Bazovica: izredni in redni občni zbor ZSŠDI

BAZOVICA – Pred velikim številom predstavnikov včalnejnih športnih društev in gostov  je v petek, 24. maja 2024 potekal v prostorih športnega centra v Bazovici  izredni in 53. redni občni zbor Združenja slovenskih športnih društev v Italiji.
Snidenje ZSŠDI je potekalo po naslednjem vrstnem redu:

IZREDNI OBČNI ZBOR
1. Dopolnitev statuta in pravilnika ZSŠDI

REDNI OBČNI ZBOR
1. Otvoritev občnega zbora;
2. izvolitev organov občnega zbora
3. podelitev priznanj ZSŠDI
4. oročilo predsednika in izvršnega odbora;
5. pozdrav gostov;
6. predstavitev obračuna za leto 2023 in predračuna za leto 2024;
7. poročilo nadzornega odbora;
8. razprava in odobritev predloženih elementov;
9. razno.

Predsedniško poročilo – Ivan Peterlin

Že na samem začetku tega letnega poročila lahko zatrdimo, da je odbor v prvem letu svojega mandata uresničil vse programske zadolžitve, ki si jih je zastavil ob svoji izvolitvi. Pripomniti pa vsekakor velja, da tudi leto, ki ga puščamo za sabo, ni bilo lahko in ni potekalo povsem brez zapletov. Če je pritisk epidemije covida 19 popustil in smo vendarle zlezli v prejšnjo »normalnost«, je na društva z vso silo udarila nova nadloga, ki spravlja v škripce voditelje društev. Pri tem seveda mislim na reformo italijanskega športnega sistema, ki je sila zapletena, do neke mere celo nerazumljiva, in zahteva od voditeljev amaterskega športnega sveta veliko priprave, znanja in strokovnega pristopa. Italijanski neprofesionalni športni svet, ki je dolga desetletja slonel na ramenih v šport zaljubljenih prostovoljcev, se je naenkrat začel sesuvati. Bogati svet prostovoljstva se je naenkrat znašel na stranskem tiru. Odbornikom amaterskih športnih društev so naložena izjemno težka bremena, ki jim s prostovoljnim pristopom ne moremo biti kos. Že danes vrsta društev, ki so še pred nekaj leti cvetela, zapirajo svojo dejavnost. Naše slovensko športno gibanje zaenkrat še ni zašlo v tako hudo krizo, da bi društvena vrata morali zakleniti, vendar je nelagodje v odborih občuteno in otipljivo, kar prav gotovo ni dobra popotnica za v bodoče.

A povrnimo se k programom našega združenja. Potem, ko je odbor zelo uspešno rešil kadrovsko zagato, ki je nastala z odhodom ene izmed administrativnih moči z zamenjavo nove delovne sile, je delo v uradih spet steklo z zadovoljivim elanom in po začrtanih programskih smernicah. Stvari so se nekoliko zataknile v trenutku, ko je uslužbenec Martin Maver zaprosil za službo s skrajšanim delovnim urnikom, kar je izvršni odbor sprejel in razpisal natečaj za prosto part -time delovno mesto. V naše urade se je tako vselila zmagovalka natečaja Petra Basezzi, ki v svoje delo vnaša bogate izkušnje, ki so v njej dozorele v vlogi trenerke. Skratka, nastale vrzeli so zapolnjene in delo našega osebja teče brez zastojev in po dobro vpeljanih tirnicah.

