ZSŠDI
Rubrika
“Mnenja”
2. april 2014
Ivan Peterlin: “Naš šport v šolskih klopeh”
Današnje razmišljanje ne bo povezano s kakim doseženim rezultatom, s kakim izvrstnim športnim vzponom tega ali onega našega društva! No, resnici na ljubo, pravzaprav le gre za neke vrste vzpona, pa čeprav ne za takega, kot si ga mogoče na športni sceni pričakuje in predstavlja naš bralec!
Kot velik vzpon pojmujem namreč priredbo študijskega seminarja za odbornike društev, ki ga je ZSŠDI priredilo pred desetimi dnevi v tržaškem dijaškem domu; za še večji vzpon pa imam že samo udeležbo na seminarju, kjer je aktivno sodelovalo skoraj osemdeset naših športnih delavcev!
Nočem pretiravati, a tako množičnega študijskega pristopa res ne pomnim! Osemdeset odbornikov porazdeljenih v razne študijske delavnice z različnimi temami, s katerimi so se soočali nadvse intenzivno skozi ves dan: brez zastojev, brez zamud, koncentrirano, poglobljeno, zavzeto do take mere, da je zmanjkovalo časa za globljo debato, ko je bilo treba že drugam, v drugo delavnico….
Pred našimi odborniki so se zvrstili vrhunski predavatelji, pripravljeni posredovati vse svoje znanje in vse svoje bogate izkušnje. To so bili ljudje z znanjem, ljudje evropskega kova, ki predavajo področnim specialistom na univerzitetni ravni! In ti ljudje so se na presenetljiv način znali in zmogli vživeti tudi v našo stvarnost in so brez kakega filozofsko – besednega cincanja ponudili recepte, možne rešitve, skratka, odgovore na problematike, ki so vse po vrsti povezane tudi z našo športno vsakdanjo dejavnostjo. Vsakdo je izhajal kajpak iz svojega zornega kota, iz svoje življenjske sredine, iz svojih izkušenj in vendar smo imeli vsi slušatelji občutek, da so vsi predavatelji “naši”, da nas dobro poznajo in da dobro poznajo našo stvarnost.
Vprašali se boste, kako to, da smo mi – učenci – imeli tak občutek, saj so vendar bili predavatelji tudi iz Slovenije, ali pa taki, ki niso ravno doma v našem športu! In vendar: odgovor je lahek. Tak vtis smo mi vsi imeli zato, ker so predavatelji – vsi po vrsti – ponudili navzočim povsem profesionalni pristop. Bili so dobro pripravljeni in prav nič niso improvizirali! Bili so sami živi zgled tega, kar vsi želimo, da bi bili naši odborniki: ljudje s pripravo, ljudje, ki znajo in zmorejo izrisati delovne programe in po njih delati, ljudje, ki so pri nas resda obsojeni, da delajo kot prostovoljci in torej zastonj, a so to ljudje, ki v svoje delo v društvih vprežejo srce in zagnanost. In vse to počnejo ob prostem času, v urah, ki bi bile lahko namenjene sprostitvi po delu ali celo nočnemu spanju, pa našega odbornika ali odbornico obremenjujejo z društveno problematiko, ki jo je pač treba rešiti: in to danes, ne jutri, ker v športu ni odlašanja!
