Briščiki – Drago Gantar, Egon Kraus, Renato Štokelj, Vili Prinčič, Adriano Sossi, Mario Mari, Stojan Kafol, Peter Starc, Peter Brumen, Branko Lakovič, Sergio Tavčar, Marko Ban, Boris Vitez. Fotografije omenjenih mož od včerajšnjega dne krasijo steno telovadnice na Rouni, v kateri je potekalo odmevno praznovanje, ki ga je košarkarska komisija ZSŠDI priredila, da bi obeležila 50. obletnico od ustanovitve organiziranega košarkarskega gibanja Slovencev v Italiji. Večer, ki ga je briljantno povezoval Evgen Ban, so razdelili na tri dele. Po uvodnem nagovoru predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina so predstavili pravo novost, in sicer steno slavnih (različico ameriške Hall of Fame oz. Wall of Fame), ki so jo okrasili s slikami že omenjenih športnih delavcev in košarkarjev. Sledila je nato predstavitev publikacije z naslovom 50 let naše košarke, ki jo je uredil Branko Lakovič. Pri pripravi knjige sta sodelovala novinarja Veronika Sossa in Niko Štokelj, za italijanske prevode pa sta poskrbela novinarja Sergio Tavčar in Albert Voncina. Knjiga je izšla pri založbi Mladika s podporo ZSŠDI in ostalih pokroviteljev, razdeljena pa je na štiri poglavja: v prvem, ki ga je uredil in napisal Branko Lakovič, najdemo krajši povzetek 30-letnega delovanja, in sicer od povojne košarkarske dejavnosti do sezone 1994/95. Drugo poglavje je uredil novinar slovenskega deželnega sedeža RAI za FJK Niko Štokelj, ki je zaobjel obdobje od sezone 1995/96 do 2014/15. Sledi poglavje, ki je namenjeno našim košarkarjem in košarkarici, ki so nastopili z italijansko člansko in mladinsko reprezentanco, v sklepnem poglavju pa je novinarka Primorskega dnevnika Veronika Sossa zbrala pričevanja naših košarkarskih delavcev, trenerjev in igralcev. Knjigo so avtorji obogatili s številnimi slikami in statističnim gradivom (za grafično obliko je poskrbel Igor Lakovič), mogoče pa jo je kupiti v knjigarnah.
Ponedeljkov večer sta sklenila govor Jadranovega predsednika Marka Kojanca in predstavitev vseh košarkarskih mladinskih ekip, ki sodelujejo pri projektu Jadran, in sicer Bora, Brega, Kontovela, Sokola, Poleta in goriškega Doma in članske ekipe Jadrana. Ni zmanjkalo niti pozdravov gostov, saj so se prireditve med drugim udeležili deželna svetnika Stefano Ukmar in Igor Gabrovec, tržaški župan Roberto Cosolini, tržaški odbornik za šport Edi Kraus, dolinski župan Sandi Klun, podžupan občine Devin-Nabrežina Massimo Veronese, odbornik zgoniške občine Mirko Sardoč, predstavnik CONI Jure Kufersin, predsednik deželne FIP Giovanni Adami in pokrajinski predsednik SKGZ za Tržaško Tomaž Ban. Za glasbeno kuliso pa sta poskrbela DJ Papš oz. Aljoša Ota in glasbenica Tina Renar.
Pozdravni nagovor predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina
Spoštovani gostje, dragi prijatelji!
V veliko čast mi je, da vas v imenu Združenja slovenskih športnih društev v Italiji pozdravim in vam ob tako lepem jubileju stisnem roko v znak iskrenih čestitk!
Ne morete si predstavljati, kakšen močan val navdušenja me danes preveva in obenem kakšni občutki vznemirjenosti se sproščajo v meni že ob samem dejstvu, da sem danes tu med vami in sem tako del tega praznika, del tega častitljivega športnega dne, 50 letnice naše slovenske košarke v Italiji. Ganjen sem bil že ob novici, da bo prav v tej dvorani že čez nekaja trenutkov zablestela »stena slavnih. Obrazi na fotografijah se bodo mogoče od daleč zdeli nemi, a ugotovili bomo, da spregovorijo čim se jim približaš! Samo prisluhniti jim bo treba in v trenutku bomo obstali, očarani nad njihovimi zgodbami, očarani nad njihovo pestro pripovedjo. V zgodbi, ki je izredno bogata, se zrcalijo bistvene človeške vrednote, pa tudi upi in sanje, ki so se, kot čudež, uresničile!
Trdno verjeti v vzpon, v napredek, v rast, nesebično vlaganje svojih energij, svojih najboljših življenjskih moči in svojega prostega časa v neki sanjski projekt, graditi iz niča in trdno verjeti, da se lahko tudi iz niča s skupnimi močmi ustvari nekaj trajnega, velikega in lepega: prato to so vrednote, o katerih sem govoril in na katere moramo biti ponosni. Da! Ponosni in navdušeni! Zgodba, ki se vije 50 let, ki se je zmogla preliti v roman, ima za sabo že veliko poglavij, lepih, razburljivih, tudi nesrečnih in temnih, pa tudi takih, ko si otreš solzo, ko odložiš knjigo. A romanu ni še videti konca. Že poznanim poglavjem sledijo nova in vsi mi željno in radovedno čakamo, kako se bo stvar prepletala v bodočnosti!
