OPČINE – V okviru Študijskih dnevov Draga sta posegla tudi predsednik ZSŠDI Ivan peterlin in organizacijski tajnik Martin Maver.
DRUŽINA IN DRUŽBA, JEZIK IN IDENTITETA
Mag. Martina Piko Rustja, Živa Gruden, Suzana Pertot, Martin Maver
Manjšina brez jezika nima prihodnosti. Na okrogli mizi hočemo preveriti koroške izkušnje, pridobljene na terenu za usidranje slovenske materinščine v nove družine, analizirati stanje v manjšinskem prostoru v Italiji in ugotoviti, do kakšne mere se slovenščina umika iz redne uporabe v družini in koliko to vpliva na padec kvalitete jezikovnega znanja pri mladih, na katerega opozarjajo šolniki. Na podlagi skupnega razmišljanja naj bi prišli do novih zamisli in pobud za zagotovitev prihodnosti materinščine ter preučili možnosti za njih uresničenje. Edino tako bomo zaustavili umikanje slovenščine iz redne družinske in družbene prakse ter preprečili folklorizacijo naše skupnosti. To je problem, pred katerim se civilna družba ne more več skrivati.
Prispevek predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina
Z velikim veseljem, pa tudi neke vrste notranjim zadoščenjem, sem na seznamu predavanj – okroglih miz – letošnje Drage zagledal temo o družini, družbi, jeziku in identiteti, temo, ki smo ji lahko prisluhnili in je bila nadvse zanimiva, po svoje pa kar šokantna. Od kod to moje veselje, se boste vprašali? Vesel sem bil zaradi tega, ker sem prepričan, kot predsednik ZSŠDI, da bi morala biti ta tema ključna debatna in strateška tema vseh sredin slovenstva izven (bivših) meja Slovenije, se pravi naše matične domovine.
In vse to pravim tudi zato, ker se je slovenski šport v Italiji prav pred letom dni zagrebel v te argumente in, kot ste lahko slišali iz besed Martina Maverja, naša skupnost se je na podlagi objektivnih analiz dokopala do spoznanja, da so lepi stari časi za vedno mimo! Naše družine so, z jezikovnega vidika, povsem drugačne, slovenski jezik ni več neka absolutna prioriteta, da o narodnostni drži in identiteti niti ne zgubljamo besed! So ali niso to šokantni zaključki, vredni dodatnih strokovnih analiz in ustvarjanja novih strategij, kako naprej?
Mi pa se delamo, kot da bi živeli v neki slovensko jezikovni Indiji Koromandiji in so nam težave, s katerimi se srečujejo šolniki in vsi pedagogi, pravzaprav deveta briga in v ta vidik našega življa ne vlagamo nikakršnih sredstev, ne finančnih ne intelektualnih.
Po oceni ZSŠDI stopa v ospredje eden velikih receptov, kako to zajeziti: s podvojenimi izvenšolskimi dejavnostmi. Slovenščina ne samo v šoli, ampak povsod, kjer je to mogoče!
Pri športu, pri zborovski dejavnosti, v gledaliških krožkih in drugje.
Pri športu je vsaj 90% otrok in mladih, ki zahajajo v naše šole. O tem govore analize. Kdo bo športu pomagal, da bo njegov pedagoški kader lahko kos novim nalogam? Poglejte: pri Združenju slovenskih športnih društev v Italiji smo si izmislili Jezikovni poligon, ki smo ga v lanski športni sezoni prvič izvedli in je imel izvrsten uspeh. Gre za to, da smo ob športnih podvigih paritetno nagrajevali tudi znanje slovenskega jezika. Pomislite: tekmovanje kdo obvlada bolje slovenski jezik in športno terminologijo v slovenskem jeziku. Skratka, enkratno! Pa ne, da bi se tu z vsem tem hvalil, saj gre pravzaprav za kapljico v reševanju širokega problema, ki je povezan z obvladanjem slovenščine. Treba se je dokopati do novih videnj, do novih ustvarjalnih korakov, kajti nič ni več tako, kot je bilo! Na potezi je naša družba, naša organizirana družba: skrajni čas je namreč, da ustvarimo neke strategije, da spet zlezemo na zeleno vejo. Te strategije pa morajo biti učinkovite, konkretne, in ne zgolj fraze na papirju. Naš šport na vse to potrpežljivo čaka!
Poseg organizacijskega tajnika ZSŠDI Martina Maverja
Najprej mi dovolite, da predstavim našo organizacijo – Združenje slovenskih športnih društev v Italiji. Organizacijo, ki združuje na teritoriju FJK 58 slovenskih športnih društev.
Naša organizacija je v letih opravila že več raziskav, ki so se ponavadi tikale našega športnega sveta od znotraj z vidika »demografske analize« in analize stanja v naših društvih. Zadnja raziskava, ta, o kateri bom danes spregovoril in ki smo jo izdali v lanskem letu, je bila iz tega vidika drugačna, saj smo se ob sodelovanju s Slovenskim raziskovalnim inštitutom spopadli s širšo sliko.
