Gorica; 50. občni zbor ZSŠDI: Ivan Peterlin potrjen za predsednika; težki časi, toda s pogledom naprej

Častni gost letošnjega občnega zbora ZSŠDI je bil legenda slovenskega športa, dvakratni olimpijski prvak v športni gimnastiki in ambasador Olimpijskega komiteja Slovenije Miroslav Cerar. Ob njem je sedela predsednica Komisije za zamejski šport pri OKS-ZŠZ Sonja Poljšak, ki je predsedniku Peterlinu darovala Cerarjev srebrnik. Med uglednimi gosti letošnjega občnega zbora pa so bili še senatorka Tatjana Rojc, predsednica SKGZ Ksenija Dobrila, predsednik SSO Walter Bandelj, deželni delegat CONI Jure Kufersin in predsednik ZKB Trst-Gorica Adriano Kovačič. Svoje pozdrave je preko videoposnetka poslala ministrica vlade Republike Slovenije na Uradu za Slovence v zamejstvu in po svetu Helena Jaklitsch, preko elektronskega sporočila pa deželni svetnik Igor Gabrovec.

Poročilo predsednika in izvršnega odbora

Spoštovani vsi, ki ste danes zbrani na našem jubilejnem občnem zboru!

Sestavljanja letošnjega poročila smo se lotili s težko prikritim strahom, da ne bi izzvenelo preveč jokavo in preveč prežeto z občutki samopomilovanja, saj nam je bilo vsem jasno, da bomo v poročilu prav gotovo postavljali v ospredje našo sedanjo duševno utesnjenost in dejstvo, da so vse nas strogi omejevalni zdravstveni protokoli za dolge mesece prisili v delovni molk, ki je vsem, ne samo športnikom, prestrigel peruti do take mere, da je večina načrtovanih programov iz dneva v dan bolj bledela in se umikala pohodu zle epidemije.

Ko smo sestavljali besedilo tega našega poročila, smo bili kar malce v skrbeh, da bo izzvenelo bolj skromno in da v njem ne bo veliko razveseljivih podatkov. Pa smo se krepko ušteli! Bolj kot se je papir polnil, bolj sta v nas vseh rasli zadovoljstvo in prepričanje, da nam je uspelo, kljub nelahkim razmeram, ustvariti in ponuditi naši organizirani narodnostni skupnosti veliko lepega, dobrega, po svoje povsem novega, iznajdljivega in koristnega!

Lahko bi celo napisali, da je epidemiološko stanje, predstavljalo za vse nas resda veliko nadlogo, a obenem tudi velikanski intelektualni izziv, kako naj čim bolj domiselno premagamo težave in kako naj odstranjujemo zapreke, ki so se nam sproti, ob še tako majhnih korakih, pojavljale na poti. Primorani smo bili zastavljene načrte stalno spreminjati in jih prilagajati nastajajočim kritičnim razmeram, kar ni bilo lahko, a vendar nam je uspelo!

Ko danes pred članstvom polagamo račune, kot se temu reče, imamo vsekakor dober občutek, da smo zaupano nam nalogo izpeljali pošteno, delavno iznajdljivo in upamo si trditi, da tudi strokovno!

Od kod vsi ti dobri občutki? Odgovor je na dlani: k zadovoljstvu nas usmerja cela vrsta uspešno izpeljanih pobud, na katere smo res ponosni in srečni smo, da smo jih izpeljali! Na samem začetku res ne moremo mimo pobude, katere rezultati so povsem otipljivi in usmerjeni izključno v korist večine naših članic. Seveda mislim na uresničitev in izpeljavo našega Solidarnostnega športnega sklada Skupaj zmoremo, ki smo ga predstavili sredi lanskega poletja, v trenutku, ko smo na terenu zaznali že prve znake ugašajočega življenjskega utripa naših članic, ki so se zaskrbljeno začele spraševati, kako naj se izvlečejo iz nastalega in vsak dan kritičnejšega položaja, ne da bi bile prisiljene zapreti vrata svojih dejavnosti. Iz dneva v dan je postajalo jasnejše, da bo velika večina finančnih
virov, na katere so društva dotlej računala, v kratkem usahnila, saj se je naše gospodarstvo, ki je dolga desetletja odigravalo vlogo poglavitnega opornega finančnega stebra vseh naših društev, naenkrat in povsem nepričakovano znašlo na mrtvem tiru. Prav gotovo bo še dolgo trajalo, preden si bo opomoglo in na novo zaživelo. Z ustanovitvijo sklada Skupaj zmoremo smo se pri Združenju obrnili z željo po pomoči na naše ljudi. Odziv je bil presenetljivo dober in naš klic na pomoč je bil uslišan. Verjemite, da nam vse to polni srca z veseljem in težko prikritim zadovoljstvom. Zato naj mi bo dovoljeno, da se s tega mesta v imenu našega odbora javno od srca zahvalim vsem, ki so namenili našemu skladu svoj prispevek in s tem tudi dokazali, da imajo naš slovenski šport radi, da mu sledijo z veliko pozornostjo in da jim je vsestranska rast naših mladih športnikov resnično pri srcu. Hvala, res iskrena hvala!

