NABREŽINA – Ob spoštovanju pravil za preprečevanje širjenja virusa Covid-19 je v petek, 2. oktobra 2020 v občinski telovadnici v Nabrežini potekal 49. redni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji. Dnevni red je bil naslednji: 1. odprtje občnega zbora; 2. izvolitev organov občnega zbora; 3. poročilo predsednika in izvršnega odbora;
4. pozdravi gostov; 5. predstavitev obračuna za leto 2019 in predračuna za leto 2020; 6. poročillo nadzonega odbora;
7. razprava in odobritev predloženih odkumentov; 8. razno.
V nabrežinski telovadnici se je zbralo 37 predstavnikov v ZSŠDI včanjenih društev od skupno 51. Na tem občnem zboru so sprejeli društvo Burjasport, v katerem imenu je spregovoril Miha Pečar.
Sledil je osrednji govor predsednika ZSŠDI Ivana Peterlina (njegov poseg objavljamo v celoti). Nakar so pristone pozdravili gostje: naša senatorka Tatjana Rojc, deželni svetnik Igor Gabrovec, za SKGZ Igor Kocijančič, za SSO Walter Bandelj in za ZKB predsednik Adriano Kovačič.
Sledili sta blagajniško poročilo, ki ga je ob odsotnosti Jana Gregorija prebrala Ksenja Slavec, in poročilo nadzornega odbora predsednice Nadje Kralj.
V razpravo sta posegla Pavel Vidoni, predsednik AŠD Sokol, ki je dalo na razpolago telovadnico za ta občni zbor, in predsednik AŠZ Bor Gorazd Pučnik, ki je seznanil prisotne s stanjem glede športnega centra na Stadionu 1. maja v Trstu.
Predsednik ZSŠDI Peterlin je ob koncu OZ najavil, da bosta decembra osrednja dogodka ob 50-letnici Združenja: simpozij o Bojanu Pavletiču, raziskava o slovenskem športu pri nas in knjiga 50 let Združenja slovenskih športnih društev v Italiji.
FotoDamj@n in ZSŠDI
Poročilo predsednika in izrvšnega odbora – Ivan Peterlin
Spoštovane predsednice, spoštovani predsedniki, spoštovane predstavnice in predstavniki naših športnih društev, cenjeni gostje!
Letošnje poročilo bo slonelo na celi vrsti vsebinskih opornikov, tako kot so se nam pojavljali v letu, ko smo morali svoje programe sproti spreminjati in jih prilagajati nastajajočim razmeram ob povsem nepričakovanih dejstvih, ki so tako kot druga področja tudi našo organizacijo močno hromili in nas iz dneva v dan postavljali pred čedalje težje situacije, nas potiskali v slepo ulico in v nas ustvarjali velike dvome, zbeganost in nas silili k razmišljanju, kako sploh naprej!
Zato pa nam tudi dovolite, da v teh uvodnih taktih poročila zelo jasno izpostavimo občutke, ki so se nas vseskozi lotevali ob tem našem bojnem soočenjem z zaenkrat še vedno neslišnim, nevidnim, zahrbtnim in neotipljivem sovražniku, ki nas še vedno tišči v svojih kleščah in čigar vklenjeni talci smo še kar naprej. Seveda govorim o epidemiji koronavirusa, ki ni samo nas, ampak cel svet spravila na kolena in zahteva od nas, da svoje življenjske navade popolnoma opustimo in jih spremenimo. Sprijazniti smo se morali s popolno ohromitvijo človeških odnosov in z dejstvom, da smo bili prikovani v srčno in kulturno osamitev, v neke vrste popolnega duševnega mrka, v miselno in predvsem akcijsko paralizo, v stanje, ko smo se popolnoma nepripravljeni znašli brez moči in še danes tavamo povsem nebogljeno in zmedeno.
Skratka, ne samo mi, ampak celotno človeštvo se je znašlo v neke vrste čustveni apatiji, v veliki srčni stiski, v čustveno povsem poteptanem stanju, ko nam je že samo stisk roke prepovedan, kjer je objem postal “smrtni greh”, kaj šele srčen in čustveno obarvan poljub!
