Že nekaj časa premlevam, ali naj se tudi sam oglasim s svojim mnenjem. Po dolgem času sem se le odločil. Povod za to razmišljanje mi je dal posvet o slovenskem športu v Italiji, ki je bil v Gorici in nato še razmišljanja prof. Andreja Vremca, ki so bila objavljenja v rubriki “Mnenja” na slosport.org. Z njegovimi ugotovitvami in predlogi se nikakor ne morem strinjati in to verjetno zaradi moje pretekle trenerske izkušnje pri SK Devin
Izhodišč za razmišljanja je kar nekaj. Postavljena so bila vprašanja, ali ne bi bilo bolje, da bi naši športniki tekmovali v Sloveniji, ali delamo z našimi športniki dovolj dobro (profesionali ali ljubiteljsko), ali naj bi se zgledovali po delu in odnosu, kakršnega imajo v Bocnu, ali pravilni tržimo naš šport in športnike, če sploh jih, ali imamo sploh kake prioritete in smernice, ali imamo sposobne trenerske kadre, ali naj bodo naše ekipe v ekipnih športnih panogah “etnično čiste”, itd.
Kot se v žargonu reče – vržena je kost, potrebno jo je oglodati.
Navedel bom nekaj dejstev, ki sem jih kot trener zamejskega kluba doživel. Ko sem prvič vzel v roke Zbornik slovenskega športa v Italiji, ki ga je urejeval neutrudljivi Branko Lakovič, sem se zavedal, da smo prisotni v nič koliko športnih panogah. Prepričan sem, da tudi v naši sredi mrgoli športnih TALENTOV, ki so odkriti (taki, ki dosegajo vrhunske dosežke) in neodkriti ali zamrznjeni (taki, ki se s športom ukvarjajo rekreacijsko, vendar ko bi se odločili za bolj »profesionalen« trening, bi gotovo posegali po zavidljivih rezultatih).
Pa naj grem po vrsti.
Ko sem pred štirinajstimi leti po nagovarjanju odbornika Frančkota Briščika prestopil iz profesionalnega kolesarskega klub Perutnina Ptuj k SK Devin, sem dobil dobro organizirano društvo. Že v startu sem se s predsednikom dogovoril o treh ključnih stvareh: VIZIJA dela, KONCEPT dela in STRATEGIJA dela, pri čemer sem izrazil zahtevo, da imam popolnoma proste roke. Če bi to tega ne prišlo, bi do sedolavanja s tem klubom ne prišlo. Imel sem srečo, ker je predsednik sprejel moje pogoje in mi nato popolnoma zaupal, mnogi drugi pa bolj malo. Na dan moje predstavitve, sem mladim kolesarjem in njihovim staršem predstavil okvirni program treningov in tekem. Jasno in glasno sem povedal, da bodo morali otroci trenirati vsaj trikrat tedensko in bodo morali imeti cestno kolo za trening in gorsko kolo za tekmovanja, udeleževali pa se bodo tekem na državni ravni. Starši so vsi po vrsti gledali s široko razprtimi očmi, češ kaj pa tale tip govori? Ugovarjali so, kaj naj njihovi otroci počnejo na državni ravni, ko pa so prejšnjo sezono dosegali bolj slabe rezultate na deželnih in lokalnih dirkah. Pripomnil sem, da je to stvar trenerja, njih o tem nima kaj skrbeti. Vsakega posameznega starša sem nato povprašal, ali dovoli, da se njegov otrok poda v to avanturo. Po nekajminutnem molku so vsi starši, razen starši enega fanta, privolili, da se projekt izvede. Že na prvih dirkah so dekleta in fantje pokazali napredek, tako da smo se kaj kmalu odločili za štiri tedenske treninge. Mnogi so mi neprestano govorili, da imam previsoke cilje in da iz vsega tega ne bo nič, saj se pri nas tekmovalci nikakor ne bodo privadili na »profesionalni« pristop do dela in tekmovanj. Pa je prišla prva zmaga, nato druga, itd. V naslednji sezoni smo prešli na pet tedenskih treningov in glej, prikolesarili smo do državnega naslova, eno dekle in trije fantje so bili stalni člani deželne reprezentance, s katero so osvojili 3. mesto ekipno na državnem prvenstvu. Uspehi so si sledili kot na tekočem traku, tekmovanja po Italiji so postajala že pretesna, zato smo se odločili, da se preizkusimo tudi na mednarodni ravni, kjer smo zabeležili kopico dobrih rezultatov. Taisti ljudje, ki so prej govorili, da iz te moke ne bo kruha, so sedaj besedičili, da je lahko dosegati take rezultate, če delaš s takimi talenti.