V našem solidarnostnem skladu se je v nekaj mesecih zbralo 35.000 evrov. Zbrana sredstva bomo že v naslednjih dneh porazdelili prav vam, našim društvom, vsem, ki ste za to zaprosili. Kot je bilo domenjeno že na samem začetku, ko smo naš sklad postavljali na noge, bodo sredstva usmerjena izključno v ponovni zagon mladinskih odsekov naših društev, saj je prav tam tisti rodovitni humus, na katerem bomo gradili našo skupno bodočnost.

Seveda pa vsaka zgodba ne bi bila popolna in zavidanja vredna, če se v uspešnost ne bi vrinilo tudi nekaj grenkobe: če so ljudje na Tržaškem res velikodušno podprli našo pobudo, tega ne moremo trditi za naše rojake na Goriškem, saj se s tega področja v naš sklad ni zakotalil niti en samcat cent. Z vso dobro voljo in iskanjem vzrokov, si tega negativnega odnosa res ne znamo razložiti, saj je prav šport na Goriškem ena najbolj priljubljenih obšolskih dejavnosti in prav gotovo tudi najbolj množična. Tudi goriška športna društva so se ob epidemiološki vihri znašla v velikih težavah in so, prav tako kot tržaška, potrebna izredne pomoči. Res je čudno, in o tem razmišljamo na glas, da delu ljudi v naši narodni skupnosti dejavnost naših mladih ni zelo pri srcu in da se nikakor ne zmorejo prepoznati v našem geslu »Skupaj zmoremo!«

Obrnimo stran! V obdobju od našega lanskega občnega zbora je smrtna kosa krepko posegla med osebnosti, ki so v našem zamejskem športu v Italiji pustile globoko sled in vtisnile neizbrisen pečat.

Zapustil nas je goriški rojak Dino Roner, do upokojitve zelo uspešen gospodarstvenik, a skozi vse življenje tudi velik športni navdušenec. S svojim zanesenim delom je odločilno pripomogel k vsestranski rasti slovenskega športa na Goriškem. Bil je enkratna osebnost, ki se mu je šport tako prirasel k srcu, da je aktivno pomagal na veliko področjih. Bil je predsednik ŠD Juventina, vodstveno vlogo je odigral pri ŠD Dom, bil je ustanovitelj balinarskega društva Mak, bil pa je tudi zavzet pristaš združevanja moči in sodelovanja med društvi, saj je bil ustanovitelj in prvi mož ženske združene odbojkarske ekipe Agorest, ki je bila za časa obstoja zelo uspešna. Dino Roner je bil tudi predsednik našega Združenja in to v časih, ko se je naša organizacija šele začela razvijati. Skratka, bil je res enkratna športna osebnost, ki jo bomo ohranili v lepem, svetlem spominu.

Zapustil nas je tudi Vojko Brecelj, ena gonilnih sil pri povojni obnovi Pomorskega kluba Sirena v Barkovljah. Društvu je daroval ogromno svojih moči, bil je tudi ustanovitelj odseka za športni ribolov in je znal s svojim navdušenjem privabiti k tej športni panogi veliko mladih, ki so segali po res prestižnih športnih rezultatih.

V Sovodnjah pa žalujejo za Giannijem Marsonom, prav gotovo eni od ključnih nogometnih osebnosti v goriškem športnem prostoru.

Na vse tri moramo ohraniti svetel spomin, saj so našemu slovenskemu športu veliko dali in s svojim delom in zgledom veliko doprinesli k njegovi rasti in prestižu.