Sredi takega stanja, ki nam v spomin priklicuje najslabše horror obarvane filme, se je znašel tudi naš šport. In to je nekaj zelo hudega in krivičnega. Mladim smo vzeli šolo, ki je edinstveni kraj druženja, presekali smo jim prijateljstva, iztrgali smo jim igro, zastor je padel nad vse obšolske dejavnosti, vsakršna oblika dialoga je zamrla. Kar nekaj časa smo se sprehajali skozi na silo zadušene dejavnosti, postali smo neke vrste živi kulturni mrliči.
A vsi si želimo preporoda, želimo si vrtoglavega skoka v novo in prenovljeno življenje. Vsi nestrpno hrepenimo po novih vzorcih življenja, da bi spet lahko razmišljali o našem vsakdanu pa tudi o jutrišnjem dnevu z odtenki obnovljenega optimizma in vere v prihodnost. Nekaj pa je le res! Slovenski šport v Italiji se ni pustil pohoditi. Razumel je, da ne sme klecniti, ampak da je edini recept preporoda v reakciji in tako so naši ljudje, v prvi vrsti prav vi, dragi predstavniki društev, ubirali pot in razmišljanja, ki pogled upirajo naprej. In prav imate! Res je samo na nas, da kot ptič feniks razprostrimo krila in vzletimo s pogorišča. In to kot moralni zmagovalci!
Spoštovani! Poročila resnično ne moremo razvijati dalje, če se že na samem začetku vsaj za trenutek z mislijo in spominom ne osredotočimo na kar nekaj naših – športno gledano – vrhunskih osebnosti, ki nam jih je trpka življenjska usoda iztrgala iz naše srede. Te velike športne osebnosti, ki jih bom zdaj imenoval in o njih spregovoril nekaj besed, so odšle tiho, brez pravega slovesa in pustile so nas v žalosti in žgoče – pekočem razmišljanju o tem, kako kruto se človeška usoda velikokrat igra z nami, tako da nas prizadete pusti brez besed in da na čustveno prepleteno vprašanje, ki si ga postavljamo “zakaj” nikoli ne dobimo ustreznega in tolažilnega odgovora. Edino kar nas le blago pomiri in malce potolaži je dejstvo, da so osebnosti, od katerih smo se morali posloviti in jih ni več, pustile za sabo globoko sled, saj so s svojim ustvarjalnim delom v naš slovenski šport vtisnili močan in neizbrisen pečat, ki nam ostaja kot neke vrste moralna dediščina in kažipot, h katerima se bomo morali zatekati mi vsi tudi v bodočih letih. Tako žalujemo za Bloudkovim nagrajencem novinarjem Lojzetom Abramom, nepozabnim dolgoletnim živahnim predsednikom Slovenskega planinskega društva Trst in vsestranskim družbenim delavcem. Če se mu je le ponudila priložnost, je v svoji bogati novinarski karieri slovenskemu športu v Italiji namenil pomemben in lepo izrisan prostor in to v časih, ko naš šport ni bil povsod deležen široke vidljivosti in pomembnih poudarkov.
Povsem nepričakovano se je od nas poslovil Saša Rudolf, velik in srčni privrženec našega slovenskega športa, časnikar, ki je v svoji dolgi in bogati karieri zmogel dati našemu slovenskemu športu v Italiji, do tedaj, nesluteno široko vidljivost in odmevnost. Bil je kreator nedeljske športne oddaje na valovih Radia Trst A z naslovom Šport in glasba, kar je bilo za našo dotedanjo športno sceno nekaj povsem novega. Oddaja je ob nedeljah na sporedu še danes in je že krepko presegla številko dva tisoč. In prav po zaslugi te oddaje je naš zamejski šport zaplaval neslutenim razsežnostim naproti. Kot do potankosti izpiljeno novinarsko pero ima Rudolf tudi to veliko zaslugo, da je s svojim poročanjem in podajanjem poslušalcem svojih komentarjev in gledišč našemu športu izrisal v javnem mnenju status enakega med enakimi. Tudi po njegovi zaslugi je namreč naš šport družbeno zrasel in se postavil ob bok drugim dejavnostim v našem širokem družbenem prostoru. Tudi Saša Rudolf je bil prejemnik Bloudkovega priznanja, kar je bila povsem strokovno pravilno utemeljena nagrada tudi za njegove športno literarne podvige. Napisal je namreč kar nekaj knjig. Njegova zapuščina je res izjemno bogata, za kar mu bomo vselej hvaležni.
