OPČINE – V mali dvorani Prosvetnega doma na Opčinah je v ponedeljek, 5. junija 2017, potekal redni nevolilni občni zbor AŠZ Jadran. Po izvolitvi predsednika občnega zbora Adriana Sossija je imel svoje in hkrati poročilo upravnega odbora predsednik društva Marko Kojanec. Svoja poročila so nato imeli še blagajničar Ivan Perčič, predstavnica nadzornega odbora Martina Malalan in tehnični vodja Andrej Vremec. Sledila sta posega predsednika Združenja slovenskih športnih društev v Italiji Ivana Peterlina in deželnega svetnika Stefana Ukmarja, pisni pozdrav pa je poslal podpredsednik deželnega sveta Igor Gabrovec.
Ob koncu poročil in pozdravov se je med prisotnimi razvila kar živahna, toda konstruktivna diskusija. Vsi pa so si bili enotni, da se bo samo s skupnim delom in soglasjem med Jadranovimi matičnimi društvi dosegalo take in še boljše rezultate kot pravkar iztekajoči sezoni, ki je bila zares nepozabna.

Opčine (Trst) - košarka

foto Lako

Predsedniško poročilo – Marko Kojanec

Spoštovani člani, odborniki, igralci in prijatelji
Če je bila lanska sezona nadvse uspešna, kaj naj rečem o tej? Članska ekipa je presegla zastavljene cilje: 4. mesto v meddeželni skupini 4. Italijanske lige, lahkotna igra, izjemen napredek mladincev, … lahko bi kar našteval. Dean Oberdan je že od prvega nastopa povedal, da se morajo igralci zabavati in to tudi dokazal v povratnem delu prvenstva, ko smo si privoščili skalp marsikaterega visokozvenečega nasprotnika. Več o tem, o uspehih na mladinskem področju, o uspešnem sodelovanju s kondicijskim trenerjem, boste zvedeli iz poročila športnega direktorja. Dovolitemi le, da čestitam vsem igralcem, trenerjem in spremljevalcem za vse rezultate, ki so jih letos dosegli, tako na skupinski kot na individualni ravni.

