NABREŽINA – Naša telesna vzgoja je te dni izgubila še enega športnega delavca. V starosti 87 let je namreč v Nabrežini 28. marca 2020 umrl Ivek Pertot (rojen 24. februarja 1933 v Ljubljani), pravi atletski zanesenjak.
Za njegove zasluge v atletiki je leta 1989 prejel priznanje ZSŠDI z naslednjo utemeljitvijo: “Prav gotovo je Ivek Pertot nepogrešljiva osebnost v zamejskem atletskem prostoru. V razvoj in vzpon te panoge je zastavil vse svoje energije in vso svojo nemajhno trokovnost in entuziazem. Kot trrener je po trdem delu s svojimi atleti dokazal, da se tudi na tem torišču lahko uspešno kosamo z vsedržavno atletsko realnostjo.
In memoriam prilagamo prispevek atletskega izvedenca in Pertotovega prijatelja Bruna Križmana, ki se mu zahvaljujemo, svojcem Iveka pa izrekamo isreno sožalje.
Bruno Križman: v spomin na Iveka Pertota
Videvala sva se zelo pogosto. Zadnjič nekaj dni pred začetkom karantene. Čakal je na 39-ko, da bi se iz Opčin vrnil domov. V Nabrežino. Prihajal pa je iz Sežane, kjer je redno obiskoval prijatelje in bil nekoliko aktiven pri tamkajšnejm atletskem društvu. Bil je med drugim eden redkih potnikov železniške proge med Sežano in Opčinami.
Tudi na tem vlaku sva se videvala. Jaz sem prihajal iz Ljubljane, on pa je vstopal v Sežani.
Pišem o Iveku Pertotu, ki je na žalosten način končal svojo življenjsko pot.
Še nekje v februarju me je vprašal, kdaj bo domača atletika priredila tisti kros na nižje srednje šole, pri organizaciji katerega je redno sodeloval kot starter. Starter pa je bil vedno tudi na atletskih stadionskih tekmovanjih na Kolonji.
Ivek je bil v mladih letih odličen športnik. Še preden se je na Tržaškem pri Boru razvilo atletsko delovanje, je odšel na študij v Ljubljano in se pri Olimpiji uveljavil kot izrazit tekač na 100 metrov. Njegov najboljši čas je bil izmerjen v 10 sekundah in 8 desetinkah! 10“8 na semaforju pomeni izvrsten čas. Ta znamka velja Iveku »naslov« najhitrejšega Zamejca.
Na domačih tekmovanjih je svojo šprintersko znanje prvič pokazal na Špoortnih igrah leta 1965 in bil na 100 metrov drugi, leto kasneje pa je le zmagal. Seveda je bil tedaj že izven vsakega treninga, a se je posebno na vaseh tekmovalo v evforiji značilni za nepozabno dobo športnih iger.
K Borovi atletiki je pristopil v zadnjih 70. letih, predvsem po zaslugi kriškega metalca kladiva Emila Sedmaka. Bil je trener in tako nadaljeval pot, ki jo je že prej opravljal pri ljubljanski Olimpiji. Pri nas je na primer skrbel za Gabrijela Sedmaka, našega najboljšega metalca kopja. Med njegovimi varovanci je bil tudi Igor Sedmak, vrhunski skakalec v daljino in v troskoku. Ni pozabil na šprint in vzgojil Mitjo Možino mladega tekača za 11“3 na 100 metrov. Jadranka Čulav je bila ena njegovih obetavnih atletinj.
Po spremembah v Borovi strukturi se je za kratek čas poskusil v vlogi factotuma pri ŠK Devin, ki je za sezono ali dve nastopal tudi v atletiki.
Na atletiko je bil zelo navezan.
Vsako leto sem mu priskrbel letopis slovenske atletike, kateri je potem sledil in obiskoval tekmovanja v bližnji okolici.
Letošnjega mu zaradi izrednega stanja še nisem mogel izročiti.
Zelo mi je žal.
