučanje zaradi specifičnih okoliščin ni ravno šport, ki bi bil pisan na kožo Primorcev. A vse se da, če si kdo močno želi. Tako je Novogoričanka Ana Bucik trenutno najboljša slovenska slalomistka.
V rani mladosti je hitro rastla in trenutno je s 179 centimetri tudi najvišja tekmovalka v slovenski ekipi, kar je za slalomistko lahko tudi prednost. Njeno sedmo mesto v specialnem slalomu je najboljša uvrstitev slovenske reprezentance v tej disciplini na letošnjem svetovnem prvenstvu v St. Moritzu, verjetno ji enako pomeni enaka uvrstitev na domači Zlati lisici v Mariboru, kjer je v okviru nacionalnega paketa leta 2010 tudi debitirala v svetovnem pokalu. Med dobitnike točk se ji je prvič uspelo vpisati decembra 2014 s 26. mestom na slalomu v Åreju
Ani Bucik sta letos uspela rezultatski in finančni preboj, ki v olimpijski sezoni omogočata profesionalno zastavljen program dela za približevanje ožjemu slalomskemu vrhu. V minuli sezoni se je prebila v prvo jakostno skupino svetovnega pokala v slalomu.
V tekmovalni sezoni 2017/18 si Bucikova želi rezultatsko napredovati tudi v veleslalomu, kar pa ji za zdaj še ne uspeva. »Jesenski snežni trening v Argentini je odlično uspel. Razmere, vreme in zdravje so mi popolnoma služili in sem naredila vse, kar sem si zastavila, tega pa je glede količine in kakovosti vsako leto več. V pripravljalnem obdobju sem bila celo bolj samozavestna na treningih veleslaloma kot pri slalomu,« je pred sezono povedala Bucikova.
Glavnina tekem v njeni specialni disciplini šele prihaja in te bodo že dober pokazatelj, kako pripravljena je na osrednji dogodek, olimpijske igre v Pjeongčangu. Na obeh slalomih v novi sezoni se je uvrstila. Na Finskem je bila deveta, v ZDA pa je zasedla 17. mesto.
5. mesto: Eva Mori
odbojka; kapetanka odbojkarske reprezentance U-23, svetovne podprvakinje, Kanalka, letos dobro igra za francoskega prvoligaša Beziers – je standardna v prvi postavi ekipe, ki vodi v francoskem prvenstvu.
Utemeljitev
Kanalska odbojkarica Eva Mori je s 186 centimetri med najvišjimi organizatorkami igre v evropskih reprezentancah. Pregled nad igro dopolnjuje z dobrim blokom in servisom.
Odbojke se je naučila v rodnem Kanalu, v Odbojkarskem klubu Neptun. Odbojka ji je bila položena v zibelko, saj je bil njen dedek Franc Bukovec nekoč odličen igralec Salonita, mati Patricija Mori pa odbojkarica nekdanjih jugoslovanskih prvakinj iz Maribora. Že kot osnovnošolka je Eva zaigrala v prvi ligi v Novi Gorici. S Calcitom je osvojila srednjeevropski naslov, s slovensko mladinsko reprezentanco pa je kot najboljša podajalka prvenstva osvojila srebrno odličje. Nato se je profesionalizma kot druga organizatorka igre tri sezone učila pri sedemkratnem evropskem prvaku, italijanskem prvoligašu Bergamu.
Spomladi je pri 21 letih prestopila v francoski Beziers, kjer je članica prve postave ekipe, ki se bori za naslov državnega prvaka in že vso jesen niha med prvim in drugim mestom. Pred njo je še lepa klubska in reprezentančna prihodnost.
Septembra je kot kapetanka slovenske reprezentance U23 po porazu s Turčijo v finalu v Ljubljani postala svetovna podprvakinja. Na članskem evropskem prvenstvu 2015 je v glavnem le sodelovala, s sedanjo odlično generacijo U23 pa se ji v naslednjih evropskih članskih kvalifikacijah obeta precej več.