Delovanje v sklopu projekta Jadran smo dodatno zakoličili s sprejetjem pravilnika porazdelitve NAS in smo tako regulirali meddruštvene odnose. Žal pa je papir le papir in spoštovenje dogovorov je stvar korektnih odnosov in poštenosti vsakega subjekta; pravila, če povzročajo težave lahko kadarkoli spremenimo. Pogrešamo tudi proaktivnost s strani matičnih društev-edinih članov Jadrana ali vsaj odgovor, če se z nečem strinjamo ali ne. Jadran je vaše imetje in ne moremo sami odborniki skrbeti zanj, predvsem pa smernice za bodočnost moramo nakazati skupaj. Moramo tudi izboljšati notranje komuniciranje.
Na finančnem področju smo nadaljevali po že začrtani poti: dodatno smo finansirali sklad za sodelovanje s šolami, uspešno praznovali 40 letnico, ne da bi finančno ohromili rednega delovanja. Zelo uspešni smo bili na komercjalnem področu, kjer smo krepko prekoračili proračun in smo veliko večino presežka namenili skladu za »delovanje«. Vedno več bomo morali tržiti iz naslova reklam in sponsorstev, saj se javni prispevki iz leta v leto nižajo. Več o številkah pa v blagajniškem poročilu. Naj se tu zahvalim vsem vsem našim pokroviteljem tako oglašalcem na brošuri in s trasparenti kot sponsorjem: od podjetja Ispem, ZKB, ZSŠDI-ja, Občine Trst, podjetij Carpenteria Breg, Acega, Interporto Fernetti, Trieste Trasporti da naštejem le nekatere od preko 40. podjetnikov. Še enkrat hvala vsem!
Že na lanskem O.Z. smo označili kot neuspešno tako notranjo kot zunanjo komunikacijo; prva naj bi omogočila, »da dihamo vsi isti zrak« in da osveščamo mljajše igralce o pojmu Jadrana, druga pa večjo vidljivost in prepoznavnost. Žal v enem letu nismo našli osebe, odbornika, ki bi temu sledil; imamo tako znanje kot ideje kato se lotiti tega izziva, le čas nam primanjkuje. Apeliram na vseh vas, če poznate nekoga, ki mu je ta argoment pri srcu, da nam ga predstavite; sprejeli ga bomo s odprtimi rokami.
Vsem našim medijem gre zahvala za sprotno in izčrpno poročanje o športni dejavnosti. Isto pa ne velja za občila, ki so namenjena večinskemu narodu. Verjetno bi morali sproti prevajeti članke iz slovenščine in jih pošijlati na redakcije. Občasno smo naleteli na kakšno izjavo, ki se je direktno ali indirektno nanašala na naše združenje; od voditeljev ali časnikarjev in njihove strokovnosti bi pričakovali, da to preverijo in dajo možnost replike. V našem medijskem prostoru pa pogrešam pomanjkanje kotička, kjer bi lahko prikazali tudi drugo stran našega delovanja: to je sktb za matični jezik in v njem oblikovanje vseh delovnih procesov. To krasi naš projekt in nima podobnega primera v zamejstvu.
ZSŠDIju naj gre zahvala za laskave besede na naš račun, ki jih je izrekel ob priliki novoletnih voščil in tudi za izdatno finančno inekcijo, katere smo deležni ter iskrene čestitke za vaše kakovostno delo in servis, ki ga nudite. Želeli pa bi si nekaj več transparentnosti v delovanju te naše prepotrebne organizacije, tako pri sestavljanju dnevnega reda O.Z. (mislim na sprejetje 2 novih društev za katere nismo bili predhodno seznanjeni ne da teče postopek sprejetja in ne o delovanju le teh), kot pri ovrednotenju projektov (pravilnik ZSŠDI-ja je sicer zelo jasen in ima dva dela objektivni in subjektivni; za drugega ima izključno pristojnost odbor ZSŠDIja; predlagam, da naj odbor seznani svoje člane s seznamom vseh projektov z ovrednotinima tabelam; to nam društvom bi dalo možnost preverjanja podatkov, ki so osnova točkovanju prvega dela, in posledično izboljšanje projektov samih). Naj ne zvenijo te besede kot očitek, ampak kot konstruktivna kritika, saj, kot že prej povedano, imamo ZSŠDI za prepotrebno, profesjonalno in odlično ustanovo, ki je tako nam, kot drugim društvom, prvi partner pri uresniševanju naših ciljev.
Veliko je govora o vsesplošnem zamejskem športnem hramu, ki bi zaživel na štadionu v Trstu. Že lani smo izpostavili pomanjkanje telovadnice, ki bi bila naša, saj nastopati na Opčinah je vse prej kot »domače«. V tisku je bilo izraženo pričakovanje, ki je tudi naše, da bi prišlo do soočanja z bodočimi akterji novega vseslovenskega centra, a do sedaj o tem ni ne duha ne sluha; preko medijev pa je bilo predstavljeno koliko bomo potrosili, koliko bo stalo vzdrževanje ipd. Jadran je pristaš bolj strokovnega pristopa, ki ne more mimo predhodnega soočanja z bodočimi koristniki, popisom njihovih sedanjih in bodočih potreb, seznanjenjem z njihovo vizijo za daljše obdobje. Vse to pretvorjeno v potrebne ure košarkarskega-odbojkarskega in drugih igrišč nam da dimenzijo nove stavbe, tribun, slačilnic, ipd. Drugače tvegamo, da bomo zgradili katedralo in jo prisilno tržili italijanskim društvom ter s tem »asimilirali« še en kos naše zemlje, kjer bo slovenščina šla v pozabo.
Vrnimo se k športu. Lani smo si nadejali sodelovanja s sosednjim društvom iz Sežane, a so se stiki, po izbiri našega trenerja, prenehali; če začasno ali dokončno pa bomo videli v prihodnosti.
V naslednji sezoni moramo popisati temelje naše košarkarske šole tako vsebinske kot metodološke; le pisna oblika je lahko dostopna vsem trenerjem, saj nam daje možnost preverjanja in sprememb, poenoti metode, izboljša znanje vseh trenerjev in je predstavljiva izven stroke. Tudi kadrovanju bomo morali posvetiti kar nekaj dela, saj potrebujemo košarkarske trenerje, kondicijske, fizjoterapevte, spremljevalce in ne nazadnje odbornike.
Na koncu ali po angleško »last but not the least« dovolite mi, da omenim največjo spremembo te sezone (po trenerju ali hvala trenerju). Mislim na našega pokrovitelja podjetje Ispem in na skupino Izhodi Jadrana. Kaj naj rečem, hvala tako sponsorju kot našim »puncam« za svežino, ki ste nam prinesli. Zdaj lahko priznam, da sem se po prvem sestanku z Ivano krepko prestrašil; potem pa je šlo.
V tem letu smo se spoznali in dognali marsikaj; med drugim to, da ne maramo »dinnerjev«, saj v duši smo športniki in nas bolj privlačijo pohodi ter družabne igre. Komaj čakam na sestanek v prepričanju, da bomo še okrepili še zelo dobro sodelovanje.
Hvala za pozornost.