A pojdimo naprej! Kot sem poudaril že v uvodu tega poročila, je kljub večmesečni blokadi velike večine dejavnosti, našemu timu uspelo, da je izpeljal veliko uspešnih in v javnosti odmevnih tematskih podvigov.

Predvsem velja izpostaviti naš bogat izobraževalni program. Januarja smo uspešno zaključili večmesečni tečaj uporabe praktične slovenščine, ki je bil dobesedno pisan na kožo naših odbornikov in trenerjev. Udejanjili smo ga ob strokovni pomoči Slovenskega raziskovalnega inštituta SLORI, ki je tečaj izpeljal skozi 24 izobraževalnih delavnic in s svojimi odlično pripravljenimi predavatelji pritegnil pozornost in rastoče zanimanje kar nekaj sto slušateljev. Izobraževalni ciklus smo nadgradili še s popolnoma novo pobudo, ki smo ji dali visoko doneči naziv Akademija ZSŠDI, ki je prav tako naletela na visok odziv s strani naših športnih delavcev, a ne samo teh! Na šestih zaporednih srečanjih, ki so se odvijala vsak teden, se je zbralo res lepo število slušateljev. Naši širši skupnosti smo ponudili v razmišljanje široko paleto družbenih tem, vprašanj, s katerimi se spopada in se bo tudi v bodoče spopadala vsa naša družba, ne zgolj športna. Zato smo predavanja ponudili vsem, saj je vsakdo lahko imel prost dostop do ponujenih vsebin.

V iskanju objektivnih odgovorov, katere so vsebinske smeri, v katere naj se poglablja naš šport, smo izdelali raziskavo (že sedmo po vrsti), ki se poglablja predvsem v analizo številčne zmogljivosti našega športa. Naš cilj je bil usmerjen v to, da si izrišemo čim jasnejšo sliko o tem, kakšno je bilo stanje na terenu pred izbruhom pandemije in ob novem raziskovanju bomo primerjalno ugotavljali, kakšne posledice pušča za sabo zahrbtni virus. Poudariti moramo, da smo tudi tokrat zaprosili za pomoč Slovenski raziskovalni institut SLORI, ki nam je velikodušno ponudil svojo strokovno roko. Danes nas preveva lep občutek, da smo na naš »manjšinski trg« spravili zanimivo delo, ki bo v iskanju odgovorov vsem nam, ki se ukvarjamo s športom, v veliko pomoč. Ponosni pa smo tudi na to, da naši javnosti ponovno dokazujemo, da se športniki zmoremo in znamo postaviti pred ogledalo, da znamo o nas samih sestavljati strokovne analize, da smo pripravljeni na podlagi točnih podatkov in študij sestavljati strokovne analize, da smo pripravljeni na podlagi točnih podatkov in študij sestavljati in obnavljati programe, ki naj našemu športu zagotovijo razvoj in uspešno prihodnost.

Prav zaradi epidemiološkega stanja, ki nam je vseskozi preprečevalo tesnejše stike, smo si srčno zaželeli, da bi se z našimi organiziranimi sredinami na terenu tesneje povezali in smo zato uvedli novo mesečno spletno oddajo ZSŠDI kliče. Vaš množičen obisk na spletu nam je v dokaz, da je bila naša programska izbira povsem na mestu, da je bila posrečena in prepričuje nas, da moramo na tej poti vztrajati in to ne glede na večji ali manjši razvoj epidemiološkega stanja.

Prav kmalu (dneve že odštevamo) bodo ekrane vsega sveta osvojile japonske olimpijske igre. Za daljše obdobje nam bo postalo nadvse domače mesto Tokio, kjer se bodo igre odvijale. Odsev magičnega olimpijskega čara smo lahko okusili tudi mi, saj smo slovensko olimpijsko baklo, ki na svojem pohodu obiskuje vse kraje, kjer živimo Slovenci, lahko pozdravili tudi mi. Tako v Gorici kot v Trstu smo ji svečano izkazali čast in slovenski olimpijski odpravi zaželeli vso srečo in čim odmevnejši uspeh, saj smo prepričani, da se bomo z morebitno uveljavitvijo slovenskih športnikov v Tokiu pobahali tudi mi in si še bolj utrdili zavest in prepričanje, da pripadamo narodu, ki je na zemljevidu res samo neznatna pikica, saj je maloštevilen, a je na športnem področju velikan, kar je že velikokrat dokazal, in se zna povsem enakopravno kosati z vsemi športnimi velesilami in jih tudi ugnati!

