Predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin nam je v zvezi z odločitvijo KK Bor in AŠD Breg, da izstopata iz projekta Jadran, poslal naslednje pismo.
Iskreno moram priznati, da me je ob branju članka na športni strani Primorskega dnevnika 12. januarja z naslovom »Bor se je odrekel sodelovanju v projektu Jadran«, zelo zabolelo pri srcu in ob branju sem bil iz vrstice v vrstico bolj razočaran in čustveno razdvojen. In ko sem malo kasneje dobil še dopis AŠD Breg, ki prav tako napoveduje svoj umik iz programske naveze projekta Jadran, sem zagrenjeno ugotovil, da naš slovenski šport v Italiji res ni mogel stopiti v novo leto bolj nerodno, kot v resnici je. V vlogi predsednika ZSŠDI, ki trdno verjame v strateško moč dialoga, dogovarjanja in skupne gradnje projektov, ki naj naši narodni skupnosti nudijo in omogočajo kakovostno in široko zasnovano vidljivost, ob obeh umikih si res nisem smel privoščiti molka in moram javno izpričati svojo osuplost.
Nobene pravice nimam, da bi komurkoli kaj očital, da se z njegovimi odločitvami ne strinjam, saj so naša društva pri svojih izbirah povsem avtonomna in sama odgovarjajo za sprejete sklepe. A verjemite: ugotovitev kar naenkrat, povsem nepričakovano preko časopisja, da se po desetletjih gradnje skupnih načrtov stavba podira in da se zidovi rušijo, je na mojo globoko vero v dialog in tesno strokovno sodelovanje, ki smo ju pri projektu Jadran v vseh teh letih spremljali z občudovanjem in ponosom, delovala kot uničujoča bomba. Zelo hudo je ugotavljanje, da se ljudje odločajo za drobljenje in ne pomislijo, da taka izbira pelje lahko samo v anonimnost. In ob teh ugotovitvah razmišljam dalje: je sploh mogoče, da se ljudje, ki se med seboj zelo dobro poznajo, saj že leta in leta uspešno krmarijo (vsaj do včeraj) našo skupno košarkarsko barko, niso več sposobni sesti za isto mizo in izrisati take načrte, ki bi na sodelujoče delovali konstruktivno in jih obvarovali pred zagatami in morebitnimi zadregami.
Ponavljam, nimam pravice, da bi s prstom pokazal na tistega, ki je po mojem mnenju kot prvi opravil zgrešen korak. A v svojih pogledih sem prepričan, da je edini zdravilni recept rasti za vso našo narodno skupnost v tem, da si brez zadržkov sežemo v roko in tesno sodelujemo drug z drugim. Res srčno želim, da bi vse pogosteje razmišljali o tem, da samo »Skupaj zmoremo«!
Ivan Peterlin
(predsednik ZSŠDI)