Močno je naši športni javnosti odjeknil tudi odhod staroste našega slovenskega nogometa Narda Kralja, človeka, ki je svoje ime živo izklesal v analih in spominih vseh privržencev našega nogometa, še posebno pa pri AŠD Primorec iz Trebč, kjer je bil Nardo doma. Nardo Kralj je vsekakor doživel res častitljivo starost, skoraj sto let, a vendar nas je njegov odhod presenetil. Bil je tako žilav, dinamičen in tako poln življenjske energije, da smo bili prepričani, ko smo ga tako vedrega videvali, da je neuničljiv in, skratka, večen. Ostaja nam neizbrisen spomin na človeka, ki je bil našemu nogometu predan z dušo in telesom in prav nogometu je ostal zvest do zadnjega srčnega utripa.
Od nas se je poslovila tudi Magda Prinčič, izjemna športna delavka z našega goriškega športnega prostora. Bila je navdušena organizatorka in predana je bila umetnostnemu ustvarjanju tudi na športnem področju in z veliko mero zagnanosti je v Doberdobu ustvarila za mlada dekleta športno dejavnost, ki je obenem tudi izraz estetike, harmonije gibov in posredovanja takih športnih likov, ki jih pri drugih panogah težje zasledimo. Težko bo nadaljevati njeno delo z enako uspešnostjo, a to je vsekakor naša dolžnost, saj se ne smemo izneveriti njenim nakazanim delovnim potem.
Močno nas je prizadel tudi odhod duše Kontovelove ženske odbojke Tanie Černe. Ves naš odbojkarski svet je z njenim odhodom izgubil zgledno športno pedagoginjo, človeka, ki je že otrokom znal vtisniti v dušo in srce ljubezen do vsega, kar je naše in pa vedenjsko zakonitost, da se samo s trdim delom in požrtvovalnostjo lahko pride do osebne rasti in do uspeha, s tem pa do veselja in dobrega počutja.
V našem slovenskem športnem prostoru je žalostno izzvenel tudi nepričakovani odhod dolgoletnega predsednika Olimpijskega komiteja Slovenije – Združenja športnih zvez Janeza Kocijančiča, kateremu smo slovenski športniki v Italiji dolžni svetal spomin, saj nam je v dolgih letih svojega predsedovanja pri OKS pri naši rasti in uveljavljanju našega imidža v Italiji veliko pomagal in velikokrat za nas tudi zastavil svoj velik mednarodni ugled. Ohranili ga bomo v lepem in hvaležnem spominu.
Prav v dneh, ko je ta današnji dokument nastajal, je vse nas presenetila žalostna novica, da je zastalo plemenito srce Pavla Miliča, velikega in navdušenega pristaša celotnega našega športnega gibanja. Bil je med najbolj zvestimi obiskovalci vseh naših športnih prireditev, od košarke pa do nogometa, odbojke, jadranja, kotalkanja in še in še bi lahko našteval. V lepem spominu nam ne bo ostal samo kot nadvse prijeten in športno podkovan sogovornik, ampak tudi po tem, da je bil Paolo Milič dolga leta neumorni in navdušeni predsednik upravnega odbora Zadružne kraške banke in tudi v tej vlogi ni nikoli pozabil na naš šport, ampak se je znal z veliko tenkočutnostjo in srčnostjo istovetiti s problematikami naših društev in ZKB si je tudi pod njegovo taktirko vzel k srcu usodo marsikatere naše športne sredine in pomagal, da se je zavihtela na zeleno vejo in ni usahnila.
Poročilo smo začeli z dokaj neobičajnim razmišljanjem o sezoni, ki je bila prav gotovo nekaj posebnega, nekaj povsem atipičnega, nekaj, kar šport in to ne samo pri nas ni poznal, nekaj, kar nas je globoko spreminjalo v življenjskih ustaljenih navadah in v srcih nasploh. Sproti so se nam začrtani cilji in programi rušili, obupano smo zapirali in zaklepali vrata zunanjih igrišč in telovadnic, v znak popolne predaje smo morali nemočno dvigniti roke. A glej čudo! Če podrobno analiziramo sezono, ugotovimo, da je za naše slovenske barve izpadla kot uspešna! Tu mislim na uspehe v atletiki, namiznem tenisu, jadranju, nogometu, odbojki, orientiringu in tenisu. Res! Neverjetno in po svoje nekaj edinstvenega! Vsem društvenim garačem, trenerjem in kajpak samim športnikom iskrene čestitke. V teh neprijaznih časih ste dokazali veliko organizacijsko nadarjenost in sposobnost prilagajanja delovnim programov tudi v razmerah, ki nam niso ravno naklonjene, ampak so celo izredne! Iskrene čestitke tudi za to, ker ste se do vidnih rezultatov dokopali tudi in predvsem s kakovostjo dela.