Skratka, da se povrnem k začetnim mislim: opravili smo vzpon, dober vzpon in to v vseh ozirih! Seveda pa – kot je povsem normalno pri vseh stvareh – tudi tu niso manjkale razglašene strune! Tudi teh je nekaj bilo. Na primer tista, da nekatera društva na seminar niso poslala nikogar, z izgovorom, da so vsi odborniki, vsi po vrsti zasedeni! Pa razmišljam sam pri sebi: ob takem izgovoru sta možni le dve varianti. Možno je to, da vse društveno delo sloni na ramenih dveh ali treh oseb, pa zato obenem tudi ne razumem, zakaj je na uradnem seznamu društvenih odborov deset pa tudi več odbornikov! To je prva varianta! Druga varianta pa govori o tem, da v samem društvu ne prihaja do korektnih in temeljitih informacij in da torej veliko ljudi sploh ni bilo obveščenih o tem, da je na vrsti tudi študijski seminar. Tem društvom svetujem, da svoja gledišča in interno organiziranost le nekoliko preverijo in ugotovijo, če je prava ali ne! Ne jadikujmo, da mladih ni, da smo pri delu vedno sami, če pa potem drugo za drugo izgubljamo vse možnosti, da bi stvari sprotno popravljali. Ljudi je treba prepričati, motivirati, poučiti, da brez znanja ne more biti uspeha, da je brez stalnega učenja na vidiku le še povprečnost, da se ne moremo vedno zanašati samo na osebne izkušnje. Tudi te namreč zastarijo in takrat smo pri svojem delu vsebinsko spet reveži!
Druga razglašena nota pa je tudi ta, da naša javnost seminarju ni posvetila pretirane pozornosti. Tako nekako, kot da bi bil tak študijski seminar nekaj povsem normalnega, običajnega, vsakodnevnega, vsakoletno rutinskega! Zakaj to pišem? Zato, ker smo o seminarju res nekaj slišali in brali, a kake globlje analize – razen zelo redkih izjem – nisem nikjer zasledil. Pa pomislim na to, koliko prostora in koliko “ah” “ohov” bi brali in poslušali, če bi seminar organizirala kaka druga naša interesna sfera in bi tam imeli ves dan osemdeset slušateljev! Se morda motim? Me lahko kdo demantira?Te vrstice pišem z rahlimi odtenki jeze, ker mi ni jasno, zakaj je odnos do naše športne realnosti tak! Ne razumem, zakaj je drugim dovoljeno, da tudi o izobraževanju večinoma samo teorizirajo, kako potrebno bi bilo, da bi do njega prišlo, pa se potem v resnici zgodi bore malo! No, in mimogrede: na seminar smo povabili preko naših krovnih kulturnih zvez tudi odbornike vseh naših kulturnih društev, kajti problematika, ki jo mora reševati šport, je z organizacijskega vidika marsikje in na marsikaterem področju ljubiteljske kulture povsem enaka našim. In veste koliko teh odbornikov se je prijavilo na naš seminar? Nihče! To pa je tudi zelo zgovoren pokazatelj naše skupne osveščenosti o tem, česa smo potrebni in česa ne!
Ob koncu še dodatno kratko razmišljanje: sprašujem se, kakšen medijski odziv bomo imeli na naš drugi – tokrat dvodnevni – seminar, ki ga naše Združenje prireja ob velikonočnih praznikih v Postojni, namenjen mlajši in še neizkušeni generaciji društvenih odbornikov. Prijave se bližajo številki šestdeset! Da! Prav ste prebrali: blizu šestdeset jih je! Kdove? Bomo tudi ob teh podatkih vsi tako mlačni? Mar ni tudi ta rezultat edinstven in po svoje močan? Drugo vprašanje je, če bo ZSŠDI kos zastavljeni nalogi, da bo znalo preko svojih izbranih predavateljev teh šestdeset mladih navdušiti, jim vcepiti občutek, da so nekaj vredni in da se bodo počutili vsaj malo počaščene, da del svojih poičitnic uporabijo za študij. Je že res, da je to “samo” šport. A vendar! Marsikdo bi lahko v letih presedlal tudi na kulturno področje in pridobljeno znanje posredoval tudi drugim odsekom našega življa, ki niso samo športno obarvana. To nikakor ne bilo nekaj absolutno novega in nenormalenga! A v meni raste neljub občutek, da v obratni smeri tega ni, razen če se res ne zgodi nekaj ekskluzivno nenormalnega: a v vsakem primeru je dobro, če nekaj znaš!
Arhiv:
| home slosport