6. mesto: Mara Lavrencic
atletika; članica CUS Trst, deželna prvakinja
Utemeljitev
V letu 2017 je atletinja Mara Lavrencic pokazala ves svoj potencial. Potem ko je nase opozorila pred tremi leti, ko je osvojila državni naslov v kategoriji kadetinj v teku na 300 metrov, zlata pa je bila tudi v štafeti 4×100 metrov, je Mara izbrala svojo paradno panogo: tek na 400 metrov. Članica tržaške ekipe CUS, h kateri je pristopila na začetku leta, potem ko je več let branila barve dresa tržiškega Fincantierij, se tako z omenjeno disciplino ukvarja le nekaj časa, letos pa je že poskrbela za več zavidljivih rezultatov. V začetku junija je v Firencah osvojila bronasto kolajno v štafeti 4×400 metrov, posamično pa je bila četrta na mladinskem italijanskem državnem prvenstvu v atletiki. S časom 55,79 sekunde je izpolnila normo za nastop na državnem prvenstvu članov in članic in za mladinsko evropsko prvenstvo, ki se ga sicer ni udeležila.
Nekaj tednov po podvigu v Firencah se je Mara v Gorici okitila z naslovom deželne prvakinje v članski konkurenci, izboljšala pa je svoj osebni rekord 55,64. Na državnem članskem prvenstvu na tržaškem stadionu Grezar je nato zgrešila uvrstitev v finale v posamični konkurenci, dosegla pa je sedmo mesto v štafeti 4×100 metrov. Za najboljši dosežek je prispevala delež v štafeti 4×400 metrov. Mara se je z Isabello Grandolfo, Giado Stanissa in Miriam Martini uvrstila na četrto mesto, s časom 3:44,23 pa je tržaški Club Cus izboljšal deželni rekord, ki je veljal kar 28 let. Pred koncem sezone je Mara dodatno izboljšala svoj osebni rekord, saj je 400 metrov pretekla v 55 sekundah in 51 stotinkah sekunde.
Športniki
1.mesto: Aleksej Nikolić
košarka; zlata medalja na EP z reprezentanco Slovenije
Utemeljitev
Le redkokdaj je bila Slovenija tako enotna kot v času, ko se je v Helsinkih in Carigradu kovalo evropsko košarkarsko zlato. Primorsko košarko so zastopali trije fantje Matic Rebec, Vlatko Čančar in 22-letni organizator igre nemškega evroligaša Bamberga, Aleksej Nikolić, ki je imel med tremi Primorci v ekipi evropskih košarkarskih prvakov najvidnejšo vlogo, še posebej v odločilnih minutah velikega finala s Srbijo. Največ minut na igrišču je Postojnčan preživel na tekmah proti trem velesilam: po 13 minut proti Franciji, v polfinalu proti Španiji in proti Srbiji. V finalu je ubranil, kar je bilo potrebno, in zadel, kar je bilo potrebno, ko je prevzel dirigentsko palico od utrujenega Gorana Dragića, prav tako v zadnjih minutah na igrišču ni bilo poškodovanega Luke Dončića.
V izbrani vrsti so mu dali vzdevek »Švabo,« pa ne zato ker igra v Nemčiji, ampak zato, ker je redoljuben, natančen in zanesljiv. Pa sam ni ravno takega mnenja. »Zaščitni znak Nemcev je delavnost, točnost, red in disciplina. Priznam, njihova organiziranost je včasih malo moteča, mi smo malo bolj svobodnega razmišljanja. Oni so preprosto taki in moraš se jim prilagoditi,« je povedal za PN.
V članski reprezentanci je že zaigral na svetovnem prvenstvu leta 2014 v Španiji, kjer je stopil na igrišče tudi proti moštvu ZDA, evropsko prvenstvo 2015 pa je zaradi težav z gležnjem in “gluhem” telefonu s takratnim selektorjem Juretom Zdovcem izpustil.
