Kdo je bil Savo Ušaj – Žalna seja – Posegi Mitje Terčona, Ivana Peterlina, Marize Škerk in Paola Vidonija – Pogreb – Foto
Žalna seja
NABREŽINA – Žalna seja v spomin na našega nepozabnega športnega in družbenega delavca Sava Ušaja je bila v četrtek, 1. decembra 2016 v nabito polni dvorani dvorani Igo Gruden v Nabrežini.
Po uvodnem pozdravu podpredsednika AŠD Sokol Paola Vidonija so orisali lik dolgoletnega predsednika AŠD Sokol, a tudi družbenega in kulturnega delavca odbornik Mitja Terčon, predesednica KD Igo Gruden Mariza Škerk, predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin in delovni kolega Fabio Pahor.
Pogreb
Na pogrebu v devinski cerkvi in nato na nabrežinskem pokopališču se je v soboto, 3. decembra 2016, poslovila od Sava Ušaja prava množica ljudi, saj je bil pokojni zelo priljubljen ne samo v občini, temveč med našo skupnostjo sploh. Priložnostni govor je imel odbornik AŠD Sokol Paolo Vidoni.
Poseg Mitje Terčona (na žalni seji)
Dragi Savo,
da bi počastili tvoj spomin in se ti poklonili, smo se zbrali v tej dvorani, ravno tu, kjer je bil – skupno z nabrežinsko telovadnico in odprtim igriščem – tvoj drugi dom. Sem si začel zahajati še kot kratkohlačnik, kmalu si stopil v odbor tedaj skupnega društva Igo Gruden – Sokol in s 25.letom postal njegov predsednik. Dolgo let si bil športni referent nabrežinskega društva, poleg tega pa nenadomestljiv trener raznih Sokolovih odbojkarskih ekip. Vzgojil si cele generacije odbojkaric, od tistih ki so bile le malo mlajše od tebe, do tistih ki bi lahko bile tvoje hčerke.
Ko si si sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja ustvaril družino in zasedel odgovorno mesto v sovodenjski posojilnici, si se moral začasno umakniti iz aktivnega društvenega delovanja. Ponovno si se vrnil poln elana pred dobrim desetletjem, najprej kot nadzornik, od leta 2008 pa vse do danes kot predsednik Športnega Društva Sokol. Popolnoma si se posvetil temu poslanstvu in pustil neizbrisen pečat svojega delovanja. Res težko nam bo sedaj nadomestiti tvojo vlogo. V teh zadnjih letih sem imel priložnost spoznati tvoje vrline pri vodenju neke organizacije. Bil si res prava oseba na takem mestu:
Bil si strokovno podkovan z znanjem na področju financ, zakonodaje in upravnih zadev.
Bil si odličen organizator in motivator skupine, ki je znal vsakogar pritegniti k delu.
Kot bivši športnik si dobro poznal vse dinamike športne ekipe, razumel si odnose trener – igralci in vzdušje, ki vlada v »slačilnici« oziroma znotraj ekipe.
Bil si pravi športni navdušenec in imel obenem velik narodni ponos; zavedal si se izredne vloge, ki jo ima slovensko športno društvo pri ohranjanju narodne zavesti med našo mladino.
Vedel si, da so sedanji časi bistveno različni od tistih, v katerih si deloval v mladih letih. Otrokov je na žalost vedno manj, po drugi strani pa postajajo naša društva vedno bolj zanimiva tudi za italijanske otroke. Zavedal si se, da se ne moremo zapirati, da moramo sprejeti tudi otroke, ki ne izhajajo iz slovenskega ambienta, vendar se moramo strogo držati načela, da je Sokol slovensko društvo in da vsakdo, ki pristopi k njemu, se mora tega zavedati. To je bilo načelo, ki te je vedno vodilo. Istočasno si popolnoma podpiral sodelovanje med slovenskimi športnimi društvi. Projekta Jadran na košarkarski ravni in Zalet na odbojkarski sta bila zate absolutni prioriteti. Domačih tekem Jadrana si se redno udeleževal, večkrat si šel tudi na gostovanja.
