TRST- Med Slovenci v Italiji, in še posebej na Goriškem, je boleče odjeknila vest, da je v starosti 84 let v tržaški bolnišnici na Katinari umrl podjetnik v pokoju in vsestranski športni delavec Dino Roner.
Dino Roner (rojen 13. avgusta 1938) je oseba, ki je vtisnila močan pečat zamejskemu športnemu gibanju, zlasti na Goriškem. Doma iz Štandreža, se je Dino Roner že kot najstnik vključil v vrste domačega nastajajočega nogometnega društva Juventina, s katerim je na raznih odborniških mestih aktivno sodeloval več kot dve desetletji. Od leta 1966 do 1975 je bil tudi predsednik tega najstarejšega povojnega slovenskega športnega društva na Goriškem. Zaradi prirojene organizacijske žilice je istočasno bil vključen tudi izven nogometnih krogov in je v začetku sedemdesetih let bil sestavni del skupine, ki si je prizadevala za preporod dejavnosti pri goriškem Športnem združenju Dom. Tam je spoznal odbojko, ki je bila ob nogometu zelo priljubljena med goriškimi Slovenci. Prav njemu in njegovim organizacijskim sposobnostim gre pripisati izjemen vzpon ženske odbojke, ki je pod imenom Agorest, od polovice osemdesetih do sredine devetdesetih let, dosegla vidne množične in kakovostne razsežnosti. V zadnjih letih se v prvi vrsti posveča balinarskemu športu in je s tega vidika prava gonilna sila balinarskega društva Mak iz Štandreža.
Ne gre pozabiti, da je Dino Roner bil na začetku sedemdesetih let med pobudniki za ustanovitev Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, pri katerem je dolga leta zasedal različna odborniška mesta, med katerimi tudi predsedniško.
Slosport izreka svojcem dragega Dina iskreno sožalje in posveča pokojniku nekaj slik.
Vili Prinčič: Poslovil se je Dino Roner
Kot strela z jasnega se je včeraj po Goriškem in po vsem zamejstvu razširila žalostna vest, da je za posledicami Covida-19 v bolnici na Katinari preminil Dino Roner, znana osebnost v gospodarskih, kulturnih in zlasti športnih krogih. Po Gianniju Marsonu, se je v teh dneh poslovil še en steber goriškega športa. Gre pa za tiste stebre, ki bodo za vselej ostali zapisani kot nositelji, spodbujevalci in odlični organizatorji športnih aktivnosti. Za sabo so zapustili vidno sled in bili vzor mlajšim generacijam.
Daljši prispevek je naš list namenil Dinu Ronerju avgusta 2017, ko je preminuli praznoval 80-letnico plodnega življenja. Takrat smo zapisali, da Dino še zdaleč ne kaže osmih križev. To bi lahko trdili tudi zdaj, ko se je prijatelj Dino bližal 84-tim. Še do pred kakim mesecem, ko virus še ni posegel vmes, nas je ob srečanjih sprejel s širokim nasmehom na obrazu in mimogrede je padla tudi kaka pikra. Šala in veselo razpoloženje sta mu bila prirojena, tako da se je marsikdo od številnih prijateljev rad pošalil, da v njem še vedno vidi čistokrvnega štandreškega »pobalina«, ki ga tudi leta niso povsem zresnila. Dino pa je znal biti tudi zelo resna oseba, ki je službo in številne družbene zadolžitve jemal z odločnostjo in nepopustljivostjo. Kot rečeno je bil z dušo in telesom aktiven v kulturi in protagonist športnega dogajanja, pa tudi družbeno in politično udejstvovanje mu ni bilo tuje. Doma pa je bil predvsem v gospodarstvu in je zaslužen za uspešnost vrste podjetniških pobud.
O njegovi angažiranosti na številnih področjih pričajo številna priznanja, ki jih je prejel. Leta 2005 mu je priznanje podelil pokrajinski odbor VZPI-ANPI, leta 2007 je prejel priznanje ZSŠDI za življenjsko delo in plaketo Kulturnega doma (tudi sam je med podpisniki spominske listine, ki je vgrajena v temelje doma), leta 2009 mu je SKGZ izročila priznanje Boja in dela; istega leta so mu balinarji štandreškega kluba Mak podelili zlato kolajno. Leta 2011 mu je kot veteranu v športu, posebno plaketo izročil olimpijski odbor CONI, leta 2012 pa je dočakal še priznanje Športnega združenja Dom za dolgoletno sodelovanje. V raznim predalih njegovega goriškega stanovanja, najbrž tiči še kako priznanje, ki je “ušlo” iz seznama Ronerjevih odličij. Skratka, šlo je za človeka, ki ni nikoli stal križem rok in je svoje napore namenjal ohranjanju in rast društvenih in družbeno pomembnih aktivnosti Slovencev na Goriškem, Tržaškem in Videmskem.
