Odkrito priznam, da sem vabilo Branka Lakoviča, da bi kot predsednik ZSŠDI preko Slosporta ob koncu leta, oziroma začetku novega, z nekaj mislimi nagovoril naša slovenska športna društva, predvsem njihove predsednike in odbornike, takoj sprejel.
Dobro vem, da se pri iskanju novic in komentarjev, ki se nanašajo na naš slovenski šport, Slosporta poslužuje res veliko ljudi, zato prav rad spregovorim tudi vsej pravi vojski prijateljev našega športa, pa naj gre za navijače, podpornike, sploh prijatelje našega slovenskega športa.
Tako torej, pa začnimo! Spoštovani vsi, najprej se prisrčno in iskreno zahvaljujem vsem, ki našemu športu stojite ob strani in mu nudite svojo podporo in pomoč. Ob prestopu v novo leto srčno pričakujem, da svoje zvestobe ne boste umaknili in mu boste še naprej stali ob strani.
Leto, od katerega smo se pravkar poslovili, je za naš šport pomenilo leto obnovljene življenjskosti, leto izstrelitve močnih nabojev obnovljene energije, bilo je skorajda leto preporoda. Po letih krize, ki jo je v vse vrste naše organizirane družbe vnesla pandemija covida, smo bili v hudih skrbeh, če bodo društva, predvsem pa naša mladina, znali reagirati. No, skrbi so bile odveč in za nami je leto dokončnega vstopa »v normalo« in iz težke bitke z zahrbtnim sovražnikom naš šport prihaja kot organizacijski in vsebinski zmagovalec. Morda so tu pa tam še opazne kake praske, a v glavnem so naše postojanke dovolj trdne.
In to je nedvomno vaša zasluga, dragi predsedniki in odborniki! To zmago ste izbojevali prav vi in vsa naša narodnostna skupnost vam mora biti za vaš trud iskreno hvaležna!
Slovenski šport v Italiji si je v letu 2024 nadel celo olimpijski okvir, kar je že samo po sebi fantastičen dosežek, še posebej če pomislimo, da si ga je zmogla pričarati številčno skromna narodnostna skupnost. Vsemu širšemu športnemu svetu so športni delavci Pomorskega kluba Sirena pokazali svoje izredne organizacijske sposobnosti, strokovno podkovanost, predvsem pa veliko željo, da svetu pokažejo, da so zmožni tudi velikih, celo največjih podvigov. Morda se bo ob takih izjavah nekdo namrdnil, češ da je to vendarle »samo » šport. A takim naj takoj povem, da niso sinovi in hčere tega sveta in da imajo o doseženih vrhuncih naših ljudi dokaj zmešane pojme, oziroma, da jih sploh nimajo, kar je še slabše.
Nastop Jane Germani na olimpijskih igrah v Parizu bo ostal, kljub vsem tem psevdointelektualnih ocenjevalcih v analih slovenskega športa zapisan z zlatimi črkami.
Prav tako bo še dolgo blestela zlata kolajna Mattea Parenzana, člana AŠK Kras, ki so mu jo obesili okoli vratu na paraolimpijskih igrah v Parizu. Zgoniška namiznoteniška univerza pa vpisuje v svojo zgodovino dosežek, ki ga bo težko preseči.
Leto, ki je za nami, pa je bilo radodarno še na drugih področjih našega športnega udejstvovanja. Tako bi rad izpostavil sijajne uspehe Zarjinih lokostrelcev, športnike Gaje v orienteeringu, namiznoteniške igralce Krasa in Borove atlete, ki so se vsi po vrsti povzpeli v sam državni kakovostni vrh in se uveljavili celo na mednarodnem področju.
In tu so še naše ekipe, predvsem tiste, ki so sad meddruštvenega združevanja moči. Sladkost napredovanja v državno odbojkarsko B ligo je okusila združena ekipa SloVolleya, Jadran in Zalet pa sta zadržala že prej pridobljene položaje v svojih ligah.
Na koncu bi rad še poudaril svojo trdno prepričanje, da sta meddruštveno sodelovanje in združevanje moči edina možna pot v prizadevanju za kakovostno rast našega športa. Naj bo naše skupno vodilo predvsem to, da poudarjamo in izpostavljamo izključno to, kar nam je skupno in zadržimo v sebi to, kar nas ločuje. Bodimo ljudje in res pravi športniki, taki, ki se pogovarjamo brez fige v žepu, saj nam bo le tako uspelo zgraditi marsikaj uspešnega.
Vsem našim športnikom in vsem, ki to veliko vojsko vodijo, želim v novem letu veliko zadoščenj, veliko uspehov, odmevnosti in takih uveljavitev, ki bodo v ponos vsem vam in vsej naši slovenski narodni skupnosti v Italiji!
Ivan Peterlin
predsednik ZSŠDI