Bil si vedno poln načrtov. Pod tvojim predsedovanjem je zaživelo društveno igrišče v Nabrežini, ko si izvedel načrt, da se tam uredita dve igrišči odbojke na mivki. Ta panoga je v zadnjih časih postala zelo popularna med mladino in s tvojo idejo si zadel v črno. Celo poletje je na igrišču Sokola sedaj vse živo do poznih večernih ur. Zelo pozitivno in spodbujajoče je, da se mladina ob prostem času zbira pri zdravi športni dejavnosti, čeprav le na rekreativni ravni.
Opazil si tudi, da je košarkarsko igrišče premalo izkoriščeno in speljal si ambiciozni načrt prenove igrišča: leta 2015 smo ga povečali, postavili novo talno podlago in seveda nove koše. Sedaj je nared, da se na njem ob lepem vremenu igra košarko in prireja razne turnirje. Na igrišču je s tvojo zaslugo v zadnjih letih zaživel tudi društveni bar, kar je vsekakor pozitivno učinkovalo na celotno vaško skupnost.
Posebno skrb si namenjal upravljanju občinske telovadnice. Zavedal si se, kako pomembno je, da razpolaga Sokol s takim objektom, kjer lahko vadi prek sto njenih atletov. Upravljanje telovadnice nam tudi omogoča, da imamo svojo postojanko in da smo z našimi odličnimi sodelavkami v stalnem stiku z igralci in trenerji. Za telovadnico si skrbel tako vestno, verjetno še bolj kot če bi bila tvoja last in bolelo te je, ko si opazil, da lastnik na žalost ne vlaga zadosti sredstev v njeno vzdrževanje.
V imenu sedanjega odbora Športnege Društva Sokol se ti zahvalim za vse, kar si storil za društvo in za našo mladino. Vedi, da tvoj trud ni bil zamanj in da je obrodil sadove, ki bodo vidni še mnogo in mnogo let.
Poseg predsednika ZSŠDI, Ivana Peterlina (na žalni seji)
Spoštovani!
Niti v najhujših sanjah si ne bi mogel nikoli predstavljati, da bom nekega dne stopil pred polno dvorano žalostnih, osuplih in prizadetih obrazov ter spregovoril nekaj poslovilnih besed prijatelju Savu v slovo! Ne, tega res v najhujši mori ne bi pričakoval; zato pa sem danes še vedno iznenaden, presenečen, pravzaprav v neke vrste miselnem in čustvenem šoku, ki me je ukleščil v pravo srčno apatijo v trenutku, ko sem nemo obstal s telefonom v rokah, saj mi je bilo sporočeno, da Sava ni več!
Saj to ni res! Saj ne more biti res, sem si ponavljal in iskal v sebi neke miselne vzvode, ki bi mi mogoče dopovedali, da je sporočilo zmotno, lažno, zgrešeno! A misli so razumsko šle svojo pot naprej in srce je molčalo. Začel sem se utapljati v neracionalni svet, v svet vdaje, v apatično resigniranost, ko dvigneš roke in ne moreš nič več pomagati. In počasi se ti v dušo usidra kruta in nepopravljiva resnica, da človeka, prijatelja, ki si ga imel rad, ki si ga spoštoval, s katerim si delil poglede na svet, ni več! In zajamejo te obup, neizmerna žalost in občutek nemoči.
In takrat, v stiski, začenjaš razmišljati o tem, kaj si izgubil, kdo se je od tebe za vedno poslovil. Takrat se ti tudi izostri spomin in še z močnejšo silo začutiš, kaj ti je prijatelj povedal, ko si se z njim zadnjič pogovarjal. V trenutku ti je tisti dialog bistven, v srcu ga čutiš tako živo, kot da bi bil izklesan v marmor. In tudi jaz se zatekam k njegovim besedam, tistim, s katerimi sva prav pred kratkim po telefonu dajala nek vsebinski smisel tako najinemu življenju in to v največji intimi, kot vsem zveriženim dogodkom, ki predstavljajo naš vsakdan. Res je bil Savo v tem zadnjem času bolan in ni zahajal med ljudi, a vem, da je čutil čisto vsak utrip vsega, kar je sprotno nudilo okolje, v katerem je živel. In danes se mi zdijo njegove besede in njegova razmišljanja o usodi nas vseh, o naši družbi, o nas samih in kajpak o našem športu, kot neke vrste oporoka, ki jo je želel in hotel deliti tudi z mano.