Prav gotovo vsi veste, da bosta v letu 2025 Gorica in Nova Gorica evropski prestolnici kulture. Tudi za naš slovenski zamejski prostor bo to res enkratno velik dogodek in na obeh straneh državne meje že mrzlično potekajo priprave na ta kulturni evropski vzpon. V pripravi so bogati kulturni programi, ki zaobjemajo vrsto gledaliških prireditev, koncertov, evropsko usmerjenih omizij, pa tudi športno obarvanih srečanj. V organizacijskem vrtincu je tudi naše Združenje, kar je povsem logično, saj je prav naš slovenski šport v Italiji že desetletja idealni partner športnim sredinam na novogoriškem območju. Bodoča EPK ni torej za naš šport nek neraziskani izziv, ampak samo potrditev že od nekdaj ustaljenih vsebinsko bogatih stikov.

Kljub zaviralnim razmeram, ki so nam onemogočale prosto gibanje, nam je tudi letos uspelo zagnati organizacijski stroj cele vrste gibalnih projektov, ki jih namenjamo našim osnovnim in nižjim srednjim šolam. Tako se spet na radost stotin otrok vrača naša Skokica s svojim Skokičinim vrtiljakom in spet so stekla tekmovanja v Jezikovnem poligonu. Navdušujemo na stotine naših otrok, ki so nam za ponujene dejavnosti zelo hvaležni. In prav to njihovo navdušenje neizpodbitno dokazuje in potrjuje ugotovitev večine pedagogov, da so bili, in so še danes, v času epidemije prav najmlajši člani družbe v največji meri prikrajšani za sprostilno gibanje in so zato bili največje žrtve zahrbtnega virusa. Koronavirusu bodo verjetno tudi v bodoče plačevali najvišji davek. Zato pa smo tudi trdno prepričani, da mora naše Združenje programsko nadaljevati s ponudbo projektov, ki otroke navdušujejo in jim vračajo vsaj delček tistega, kar jim je bilo na silo odvzeto. To je naše osnovno poslanstvo, ki se mu nikakor ne smemo izneveriti.

Kaj pa naše »zunanja politika«? Poudariti velja, da imamo odlično utečene odnose z vsemi našimi delovnimi partnerji. Z vsemi se dogovarjamo in iščemo skupna gledišča pri izhodu iz morebitnih zagat. V obdobju, ki gre od našega lanskega občnega zbora, smo precej ojačili vsebinsko obarvan dialog z obema našima krovnima organizacijama, katerih člani smo tudi mi. Veliko več se pogovarjamo s Slovensko kulturno gospodarsko zvezo in Svetom slovenskih organizacij. Izmenjujemo si vsebinska stališča in si izmenjujemo poglede na razvojne poti naše narodnostne skupnosti.

Res je tudi to, da smo včasih malce zagodrnjali, tudi javno, to pa takrat, ko smo začutili, da med krovnima organizacijama v odnosu do italijanskih oblasti ni pripravljenega in dogovorjenega skupnega stališča, kar pojmujemo kot taktično napako. Po našem mnenju je edina pravilna pot v odnosu do oblasti, posebno tiste, ki nam reže vsakdanji kruh, edino tista, ki nedvoumno odraža dogovorjene predloga in skupna stališča.

Razmišljamo tudi o tem, da ima morda predsednica SKGZ Ksenija Dobrila prav, ko tudi javno poudarja, da so danes potrebne reforme našega organiziranega sistema v manjšini. Po njenem mnenju je dvojnost civilne družbe dejansko preživeta stvar. Sama je mnenja, da je dualni sistem neučinkovit in zaviralen, da je naporen in ni prožen. Po njenem mnenju bi kazalo razmišljati o nekem demokratično nastavljenem skupnem organu.

Morda ima predsednica prav, mi pa razmišljamo istočasno tudi o tem, da bi v tako zaznamovani manjšinski nadgradnji moralo dobiti svoj prostor in mesto tudi kvalificirano predstavništvo našega športnega sveta. Športniki smo veliko na terenu, veliko se z ljudmi pogovarjamo, znamo jim prisluhniti in vse njihove pripombe, tarnanja, razmišljanja in stališča jemljemo na znanje in bogatimo tudi svoje poglede ter sproti krešemo lastna prepričanja. Skratka, zelo blizu nam je »vox populi«!