Zagotavljam vam, da je pri našem združenju dela res veliko, saj je naša organizacija vsebinsko močno vpletena v kolesje izzivov, ki jih naš slovenski človek, v želji po obstanku in razvoju nasploh, dnevno udejanja in se jim prilagaja. ZSŠDI nikakor ne stoji pasivno ob strani, ampak skuša biti po svojih intelektualnih močeh med ustvarjalnimi aktivnimi igralci našega slovenskega prostora. Pa saj je že naš športni prostor sam na sebi močno prepleten z zelo pestrimi in ne vedno pozitivno obarvanimi športnimi dinamikami. Naš izvršni odbor je velikokrat v razpravljanju pod silo razmer postavljen pred izzive, ki morajo upoštevati realnost našega prostora, našo utečeno vsakdanjost, kar pa ni vedno enostavno obvladljivo. Zato tudi prihaja do občasnih zelo deljenih mnenj med predsednikom in člani izvršnega odbora, kar je navsezadnje tudi nekaj povsem normalnega, saj več glav različno razmišlja. Pa tudi izkustva, ki jih vsakdo prinaša s sabo in vnaša v debate, so povsem različna in večkrat protislovna. Vendar kljub različnosti pogledov ZSŠDI zaenkrat pluje po začrtani smeri. Veliko zaslug imajo pri tem naši operativni tajniki, ki programe izvajajo malodane brezhibno in strokovno neoporečno. Ta ugotovitev pomeni obenem dobro iztočnico za razmišljanje o tem, da bo ZSŠDI s programskega vidika najverjetneje zmoglo uresničiti vse zastavljene strateške cilje tudi v drugem letu svojega mandata, ki se bo zaključil maja prihodnjega leta.

Ob pogledu naprej ne moremo mimo ugotovitve, da bo s športnega vidika tudi leto, ki je pred nami, zelo živahno in polno novih izzivov. Pred nami je leto, ko bo goriška stvarnost postala evropska prestolnica kulture. In če vemo, da je naš slovenski šport tudi sam del kulture, potem nam res ne sme biti vseeno, kako se bomo znali tudi mi vključiti v goriška dogajanja. Poudaril bi tudi to: v preteklih desetletjih, ko so v povsem drugačnih razmerah prav naši slovenski športniki podirali obstoječe meje, je bilo prav goriško območje tisto, kjer smo s pomočjo športa ustvarjali dialog in gradili iskrena prijateljstva, ki so odpravljala ločitev med Gorico in Novo Gorico. Tako bo za vse naše športno gibanje uresničitev projekta, ki bo v imenu kulture združeval
1
obe Gorici, predstavljal nekaj resnično čustveno obarvanega. Postaviti si moramo vprašanje, kako bomo ta veliki kulturni dogodek aktivno doživljali in kje dobili primeren prostor in vidljivost v njem.

Kar nekaj naših društev stoji pred celo vrsto zrelostnih izpitov, saj bo že začetek športne sezone 2024/25 res naporen. Zelo težko bo že samo uresničevanje težko prebavljive reforme italijanskega športnega sistema in prav tako težko bo sprijazniti se z dejstvom, da prostovoljstvo ni več ena primarnih prednosti športnega sveta. Marsikatera naša članica pa bo z velikimi težavami zmogla obdržati kakovostno raven nastopanja, ki si jo je v preteklosti z velikim trudom pridobila. S tem mislimo na tiste naše sredine, ki so se prebile celo na državno tekmovalno raven. Po eni strani so te naše članice resnično občudovanja vredne in so, ali bi morale biti, v ponos vsej naši narodni skupnosti. Obenem pa pomeni za ta društva zahtevno nastopanje na državni ravni veliko organizacijsko preizkušnjo in vsi jim želimo, da bi si ta status državnosti ohranili tudi v naslednjih sezonah. V prvi vrsti bo seveda reševanje finančne zagate, kajti športna dejavnost na visoki ravni ne prinaša zgolj slave, ampak tudi veliko finančno breme in včasih celo dolgove. Zaradi tega se ob športnem uspehu vedno poraja vprašanje, kje črpati sredstva, s pomočjo katerih bi preprečili korake nazaj in ohranili težko pridobljena napredovanja in veliko večjo vidljivost tudi v širšem italijanskem prostoru.

A razmišljajmo intenzivno tudi o tem, da kot Damoklejev meč nad vsemi nami visi demografsko upadanje. Če želimo še govoriti o načrtih in o našem skupnem jutrišnjem dnevu, si ne smemo zatiskati oči. Sprijazniti se moramo z dejstvom, da je našega človeškega »materiala« iz leta v leto manj. To ni problem le našega športa, saj se z neizprosno padajočimi številkami srečujeta tudi naše šolstvo in vsa naša kultura. Tako na primer pevski zbori številčno hirajo, ob njih pa tudi veliko drugih dejavnosti, saj število naših ljudi pač upada. Vsi, tudi mi športni delavci, se moramo zamisliti nad tem dejstvom z veliko mero treznosti, objektivnosti in strokovnosti.