S Savom sva kot odbojkarja rasla skupaj, študij in delo sta naju potem ločila, da se kar nekaj let nisva srečevala, potem pa naju je prav ta velika predanost našemu slovenskemu športu ponovno povezala v neke vedenjske in moralne enote. Ko sem pred tremi leti sprejel zadolžitev, da sprejmem vlogo predsednika ZSŠDI, me je prav v tej dvorani na skupščini predsednikov vseh naših društev za to mesto predlagal on. In zadolžitev sem sprejel v prepričanju, da bo mogoče vendarle kos tej nalogi, če taki možje – športniki poštenjaki – vidijo v meni človeka, ki bi mogoče zmogel peljati voz Združenja naprej, mogoče v nove čase. In Savo – tega nočem skrivati – je bil vse do zadnjega moj neprecenljivi mentor, človek, h kateremu sem se v dvomih večkrat zatekel po nasvet in uteho.
Savo Ušaj je bil vedno mož beseda. Znal je biti v svojih izbirah premočrten, predvsem pa pošten. Nikoli se ni ustrašil dela, noben problem ni bil zanj nepremagljiv. In mi vsi smo njegovo načelnost spoštovali in občudovali smo njegov smisel za dialog, njegovo trdno prepričanje, da s kreganjem ne prideš nikamor, da se je o stvareh treba pogovoriti, da je treba bistriti možgane, iskati rešitve, pa tudi kompromise. Bistveno je bilo po njegovem ohranjati enotnost. V svojih posegih na neskončnih sejah je večkrat poudarjal pri iskanju dialoga in skupnih imenovalcev tako pri zgodovinski gradnji združenih odbojkarskih ekip Mebla in Friulexporta, kasneje pri nastavitvi projektov Jadran in Zalet formulo, da se moramo počutiti kot veriga, ki je močna, če so njeni členi zliti v celoto. A postanemo neizmerno šibki in nepomembni, če se veriga pretrga.
V občini Devin Nabrežina je s sodelavci postavil na noge in iz leta v leto sproti utrjeval eno naših najbolj klenih športnih postojank. Bil je duša vsega tega dogajanja. Naredil je ogromno in njegova zapuščina prav gotovo niso prazne besede in niso neki neotipljivi pojmi, ampak dejstva, vidni sadovi njegove 50 letne neomajne pripadnosti društvu Sokol.
Pa še o nečem bi rad nocoj spregovoril. Lahko je za koga tole drobec, a je v resnici – verjemite – nekaj velikega. Savo je bil vseskozi Slovenec z veliko začetnico, človek s Prešernovim državljanstvom, ki ga ni nikoli in nikjer zatajil. To veliko pripadnost je vseskozi skušal vcepljati v društveno delovanje, v razmerah, sredi katerih se je znašel, v razmerah, ki se sunkovito spreminjajo, ko narodnostni sestav tudi takozvanih naših družin še zdaleč ni primerljiv s stanjem pred desetimi in več leti. Danes se italijanski jezik neusmiljeno – dan za dnem – polašča že vseh naših organiziranih sredin in tudi ta vidik je vedno izzveneval pri njegovem vodenju društva, saj je to problematiko vedno izpostavljal. Iskal je rešitve, iskal je poti iz zagate. Na to temo sva veliko debatirala in moram vam priznati, da je Savo bil v svojih razmišljanjih sodoben, razgledan in prepričljiv.
Danes mi besede, stavki in misli, ki jih je izpostavil v svojem govoru na svečani proslavi 50 letnice Sokola, prihajajo v spomin zelo izostreno in z velikim poudarkom. Preberimo jih vsi še enkrat, poglobimo se vanje, razmišljajmo o tem, kaj nam Savo pripoveduje v svoji resnični oporoki. Saj ravno za to gre! Vzemimo njegove besede kot svetel kažipot v naš jutrišnji dan. Njegovemu spominu se bomo oddolžili na najlepši in najboljši način, če bomo znali nositi njegovo sporočilo v svojih srcih in se bomo znali miselno – vsak v svoji intimi – v trenutkih dvoma in iskanja najboljših rešitev zateči k njemu, k njegovim besedam, k zgledu, ki nam ga zapušča in korakom, ki jih je v svojem življenju opravil on.