Rezultati niso prihajali le s področja gorskega kolesarstva, ampak smo dosegali vidne rezultate tudi v cestnem kolesarstvu in celo na pisti. Mnogi bodo mislili, da se hvalim, a niti približno ni tako, saj so rezultati lahko dokazljivi in preverljivi. Dosežki še zdaleč niso naključni, ampak so sad načrtnega dela. Dekleta in fante sem pred začetkom sezone najprej peljal v Ljubljano, kjer so na Fakulteti za šport izvedli testiranje, kar mi je pomagalo ugotoviti, kakšne “motorje” imajo, nato je sledila faza planiranja treningov po meri vsakega posameznika. Testi, programiranje in delo so nato omogočili doseganje vidnih rezultatov, za katere lahko zatrdim, da so bili vrhunski. Seveda moram poudariti, da je vse to povezano s stroški, vendar lahko postavim trditev, da smo – glede na dosežene rezultate – vložili majhen denar. Želim poudariti, da je denar važen in pomemben, ni pa vse. Če ni prave VIZIJE in STRATEGIJE, tudi denar ne pomaga.
Vse povedajo je zgodovina, potrebno je graditi prihodnost. Upam si trditi, da v zamejstvu mrgoli športnih talentov. Potrebno se je odločiti, kaj in kako delati z njimi. Seveda obstajajo nekatera dejstva: imamo ekipne in individualne športne panoge pa še zmes obeh, kamor spada kolesarstvo, ki je po treningu individualna športna panoga, ko si na dirki pa postane ekipna panoga. Tudi če se mnogi ne zavedajo, mora kolesarska ekipa biti homogena, če hoče pripeljati v cilj dobrega kolesarja in s tem doseči dober rezultat.
Zase pravim, da sem nekak »ekstremist«, ki vedno stremi po čim boljšem treningu in uporabi najsodobnejše tehnologije in na tem področju stalno raziskujem in preverjam.
Ker v naši državi šola kot osredni element, nima prav velikega posluha za šport (izjeme so nekateri profesorji telesne vzgoje, ki sestavljajo ekipe v raznih športnih panogah), je vsa športna zadeva na ramenih društev. Ko pri nas govorimo o športu, ne moremo mimo najpomembnejšega dejavnika, to je ZSŠDI. Nekateri ga pojmujejo in uporabljajo kot športni »sindikat«, drugi kot urad za predstavitev prošenj za prispevke, spet drugi kot »fiskalni« urad. Vsak pojmuje pač drugače. Po mojem pa vidim vlogo ZSŠDI tudi kot servis društvom s športno strokovne strani. Mislim, da je to danes uresničljivo, saj imamo kadre in imamo znanje. Potrebno je to dvoje združiti v razvojni projekt, ki naj sloni na začrtani VIZIJI (potenciranje vrhunskih dosežkov) ter STRATEGIJI (kako priti do teh dosežkov). Če me spomin ne vara, smo včasih imeli tudi slovensko športno ambulanto, ki jo je vodil dr. Dolhar. Tudi to bi bilo potrebno ponovno postaviti na noge in ji dodati še »dušo« – testni center, ker le tako lahko začnemo pot s pravim korakom. Seveda pa je za realizacijo takega projekta potreben DENAR in tu vstopimo v začarani krog. Prebili ga bomo le tako, da naše najboljše športnike in njihove športne rezultate tržimo, kar bi po moje morala biti ena od novih primarnih dejavnosti ZSŠDI-ja.
Za zaključek bi rad poudaril, da je današnji šport (tako kot podjetja) lahko uspešen samo, če si začrta POT, dodela KONCEPT, izbrusi STRATEGIJO in vse to strni v celoto, katero imenujem VIZIJO
6. maja 2014