7. in 8. septembra so se planinci in planinke SK Devin podali na dvodnevni izlet na Krn (2244 m).
V lepem sončnem popoldnevu so krenili s planine Kuhinja in po travnatih pobočjih z lepim razgledom pogumno premagali 1200 višincev mimo pašnikov in planšarij do Gomiščkovega zavetišča na Krnu (2182 m).
Trije člani odprave so se odločili za težjo varianto po ferati. Koča je bila zvečer v objemu megle, zato sončnega zatona ni bilo videti. Prijazna mlada oskrbnika sta poskrbela za topel čas in okusno planinsko večerjo. Živahna druščina je noč preživela v lepo urejenem skupnem ležišču, zjutraj še pred zajtrkom pa je bil za najbolj zgodnje na vrsti vzpon na vrh Krna s čakanjem na sončni vzhod.
Po zajtrku so se planinci in planinke spustili s Krna v smeri Batognice in se po njeni strmi steni povzpeli do vrha “ki ga ni več” (2164 m). Znano je namreč, da so v prvi svetovni vojni italijanski vojaki dolgo časa zasedali zahodni in osrednji del planote Batognice, avstrijski vojaki pa vzhodni del. Najhujši boji so na Batognici potekali 21. julija 1915, ko sta bili vojski med seboj oddaljeni le 85 metrov. Obe vojski sta se močno utrdili, izdelali obsežne sisteme kavern in drugih rovov, ki so še vidni in v katerih so vojaki preživeli dve leti. Linija se v tem času ni premaknila, zato so Italijani pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vse razstrelivo in z njim razstrelili italijanske položaje. Krater te eksplozije je viden še danes in domačini pravijo, da je Batognica od takrat 14 metrov nižja. Povsod med potjo lahko opazimo razstreljene železne ostanke in bodečo žico.
Z Batognice so se mimo jezera v Lužnici spustili v dolino, kjer je bilo še dovolj časa za kopanje v Soči pri Tolminu – za najbolj pogumne – in kosilo za vse.
Foto SK Devin