Naj gre moje globoko sožalje ženi Vidi, otrokom, družini, vsem, ki so Sava imeli radi, vsem športnikom Sokola. ZSŠDI se klanja v veliki žalosti spominu na velikega moža, izjemnega športnega delavca, resničnega prijatelja.
Poseg Marize Škerk (na žalni seji)
Zadnjič sem slišala Savota prejšnji četrtek. S popolnoma normalnim glasom me je opozoril, zakaj je društvo pred 40 leti postavilo v nabrežinskem bregu tablo z Grudnovimi verzi. Žal mu je bilo, da ne bo prisoten na slavju, saj je bil on takrat predsednik našega društva. Zagotovil pa mi je, da se počuti boljše in da si bova voščila za božič. Prepričana sem bila, da mu je bolje in da res bo spet med nami neutrudni športni in tudi kulturni delavec.
SAVO – Savo je bil predvsem športnik! Vrsto let je najprej igral odbojko, nato pa postal tudi trener ženske odobjkarske ekipe, v kateri sem tudi jaz igrala skupaj z Vido, Cirilo, Lio in drugimi igralkami.
Kot trener je bil potrpežljive, umirjen, redkokdaj se je razburil. Koliko lepih trenutkov smo preživeli vsi skupaj, na treningih in posebno po tekmah, ko smo se skupaj z našimi navijači podali v kako gostilno!
Bil je veselega značaja; rad se je smejal, njegov smeh pa je bil glasen in razposajen, ljubil je družbo in rad se je razdajal!
Savo je bil tudi kulturnik. Vedno je prihajal na kulturne prireditve in pokazal veliko navezanost na društvo.
Zadnjič sem ga videla v tej dvorani na razstavi likovnih del Bogomile Doljak in čestital nam je za res lepo urejeno razstavo.
Nato ga nismo videvali več in zaskrbelo nas je, ko smo izvedeli, da je zbolel.
Bliža se božič in žal Savo se svoje obljuje ne bo držal! Manjkal nam bo.
Vidi, moji dragi Vlasti, Lei in Ivu izražam v imenu odbora in vseh članov Kulturnega društva Igo Gruden občuteno sožalje.
Poseg Paola Vidonija (na pogrebu)
Dragi Savo,
ne bom te zadrževal predolgo. Dobro veš, da mi športniki ne ljubimo dolgih besedičenj in govorov. Smo konkretni, zanimajo nas rezultati in to ne gole številke, ki jih beremo v časopisu, ampak rezultati na igrišču. Prav to kar si ti učil svoje igralke, kar si ti jim skušal posredovati s trdnim delom v telovadnici na treningih. To, kar si ti sam izvajal na igrišču kot igralec, izven telovadnice, ko si bil odbornik, predsednik.
Dober in močan servis, lep sprejem, natančna podaja, točen zaključek napadalne akcije, to je tisto, kar si nas učil. Po dobrem sprejemu z ustanovitvijo našega društva si ti izvedel natančno podajo. Sedaj moramo mi uspešno zaključiti akcijo. Prepričan sem, da nam bo po tvojem zgledu, tvojih napotkih, to uspelo. Če bomo sledili tvojim naukom, tvojim besedam, ki nam vsem še zvenijo v ušesih, bomo še naprej gradili to, kar si ti skupaj z ostalimi načel. Obljubimo ti, da bomo nadaljevali tvojo pot, da bomo skupno delali za srečno in svetlo bodočnost našega društva in našega športa. Ti nam boš stal ob strani, tvoje smernice nas bodo vodile.
Še mi zvenijo tvoji napotki mladim igralkam, ko si spremljal njihove tekme s tribun nabrežinske telovadnice, tvoj drugi dom. Si jih bodril in obenem skušal popravljati napake, bil si srečen, ko so lepo izpeljale akcijo, če tudi ta ni privedla do točke. Bil si prepričan, da bo naslednja uspešnejša tudi hvala tvojim napotkom.
Ko to pišem se mi misli vračajo v začetek devedtesetih let, ko sva oba službovala na Goriškem, ti v sovodenjski banki, jaz pa na spediciji. Imela sva istega nadrejenega. Tedensko sva se srečevala pri kosilu in kramljala o marsičem, predvsem o našem društvu, o našem športu nasploh. Kot mlad predsednik sem poslušal tvoje nasvete, tvoje besede, ki so bile sad izkušenj, sad tvojega dela v društvu in zamejskem športu.