Anketiranje smo opravili pred dvema letoma med dijaki in učenci vseh šol s slovenskim učnim jezikom v Trstu, Gorici in Špetru od 3. razreda osnovnih šol do zadnjih razredov višje srednje šole. Skupno je na naše vprašalnike odgovorilo več kot 2100 anketirancev.
Današnji poseg bi začel pri prvi ugotovitvi naše raziskave, tisti ugotovitvi, ki nam govori o tem, da je šolska populacija na šolah s slovenskim učnim jezikom v Italiji povsem drugačna od tiste izpred desetih ali dvajsetih let. V raziskavi smo namreč zabeležili skoraj 70 različnih jezikovnih kombinacij v družinskem krogu naših anketirancev. V zadnjih letih, oz. desetletjih smo v manjšini večkrat govorili o demografskem padcu, bolj malo pa o demografskih in narodnostnih spremembah na naših šolah. Mešani zakoni (predvsem italijansko/slovenski) so danes na njih v večini. O otrocih iz mešanih zakonov je velikokrat tekla beseda, manj pa o otrocih iz popolnoma neslovenskih družin, ki obiskujejo naše šole. Teh pa je danes med našimi anketiranci kar 19 odstotkov! Podatki naše raziskave jasno kažejo, da je slika jezikovne pripadnosti vezana tudi na starostno stopnjo. Če je na osnovnih šolah četrtina (!) v anketo zajetih otrok iz neslovenskih družin, je po drugi strani na višjih srednjih šolah odstotek bistveno nižji (8%). To verjetno pomeni, da je vpis neslovenskih otrok v porastu, po drugi strani pa, da po začetnem obdobju na slovenskih šolah, ti otroci ne nadaljujejo šolanja na naših šolah. To je poglavje, ki ga bo treba razčleniti in se vanj zamisliti. Ali ima sploh smisel, da te otroke vključimo v šolski proces na naših šolah? Ali naj za njih ustvarimo posebne sekcije? Ali naj jim nudimo poseben podporni pouk, zato da šolskega procesa na naših šolah ne predčasno zaključijo?…
Obiskovalci naših šol so, splošno gledano, zelo angažirani z izvenšolskimi dejavnostmi, saj se jih samo 9% ne ukvarja z nobeno izmed njih. Medtem ko fantje pogosteje izbirajo športno dejavnost, so dekleta bolj aktivna pri ostalih zunajšolskih dejavnostih (tu govorimo o ukvarjanju z glasbo, taborniki, skavti, učenju tujih jezikov, verskih dejavnostih, itd) . Te dejavnosti se večinoma odvijajo v slovenskih ustanovah, predvsem pri anketirancih iz slovenskih družin. Pri »mešanih« družinah so odstotki nekoliko nižji, neslovenske družine pa pogosteje izberejo zunajšolske dejavnosti pri neslovenskih ustanovah.
Med izvenšolskimi dejavnostmi zdaleč kraljuje športna.
Skupno gledano se 83% anketirancev ukvarja s kako obliko športnega udejstvovanja.
Največjo športno angažiranost beležimo med 9. in 14. letom.
Avtokritično pa lahko priznamo, da imamo tu še veliko rezerv, saj se v približno polovici primerov anketiranci odločajo za naša slovenska športna društva včlanjena v ZSŠDI nekaj manj – pa vendar okoli 40% – se jih odloča za Italijanska športna društva.
Teza, ki jo pri naši organizaciji zagovarjamo, to je, da moramo stremeti po tem, da gibanje in športno udejstvovanje čimbolj jezikovno oplemenitimo, zato da slovenščino ne »vcepljamo« samo za šolskimi klopmi, temveč tudi na športnih igriščih in pri drugih zunajšolskih dejavnostih je konec koncev vodilo, ki naša društva razlikuje od tistih večinskega naroda.
To nam verjetno tudi uspeva, če se zazremo na podatke raziskave, ki govorijo o pogovornem jeziku v naših športnih društvih. Slednji kažejo, da vodi trener treninge v večini primerov v slovenščini in kvečemu v mešanem jeziku. Redkokdaj se dogaja, da poteka trening v neslovenskem jeziku. Še bolj važen podatek pa je, da se anketiranci v 84% primerov pogovarjajo s trenerjem v slovenščini.
Ta podatek je zelo pomenljiv, saj so med temi, ki se s trenerjem pogovarjajo v slovenskem jeziku na primer mladi iz mešanih in neslovenskih družin, ki se doma ne pogovarjajo v slovenščini.