In kaj Združenje slovenskih športnih društev v Italiji se boste vprašali. Mirne duše lahko poudarimo, da tudi naš organizacijski stroj ni stal križem rok in čakal pasivno na boljše in bolj naklonjene čase. Nasprotno! Tudi na tem občnem zboru se članstvu predstavljamo s povsem mirno vestjo in z občutki zadoščenja. Naši uradi so vam bili vseskozi na voljo za kakršnokoli strokovno pomoč in to ste prav mnogi skozi sezono dobro izkoristili. Globalno gledano smo morali začrtane programe v marsikaterem poglavju spremeniti ali jih celo preložiti na boljše čase. Smo pa zato svoje organizacijske napore preusmerili drugam. Tako bi rad na tem mestu izrecno izpostavil naše programske napore na področju izobraževanja. Uspelo nam je prirediti dokaj odmevna seminarja za naše odbornike, ki sta očividno naletela na vašo odobravanje, saj smo imeli v raznih delavnicah tudi do sedemdeset slušateljev. Res je tudi to, da so seminarji potekali v neobičajni obliki, preko spleta, a po vašem aktivnem pristopu sodeč lahko postavimo trditev, da vas ta neobičajna oblika izobraževalnega sistema v resici ni motila, kar je že sam na sebi dober rezultat in razmišljamo o tem, da lahko po tej poti nadaljujemo tudi v bodoče.
V teku je že naš drugi letošnji seminar, namenjen našim odborniškim silam in trenerjem. Tudi tega prirejamo v tesnem strokovnem sozvočju s Slovenskim raziskovalnim institutom, kar nam daje lep občutek in prepričanje, da je pobuda izpeljana strokovno, da ni sad neke trenutne improvizacije, ampak da za tem stoji stroka. Rad bi izpostavil tudi dejstvo, da ima med vsemi obravnavanimi temami na vseh letošnjih srečanjih vidno in pomembno mesto obravnava uporabe temeljne uporabne slovenščine in to pri vseh društvenih programskih korakih. Glede na dejstvo, da imamo v naših društvih vse več otrok, ki slovenski jezik zelo slabo obvladajo, ali ga celo ne in da je to rezultat povsem objektivnih življenjskih razlogov, sredi katerih ti otroci rastejo in da se s tem problemom srečujejo danes že vsi, ki so soudeleženi pri vseh organiziranih dejavnostih naše narodnostne skupnosti in to od naše šole naprej, je naša dolžnost, da se strokovno opremimo tudi v naših športnih društvih s takimi pedagoškimi in vodstvenimi močmi, ki bodo kos tudi takim izzivom in bodo zmogli ta sodobni pojav vsaj zajeziti, če ne že odpraviti. A to ne velja samo za naše pedagoške in vodstvene moči v društvih. Uporabno slovenščino moramo znati vlivati tudi v glave in srca staršev naših otrok, ki slovenščine ne obvladajo pa bi radi društvom pomagali kot organizatorji. Saj ne gre za to, da bi vsi kar čez noč vzljubili Cankarja in Prešerna, a učenje tudi samo praktično uporabljive slovenščine je izziv, ki že dolgo trka na vrata in se mu ne smemo izogibati.
A pri teh vsebinsko dokaj zahtevnih programih nikakor nočemo biti sami! Radi bi imeli konkretno, predvsem pa otipljivo oporo in podporo tudi drugih družbenih dejavnikov naše manjšinske organiziranosti in naša organizacija bi rada slišala tudi strokovno utemeljeno mnenje o tem, če so naši napori usmerjeni v pravo smer, če vsebinsko utemeljeno spadajo v strategijo ohranjanja naše slovenske identitete in jezika, če je ta naš poizkus utrjevanja govorcev slovenskega jezika tudi v domeni športnikov, ali ne! Ko govorimo o tem, da pričakujemo mnenja in ocene s strani drugih družbenih dejavnikov, mislim seveda v prvi vrsti na obe naši krovni organizaciji, tako na Slovensko kulturno gospodarsko zvezo kot na Svet slovenskih organizacij, čigar polnopravni člani smo tudi mi.