V teh dneh sem listal brošure ob tridesetletnici in petdesetletinici, in vsi ki to počnejo, se zavedajo, da je ena rdeča nit, ki povezuje vse naše delovanje, vse to obdobje. To si ti, dragi Savo. Najdemo te kot najstnika in mladega športnika leta 1966, kot trenerja v sedemdesetih letih, kot odbornika in predsednika leta 2016, ko podeljuješ nagrade in bodriš svoje sodelavce.
Težko mi je o tebi govoriti v preteklem času, ne utegnem, ne utegnemo se mi vsi sprijazniti z dejstvom, da te ni več z nami. Pogrešali te bom, dragi Predsednik.
Ljubil si gore, ki te bodo sedaj sprejele v objem, ljubil si morje, ki te bo uspavalo. Bil si športnik, a tudi kulturnik kot pravi predsednik nabrežinskih društev. Bil si zaveden Slovenec z veliko začetnico. Vsakič, ko te je naša slovenska stranka vprašala, si ti priskočil na pomoč, s kandidaturo ali katerikolim drugim dejanjem.
Obljubim ti, obljubimo ti, Dragi Savo, da bomo nadaljevali tvojo pot. Ti skušaj pri tem nam stati ob strani, daj nam moči, da bomo izpeljali, da bomo uspesno zaključili napadalno akcijo. Ne pusti nas same po tako lepi in natančni podaji.
Zalujoči družini, ženi Vidi, hčerkama Vlasti in Leji, sinu Ivu naj gre občuteno sožalje vseh nas, športnikov, Slovencev.
Hvala Savo, naj ti bo lahka tvoja ljubljena nabrežinska zemlja.
Enominutni molk na košarkarskih in odbojkarskih igriščih
Na dragega pokojnega so se in se bodo z enominutnim molkom poklonili tudi na madinskih in članskih košarkarskih tekmah ekip, ki so vključene v projekt Jadrana in seveda vsa Sokolova moštva.
Ta konec tedna se bodo tudi na vseh odbojkarskih tekmah deželnih prvenstev z enominutnim molkom spomnili napredsednika Sokola, ki je bil v odbojkarskem svetu še kako poznan in cenjen.
Zapustil nas je Savo Ušaj, naš neprecenljivi športni in družbeni delavec
NABREŽINA – Po kratki, a neozdravljivi bolezni nas je v ponedeljek, 28. novembra 2016, pri komaj 65 letih za vedno zapustil Savo Ušaj, naš dolgoletni in neprecenljivi športni in družbeni delavec. Rojen 5. januarja 1951 se je že kot mlad začel ukvarjati z več športi. Za Sokol je nastopil na Slovenskih športnih igrah v plavanju, košarki in odbojki, kateri se je nato posvetil z dušo in telesom skoraj vse življenje. Poleg Sokola je v sezoni 1968/69 igral tudi v mladinski ekipi Bora, ki jo je tedaj treniral Učo Jurkič. Osvojila je deželni naslov prvaka in se uvrstila na državni finale.
Savo pa ni bil pri Sokolu le aktiven športnik, že pri mladih letih se je vključil v društveni odbor in leta 1976 za eno leto postal predsednik društva. Pri Sokolu so ga za predsednika spet izvolili leta 2008 in to funkcijo je požrtvovalno in nazorno opravljal vse do pred nekaj meseci, ko ga je zahrbtna bolezen priklenila na posteljo.
Še pred dobrim letom je začel zbirati gradivo in fotografije za knjigo, ki jo je uredil skupno z Mitjo Terčonom in ki je izšla letos ob 50-letnici ustanovitve AŠD Sokol. V njej je nazorno z besedo in slikami prikazal 50-letno delovanje društva, v katerem se je tudi sam “rodil” in ga je nato aktivno spremljal v raznih etapah do zadnjih dni svojega življenja.
Ne samo nabrežinsko društvo, temveč ves naš šport s Savom izgublja velikega športnega navdušenca in plemenitega človeka.
Uredništvo “slosporta” izreka svojcem ob izgubi dragega Sava iskreno sožalje, pokojnemu pa posveča nekaj arhviskih posnetkov.