Postojnčan je zdoma že od svojega 14. leta, ima pa za sabo za naše kraje dokaj nenavadno pot. Košarko je začel igrati v domačem kraju, potem je odšel v Zlatorog, zatem pa v tujino. A ne na zahod, kamor si želi praktično vsak igralec, temveč na jug, v SPARS Sarajevo, s katerim je igral mladinsko evroligo. Zanj se je zagrel nemški državni prvak in član elitne evrolige Bamberg, kjer je bil do tekoče sezone razpet med prvo in drugo ekipo.
2. mesto: Borut Mačkovšek
rokomet; 3. na SP z reprezentanco, odločilna vloga
Utemeljitev
Izolski rokometaš Borut Mačkovšek si bo leto 2017 gotovo zapomnil. Čeprav je od bronaste medalje na svetovnem prvenstvu minilo že skoraj leto dni, spomini na tekmo za tretje mesto s Hrvaško zlepa ne bodo zbledeli.
Levi zunanji igralec Celja je bil eden glavnih akterjev nepozabnega zasuka slovenske reprezentance, ki je po dveh tretjinah tekme z našimi južnimi sosedi zaostajala za velikih osem golov. Potem so izbranci Veselina Vujovića spisali neverjetno zgodbo. Zaprli so dostope do svojih vrat in rešetali tekmečevo obrambo z vseh položajev. Mačkovšek je imel vidno vlogo na obeh straneh igrišča, v končnici pa je vlekel poteze tekme. Dosegel je zmagoviti gol za 31:30, nato pa še blokiral strel Domagoja Duvnjaka za morebitno izenačenje.
Slovensko slavje v pariški dvorani Bercy se je lahko začelo. Nadaljevalo se je ob pristanku na zagrebškem letališču, prečkanju mejnega prehoda Obrežje, pred mestno hišo v Ljubljani. Odličje so proslavili v Celju, kjer si je Mačkovšek ustvaril svoj drugi dom, posebej topel sprejem pa so mu pripravili v Izoli.
Mačkovšek se je ob vrnitvi v Celje uveljavil kot eden od moštvenih stebrov, tako v obrambi kot v napadu. S klubom je v pretekli sezoni osvojil dvojno domačo krono, državno prvenstvo in pokal, jeseni pa je igral v ligi prvakov. Tudi novo leto 2018 se bo za Mačkovška začelo z velikim reprezentančnim tekmovanjem, evropskim prvenstvom na Hrvaškem.
3. mesto: Bojan Tokić
namizni tenis; bron na ekipnem EP
Utemeljitev
Novogoriški namiznoteniški igralec Bojan Tokić je kljub 36 letom stalnica v evropski eliti in gonilna sila slovenske reprezentance, v kateri je še vedno po položaju na svetovni lestvici in po učinku prvi igralec. Trikratni olimpijec, ki je lani v Riu z uvrstitvijo v osmino finala olimpijskega turnirja dosegel enega svojih vrhuncev, je tudi letos dokazal, da se odlično kosa z mlajšimi tekmeci.
Na septembrskem evropskem ekipnem prvenstvu je bil nosilec igre slovenske reprezentance, ki je osvojila svoje prvo zgodovinsko bronasto odličje. Na odločilnih tekmah z Avstrijo in Švedsko je premagoval igralce, ki so na svetovni lestvici (sam zaseda 60. mesto) pred njim. Svoj klub Saarbrücken je pomagal popeljati do polfinala najmočnejše lige v Evropi nemške. Spomladi se je veselil tudi uvrstitve v polfinale lige prvakov. To jesen v novi sezoni s Saarbrücknom vodi v B skupini lige prvakov in se drži petega mesta v nemškem prvenstvu.
Življenjska zgodba Bojana Tokića v časih begunske krize opozarja, da nas lahko begunci in priseljenci obogatijo in prispevajo k ugledu skupnosti. Družina našega olimpijca je v Novo Gorico pribežala iz gorečega Jajca v Bosni in Hercegovini, ko je bilo Bojanu enajst let. Z očetom, trenerjem v Novi Gorici in Vrtojbi, Miroslavom Tokićem, sta nato spisala športno zgodbo za vzor. Bojan je v NTK Gorica hitro napredoval in se kot srednješolec preselil k Olimpiji, kjer je po koncu mladinskega staža že postal prvi lopar Slovenije. Ta status trdno drži že 16 let. Pot ga je nato vodila v Italijo, Francijo in Nemčijo, vendar pa med vsakim premorom najde čas za vadbo z domačo mladino. Praviloma si za to vzame čas prav med božično-novoletnimi prazniki.
