ZSŠDI
Rubrika
“Mnenja”
12. junij 2014
Ivan Peterlin: “Športu več denarja, kaj pa zdaj?”
V prejšnjih dneh je našo javnost dobesedno “pretresel” predlog deželnega odbornika Torrentija, da se iz sklada državnih sredstev za slovensko manjšino v Italiji dodeli športni sferi občutno višji znesek, kot smo ga bili vajeni videti v preteklosti. Uporabil sem besedo pretresel, to pa prav zaradi tega, ker smo v krogih našega športa resnično zadobili občutek, da je prišlo do neke vrste šokantne reakcije, češ, kako je mogoče, da se kar naenkrat športna sfeta povzpne tako visoko na lestvici tistih, ki so deležni letnih prispevkov. Kar naenkrat je ta porazdelitev postala osrednja tema vseh debat in soočanj v naših tiskanih medijih, veliko smo o tem slišali tudi po radijskih valovih, pa tudi televizijski ekran nam je preko cele vrste intervjujev posredoval različna mnenja in gledišča o stvari. To navsezadnje ne bi bilo niti tako napačno, če ne bi imelo v svojem jedru velikega prizvoka negativnosti do športnega gibanja. Kar naenkrat so vsi začeli enačiti naš šport s svetom nogometa, začeli so govoriti o profesionalnih – plačanih pristopih k tej aktivnosti in povsem zavestno opustili vse druge vidike vsebinskega značaja, ki pa so bistveni v našem športu. Kar naenkrat so na stranski tir zašle številke, velikanska aktivnost, množičnost, tisoči letnih nastopov naših športnikov: naenkrat so na dan prikukale primerjave z drugimi aktivnostmi našega življa in vse po vrsti so bile povezane z žalostnim prizvokom, da bo treba ukinjati tiskano besedo, gledališko dejavnost in zborovsko petje samo zaradi tega, ker športu na Deželi nameravajo dodeliti več sredstev kot v preteklosti.
Če ne bi bila stvar resna, saj se v tisku oglašajo s protesti dokaj pametni ljudje, bi človek najprej pomislil, da smo se znašli v okolju, ki o stvareh razpravlja dokaj pavšalno, brez pravih intelektualnih osnov, brez znanja in brez osnovnih informacij. Razpravlja pač po občutku, kar seveda še zdaleč ni objektivno. To trditev postavljam zato, ker vsi “rušilci” deželnega predloga pozabljajo, da so bili leta in leta na privilegiranem položaju, v prednostnem v odnosu do našega športa in da so leta in leta uživali visoke podpore ne glede na učinkovitost opravljenega dela. Šport je capljal za drugimi in je v rokah imel samo eno orožje: prepričevanje javnosti, da je naša športna sfera povsem življenjska, da je to največji rezervoar, v katerega se steka naša mladina, da tu ni zaslediti suhih vej, da povsod vladajo velika dinamika, želja po stalnem izpopolnjevanju in napredku, želja, da bi se lahko enakovredno kosali v širšem italijanskem prostoru. Kljub velikim uspehom prepričevanje ni bilo uspešno. Letos se je nekaj res spremenilo: s strani vseh vodilnih dejavnikov naše slovenske družbe sta tudi deklarativno prišla do izraza večje upoštevanje našega športnega sveta in večja zavzetost, da bi športu omogočili boljše pogoje za svoj vzpon. Uporabil sem besedo deklarativno. Kako je tudi ne bi, če pa je takoj po predlogu o višji podpori povsod završalo kot v osjem gnezdu.
No, naj bo tako ali drugače: vsi športniki trdno upamo, da bo deželni odbor tudi dejansko potrdil predlog svojega odbornika in da bo po tolikih letih sivine tudi naš šport lahko zagledal žarek sonca. Upati je samo, da bo v takem primeru naš šport res znal izkoristiti nove razmere, da bo v naši javnosti utrdil zaupanje in sloves uspešnosti in da bo še naprej trden konkurent vsem ostalim dejavnikom naše družbe.
Arhiv: | home slosport