Odlični so naši odnosi z institucijami v matični domovini. To predvsem velja za odnose z Uradom Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Zelo smo hvaležni gospe ministrici Heleni Jaklitsch,ki nam je že velikokrat izkazala svojo bližino in razumevanje. Odlični so tudi naši delovni stiki z vsem strokovnim osebjem na Uradu. Pri vseh in to ob vsaki priložnosti naletimo na izostren posluh in pripravljenost na pomoč.

Odlični so tudi naši odnosi z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenjem športnih zvez in to še posebno s predsednikom Bogdanom Gabrovcem in s komisijo za zamejski šport, ki jo srčno vodi predsednica Sonja Poljšak.

No, zdaj pa hiter pogled v jutrišnji dan. Epidemiološka kriza nam je, kot dobro veste, pri marsikaterem projektu v zadnjem letu prekrižala račune in bili smo prisiljeni, seveda v dogovoru z našimi partnerji, da marsikatero pobudo pomaknemo v času naprej, v obdobje, ko bo koronavirus končno premagan, ali pa vsaj prisiljen, da se umakne in nam omogoči, da ponovno zaživimo. Tako so na Koroškem Europeado dokončno premaknili v leto 2022, in tako je pred nami polno leto obnovljenih priprav za nastop naših nogometnih Žil na evropskem prizorišču.

Igre prijateljstva bomo izpeljali ob koncu letošnjega leta v zadnjih decembrskih dneh. Srčno upamo, da nam tokrat nič ne bo preprečilo športnega srečanja s prijatelji športniki iz Novega mesta, Reke in bosanskega Bihaća.

Na decembrski datum smo bili prisiljeni tudi pomakniti slavnostno obeležitev petdesete obletnice ustanovitve našega Združenja. V lanskem letu, na samo obletnico, nam je uspelo izdelati in ponuditi našim ljudem lep in bogat zgodovinski dokument – knjigo z naslovom 50 let ZSŠDI. Knjigo je s pomočjo nekaterih sodelavcev uresničil novinar Branko Lakovič, za kar smo mu srčno hvaležni, saj je zajetna knjiga sad velikega truda in seveda ljubezni do našega športa.

Ko že omenjamo jubileje, naj še enkrat poudarimo, in to z velikim zadovoljstvom, da smo danes zbrani na jubilejnem petdesetem občnem zboru. Pa tudi nekatera naša društva proslavljajo visoke rojstne dneve. Tako izrekamo iskrene čestitke društvu, čigar gostje smo danes. 60 letnico svojega obstoja slavi Športno združenje Olympia, nedaleč od tu pa praznujejo pri Športnem združenju Soča 40 letnico ustanovitve. Z Abrahamom se srečujejo pri Športnem združenju Sloga, Sokol praznuje 55 letnico, Košarkarski klub Bor pa proslavlja 55 letnico slovenske košarke v mestu Trst. Vsem iskrene čestitke!

Ko govorimo o jutrišnjem dnevu, naj vas še enkrat opozorim, pa čeprav ste o tem že veliko brali in slišali, da imamo na razpolago že nekaj dni novoustanovljeni Urad za ustanove tretjega sektorja. Urad je res velika pridobitev za ves organizirani ustroj in zagon v naši manjšinski skupnosti, saj predstavlja odlično strokovno oporo za vsa naša društva.