Vsi športniki tudi čakamo na dan, ko bo, sicer šele čez nekaj let, prišlo do selitve v tržaški Narodni dom. Imamo pa vtis, da so odgovori na vprašanja, kaj naj vnesemo v ta zgodovinski biser, zelo mlačni, včasih zaletavi, premalo programsko načrtovani. Res bi bil pravi paradoks, ko bi se dokopali do tako veličastne stavbe v samem središču Trsta, pa bi stavba ostala vsebinsko prazna kot neke vrste katedrale v puščavi. In izzvenelo bi resnično ironično, če je ne bi znali in zmogli napolniti z vsebinami, ki bi odražale življenjskost naše narodne skupnosti v Trstu in če v njej ne bi živo utripalo slovensko srce.

Ob teh razmišljanjih si ne moremo kaj, da ne bi omenili, kako s preveliko mero potrpljenja še danes čakamo na razplet okoli nove športne gradnje na območju stadiona 1. maja pri Svetem Ivanu v Trstu. Prav je, da javno obelodanimo dejstvo, da večina naših slovenskih športnih enot na Tržaškem glasno razmišlja o tem, da je bila naša manjšina ponovno speljana na led in izigrana. Dejstvo je, da dolgoletno motoviljenje okoli novega športnega centra ne daje upanja v pravljico s srečnim koncem.

A povrnimo se k programskim zasnovam, ki jih je ZSŠDI v tem letu uresničilo. Zelo aktivni smo bili na vseh naših osnovnih in nižjih srednjih šolah, kjer smo izpeljali celo vrsto gibalno – športnih in jezikovno obarvanih projektov. ZSŠDI je bilo prisotno od Špetra pa vse do Milj in do konca tekočega šolskega leta nas čaka še marsikateri napor. V ponos nam je, da je ob naših nastopih navdušenje na višku, saj nas otroci sprejmejo z navdušenjem, sproščenostjo in veliko željo po športnem udejstvovanju.

Že dolga leta se naša krovna športna organizacija drži načela, da je redno izobraževanje in nadgrajevanje znanja skorajda obvezno za naše športne pedagoge in odbornike. Športno področje je področje hitrih dinamik in če jim ne sledimo sproti, začnemo zaostajati in stopicati na mestu, pri tem pa nas čas prehiti. Pri ZSŠDI se tega dobro zavedamo in zato vsako leto prirejamo vrsto izobraževalnih tečajev tako za trenerski kader kot za odbornike. V tem prvem letu našega mandata smo jih priredili že kar nekaj in ob pogledu na res lepo število udeležencev z velikim zadovoljstvom ugotavljamo, da smo z izbiro tematik zadeli v črno. Prijetno nas je presenetilo res veliko število udeležencev na strokovnem seminarju za vaditelje in trenerje, kjer je bilo slušateljev nad sedemdeset. Odziv na te izobraževalne dneve nas spodbuja, da bomo po tej poti nadaljevali

tudi v bodoče. Pri društvih se dobro zavedajo, da brez ustreznega znanja danes ni več mogoče voditi 2
društvenega delovanja in da dobra volja prostovoljcev ni več dovolj. Naj nam bo dovoljeno, da s tega mesta naslovimo poziv na vse odborniške moči naših društev, naj se na naše izobraževalne dneve še naprej polnoštevilno odzovejo. Samo na tak način bodo v svoja društva vnašali novo znanje in pridobljene strokovne informacije o tem, kakšne in katere so sodobne metodologije vodenja športnih društev.

A obrnimo stran! Tudi v letu, ki ga danes obravnavamo, je izvršni odbor ZSŠDI stremel za tem, da je delovanje Združenja ustrezno prikazoval tudi izven meja naše organizirane skupnosti v Italiji. Izpeljali smo celo vrsto pobud, ki so slovenski športni prostor v Italiji prikazale širšim plastem publike, tako slovenske kot italijanske. Tako se je ZSŠDI zelo lepo odrezalo na tradicionalnem Slofestu v Trstu, kjer smo predstavili slovenske športnike, ki so v svoji športni karieri oblekli dres italijanske državne reprezentance. Dogodek je nosil naslov Naši azzurri – I nostri azzurri. Zelo dobro sta bili obiskani tudi naši dve stojnici na tržaškem nabrežju ob regati Barcolana. Ob naši igrivi jezikovni ponudbi preverjanja slovenskega jezika so se ustavljali tudi taki, ki slovenskega jezika ne poznajo, a so prišli do nas in z zanimanjem odkrivali vsebine našega združenja. Odmevna je bila tudi prireditev Šport in šola, ki jo že nekaj desetletij prirejamo v tesnem sodelovanju z Zadružno kraško banko in na kateri nagradimo odlične športnike, ki dobre uspehe dosegajo tudi v šoli.