Vsem vam želim, da bi lahko uživali ob branju še veliko poglavij, da bi nam ta skrivala še veliko presenečenj in da in besede konec nikoli ne napisali!
Govor predsednika Jadrana Marka Kojanca
Dober večer vsem. Izkoristim priliko, da voščim vam in vašim družinam obilo sreče in uspehov v letu 2016, dovolitemi pa, da privoščim Jadranu pomoč Hygjeje in Salus, saj naša boginja zdravja ZEMLJA nam ni bila do danes naklonjena.
Danes imamo čast, da so tu naše »ikone« , ki pa so le špice vseh naših zasanjačev, ki so pripomogli, da smo prehodili tako uspešno pot. V knjigi, ki so jo nam pravkar predstavili Lako, Veronika in Niko, boste našli poleg vseh številk, slik in komentarjev, nekaj spominov, ki še dodatno krasijo in oplemenitijo to zadnje delo Brankota in sodelavcev. Na hitro sem jo prelistal in vam povem, da so se mi naježile dlake in zarosnele oči. Mislim, da bi jo vsi mi mogli imeti že danes na nočni omarici. V njej boste videli pot, ki smo jo skupaj prehodili vsa ta leta, kaj nam pomeni košarka in projekt Jadran; pogled na skoraj 200 glavo množico košarkarjev, trenerjev in spremljevalcev navduši oko in ti da smisel vsakdanjemu delu. Če pa pomislim, da premoremo še enkrat toliko malčkov pri mini-, mikrobasketu, me sploh ne skrbi za prihodnjost. Naj se zahvalim še vsem našim odbornikom in našim pokroviteljem, tako tistim, ki so nam potrdili večletno podporo, kakor tistim, ki so se nam pridružili letos. ISKRENA HVALA VSEM.
Naj vas spomnim, da bomo letos praznovali 40. let od ustanovitve Jadrana. Spomini na prvo obdobje, ko smo v 5 letih prestopili kar 5 kategorij od 1.divizije do C1-lige in po treh leti v »vicah« pred 5.000 glavo množico še v B-ligo so mi pri srcu, a moramo biti vedno pozorni na naše hibe: mislim predvsem na vrtičkarstvo in majhnost. V knjigi boste našli tudi prizor, ko so mlademu igralcu prepovedali vstop na odprto igrišče, ker je prestopil v drugo našo-zamejsko ekipo.
Vrnimo se k jubileju. Obeležili ga bomo z vrsto pobud, slavnostni prireditvi pa želimo dati poseben čar, nekaj novega še ne videnega. Tudi turnirjem, na katere bomo povabili ekipe prijateljskih/pobratenih društev, bomo posvetili posebno pozornost.
Z Andrejem, pri načrtovanju letošnje sezone, sva se osredotočila predvsem na vas mlade, da vam damo možnost nastopanja v najvišji ligi, ki jo premoremo. To bomo dosegli s priredetvijo in pisnim oblikovanjem naše košarkarske šole z uporabo modernih tehnologij in štrumentov. Cilj je, da bomo napolnili z igralci, ki izhajajo iz naše šole, vsa razpoložljiva mesta pri članskih ekipah matičnih društev. Letos smo načrtno vključili v 1.ekipo veliko mladincev in jim dali na razpolago izredno minutažo za kar moram pohvaliti celoten trenerski štab z Andrejem V. in Andreo M. na čelu.
Tudi skrbi, da pridemo do našega »hrama«, telovadnice v kateri lahko vsi skupaj treniramo in igramo, kjer imamo na stenah naše slike, smo in bomo posvetili veliko časa. Stena slavnih je le prva od načrtovanih pobud. Velika želja pa je ta, da bi igrali na naši Rouni Cgold-ligo in zakaj ne, spet B-ligo.
Na zadnje, a dovolitemi uporabo tujke, »LAST BUT NOT THE LEAST« naj se dotakmen čutu pripadnosti. Mi vsi smo Jadran, tako mi odborniki, kakor ti ugledni gostje in tudi vi vsi, ja tudi ti in ti in ti…..
»In nam vsem ne sme bit vseeno, če je Jadran dobu al zgbu, k’lko trujk je dal BAFO, k’ku so igrali MATIJA, CHARLIE in STANKO, k’lko bal je ukradu FAZO, kdaj se bosta vrnila DANJEL in RIDO, predvsem pa vas bi moglo brig’t, kaj su naredili ALEKS, SIMON, VANJA, FRITZ, IVO, t’mladi KOCKA in t’mladi KOJO.«
Ti so z mladima Banom in Vitezem naša druga generacija .
Glejte kako pomenbno vlogo imajo ti naši mladinci. Da to vidite, da dihate z njimi isti zrak pa morate vsaj na naše domače tekme in biti z nami tako ob zmagah kot ob porazih. Namreč zmagamo lahko le vsi skupaj, kot to delamo že 40.let, saj samo skupaj
ZMOREMO.
Foto Ivan Perčič, Igor Tomasetig
Foto