4. mesto: Loris Manià
odbojka; član italijanskega prvoligaša Piacenza
Utemeljitev
Železna volja, vztrajnost in delavnost je odbojkarja Lorisa Maniàja iz Števerjana pri Gorici ponesla zelo daleč. Svojo kariero v najvišji italijanski odbojkarski A1-ligi, kjer igra že 13. leto, je začel v sezoni 2006/07 v Piacenzi, kjer se je prelevil v dinamičnega in natančnega a obrambnega igralca. Tam so ga vsi dodobra spoznali, med drugim tudi v reprezentančnem štabu. Za italijansko reprezentanco je nastopal več sezon. In prav v Piacenzo se je po devetih letih igranja v različnih italijanskih klubih slednjič znova vrnil.
Nekdanji odbojkar goriške Olympie v Piacenzi nastopa že tretjo sezono zapored. V sezoni 2016/17 je redni del prvenstva njegovo moštvo sklenilo na šestem mestu in si zagotovilo nastop v končnici za prvaka. Ta je bila za klub iz Emilije Romagne, kjer je odbojka zelo priljubljena, tudi osnovni cilj. Že v četrtini finala so Manià in soigralci igrali proti tretjeuvrščeni Perugii, s katero pa so obakrat izgubili s 3:0. Za števerjanskega libera je bil to že deseti nastop v končnici A1-lige, najdlje pa se je prebil v sezoni 2006/07, ko je izgubil v finalu prav v dresu Piacenze.
Če se dan pozna po jutru, potem pa bo za Maniàja tudi letošnja sezona uspešna. Po prvem delu prvenstva zaseda Piacenza sedmo mesto. Izstopajoč je ravno rezultat predzadnjega kroga prvega dela, ko se je Piacenza dobro upirala lanskemu državnemu prvaku Civitanovi in mu odščipnili točko. V prvem delu je prehitela tudi lanskega finalista Trentino. Ekipa, ki jo vodi trener Alberto Giuliani, najraje zbira izkušene igralce, ki pa so še vedno zelo konkurenčni. 38-letni Manià je po uspešnosti sprejema tačas med tremi najboljšimi obrambnimi igralci v ligi.
5. mesto: Jan Tratnik
kolesarstvo; deseti na svetovnem prvenstvu v kronometru, CCC Sprandi Poljska, tretji na dirki po Češkem, vozil Giro, četrti na DP
Utemeljitev
Idrijski kolesar Jan Tratnik je pri 27 letih dozorel za vrhunske dosežke v absolutni kolesarski profesionalni konkurenci. Član poljske ekipe CCC Sprandi Polkowice je imel v ekipi kar velika pooblastila. Ta je dobro izkoristil in si naredil odlično izhodišče za naslednjo sezono, ko bo imel še bolj proste roke.
Na svetovnem prvenstvu v ekipnem kronometru je moštvu pomagal do osmega mesta, posamično pa je v uri resnice dosegel deseti čas. V tej izredno težki kolesarski disciplini je zablestel že na svoji najboljši kronometrski etapi na dirki po Italiji, kjer je segel do devetega mesta. Tratnik je nanizal še nekaj lepih uspehov. Postal je zmagovalec etapne dirke po Slovaški in tretji v skupnem seštevku dirke po Češki. Na državnem cestnem prvenstvu je bil v ciljnem sprintu četrti.