Veliko je bilo tudi naših reprezentančnih nastopov, ko so izbrani športniki naših društev nastopali pod zastavo ZSŠDI. Večinoma so bili ti nastopi mednarodnega značaja, kar je našemu Združenju nudilo še prav poseben blesk in vidljivost. Z različnimi selekcijami ZSŠDI smo nastopili na Srečanju slovenskih športnikov iz obmejnih dežel na Ravnah na Koroškem in na Igrah prijateljstva v Novem mestu.

Ko govorimo o tem, kako prav skozi šport prikazujemo delovanje naše manjšinske skupnosti, ne moremo mimo javne zahvale tistim našim članicam, ki odigravajo vidno vlogo ambasadorja našega slovenstva v Italiji. Naša društva zmorejo privabiti k nam športno elito iz vse Evrope in celo širšega sveta in postanejo tako čudovita predstavitvena vizitka naše organizirane stvarnosti v Italiji. Ponosni smo na openski Polet, ki že nekaj let prireja svetovno etapo umetnostnega kotalkanja, katere se udeležijo najboljši kotalkarji na svetovni ravni. Izpostaviti moramo tudi kriško Mladino, ki že leta prireja svoj rolkarski Grand Prix, tekmovanje, ki ima široko evropsko gledanost in veljavo. Ne moremo, kajpak, niti mimo našega Jadrana, ki s priredbo mednarodnega mladinskega košarkarskega turnirja pripelje k nam evropsko košarkarsko mladinsko smetano. Tu so tudi naši karateisti Shinkai cluba s svojim široko zasnovanim turnirjem, ki mu po množičnosti težko najdeš enakega. Prav tako ne moremo mimo AŠK Kras, ki že tradicionalno prireja namiznoteniški turnir evropske razsežnosti v svojem športnem centru v Zgoniku, prav tako ne mimo ŠZ Sloga, ki že nekaj desetletij prireja velik mednarodni odbojkarski turnir, posvečen spominu naših štirih bazoviških junakov, na katerem nastopajo ekipe z območja Alpe Jadran. Na mednarodni športni sceni so tudi športniki Gaje, ki se odlikujejo pri priredbah v orienteeringu. In tu so tudi naši nogometaši, ki zelo uspešno prirejajo mednarodne, predvsem mladinske turnirje. Vsem tem našim članicam iskrena hvala za vloženi trud v organizacijo tako zahtevnih športnih prireditev. Res ste odlični ambasadorji našega slovenstva v svetu!

Zdaj pa naprej z analizo opravljenega dela. Tudi v tem zadnjem letu so bili naši institucionalni stiki in srečanja zelo pestri in bogati. To še posebej velja za konstruktiven dialog z obema krovnima organizacijama SKGZ in SSO. Zelo veliko se pogovarjamo z Uradom Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu in vsak pogovor z ministrom Matejem Arčonom in njegovimi tajniki nam je zelo drag in z vidika strateških rešitev nastajajočih problemov zelo osvetljujoč. Kot krovna športna organizacija vzdržujemo stike z italijanskim olimpijskim odborom, zlasti na deželni ravni, odlični so tudi odnosi z vsemi športnimi zvezami tako na pokrajinskih kot na deželni ravni in to predvsem s tistimi, v katerih so aktivno vpletena s svojo dejavnostjo naša društva. Odlični so naši stiki tudi z odborništvi na Deželi FJK, kar še posebej velja za odborništvo, ki mu načeljuje Pier Paolo Roberti, ki je kot predsednik Deželne posvetovalne komisije v prvi vrsti odgovoren za vprašanja, ki so povezana s problematiko naše narodnostne skupnosti v naši deželi. Že kar

