KRIŽ – V starosti 86 let je nas je zapustil Renato Cossutta, dolgoletni nogometaš in nato trener kriške Vesne.
Cossutta, ki so ga vsi v vasi poznali z vzdevkom Ciba, je bil med glavnimi pobudniki za sestavo ogometne ekipe in leta 1965 za vpis v itaijansko nogometno zvezo. Kot nogometaš je bil izrazit strelec in je leta 1967 pripomogel, da je moštvo iz 3. napredovalo v 2. amnatersko ligo. Odlikoval se je predvsem zaradi resnosti, delavnosti in športnega obnašanja. Te vrline so ga nato krasile tudi, ko se je lotil treniranja mladinskih ekip.
Sledi članek, ki ga je za Primorski dnevnik 24. julija 2021 napisal Sandor Tence
Odličen nogometaš in trener, ki je bil zaljubljen v kriško Vesno
Renato Cossutta (po domače Ciba) je bil nogometaš in trener kriške Vesne, srčen in prijazen človek, ki je življenje posvetil družini, delu in seveda nogometu. Star je bil 86 let in je sodil v generacijo kriških nogometašev, ki so v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja postavili na noge Vesno in branili njene barve na prvih uradnih prvenstvih v sklopu italijanske nogometne zveze (FIGC).
Renato je bil v enajsterici, ki je 31. oktobra 1965 v prvi tekmi pokrajinskega prvenstva igrala neodločeno ena proti ena v derbiju z Aurisino, teden kasneje pa je Vesna s štiri proti nič premagala proseško Primorje. Ciba je obakrat dal gol in se v svoji dolgi igralski poti vpisal med najboljše strelce Vesne. Leta 1967 je s svojimi zadetki v finalnih tekmah proti Porpettu in Pozzuoli v Furlaniji odločilno pripomogel, da je Vesna iz tretje napredovala v drugo amatersko ligo. Bil je srednji napadalec s posebnim občutkom za gol, njegova specialiteta so bili siloviti streli od daleč, bil je športnik v pravem pomenu besede in ne vem, če ga je sodnik kdaj izključil.
Njegova trenerska pot (1973-1976) je v glavnem sovpadala z mojo kratko nogometno »kariero«. Kot mnogi bodoči nogometaši Vesne (takrat je bil predsednik Feliks Cossutta) sem v prvenstvu najmlajših nastopil za ekipo Santa Croce, ki jo je Renato zvesto spremljal in nato pomagal Walterju Gardiniju pri sestavi naraščajniške in nato mladinske ekipe. V člansko ekipo me je povabil trener Ruggero Mandanici, Renato pa je bil tisti, ki mi je največ zaupal in od katerega sem se največ naučil. Vesna, ki ji je takrat predsedoval Miro Sedmak, je stavila na domače nogometaše in to se ji je tudi obrestovalo: igrali smo lep nogomet, bili smo skoraj vsi Križani in vrh vsega še lepa »klapa« prijateljev. Za to je bil zelo zaslužen Renato, ki je bil zahteven in včasih tudi strog trener, a vedno pravičen in predvsem človeški. S trenerske klopi ga nisem nikoli slišal preklinjati ali zmerjati sodnika ter igralce nasprotne ekipe. Škoda, da je bilo tisto obdobje zelo kratko, a takšno je pač življenje.
Takšen, kot je bil na nogometni zelenici in na trenerski klopi, je Renato bil tudi v vsakdanjem življenju. V Križu ga bomo hranili v lepem spominu, meni pa bo ostal v srcu kot moj trener in človek z veliko začetnico.
Sandor Tence