Zgledov v domačem okolju (olimpijca Valter Bonča in Borut Božič) in volje mu kljub nekaterim zastojem in padcem v karieri nikoli ni manjkalo. Idrijske ceste je kmalu prerasel in je kot mladinec odšel v tedanjo valilnico bodočih profesionalcev, v KK Nova Gorica, kjer je za brušenje talentov večinoma skrbel današnji selektor mladinske reprezentance Andrej Cimprič, prav v času prihoda Tratnika pa Valter Bonča. Že tedaj je Tratnik postal državni prvak v kronometru in si odprl vrata v državno reprezentanco ter v večje članske klube, najprej ljubljansko Radensko. Potem je zaradi gospodarske krize pri nas kot evropski prvak U-23 v letu 2012 nekoliko prehitro pobegnil v tujino, kjer ga je v belgijskem Quickstepu in avstrijskem Tirolu čakala trnova pot prebijanja s stranskega tira. V Amplatzu je lani dobil etapno dirko po vzhodni Češki in postal državni prvak. Letos je v poljskih Polkowicah doživel dokončno profesionalno uveljavitev.
6. mesto: Anže Petrič
balinanje; svetovni prvak v balinanju
Utemeljitev
Leto 2017 bo vipavski balinar Anže Petrič zagotovo ohranil v najlepšem spominu. Ob odsotnosti reprezentančnega kolega Aleša Borčnika, s katerim sta pred šestimi leti v štafetnem zbijanju pometla s svetovno konkurenco v Feltrah v Italiji, je prvič po slabem desetletju nastopov v članski reprezentanci na septembrskem svetovnem prvenstvu v maroški Casablanci dobil priložnost v hitrostnem zbijanju. Zagrabil jo je z obema rokama in tako na najboljši način potrdil, da sodi med najboljše tekmovalce v tej disciplini.
V izenačeni konkurenci in zahtevnih razmerah za tekmovanje se je prebil v veliki finale in v poslastici svetovnega prvenstva po podaljšku premagal favoriziranega Hrvata Lea Brnića. Tako se je nepričakovano zavihtel na svetovni prestol, s tem pa dodal še en kamenček v zmagovalni mozaik slovenskega balinanja. Z naslovom svetovnega prvaka, ki mu je dodal še bron v štafetnem zbijanju v navezi z Gregorjem Oprešnikom, so bile poplačane ure in ure napornih treningov, na katerih je pretekel na stotine kilometrov ter vrgel na tisoče krogel.
Po osvojenem bronu v štafeti je 29-letnik iz Gradišča pri Vipavi z najboljšim rezultatom četrtfinala nakazal, da se lahko kosa tudi s favoriziranim južnim sosedom Leom Brnićem. V petminutnem finalnem nastopu je tako kot Brnić zadel 48 krogel iz 50 poskusov, tako da je o dobitniku zlate medalje odločala dodatna serija. Hitrejši Brnić je v zadnji minuti popustil, Petrič pa je zbral še zadnje moči in zadel kroglo več ter zasluženo pristal na ramenih svojih reprezentančnih kolegov.
Še pred nastopom na severu Afrike je Petrič branil slovenske barve na svetovnih igrah v poljskem Vroclavu, od koder se je vrnil s srebrom, le malenkosti pa so ga ločile od zlata. Svoj talent iz tedna v teden potrjuje tudi z odličnimi nastopi v izjemno močni italijanski serie A, kjer nosi dres Borgoneseja.
Ekipe
1.mesto: ND Gorica
nogomet; drugi v DP, zmaga na uvodu predkrogov Evropske lige, polfinale pokala
Utemeljitev
V Nogometnem društvu Gorica se bodo leta 2017 radi spominjali, pa ne le zaradi okroglega jubileja kluba, ki je spet zavzel vidno mesto v slovenskem prostoru. Nemara je še bolj kot rezultatski preboj, ki so ga dosegli z drugim mestom v pretekli sezoni državnega prvenstva in z uvrstitvijo v letošnji polfinale domačega pokalnega tekmovanja, za klub pomembnejše dejstvo, da so se v dobršni meri otresli težkega bremena starih dolgov. Pogled v prihodnost je lažji, pot do zastavljenih ciljev pa v slovenski nogometni stvarnosti zato ne bo nič manj trnova. Novogoričani so v pretekli sezoni prvoligaške konkurence gledali v hrbet le državnim prvakom iz Maribora, ki so se letos prebili do elitne lige prvakov.