Dino Roner je bil čistokrven Štandrežc. V tem, nekoč povsem kmečkem kraju v predmestju Gorice se je rodil 13. avgusta 1937. V mladih letih se je najprej posvetil družinski trgovini z jestvinami v Štandrežu in nato v Gorici. Kasneje je to dejavnost opustil in se zaposlil v uvozno-izvoznih podjetjih, ki jih je bilo v sedemdesetih letih v Gorici veliko. Zaradi podjetnosti in izkušenosti je na svoji poklicni poti postal tudi direktor nekaterih družb. V zadnjih kletih pa je s sinom Dimitrijem in hčerko Ivano vodil podjetje, ki nastopa na področju načrtovanja in opremljanja velikih objektov doma in v tujini.
Vse te gospodarske dejavnosti so mu vzele veliko časa, vseeno pa je našel čas za delovanje v društvih in krovnih organizacijah Slovencev v Italiji. Rad se je spominjal o svoji angažiranosti v nekdanji Slovenski prosvetni zvezi (danes ZSKD), o delu na terenu (številne masovne manifestacije na Vrhu, Doberdobu, Števerjanu itd.) pa še o »pionirskih« časih prebujanja narodne zavesti med Benečani (kulturne prireditve na Matajurju, Kamenici in drugje). Plodovit je bil tudi njegov pristop k razvoju zamejskega športa v zamejstvu. Bil je med ustanovitelji Združenja slovenskih športnih društev v Italiji (ZSŠDI) in je bil vrsto let njegov odbornik. V tem svojstvu si je zelo prizadeval, da, da je leta 1976 združenje odprlo svoj sedež tudi v Gorici. Celih deset let je bil predsednik Športnega društva Juventina v Štandrežu (v društvenem odboru pa kar 23 let). Angažiran je bil tudi pri Športnem društvu Dom v Gorici, kjer je veliko prispeval k oživitvi in neverjetnemu vzponu ženske odbojke oz. že pravega gibanja v sklopu Dom-Agorest.
Njegovo ime je zapisano tudi med ustanovitelji in podporniki štandreškega balinarskega kluba Mak, ki se je uveljavil kot edino tovrstno društvo v občini Gorica; svojo dejavnost je žal prekinil pred nekaj leti. Omeniti gre tudi, da sta skupaj s pokojno Vilmo Brajnik, dala pobudo za sestavo knjige “Štandrež v duhu NOB”, ki je izšla leta 2008.
Ker je šlo za človeka s številnimi zanimanji in dolgoletnimi izkušnjami, so se do njega po nasvet obračali mnogi iz vrst kulturnih in športnih krogov. Na vprašanje, kako gleda na današnje delovanje društev in na utrip manjšine, je brez odvečnega ovinkarjenja odvrnil, da pogreša več prisotnosti na terenu, kajti če ni spodbud z vrha, se baza oslabi. Poudaril je še, da moramo spodbujati sodelovanje društev in ustanov; nikakor jih ne smemo ukinjati, kajti z ukinitvijo društva z lepim slovenskim imenom izgubimo tudi del nas samih.
Dino nam bo manjkal v vseh pogledih. Manjkali bodo njegovi strokovni nasveti, manjkal bo prijeten pomenek z njim, ki ga je znal začiniti tudi s hudomušnimi prijemi, manjkala pa bo tudi njegova prisotnost na raznih prireditvah.
Številnim izrazom sožalja ženi Anamariji, hčerki Ivani in sinu Dimitriju z družinama, se pridružuje tudi uredništvo Primorskega dnevnika, ki je bil pri Ronerjevih stalni gost.
Dan pogreba pokojnega Dina Ronerja ni še znan, znano je le to, da se bodo od njega poslovili v strogi zasebni obliki.