Poročilo tehničnega vodje projekta – Andrej Vremec

Dober večer vsem,
letošnja sezona bo v analih ostala zapisana kot ena izmed najuspešnejših v naši zgodovini.
Dve napredovanji na članskem nivoju, dve tretjini naših mladinskih ekip od U20 do U13, se je uvrstlo med prvih štiri v pokrajini ali večinima v deželi,eno samo nazadovanje v članskem prvenstvu in sklic naših igralcev v vse pokrajinske in deželne reprezentance od U13 do U18.
Naša vitrina uspehov je letos neverjetno bogata,da si jo bomo zapomnili še lep čas.Vsem tem akterjem od igralcev,do trenerjev in seveda nenadomestljivim odbornikom lakho vzkliknem eno semo besedo: čestitamo!
Zgleda, da je naš model vodenja mladinskih in članskih ekip košarke zelo uspešen,na trenutke smo pokazali na igriščih en sistem, ki deluje!
Naj tu navedem novo Domovo mladinsko košarkarsko šolo in uvrstitev Jadrana na 4. mesto v Playoffu, napredovanje Brega in Sokola v Cgold in Csilver.
Sedaj pa moramo tem uspehom dati kontinuiteto,da ne bi slučajno zaspali na lovorikah,na katere se z lahkoto pozabi. Osebno svojim dijakom kot profesor športne vzgoje in igralcem pri košarki in minibasketu,čestokrat postavim vprašanje: smo mi dobri ali oni slabi? Ne bom se spuščal v to debato,toda naše poslanstvo je najprej vzgojnega – narodnostnega značaja,šele na koncu so športni rezultati. Tako je ,vsaj po mojem je tako! Na zadnjih skupščinah matičnih predsednikov,jim večkrat pravim,da je spričevalo našega delovanja razdeljeno na tri štirimesečja:
1. štirimesečje – imaš samostojno ekipo v kategoriji U13?
2. štirimesečje– koliko igralcev si izgubil na prehodu iz nižje srednje v višjo srednjo šolo?
3. štirimesečje – iz kolikih domačih igralcev je sestavljena tvoja članska ekipa?
To so po mojem mnenju kriteriji uspešnosti našega delovanja pri slehernem skupinskem športu. Vsem trenerjem s katerimi sem sodeloval v zadnjih dvajsetih letih, vedno pravim,da iz otroka-mladeniča moraš ustvariti: A- igralca,B- trenerja,vaditelja,C -odbornika,D-sodnika,E- zapisničarja,F -simpatizerja. Verjetno bi lahko zamenjali vrstni del, a bistvo se ne spremeni.
Kako bomo letošnjim lesketajočim rezultatom dali možnost kontinuitete,oziroma nadgradnjo?
Samo s širokim pogledom v bodočnost nam bo to uspelo,saj morajo biti tudi prioritete skupne!
V tej piramidi je prostora samo za eno špico,kar je to naša reprezentanca,je zelo enostavno.
Nimamo kvantitete za kvalitetno selekcijoniranje,tudi kadra ni dovolj,o financah mi tudi ne diši,da smo na boljšem.Zato predlagam,da strnemo vrste in vlagamo v nekaj dolgoročnega,kar pomeni izboljšati rekrutiranje igralcev čez poletje in v šole med poukom,saj so tu marže še vedno velike.S trenerji bo treba tudi tam vlagati v mlajši rod,ker so face vedno iste in se vprašati zakaj se tega mladi ne lotevajo s tisto vnemo,ki je za to nujna.
Naš kondicijski trener Tiziano Vidoni še danes čaka na nekega apostola,ki bi mu sledil v to stroko,a o njem ne duha ne sluha.
Zaključujem svoje poročilo z optimističnim pogledom na obzorje,saj bi bilo škoda zapraviti tak potencijal in ne pozabiti,da smo vzgled bodočim generacijam,ki potrbujejo vzornike. Kakšne,o tem soodločamo tudi mi z našim vsakodnevnim delovanjem.