Naj vsekakor poudarim, da so odnosi naše organizacije z obema krovnima zelo korektni, pa čeprav moram v isti sapi reči, da z intenzivnostjo naših skupnih srečanj nismo zelo zadovoljni, saj smo mnenja, da jih je premalo. Pogrešamo pa tudi srečanja, ki bi bila vsebinsko dobro zakoličena in bi bila strateško usmerjena predvsem v vsestransko kakovostno rast naše narodnostne skupnosti v celoti. Če sem malce bolj kritičen do Sveta slovenskih organizacij, potem moram reči, da imamo včasih vtis, da ta krovna organizacija prepogosto pozablja, da smo tudi mi njeni člani in kot organizacija verjetno zajemamo v svoje vrste največ naših mladih. Prav tako bi želeli več soočanj in več skupnih razmišljanj o naših skupnih programih, ki naj govore o tem, kam naj usmerjamo to našo skupno narodnostno barko. Skratka, tudi mi želimo dati svoj doprinos k pletenju strateških tkiv in načrtov za naš boljši skupni jutrišnji dan. Da ne bo nesporazumov! To naše razmišljanje noče biti in ni kritika v odnosu do Svetal slovenskih organizacij, saj je tudi res, da je prav izbruh koronavirusa eden glavnih krivcev, da se eni in drugi nismo mogli pa tudi smeli ne srečevati, tako kot bi si morda želeli.
Mimogrede naj poudarim, da smo iz čisto istih razlogov malce razočarani tudi nad nekaterimi potezami drug krovne organizacije in sicer Slovenske kulturno gospodarske zveze in to prav v odnosu do našega športa. Da bom jasnejši: z veliko pozornostjo smo analizirali dokument, ki ga je ta krovna organizacija pripravila in govori o strategijah dela za triletje mandata sedanjega vodstvenega odbora. Dokument jemlje v pretres malodane vsa področja naših manjšinskih dejavnosti od gospodarstva pa do medijev in kot rečeno našega športa. Da je bil tudi šport med obravnavanimi temami, nas seveda veseli, posebno če iščemo izboljšave. Pa se boste zdaj vprašali, kaj je potemtakem pri vsem narobe in v čem tiči problem, zaradi katerega gledamo na dokument kritično? Našo organizacijo je malce prizadelo predvsem to, da pri pripravi dokumenta o našem športu naše organizacije, ki je na tem področju vendarle krovna, ni nihče vprašal za mnenje, za naše poglede. Ta izključevalni odnos nas je presenetil, ker smo vse do danes opravili že kar nekaj strokovnih analiz in si upamo trditi, da kot krovna organizacija dobro poznamo terenske dinamike in dobro poznamo težave, s katerimi se soočajo naša društva. Z nekaterimi izhodišči, ki so zapopadena v dokumentu, se strinjamo, so pa tudi nekatera odprta vprašanja, ki jih tudi stalno skušamo reševati, a je to delo zelo težavno. V dokumentu je izpostavljena trditev, da je vprašanje uporabe slovenskega jezika v našem športu vse bolj pereče in da že obstaja strah znotraj slovenske narodnostne skupnosti, da bi v naših društvih slovenščina celo postopoma izginila. Ta strah se nam zdi povsem odvečen in pretiran, če sploh obstaja. Radi bi vedeli, kdo je sploh tisti izvedenec, ki postavlja take trditve in straši širšo javnost s popolnoma neutemeljenimi in populističnimi trditvami. Da bi naš šport postajal italijanski, jemljemo kot zelo poceni natolcevanje, da ne rečem žalitev. Da je problem vključevanja v naše športne vrste tudi otrok, ki našega jezika ne obvladajo ali pa ga celo ne poznajo, je argument, ki sem ga omenil že prej, ko sem govoril o naših seminarjih. Kaj pa so naši seminarji, če ne prav gradnja jezu pred tem vse pogostejšim pojavom. Pa saj to ni samo problem našega športa! Pred to realnost so danes postavljeni vsi, ki se ukvarjajo z izvenšolskimi dejavnostmi naših otrok.
