TRST – V starosti 83 let je preminil Inko Starec, vsestranski športni delavec, ki ima velike zasluge za obuditev TPK Sirena.
Po Primoskem dnevniku (1.10.2022)
Slovenec in Barkovljan, ki se je nesebično razdajal za druge, pri čemer nikoli ni silil v ospredje in je vselej ostajal skromen. Tako bi še najbolje opisali Inka Starca, ki se je pred nekaj dnevi na svojem domu od tostranstva poslovil v 83. letu starosti. Svoj pečat je pustil predvsem pri Tržaškem pomorskem klubu Sirena, kjer je v sedemdesetih letih dal pobudo za njegov preporod.
Inko Starec se je rodil 26. februarja 1940 v Zagrebu, kamor se je družina zatekla za časa fašizma. Inkov oče Stanko je kmalu našel zaposlitev v Šibeniku, kjer je kot inženir delal na električni centrali. Ob nacifašistični invaziji Jugoslavije pa se je družina spet umaknila v Zagreb: Stanko se je Italijanov izogibal, saj v Italiji ni odslužil obveznega vojaškega roka. Starčevi so se v rodne Barkovlje vrnili že maja 1945. Tu je Inko obiskoval osnovno šolo, v prvem razredu se je takrat gnetlo 40 otrok. Po diplomi na slovenskem znanstvenem liceju je opravil študij inženirstva.
Pobudo za obuditev delovanja Sirene, ki so ga fašisti s silo prekinili, je v petdesetih letih dal že Inkov oče, a je ideja kmalu propadla. Ko se je leta 1975 Inko Starec vrnil iz Milana, kamor je odšel s trebuhom za kruhom, pa je sklenil obuditi očetovo zamisel. Leta 1976 so se na njegovo pobudo zbrali domačini in stari člani kluba ter odločili, da obudijo Sireno. Pod ustanovno listino se je pred notarjem podpisalo devet članov starega kluba. V naslednjih letih so člani prostovoljno zgradili novo drčo, postavili nov društveni sedež in začeli prirejati jadralne tečaje.
Inko, ki je poklicno skrbel za izvoz elektrotehniškega materiala v Jugoslavijo, je Barkovljam ostal zvest vse do smrti, vedno je rad pripovedoval o svojih prednikih, ki so z zlatimi črkami zapisani v barkovljansko zgodovino. Pradedek Andrej
Starec je bil lastnik znamenite gostilne pri Cjakih na Furlanski cesti, Inkov dedek Ferdinand, bolje poznan kot Nande, pa je v Barkovljah učiteljeval skoraj 30 let. S svojo violino je hodil po domovih Barkovljanov in pred pozabo rešil Škrinjo orehovo in druge napeve. Inkova mama je zapise zbrala, skladatelj Milan Pertot jih je priredil za mešani pevski zbor.
Barkovlje so izgubile velikega človeka, potomca častne rodbine. Pogrešali ga bodo žena, brat, sin in hči s sorodniki, vnuki, na katere je bil zelo navezan, ter vsi Barkovljani, ki bodo pokojnika ohranili v hvaležnem spominu.
(Martin Poljšak)