Tudi Gorica je spodobno branila slovenske barve v evropskih tekmovanjih. Po desetletju ji je uspelo preskočiti evropsko oviro. Izločila je armenski Širak in se uvrstila v drugi predkrog evropske lige, kjer je bil močnejši grški Panionios. Po treh neuspelih poskusih so se Novogoričani prebili tudi med četverico v domačem pokalnem tekmovanju. Jesenski del sezone so sicer sklenili na šestem mestu, kar je manj od želja. Po drugi strani pa je res, da bo drugi del prvenstva daljši kot v zadnjih letih. V letu 2018 bo še 18 krogov, torej natanko polovica prvoligaške sezone.
Prejšnjo pomlad so poleg vijolic zacvetele tudi vrtnice, ki so tako na najlepši možni način zaznamovale 70 let ND Gorica, ki si želi še učvrstiti klubsko piramido in vzgajati nove nogometne upe za prihodnost. Nazadnje so štirje nogometaši članske ekipe oblekli dres mlade slovenske reprezentance.
2. mesto: RD Koper 2013
rokomet; četrti v DP, skupinski del pokala EHF
Utemeljitev
Slovenska rokometna zgodovina pozna le dva kluba, ki sta uspela iz najnižje v prvo slovensko ligo napredovati ekspresno. Rokometno društvo Koper 2013 je eno od teh in hkrati edino, ki se je po zgolj dveh letih delovanja uspelo uvrstiti na zaključni turnir slovenskega pokala. Štiri leta je bil na čelu njegove članske ekipe odličen igralec in reprezentant Zoran Jovičić.
RD Koper je v dveh letih iz najnižje (druge DRL oziroma tretjega kakovostnega ranga) z dvema zaporednima napredovanjema prestopil v prvo ligo. V omenjeni pokalni sezoni so bili še člani prve B lige. Na zaključnem turnirju so bili tretji, na prvenstvu pa so prepričljivo zmagali in se z nizom 39 zaporednih zmag prebili med slovensko elito.
Koprčani zelo hitro opravijo s prestopnim rokom. Skoraj vsi igralci so namreč doma iz primorske regije.
Ob izjemni navijaški podpori je ekipa stkala povezanost, uigranost in pridobila dragocene izkušnje, kar se je pokazalo tudi na igrišču. Rumeno-modri so v minuli sezoni 2016/17 drugič zapored zasedli četrto mesto v državnem prvenstvu, znova jih je prehitela Ribnica. Po štirih sezonah se je iztekel tudi cikel Zorana Jovičića, vodstvo kluba pa je poskrbelo za odmevno potezo in za trenerja pripeljalo selektorja Veselina Vujovića, ki je ob prevzemu izrazil željo, da bi se moštvo približalo obema največjima kluboma, Celju in Gorenju. Kar bo seveda zelo težko.
Jesen je bila koprske rokometaše in navijače napeta, saj so se njihove tekme zaključevale s tesno razliko, na podoben način so naredili podvig v Evropi, saj so izločili poljsko ekipo Gwardia Opole in se uvrstili v skupinski del pokala EHF. V državnem prvenstvu bodo prezimili na drugem mestu.
3. mesto: OK Sloga Tabor Televita
odbojka, igranje v italijanski državni B-ligi
Utemeljitev
Odbojkarji Sloge Tabor Televita že sedmo leto zapored nastopajo na državni ravni. Z uspešnimi nastopi so si po reformi prvenstev pred dvema letoma zagotovili mesto v enotni B-ligi, ki je v bistvu tretja italijanska odbojkarska liga. V sezoni 2016/17 je v ligi nastopalo 122 ekip iz vse Italije, letos pa 136.
