Z veseljem objavljamo prispevek predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina
Velikokrat razmišljam o tem, kako zmore biti človeška družba, katere sestavni del smo tudi mi, v obnašanju tako površna in duševno plitva in v vsakdanjem življenju prav nič preudarna in razmišljujoča. Mislim na vse to, kar smo tako mukoma preživljali več kot dve leti, ko je vse človeštvo presenetil in napadel hud in zahrbten koronavirus. Treščil je med nas tako silovito, da je kar čez noč dobesedno postavil na glavo vse, kar smo do tistega trenutka imeli za življenjsko »normalno«. V zelo kratkem času se je z nami in našim dnevnim okoljem vse spremenilo. Medicinsko znanstvena prepričanja in ugotovitve, za katere smo bili pripravljeni priseči, da so neizpodbitne, so bile naenkrat postavljene pod vprašaj, zamajale so nam temelje, v nas so se pojavljali hudi dvomi. Spremenili smo se prav vsi mi. S tesno oprijetimi maskami na obrazu smo iz strahu drug drugemu samo pokimali v pozdrav. Nismo si smeli seči v roke, kaj šele, da bi si ob srečanju s prijatelji padli v objem. Na dolgem seznamu prepovedanega je bil kajpak tudi poljub, saj bi bil lahko prinašalec smrtonosnega virusa. Državni in drugi zdravstveni protokoli, ki so stremeli k zajezitvi epidemije, so nas popolnoma ohromili in postavljeni smo bili pred izbiro: ali osamitev, ali veliko tveganje za pisanje smrtne obsodbe. Za sabo puščamo obdobje, ki je človekovo samozavest močno načelo, če že ne skrhalo, s čustvenega vidika gledano pa krivično in marsikje zelo žalostno in brez prave tolažbe.
H pisanju me je spravilo tudi opazovanje ljudi zdaj, ko se življenje spet vrača na stare tirnice in v smo ponovno skoraj povsem brezskrbni in smo pozabili na hudo preteklo več kot dveletno obdobje. Maske si skoraj nikjer več ni treba nadevati od ušesa do ušesa in vsi stremimo po tem, da bi čimprej nadoknadili vse tisto, za kar smo bili toliko časa prikrajšani.
A, žal, nesreča nikoli ne počiva in še preden se izpoje in iztroši, je že druga pred vrati. In prav to se dogaja danes. Istočasno z usihanjem epidemije koronavirusa je človeštvo presenetilo drugo gorje, vojna v Ukrajini. Po težkih razmerah, do katerih nas je privedla pandemija, prinaša vojni spopad v Evropi nove hude udarce predvsem na področju gospodarstva in človeštvo je spet na kolenih. Klecnilo je tudi naše gospodarstvo in življenjski ustroj vse naše slovenske narodne skupnosti se je znašel sredi velikanskih težav.
Hudo gospodarsko krizo močno občutijo na lastni koži tudi vsa naša športna društva, ki so kar čez noč in povsem nepričakovano ostala brez finančne pomoči cele vrste mecenov, zgodovinsko prisotnih pokroviteljev, ki so prihajali večinoma prav iz vrst našega slovenskega gospodarstva in so dolga desetletja, to moram poudariti, nudili finančno pomoč našim športnim sredinam. Samo z njihovo pomočjo so naša športna društva rasla, se lepo razvijala in utrjevala na ozemlju, kjer živimo Slovenci v Italiji. ob tako občuteni gospodarski krizi se je morala velika večina teh podjetnikov vsaj začasno umakniti in res ne more več nuditi take pomoči, kot jo je v preteklosti.
Športa društva so vsa po vrsti zagnala klic na pomoč, saj je bilo krizno stanje zelo jasno občutiti predvsem na področju mladinskega športa, saj se dejavnost pri mladih in najmlajših z veliko težavo prebije do ustreznih finančnih sredstev, ki bi jih lahko ponudil pokrovitelj. Dejstvo je, da mladinski šport nima tako široke vidljivosti in odmevnosti kot športno udejstvovanje na članski ravni, ki se neprimerno lažje prebije do sponzorjev.
Ob vseh teh klicih na pomoč ZSŠDI ni ostalo gluho in ravnodušno. Ker samo seveda še zdaleč nima dovolj finančnih zmogljivosti, da bi lahko samo ustrezno pomagalo svojim članicam v tem tako težkem trenutku, se je odločilo, da se kot krovna športna ustanova obrne na našo širšo slovensko javnost, na naše ljudi, ki jim je slovenski šport pri srcu, in jih zaprosi za pomoč. Ustanovilo je zato Solidarnostni športni sklad in srčno upa, da se bo v njem nabralo vsaj toliko finančnih darov, da bomo lahko dobili vsaj obližna zevajoče rane v našem mladinskem športnem pogonu.
Zbrana sredstva bo ZSŠDI porazdelilo med tista naša športna društva, ki delajo na mladinskem področju, torej tistim sredinam, ki pri izvajanju svojih programih iščejo pot medsebojnega sodelovanja in združevanja moči. Tudi tokrat namreč želimo pomagati vsem tistim, ki na terenu udejanjajo naše geslo »skupaj zmoremo«, saj smo prepričani, da bomo samo tako preživeli in še naprej gradili naš skupni uspešni jutrišnji dan.
Številka tekočega računa, ki smo ga v ta namen odpri pri Zadružni kraški banki Trst Gorica je:
IT10U0892802201010000051001
Ivan Peterlin
(predsednik Združenja slovenskih športnih društev v Italiji)