nekajkrat je našemu športu izkazal veliko naklonjenost, za kar mu moramo biti še posebno hvaležni. Na tem 3
mestu moram tudi izpostaviti odličen dialog med našim združenjem in Olimpijskim komitejem Slovenije – združenjem športnih zvez, ki našemu športu izkazuje posebno pozornost, saj je privolil v to, da Komisijo za zamejski šport pri OKS v vlogi predsednika in nekaterih članov odbora vodijo prav zamejci, torej predstavniki slovenskega športa v Avstriji, v Italiji in na Madžarskem. Zdaj pa k nekoliko drugačnim temam naših izpeljanih programov. Ponosni smo na to, da smo s pomočjo naših slovenskih ljudi zelo uspešno izpeljali solidarnostno nabiralno akcijo za pomoč našim članicam v hudem postcovidnem času in priskočili na pomoč mladinskim odsekom, ki so med divjanjem epidemije zašli v težave. Uspelo nam je zbrati 30 tisoč evrov, ki smo jih do zadnjega centa porazdelili med prosilce za pomoč. Problemov seveda nismo rešili, a smo na rane prilepili vsaj skromen obliž. Ponosni smo tudi na to, da se je naš slovenski šport v Italiji zelo aktivno vključil v solidarnostno nabiralno akcijo za pomoč poplavljencem v Sloveniji. Pa ne samo to! Naše združene športne enote Jadran, Zalet in Slovolley ter naše združenje smo skupno v Nabrežini organizirali tudi celovečerni solidarnostni koncert, na katerem je nastopilo povsem zastonjsko kar 13 naših slovenskih ansamblov, športniki in športnice pa so celo noč skrbeli za to, da želodci niso bili prazni. Celotni izkupiček smo izročili predstavnikom slovenskega konzulata v Trstu in ga namenili pomoči ljudem v Sloveniji, ki so ob divjanju narave izgubili ogromno, nekateri celo vse!

Spoštovani! Lahko se prepričamo, da je slika našega športa v Italiji dokaj uspešna in na prvi pogled zgleda, da smo v pravem razmahu, marsikje celo v razcvetu. Pa naj nas videz ne vara, saj ni na prav vseh področjih našega delovanja vse rožnato. Naš šport tudi danes še vedno stoji pred veliko nerešenimi izzivi in vprašanji, ki jih do danes nismo še znali rešiti. Z večjo zavzetostjo in načelnostjo se moramo postaviti v društvih proti vse večjemu vdoru italijanskega jezika v naše športne sredine. To je naša dolžnost predvsem moralnega značaja. To od nas pričakujejo uradni forumi v Sloveniji in tega si pravzaprav želi tudi FJK, ki kot primarna institucija želi imeti opravka z manjšino, ki hoče ohranjati kulturno in jezikovno tradicijo ljudi na terenu. Ne smemo se zadovoljiti s trepljanjem po rami, češ bo že kako! Tudi športniki moramo narediti nekaj konkretnih korakov v smeri izboljšave stanja na terenu, da se bo nekaj res otipljivo spremenilo. Zavedati se moramo, da so vsa naša društva, ne samo športna, podrast naše slovenske družbe in če bomo še naprej v naših vrstah tako popustljivi, bo italijanščina prav kmalu potisnila slovenščino v kot. In če vemo, da je prav uporaba jezika eden bistvenih receptov za ohranjanje manjšinske skupnosti pri življenju, potem si res ne smemo zatiskati oči, ampak se moramo oprijeti rešilnih vej, da ne bomo docela zlezli v italijanski jezikovni kotel.

Toliko o slovenščini, zdaj pa še pogled v drugo smer. Veliko bolj se moramo tudi v našem športu posvetiti medgeneracijskemu dialogu. Ne smemo stremeti zgolj po osvajanju športnih rezultatov, ki jih po zakonu narave dosegajo mlajše plasti občanov, ampak bi se morali odpirati tudi starejšim ljudem. Poskusimo ustvariti oaze dobrega počutja v društvih, ustvarjajmo zdravilna druženja, v našo družbo vključujmo tudi starejše člane naše družbe. Verjemite, da imajo prav ti veliko povedati in svetovati. Ponudimo jim torej to zadoščenje, da bodo tudi oni, pa čeprav že v zelo zrelih letih, soodgovorni za usodo našega skupnega slovenskega življa.