V sezoni 2016/17 so si obstanek v tretji ligi pod vodstvom novega trenerja Jasmina Čuturiča, bivšega prvoligaškega igralca in slovenskega reprezentanta, zagotovili z nastopi v drugem delu prvenstva, ko so vendarle zaigrali bolj konstantno in predvsem bolj samozavestno. V drugi polovici prvenstva so kljub nekaterim odsotnostim vknjižili dovolj točk, da so si obstanek zagotovili dva kroga pred koncem. Po 26 krogih so osvojili 31 točk, zasedli pa so končno deseto mesto med 14 nastopajočimi ekipami iz Furlanije-Julijske krajine in Veneta. Obstanek Sloge Tabor Televita v ligi, kjer merijo moči tudi polprofesionalci, je bil tudi eden redkih svetlih točk minule odbojkarske sezone v zamejstvu v članskih ligah.
Sloga Tabor Televita je po poletnem premoru sezono začela v podobni postavi kot lani, torej z več domačimi igralci s Tržaškega in Goriškega, na klopi pa je Čuturiča zamenjal Gregor Jerončič, ki se je po enoletni izkušnji v prvi slovenski ligi pri kanalskem Salonitu vrnil v Repen. Člansko ekipo Sloge Tabor je trener iz Šempetra pred odhodom v domovino vodil tri sezone, dve sezoni pa je tudi branil barve repenskega kluba kot igralec članske ekipe. Po desetih odigranih krogih letošnjega prvenstva je bila Sloga Tabor Televita deveta na lestvici, dvakrat je zmagala in sedemkrat izgubila.
3. mesto: NTK Arrigoni
namizni tenis; državne prvakinje
Utemeljitev
Izolska dekleta so se spomladi dotaknila neba. V finalu končnice prve državne namiznoteniške lige so dvakrat (5:2 in 5:4) premagala Muto in osvojila najbolj čislano domačo lovoriko. Podvig je uspel Jani Ludvik, Urški Čokelj, Lei Paulin in Katrini Sterchi, ki jih v zadnjem obdobju vodi trener Saš Lasan. Toda velikega uspeha skromnega izolskega kluba ne bi bilo brez dolgoletnega trenerja Zdenka Švaba, ki namiznoteniške rodove v Izoli vzgaja že četrt stoletja. Zaradi bolezni je vodenje ekipe pred letom dni predal trenerju iz Ljubljane, ki se lahko ponaša tudi z reprezentančno kariero in mednarodnimi izkušnjami.
»Pri Arrigoniju smo od vedno vzgajali tudi državne reprezentante v raznih selekcijah. Toda za zmago v prvoligaškem tekmovanju se ti mora marsikaj pokriti,« pove Švab. Da je zadnji uspeh izolske ekipe res nekaj posebnega, odkrije podatek, da gre v samostojni Sloveniji za prvo zmago kluba z izključno domačimi igralkami. Pomeni, da uspeh ni plod kratkoročnih vlaganj v nakupe že izdelanih igralk, kar je bilo pravilo pri predhodnih prvakih. Pri izolskem Arrigoniju se lahko ponašajo z enkratnim podatkom: samo v lanski sezoni so na uradnih domačih in mednarodnih tekmovanjih izolske igralke in igralci v vseh starostnih kategorijah osvojili neverjetnih 50 kolajn.
Zmagovito kombinacijo, ki zaokroža delo dveh desetletij, je poganjala Jana Ludvik, že dvakratna mamica, ki je pri 32 letih v finalu odigrala ključno vlogo, saj ni izgubila niti enega dvoboja. Lea Paulin je gladko prva kadetinja v Sloveniji in tudi pri članicah sodi med najboljše štiri. Študentka Urška Čokelj je dobila odločilne dvoboje, sezono je po svojih močeh in v boju s poškodbo ramena uspešno odigrala Katrina Sterchi.
Kadetinje so ekipno prve v državi, mladinke so druge, kadeti so bili drugi in tudi mladinci so v slovenskem vrhu.
5. mesto: OK Gen – I Volley (dekleta)
odbojka; tretje mesto v državnem prvenstvu
Utemeljitev
Novogoriški ženski odbojkarski prvoligaš Gen-I Volley se je po sedmih letih s tretjim mestom v državnem prvenstvu pod vodstvom trenerja Alena Bektaševića vrnil tja, kjer je bil celotno prejšnje desetletje v slovenski vrh. Zagnano vodstvo, stabilen proračun in nadarjena generacija dajejo upanje, da bo klub ostal med veliko četverico še nekaj sezon.