Zdaj pa še nekaj: virusna epidemij je preprečila, da bi se ljudje srečevali in se zbirali na istem kraju. Seveda je to veljalo za oglede gledaliških predstav ali filmov v kinodvoranah, skratka, za vse dogodke v zaprtih prostorih. Seveda je prepoved veljala tudi za oglede športnih prireditev, tako da se te še odvijajo pred skorajda praznimi tribunami. Kako rešiti ta problem in kako dogodke v športnih dvoranah in drugih igriščih približati društvenim podpornikom, staršem in prijateljem, ki bi si radi športno srečanje ogledali? To vprašanje je resnično grizlo vse odbore naših društev. In nekateri so se res genialno izkazali: oglede tekem so omogočili preko spleta in to celo s tehnično obarvanim komentarjem. Res enkratno! A še bolj enkratna in nadvse zanimiva je ugotovitev, da so naša društva dobesedno čez noč izbrskala med svojimi člani in prijatelji kar nekaj v hipu ustvarjenih poročevalcev, ki so se vsi po vrsti odlično odrezali, saj so bili njihovi komentarji zanimivi, strokovni, zelo originalni, slovenščina pa tekoča in brez slovničnih napak! Upravičeno se sprašujemo: kako to, da vse do danes nismo niti slutili, da imamo v naših vrstah toliko talentiranih poročevalcev? V svoji sredi premoremo pravo in še neizkoriščeno bogastvo, in prav bi bilo, da bi te bogate rezerve še oblikovali in negovali naše talente. Kaj pa, če bi pri Združenju odprli šolo za športne reporterje? Tudi to bi lahko bila konkretna pomoč našim društvom, saj ni nujno, da bi s koncem epidemije prenehali z oddajanjem v eter svojih tekem. Morda pa je prav to bodoča pot društvenega delovanja? Zato: zavihajmo si rokave in ustvarimo kader, ki bo zmogel ustvarjati. Naj bo to izziv za bodoče čase!

Počasi se bližamo koncu poročila, ki pa ga ne moremo zaključiti, ne da bi v njega vnesli še nekaj iskrenih in dolžnih zahval.

Tako bi se radi zahvalili sredstvom javnega obveščanja, ki res zvesto in intenzivno spremljajo naše delovanje, o njem podrobno in široko poročajo in nam omogočijo veliko vidljivost. Zato iskrena hvala uredništvom Primorskega dnevnika, Radia Trst A, slovenske televizije RAI 3, Novega glasa, Novega Matajurja, Doma, uredništvoma Radia in Televizije Koper Capodistria, športni agenciji Slosport.org. ter športni redakciji City sport.

Je že res –in to smo ponavljali že skoraj do onemoglosti, da nas je koronavirus skoraj povsem osiromašil, a je po drugi strani tudi res, da je naš šport tudi v tem letu posegel po blestečih lovorikah. Izpostavil bi vrhunski rezultat Krasovih namiznoteniških deklet, ki so opravile enkratni podvig, saj so se preko play offa ponovno povzpele na sam Olimp italijanskega ženskega namiznega tenisa, v A1 ligo. Odlični so tudi rezultati v moški konkurenci, saj so namiznoteniški igralci na državnem prvenstvu segli po najvišjih lovorikah. Visoko se vzpenjajo tudi pri teniškem odseku Športnega združenja Gaja, pri društvu imajo celo dva mladinska državna prvaka v orienetiringu, Gorana Polojaza in Nastjo Ferluga. Vsi smo ponosni na vzpon našega smučanja s Caterino Sinigoj na čelu. Po dolgih letih se tudi naša ženska odbojka srečuje z odlično uveljavitvijo, saj je mlada igralka Športnega društva Sokol Petra Gulich prejela vpoklic na treninge italijanske mladinske državne reprezentance! Res lepo darilo našemu društvu ob njegovi 55 letnici!

Kot predsednik, a tudi v imenu odhajajočega odbora, naj se s tega mesta zahvalim tudi vsem našim operativnim tajnikom, ki so v svoje delo vseskozi vnašali veliko energije in strokovnega znanja. Brez njihovega doprinosa naše Združenje ne bi bilo tako visoko cenjeno, kot je! Zato Ksenja, Martin, Igor, Evgen in Diego, hvala za vašo tako zavzeto in srčno pripadnost našem športnemu svetu!

Zaključujem z ugotovitvijo, da preživljamo zapletene in nič kaj navdušujoče čase, a živimo in delamo v globokem prepričanju, da rok ne smemo dvigniti v znak predaje, ampak da morata biti naša vloga in poslanstvo usmerjeni prav v nasprotno smer. Ohraniti moramo svojo značajsko trdnost in optimistično nastrojenost v prepričanju, da so naši predniki morali premagovati veliko hujše ovire, pa so se vedno zmagoslavno izvlekli iz težav in nam ustvarili boljše pogoje za življenje, kot so jih imeli oni sami.
Hvala za pozornost!

Ivan Peterlin,
predsednik ZSŠDI