NABREŽINA – Na srečanju SKGZ – SSO s primarnimi organizacijami, ki je bilo v Nabrežini v petek, 11. marca, je imel svoj poseg tudi predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin. Njegov poseg objavljamo v celoti:
“Spoštovana predsednika, spoštovani predstavniki našega organiziranega sveta!
Rad bi vam posredoval nekaj misli v svojstvu predsednika Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, saj smo se o današnjem večeru kar na dolgo pogovarjali na zadnji seji našega izvršnega odbora. Seveda se pridružujemo izjavam o pozitivnih notah s strani vseh, ki so spregovorili pred mano, ko so poudarili vsebinski pomen nocojšnjega večera, da se končno – po dolgih letih – soočajo vse komponente našega organiziranega sveta z vodstvom obeh krovnih organizacij. V isti sapi moram tudi poudariti, da pozdrav temu soočanju s strani ZSŠDI ni nekaj novega, saj mi bo predvsem predsednik SKGZ Rudi Pavšič dal prav – ker je bil velikokrat prisoten naših občnih zborih – da je naša organizacija vedno poudarjala pomen in nujo tesnejšega sodelovanja med obema krovnima organizacijama in terenskimi enotami, ki skrbijo za rast in razvoj naše narodnostne skupnosti.
Vendar bi želel tudi poudariti, da nismo prav z vsem zadovoljni. Naj bom jasnejši s primerom. Poglejte: štiri zveze oz. združenja, ki zaobjemajo glavnino terenskih enot tako na prosvetno kulturnem področju, kot na športnem, se že nekaj tednov dogovarjajo, kako stopiti do deželnega odbornika Torrentija, da bi mu lahko obrazložili težave, v katerih se nahajamo vsi in ki so povezane z takozvano reformo Torrenti. Dogovarjamo se že tri tedne. Nam se to zdi cela večnost. Ni nobene dinamike in vsi imajo neke vrste upočasnjeni korak. Za današnji tempo življenja je to skorajda nekaj nepojmljivega.
A prehajam k drugim stvarem. V dnevnem časopisju, v tedniku Novi glas in v drugih medijih beremo o neke vrste pisnih protestnih iniciativah štirih goriških komponent, ki javnosti sporočajo – pa tudi odborniku Torrentiju in Ljubljani – da so v krizi. Pri ZSŠDI nimamo nič proti nikomur. Vsakdo se obnaša tako kot se mu zdi, da je to najbolje. Pa vendar se nam postavlja neke vrste osnovnega vprašanja: so ti “solistični” koraki oportuni? Imajo svoj efekt? Ima sploh smisel naslavljati – in ti mimo obeh krovnih – pisma na Deželo in na Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu? In zakaj to drobljenje, zakaj ta teritorialna specifika? Zakaj problemi niso nastavljeni globalno? Ali ni to neke vrste deligitimacija obeh naših krovnih organizacij, če gremo gladko mimo njih?
Pri ZSŠDI smo prepričani, da morata probleme reševati predvsem naši obe krovni organizaciji. Oni dve morata obvladovati prostor in poklicani sta, da v odnosu do Dežele FJK, Rima in Ljubljane rešujeta suvereno vsa odprta vprašanja. Nekaj je, če se pod dokument podpišeta obe krovni, kar ima svojo težo, nekaj povsem drugačnega je, če teh podpisov ni in če se na oblasti obračajo poedinci. S tako politiko se ne strinjamo. Zato naprošamo oba predsednika krovnih organizacij naj se ustvarjajo pametne strategije, predvsem takrat, ko gre za reševanje naših skupnih interesov. To ne pomeni ustvarjanja enoumja, saj po našem celo pametno, da obstajata dve krovni organizaciji, ki sta si ideološko še vedno narazen, a ko gre za reševanje interesov Slovencev in ko gre za stvari, ki spadajo pod skupni imenovalec, tam mora biti nastop skupen.
Solo akcije – kot mi razmišljamo – niso potrebne, niso koristne in so celo škodljive. Stateško gledano ne peljejo nikamor! Na lanskoletni Prešernovi proslavi, ki smo jo ustvarili športniki, smo v javnost plasirali geslo, da Skupaj zmoremo! To niso prazne besede, ampak so lahko formula, kako reševati probleme.”
Foto