Ob koncu poročila nam dovolite še pogled v svet naših medijev in njihov odnos do našega športa. Nikakor nam ne more biti vseeno, kako mediji naše delo spremljajo, kaj posredujejo svojim bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zelo žalostno bi bilo, če bi o športu nič ne poročali, saj že star pregovor pravi, da če se o tvojem delovanju in dejavnostih nič ne piše in govori, te pač ni! To pa prav gotovo ne velja za nas, saj lahko z velikim zadoščenjem zatrdimo, da smo v naših medijih še kako prisotni, saj naše delo vsi zelo intenzivno spremljajo z resnično strokovnim pristopom in nam dajejo veliko vidljivost. Naš slovenski šport si je v letih zagotovil veliko prostora tako v tiskanih medijih kot tudi pri radijskem in televizijskem poročanju. Hvaležni smo tudi našim časopisnim glasilom v Benečiji, saj o našem športu poročata tako tednik Novi Matajur kot štirinajstdnevnik Dom. Hvaležni smo tudi uredništvoma Radia Trst A in slovenskih televizijskih sporedov RAI. Poročanje z naših športnih prizorišč je bogato, pestro in vsebinsko povsem enakovredno vsem ostalim
4
dejavnostim, s katerimi se ukvarja naša narodna skupnost. Tudi športne strani Primorskega dnevnika so pestre in bogate. Smo pa kar razočarani nad dejstvom, da je naš dnevnik brez kake javne razlage ukinil tedensko športno prilogo, ki je redno izhajala kar nekaj let in se je s svojimi vedno zelo razčlenjenimi podatki že globoko zasidrala v zanimanja bralcev in to ne le tistih, ki jim je šport čustveno najbolj pri srcu. Med sezono smo slišali več napovedi, da bo športna priloga Primorskega dnevnika kmalu spet zagledala luč sveta, a meseci so tekli, sezona se je zaključila, stopili smo v novo, a o prilogi ni ne duha ne sluha. Z željo po razlagi, zakaj je temu tako, se je naše združenje že zdavnaj tudi pisno obrnilo na vodstvo Primorskega dnevnika, pa vse do danes še nismo prejeli nobenega odgovora. To nas zelo žalosti, saj opažamo, da druge priloge redno izhajajo in imamo neljub občutek, da je naš šport spet pepelka v družbi ostalih dejavnosti, s katerimi se ukvarja naša narodna skupnost. Tudi kot člani Zadruge Primorski dnevnik pozorno sledimo razvoju našega edinega dnevnika in smo ob vsakem koraku naprej zadovoljni in ponosni, da ga imamo. Športno prilogo pa vsekakor zelo pogrešamo! Zelo smo hvaležni regionalnemu vodstvu TV Koper, ki omogoča tedensko oddajo z zamejsko športno vsebino Športel. Srčno upamo, da ne bi prišlo do kakršnekoli ukinitve tudi na tem področju.

Pa še zaključna misel. Prepričani smo, da mora tudi v bodoče ostati naša intimno čustvena in vsebinsko strokovna povezava z matično Slovenijo trdna ter ustvarjalna. Naša dolžnost je, da jo nadgradimo in obogatimo. Doseči moramo to, da bomo športniki in vsi Slovenci iz zamejskega prostora v matici spoštljivo prepoznavni in upoštevani kot enakopravni delček istega naroda, da ne bomo vedno izpadli kot nadležni Italijani ali kot zgolj breme slovenskim davkoplačevalcem. Tako kot sta v preteklem letu zamejstvo in naš šport stopila ob bok slovenskim ljudem s pomočjo ob katastrofalnih poplavah, tako slovenski športniki pričakujemo pomoč matice, ko začutimo, da nas italijanska država potiska ob tla.