Ko govorimo o odnosih naše organizacije z drugimi krovnimi sredinami, res ne moremo mimo odličnih odnosov, ki jih naše Združenje vzdržuje z Uradom za Slovence v zamejstvu in po svetu pri vladi Republike Slovenije. Ti odnosi so iskreni, obarvani so s konkretnimi razvojnimi vsebinami. Na Uradu smo naleteli na zelo pozorne opazovalce našega dela in tako pri sedanji ministrici Jaklitschevi kot pri vseh njenih sodelavcih z veseljem naletimo pri obravnavi vseh naših še nerešenih vprašanjih na zelo tenkočutne svetovalce, ki so vedno pripravljeni ponuditi svojo pomoč.
ZSŠDI vzdržuje tudi stalni vsebinski dialog z Olimpijskim komitejem Slovenije – Združenje športnih zvez. Dialog je stalen in konstruktiven, za kar nosita glavno zaslugo predsednik Bogdan Gabrovec in predsednica Komisije za zamejski šport pri OKS, Sonja Poljšak. Sodelovanje v okviru programa te komisije med slovenskimi športniki iz Italije, tistimi iz Avstrije, tistimi iz Porabja in tistimi, ki živijo na Hrvaškem, je stalno, živahno, predvsem pa organizacijsko zgledno. Lahko smo res ponosni, da te stike vzdržujemo že kar nekaj desetletij in da še danes vsi srčno čutimo, da so nam ti stiki potrebni in so osnovni pogoj za povezavo Slovencev med sabo. OKS-u smo tudi globoko hvaležni, da nam vsako leto v mesecu decembru v svojih prostorih v Ljubljani omogoči odmevno tiskovno konferenco in to je edinstvena priložnost, ki nam omogoča predstavitev našega športa, da smo bolj prepoznavni in da se predstavimo na zelo široki sceni.
Zdaj pa povsem nov argument. Ker prav gotovo spremljate delo ZSŠDI tudi po dnevnem časopisju in drugih medijih, vam je znano, da naša organizacija namensko vlaga v naše slovenske šole od Milj pa do Špetra v Benečiji veliko truda in energij s ponudbo cele vrste projektov, ki jih tako naši najmlajši osvajajo z velikim veseljem in neskritim navdušenjem. V vodstvu našega Združenja smo prišli do spoznanja, da razpoložljive delovne moči ne zadoščajo več in zato smo se odločili, da te moči povečamo. S pomočjo Ministrstva za izobraževanje, znanje in šport Republike Slovenije, pri katerem smo se prijavili na razpis, bomo lahko na šolah povečali ponudbo strokovnih programov.
Na koncu tega poročila pa še en argument, ki bo prav gotovo naletel na veliko pozornost na vse vas. Spregovoriti nameravam nekaj besed o našem Solidarnostnem športnem skladu, ki smo ga ustanovili z namenom, da bi lahko našim društvom, ki se s težavo pobirajo ob divjanju koronavirusa, in so se znašla v velikih ekonomskih težavah, saj tudi naše gospodarstvo, ki je bilo dolga leta eden glavnih temeljev vsega našega športa, neusmiljeno usiha v veliki zakrčenosti in tako res ne moremo pričakovati, da bo pomoč iz teh virov tolikšna kot je bila do izbruha epidemije. Na našem posebnem računu pri Zadružni kraški banki se podarjena sredstva nabirajo in srčno upamo, da se bo prilil donacij nadaljeval v prihodnih dnevih in tednih, saj se športno gibanje po dolgem premoru končno le premika. Kot je znano, bomo solidarnostno podarjena sredstva na podlagi prošenj naših društev usmerili v mladinske dejavnosti in upamo le, da bomo z dobro voljo, ki je športnikom ne manjka, naš šport ponovno pognali v zagon in se dokopali do ravni, ki smo je bili vajen pred izbruhom koronavirusa.
V poročilu odpiram novo poglavje in sicer problem gradnje novega športnega centra pri Svetem Ivanu v Trstu na lokaciji Stadiona 1. maja. Ne morem namreč skriti svojega razočaranja, da po treh letih, odkar je bilo na deželni politični ravni sklenjeno in odobreno s strani vseh dejavnikov slovenske narodne skupnosti v Italiji, da se del, točneje dva milijona in pol evrov do takrat še neizkoriščenih sredstev iz zaščitnega zakona, nameni izgradnji večnamenskega športno – mladinskega centra na območju Stadiona 1. maja, ki bi odgovarjal potrebam slovenskih športnih društev in slovenskih šol, na izbrani lokaciji vlada še vedno zaskrbljujoče mrtvilo!