Poleti 2013, ko ni bilo več dotoka denarja dolgoletnega glavnega pokrovitelja Hita, je klub skoraj propadel. Nova vodstvena ekipa na čelu s predsednikom Miho Mačusom je uspela sestaviti zasedbo, ki je obstala v ligi, na pomoč pa je priskočilo podjetje Gen-I. Novogoričani so ponovno začeli graditi piramido mlajših selekcij, ki se začne že v predšolski dobi s splošno športno vzgojo in atletiko ter nadaljuje z odbojkarsko žogo v enajstih osnovnih šolah. Skupaj v društvu vadi 450 mladih. Članice in mladinke so se vrnile v državni vrh. Mladinke so postale državne prvakinje, napadalka Nika Bavdaž pa je bila letos v prvi postavi reprezentance U-18, ki se je s petim mestom na evropskem prvenstvu uvrstila na svetovno prvenstvo. Vpoklicana je bila tudi blokerka Urša Uršič. V novi sezoni se mladinke borijo za razvrstitev od petega do osmega mesta, članice pa jesen zaključujejo četrte. V reprezentanco svetovnih podprvakinj U-23 je bila kot druga organizatorka vpoklicana Špela Marušič, v člansko vrsto pa blokerka Sara Djukić.
V prvi ligi so pred Novogoričankami le klubi iz bližine velikih univerz, ki lahko lažje in ceneje zberejo najboljše odbojkarice. Za čisti profesionalizem in naskok na vrh v odmaknjeni Novi Gorici ni dovolj denarja.
6. mesto: ŽRK Mlinotest
rokomet; četrte v prvenstvu, osmina finala pokala Challenge, polfinale pokala s Krimom
Utemeljitev
Kakovostni vrh primorskega ženskega rokometa se je po dveh desetletjih, ko so prvoligaški spored spremljali le v slovenski Istri, premaknil na severno Primorsko. Rokometašice ajdovskega Mlinotesta so se utrdile v slovenskem rokometnem vrhu z dvema tretjima in s četrtim mestom. Zanesljiv pokrovitelj jim je omogočil dve sezoni v evropskem pokalu challenge, kjer so Ajdovke pozimi tekmovanje zaključile v osmini finala, letos pa v Evropi ne tekmujejo.
Zgodba o uspehu se je začela pred sedmimi leti, ko je podjetje Mlinotest prevzelo generalno pokroviteljstvo, na čelo kluba pa je stopil zagnani predsednik Ivan Vodopivec. Ekipa je z izključno doma vzgojenimi igralkami postopno napredovala iz prve B lige do A ligaškega vrha. V RK Mlinotest v vseh selekcijah trenira okoli 150 deklet. V minulih dveh zelo uspešnih sezonah je ekipo vodil trener Dušan Vidmar, poleti pa jo je prevzel izkušeni Aleksander Lapajne. Mlinotest je po jesenskem delu prvenstva najboljša primorska ekipa, na petem mestu za Krimom, Zagorjem, Krko in Celjem, ki imajo večji proračun in igralsko zaledje.
Stebri ekipe so se zamenjali. Vratarka Sandra Srečković se je upokojila, odlični strelki Nina Zulič in Hristna Nedeljković pa sta odšli. Še vedno ne igra poškodovana Špela Ferfolja, počasi pa se vrača Nada Pejović. Veliko breme je prevzela Tjaša Rudman, ki je za reprezentanco na svetovnem prvenstvu dosegla tudi tri gole. Steber ekipe ostaja kapetanka Maja Svetik, novinki, Črnogorka Sladjana Perazić v napadu, in Srbkinja Milena Petković v vratih, pa se trudita zapolniti vrzeli. Za prvo ekipo raste dober podmladek. V mladinsko reprezentanco je bila vpoklicana Nuša Fegic, v kadetsko pa Lara Bratina. Po nepričakovanem slovesu v osmini finala pokala bodo Ajdovke vse sile usmerile v prvenstvo.