V starosti 82 let nas je v četrtek, 25. februarja 2021 zapustil Gianni Marson (letnik 1938), prava legenda sovodenjskega nogometa.
Z nogometom se je začel ukvarjati precej star (17 let) kot vratar pri Sovodnjah. V sezoni 1955/56 so Sovodnje igrale prvo uradno tekmo v 3. amaterski ligi. Bil je odličen vratar in “apetit” mnogih itlaijanskih klubov. V sezoni 1960/61 je prestopil v vrste Pro Gorizie, ki je tedaj nastopala v četrti italijanski, D-ligi. Vrnil se je spet k Sovodnjam in igral je tudi pri Juventini. Igralsko kariero je sklenil pri 40. letih.
Uspešen je bil tudi kot trener. Vodil je Sovodnje, Juvenitno in Mladost ter številne mladinske ekipe ter goriške slovenske reprezentance.
Gianni pa je vsakič rad priskočil na pomoč tudi ostalim vaškim društvom in bil med glavnimi prostovoljci pri gradnji svodenjskega Kulturnega doma.
Nenazadnje pa je bil najzaslužnejši za sedanji muzej sovodenjske nogometnestvarnosti, saj je že od samega nastanka društva pridno in skrbno zbiral vso pisno in slikovno dokumentacijo tega našega pomembnega goriškega kluba.
Leta 2011 je prejel priznanje ZSDI za življenjsko delo v športu.
Slosport izreka svojcem dragega Giannija iskreno sožalje in pokojnemu posveča nekaj slik.
Prispevek dolgoletnega predsednika ŠD Sovodnje Zdravka Kuštrina
Poslovil se je Gianni Marson, legenda sovodenjskega nogometa
V četrtek popoldne se je razširila žalostna novica, da je za vedno zatisnil oči Gianni Marson, legenda sovodenjskega nogometa in pomemben graditelj slovenskega športa v zamejstvu.
Rodil se je v 19. januarja 1938 in svoje otroštvo preživel v hudih časih druge svetovne vojne in prvih povojnih let. Zrastel je skupaj s sestro Viktorijo in bratoma Brunom in Claudiom. Že zgodaj je vzljubil šport in se vključil v nastajajoče domače športno društvo ter postal član ekipe, ki je pod vodstvom Marija Kovačiča prvič nastopila v sezoni 1955/56. Bil je odličen vratar in je v sezoni 1960/61 prestopil k goriškemu društvu Pro Gorizia, ki je takrat nastopalo v četrti italijanski ligi in za katerega je igralo več sovodenjskih igralcev (poleg Giannija še Lado Cijak, Rudi Vižintin, Romano Devetak in pozneje še Giannijev brat Bruno). Z življenjsko sopotnico Almo Lakovič si je ustvaril družino, ki so jo osrečili sin Moreno in hčerki Gianna in Monica. Iz goriškega kluba se je po nekaj letih vrnil v Sovodnje, kjer je tudi sklenil svojo dolgo igralsko kariero, med katero je igral tudi za štandreško Juventino. A Gianni ni ostal križem rok in se je takoj lotil trenerskega dela tako na mladinskem kot na članskem področju in vodil ekipe vseh treh slovenskih društev na Goriškem: Sovodnje, Juventino in Mladost. Večkrat je vodil nogometne selekcije ZSŠDI, ki so nastopile na raznih turnirjih doma, na Koroškem, v Sloveniji in Jugoslaviji. Vodil je tudi goriško izbrano vrsto (sestavljali so jo igralci Sovodenj, Juventine in Mladosti), ki je 18. junija 1976 igrala otvoritveno tekmo prenovljenega sovodenjskega igrišča proti ljubljanski Olimpiji. Ljubljanska ekipa je takrat nastopala v prvi jugoslovanski ligi in je vključevala nogometne mojstre, kot so bili Vili Ameršek, Vito Dimitrijević, Rožič in drugi.
Po poklicu je bil Gianni zidarski mojster in svoje znanje, trud in prosti čas večkrat žrtvoval za društvo, saj je bil gonilna sila pri preureditvi slačilnic starega nogometnega igrišča, kjer je danes društveni muzej, pri njegovi obnovi po dograditvi avtoceste, pri postavitvi kioskov, ureditvi namakanja in razsvetljave ter pri neštetih drugih delih na športnih objektih.
Aktivno je sodeloval tudi pri gradnji sovodenjskega kulturnega doma. Vseskozi je bil član društvenega odbora in njegov predsednik od leta 1992 do leta 1996. Izkazal se je tudi v vlogi tehničnega vodje in bil pravi nogometni strokovnjak ter odličen poznavalec deželnega nogometa. In prav v prvi polovici devetdesetih letih je društvo doseglo svoje največje uspehe. Iz tretje amaterske lige, kjer je nastopalo več desetletji, je napredovalo vse do promocijske lige. Vzponu so sledili padci in ponovni vzponi in Gianni je bil vedno zraven. Največje njegovo zadoščenje v tistem obdobju je bilo to, da so ekipo, ki je žela tiste uspehe skoraj v celoti sestavljali domači slovenski igralci. In prav narodna pripadnost, ljubezen do domačega društva in predvsem mladi so mu bili najbolj pri srcu. Bil je neke vrste predhodnik in zagovornik združevanja slovenskih društev, predvsem na mladinskem področju, ki žal pa ostaja še danes neuresničeno.
Gianni ni bil zelo zgovoren, a ko je spregovoril, so bile njegove besede vedno preudarne in na pravem mestu. Zato si je zaslužil veliko spoštovanje ne samo v domačih krogih, ampak tudi pri italijanskih nogometnih klubih in še danes mnogi poznajo sovodenjsko društvo po njegovi zaslugi.
Društvo je bilo Gianni, Gianni pa je bil društvo.
Huda bolezen in prerana smrt žene Alme sta ga hudo prizadela, a ga nista nikoli oddaljila od društvenega življenja. Še vedno je aktivno sodeloval pri društvenih dejavnostih in redno obiskoval tekme tako na domačem kot tudi na drugih igriščih.
Veliko zaslugo je imel tudi pri postavitvi društvenega muzeja leta 2015, saj je prispeval večji del arhivskega gradiva. Leta 1984 je prejel nagrado »Naš športnik«, leta 2010 pa priznanje ZSŠDI za življenjsko delo. Za uspešno in plodno delo na športnem področju mu je priznanje podelila tudi domača občinska uprava.
Posebno rad pa je sledil mladinskim selekcijam, saj je bil njegov pogled vedno uperjen v bodočnost, zato je bil tudi zelo navdušen nad večletnim projektom mladinske nogometne šole, ki ga je društvo uspešno nastavilo v sezoni 2011/2012. Pazljivo in z velikim zadovoljstvom je sledil tudi nogometni poti vnuka Aleksa, ki stopa po nonotovih stopinjah in brani mrežo sovodenjskih naraščajnikov.
Usoda je nepričakovano prekinila njegovo življenjsko pot in osiromašila sovodenjski in zamejski šport, ki pa ga bosta ohranila v trajnem in hvaležnem spominu za pomembno delo, ki ga je opravil.