Meseci neusmiljeno tečejo, a o našem športnem objektu ni ne duha ne sluha. To stanje nas v resnici zaskrblja: naša narodna skupnost je bila ob tej odločitvi povsem enotna in je zavestno stopila na pot, po kateri bi se uresničila dolgoletna pričakovanja, da bi se naši športniki v Trstu končno dokopali do svojega reprezentančnega hrama. V njem bi svoje domovanje dobile vse naše športne sile, predvsem pa bi najpomembnejše članske ekipe v dvoranskih športih tu nastopale in bi v mestu Trst tako močno izzvenela slovenska beseda, slovenski športni pozdrav in bi torej ta dvorana postala naš ponos, kot je Kulturni dom v Trstu ponos vseh Slovencev, ki v njega zahajajo. Kot so odrske deske v ulici Petronio najvišji izraz naših kulturnih zmogljivosti, tako bi moral biti parket v novozgrajenem športnem centru na Stadionu 1. maja ponos vseh nas športnikov.
Zato pa: dovolj stopicanja na mestu! Bodimo vztrajni, in to vsi! Združimo energije v eno samo enoto in zaženimo se vsi, ki bi radi zagledali rojstvo novega objekta, v realizacijo projekta, ki bo vsem nam v ponos. S skupnimi močmi moramo uresničiti sanje, ki naj postanejo realnost našega jutrišnjega športnega dne!
Leto 2020 je tudi leto pomembnih obletnic, obeleževanje dogodkov, ki so se žalostno pa tudi tragično zarezali v življenje naše narodnostne skupnosti. Zaustavil se bom samo pri eni in sicer pri stoletnici požiga našega tržaškega Narodnega doma, ki je bil trn v peti takratni nastajajoči fašistični prevladi do take mere, da so ga vandalsko zažgali. Požig je bil v bistvu neke vrste premierna predstava tega, kar se je potem dogajalo v naslednjih letih, ko sta zavladala teror in zatiranje osnovnih človekovih pravic. Požig je bil uvod v križev pot našega slovenskega človeka, nad katerim je visela kot damoklejev meč odločitev genocida. A naš človek se ni vdal! Z vsemi močmi se je uprl in pripomogel je odločilno k povsem drugačnemu in svetlejšemu toku življenjske ureditve. Časi so danes le nekoliko prijaznejši. Italijanske oblasti so sklenile, da zločin izpred sto let poravnajo in stavbo Narodnega doma vrnejo naši slovenski narodnostni skupnosti. Tudi naša organizacija je nad tem dejanjem navdušena, je pa tudi prepričana, da bi v njenih prostorih moralo imeti svoj sedež tudi naše Združenje. Pred požigom, pred sto leti torej, je v tej stavbi imelo svoj sedež tržaško sokolsko gibanje, v stavbi je bila tudi telovadnica, potem pa je ogenj požrl in uničil vse. Že pred leti smo prošnjo, da bi v Narodnem domu našli svoj prostor našli tudi mi, naslovili na obe krovni organizaciji, pred nekaj meseci smo navdušeno odgovarjali na vprašanja raziskave na to temo s strani Slovenskega raziskovalnega instituta in zdaj z velikim zaupanjem čakamo na odločitve novoustanovljene Fundacije Narodni dom.
Je pa letošnje leto jubilejno obarvano tudi za naše Združenje. Poteka namreč točno petdeset let od njegove ustanovitve, saj je bilo ustanovljeno v Trstu, 8. decembra 1970. Naša dolžnost je, da ne gremo mimo obletnice tiho in pasivno. To res ne bi bilo pošteno do vseh tistih, ki so našo organizacijo ustvarjali in gradili vseh petdeset let in ogromno doprinesli k vsebinski rasti našega športa v Italiji. Na odboru smo se dogovorili, da bomo dogodek obeležili prav v mesecu decembru, a o vseh podrobnostih boste kajpak pravočasno obveščeni.
Moja zadnja misel naj gre vsem našim operativnim tajnikom: Ksenji Slavec, Evgenu Banu, Martinu Maverju in Igorju Tomasetigu. Gre za izjemno uigrano enoto, za ekipo brez katere vsega tega, kar imamo, prav gotovo ne bi imeli.
Hvala za pozornost!