Res ni naša zasluga, pa vendar si jemljemo to pravico in upravičenost do ponosa nad tem, da bo na letošnjih olimpijskih igrah v Parizu v dresu italijanske državne reprezentance v jadranju nastopila slovenska športnica, ki je zrasla v vrstah našega športa, Jana Germani. Ne bomo pisali o tem, kakšne bodo naše sanje med njenim pariškim nastopom. Napišemo pa lahko, da nas Janin športni rezultat polni s čisto posebno energijo, s pravimi bombami samozavesti in velikim ponosom. Zato, Jana, tudi s tega mesta »Dober veter in srečno!« Ob analizi doseženih rezultatov v sezoni, ki se izteka, smo navdušeni nad obstankom košarkarske ekipe Jadran v državni B ligi, kot tudi ne moremo skrivati zadovoljstva nad napredovanjem odbojkarske združene ekipe Slovolley v državno B ligo. Bilo bi krivično, če bi obšli velik uspeh naše članice Cheerdance millenium, s tem da so štiri njene športnice nastopile v ZDA v okviru reprezentance države Slovenije in osvojile celo kolajno. Članice istega društva so osvijle tudi enega izmed mladinskih državnih naslovov. Tudi na nogometnem področju je zasijalo sonce. Prav prejšnji konec tedna je ovenčal nogometaše kluba Kras Repen, ki so napredovali v prestižno Elitno ligo. Omembe vreden je tudi obstanek namiznoteniških igralk AŠK Kras v italijanski A ligi in osvojitev cele vrste prestižnih rezultatov na državni ravni tako v ženski kot v moški konkurenci, za kar smo zelo veseli. Ob pogledu na dosežene rezultate smo res navdušeni nad odličnimi osvojenimi rezultati na deželni ravni na moškem odbojkarskem področju, odlično so se naši mladi odrezali na regatnih poljih, v kotalkarskih arenah in na belih strminah.

Vsekakor pa je razveseljivo dejstvo, da je naš šport v poscovidnem času ponovno zaživel, ostal množičen in razveseljivo je dejstvo, da društva našim mladim skušajo nuditi čim strokovnejši kader. Odlična strokovna ponudba pa je tudi recept, da bomo tudi v bodoče obržali to, kar imamo. V nasprotnem primeru bodo starši naših mladih iskali druge ponudbe in se odločali za najbolj vabljive, pa četudi ne bodo slovensko obarvane.

Upravičeno lahko imamo leto 2024 za leto lepih in častitljivih jubilejev. SPDT proslavlja 120 let svojega obstoja, kar je prav gotovo v našem prostoru nekaj enkratnega. S svojo stoletnico se soočajo tudi pri TPK Sirena in pri proseškem nogometnem klubu Primorje. SK Devin proslavlja pol stoletja obstoja, kar je tudi zelo lep družbeni dosežek. Vsem omenjenim naj gredo naše iskrene čestitke z željo, da ti jubileji ne bi pomenili neke končne postaje, ampak obnovljeni zagon proti novim življenjskim mejnikom.
5
Spoštovani predsedniki naših včlanjenih društev, lepo vas prosim še za nekaj trenutkov zbranosti in pozornosti. Prav na koncu tega poročila bi rad izrazil nekaj srčnih in občutenih zahval. Naj se tudi v vašem imenu zahvalim vsem, ki naš šport na vseh ravneh tako velikodušno finančno podpirajo in mu s tem nudijo možnost razvoja in sploh obstoja. Brez eh naših mecenov bi zgolj stopicali na mestu in še zdaleč ne bi bili to, kar smo – ena najbolj dinamičnih dejavnosti v naši narodni skupnosti v Italiji.

ZSŠDI tako dolguje javno zahvalo tako Uradu Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu kot Deželi Furlaniji Julijski krajini, ki preko posvetovalne komisije nudi naši organizaciji možnost obstoja in rasti. Naša zahvala naj gre tudi vsem podjetjem, ki verjamejo v nas in nam zaupajo svojo vidljivost na športnih dogodkih.

Naša velika in občutena zahvala naj gre upravnemu odboru Zadružne kraške banke Trst Gorica, ki naše dogajanje stalno spremlja in mu stoji ob strani. Pomoč našega edinega slovenskega bančnega zavoda v Italiji pri reševanju težav, ki so nastale ob izgubi tržaškega sedeža ZSŠDI, je bila in je še danes resnično enkratna in za ves naš šport v Italiji odločujoča in navdušujoča.

Spoštovani, brez vseh teh podpornikov še zdaleč ne bi imeli tega, kar naš šport danes ima. Bodimo hvaležni vsem in s tega mest se jim zahvalimo vsaj s toplim in doživetim aplavzom!

Podelitev priznanj ZSŠDI

Foto Slosport in ZSŠDI