Tu moram odpreti manjši oklepaj, ki se tiče tega poglavja, namreč: iz teh podatkov je zelo razvidna načelnost, ki jo naša organizacija zatrjuje pri trenerjih, predvsem tistih pri mladinskih ekipah, saj je ZSŠDI od vedno zatrjevalo in podpiralo in spodbujalo uporabo slovenskega strokovnega kadra prav z namenom, da otrokom nudijo dodatno priložnost sporazumevanja v slovenskem jeziku tudi izven šole. Rezultat tega nam tu potrjujejo sami anketiranci.
Žal, pa moramo v pogovorih med sotekmovalci na treningih in tekmah beležiti močen upad slovenskega pogovornega jezika. Če zahtevamo od odraslih trenerjev načelnost je pri naši mladini verjetno ne moremo. Preklop na mešani ali neslovenski pogovorni jezik pa ni nujno vezan na željo po pogovoru v neslovenskem jeziku, pač pa na prilagoditev na nek »skupni imenovalec«, se pravi na jezik, ki je dostopen vsem, saj vemo, da se v slovenska društva vpisujejo tudi otroci iz neslovenskih družin in to tudi taki, ki ne obiskujejo slovenskih šol.
Tudi v to se je treba zamisliti: namreč, kdo se vpisuje v naša društva. Iz naše raziskave izhaja, da so slovenske družine v glavnem že navezane na slovenska športna društva in da se večinoma že odločajo zanje. Drugače, prej obratno pa je pri neslovenskih družinah, ki pa otroke vpisujejo v slovenske šole. Slednje večinoma izbirajo športna društva na podlagi bližine domu, ustreznosti urnikov, itd, ne pa po načelu jezikovnega vidika.
Tudi tu je torej potreba po strateških izbirah velika. Ni vseeno kakšna je naša ponudba, kot niti ne komu je ta ponujena in tudi kje se ta dejavnost odvija. Zelo pomenljiva je na primer razlika med športnim udejstvovanjem v slovenskih športnih društvih med tržaško in goriško pokrajino (62% proti 38%).
Pa tudi ni vseeno kaj ponujamo. Spet si pomagam z izsledki raziskave, ki nam govorijo o tem, da je, recimo, med puncami večja verjetnost športnega udejstvovanja v italijanskem športnem društvu vezana na priljubljenost plesnih dejavnosti, ki pa jih v sklopu zamejskih društev malo gojimo.
Pri Združenju slovenskih športnih društev v Italiji skušamo – tudi s sodelovanjem slovenskih šolskih ustanov – povečati in obogatiti ponudbo dejavnostih v slovenskem jeziku v prostem času. Utrjevanje in uporaba slovenščine naj gre tudi skozi vsakdanje udejstvovanje na športnem, kulturnem in glasbenem področju in vsej zunajšolski dejavnosti. Seveda pa – s strokovno usposobljenimi in – ne more biti drugače – slovensko govorečimi kadri. V tem se morata šola in zunajšolske dejavnosti dopolnjevati.
Prebral sem program jesenskega seminarja za slovenske šolnike. Mislim, da bi morala to biti priložnost za soočanje z našo realnostjo in na njo vezano problematiko. Tema, o kateri danes govorimo – spodbujanje uporabe slovenskega jezika tudi v družini in zunajšolskih dejavnostih – pa bi lahko bila zanimiva iztočnica za diskusijo in programiranje dejavnosti tudi na naših slovenskih šolah. Upajmo naslednjič.
Ko berem, da bodo predavatelji in pedagoški svetovalci Zavoda Republike Slovenije za šolstvo nudili strokovno izobraževanje, obenem pa tudi spoznavali stvarnost slovenskega šolstva v Italiji, se obenem spašujem, zakaj potemtakem med predavatelji niso tudi naši strokovnjaki, šolniki, pedagogi in kulturni in športni delavci, da so lahko razvite teme še bolje vpete v to, kar smo in to kar hočemo postati.
Zaključil bi z mislijo, da je skrb in nega našega jezika za nas nuja. Za to mora biti pristojna šola, ampak tudi družina, naša društva in vsi dejavniki vpeti tudi v zunajšolske dejavnosti naših otrok. Vprašanje se tiče – skratka – celotne naše družbe, je pa zelo kompleksno in težko vprašanje, če vemo, da so današnji koristniki naše ponudbe – šolske in izvenšolske – povsem drugačni od tistih iz časov, ko so naše šole in društva nastala. Vprašanje se ne tiče več smo slovenskih družin.
Zato mislim, da zahteva današnji čas in današnja družbena slika premišljene in preudarne spremembe in važne odločitve, ki pa jih do danes ni bilo veliko.
Od vseh vprašanj, pa je verjetno eno izmed najbolj aktualnih prav to, kako slovenske zunajšolske dejavnosti približati mešanim in neslovenskim družinam, ki svoje otroke vpisujejo na naše šole – šole s slovenskim učnim jezikom in tako še dodatno pri njih utrdimo rabo slovenščine tudi izven šolskih klopi.
Foto