Pozdravni nagovor predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina

Spoštovani!
Prinašam vam iskren pozdrav Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Mislim pa, da bi stvar izzvenela preveč rutinsko in enostavno, če bi se omejil izključno na nek vljudnostni pozdrav brez neke prave vsebine. Prepričan sem, da je prav tudi zato, ker drugih priložnosti praktično nimamo, razen če se srečamo na sestankih košarkarske komisije, da vam posredujem nekaj vsebinskih odtenkov, za katere mislim, da je prav, da se soočite z njimi tudi vi.
Začel bom pri poslanstvu Jadrana, pri tem, kar Jadran predstavlja. Po mojem Jadran ni samo košarkarsko društvo, ampak je široko začrtano gibanje in je – temu moramo pritrditi – že veliko let nositelj nekaterih vrednot, predvsem tistih, katere naša obče organizirana skupnost in tudi politika, prevečkrat postavljajo na stranski tir ali pa jih sploh ne dojameta. Tu mislim na osnovo, na temelj, zaradi katerih je Jadran sploh nastal. Mislim na združevanje sil, ker se samo z dialogom lahko pride nekam naprej.
Zakaj to pravim, se boste vprašali. To poudarjam zaradi tega, ker je marsikdo iz Jadranovih vrst vihal nos ob moji javni čestitki AŠD Breg ob napredovanju v isto ligo, v kateri nastopa Jadranova špica. Dobil sem kritiko češ, kako lahko sploh podpiram tak paradoks. Naj bo jasno: seveda ga podpiram in Bregu, ki je eden osnovnih členov Jadrana in Sokolu, ki predstavlja tudi eno vaših reber, še enkrat tudi s tega mesta iskreno čestitam za dosežene rezultate. Vendar je v moji glavi povsem jasno, tako kot bi moralo biti jasno v glavah vseh, da je Jadran – Jadran, Breg in Sokol pa sta nekaj drugega. Ni mogoče enega inačiti z drugim. Jadranovo gibanje je pojem, dialog je nekaj drugega, politika posameznih društev je pa nekaj tretjega. Vse dajati v isti koš si lahko privoščijo samo oportunisti, nepoklicni tkalci glos, ki umirajo od zavisti, to pa zato, ker so sami nesposobni, da bi kaj zgradili in – oprostite, če tako rečem – ne pomenijo absolutno nič. To so samo poklicni čvekači!
Vprašam vas, zakaj ne bi smel biti upravičeno zadovoljen ob napredovanjih. Zakaj bi moral v sebi zatreti veselje ob uspehih? Vprašam vas, zakaj je nujno saditi pelin med nas same? Če je res, da so naši ljudje pametni ljudje, bodo v naslednjih dneh in tednih že znali sami trezno presoditi, katero pot ubrati v novi sezoni. Zakaj torej že vnaprej ustvarjati neko negativno ozračje, ki ne pripelje absolutno nikamor?
Še en fleš imam na zalogi. To so odnosi med našim Združenjem in – globalno gledano – našim košarkarskim svetom. In kakšni so ti odnosi? Do danes res dobri, odlični bi si upal trditi. A vtis imam, da se tudi tu začenja krhati, saj niso vse Jadranove komponente na čisto enaki in isti miselni valovni dolžini. Zdi se mi prav, da stvari med sabo nekoliko razčistite, da si med sodelujočimi društvi sami postavite vsebinske koordinate, da se domenite, kaj je slovensko in kaj se od tega pojma oddaljuje in potem vodstvu ZSŠDI-ja oddate razčiščen dokument. V nasprotnem primeru se mi zdi, da bi Jadran težko obdržal status primarnega projekta, kar bi se seveda poznalo pri finančni podpori, ki bi bila lahko težko primerljiva z današnjo.
Vsekakor vam izražam res iskrene čestitke. Čestitke za dosežene rezultate, za iskanje novih vsebin, ki naj ta prostor poživijo, čestitke in zahvalo za trud in vnemo, ki jo vnašate v svoje vsakodnevno delo. Prav gotovo ste in ostajate še naprej eden poglavitnih stebrov slovenskega športa v Italiji.