Na Opčinah občutena svečanost ob poimenovanju sedeža ZSŠDI po Bojanu Pavletiču

Opčine – V nabito polni dvorani novega sedeža ZSŠDI in ob prijetnem vzdušju je v petek, 16. februarja 2024 potekala svečanost ob poimenovanju sedeža po Bojanu Pavletiču, ki ga upravičeno imamo za očeta našega povojnega športa.
Svečanost, ki se ga je udeležilo veliko gostov,  je vodil organizacijski tajnik ZSŠDI Evgen Ban. Za glasbene vložke pa je poskrbela naša priznana glasbenica Martina Feri.
Uvodni govor je imel predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin, ki je občuteno orisal lik “Očeta našega športa” (njegov poseg objavljamo v celoti).
Pvabljenci večera: Učo Jurkič, glavni pobudnik za razvoj naše odbojke, Franko Drasič, priznani pedagog in odbojkarski trener pri raznih drutev ter nekdanji odbojkarici Norči Zavadlav in Nadja Švab so obudili nekaj utrinkov, ki so jih doživeli s “profesorjem”, kot so iz spoštovanja nazivali Bojana Pavletiča, ki je Borovo žensko ekipo popeljal do italijanske A-lige.
Nagradili so nato vse dosedanje predsednike ZSŠDI. Nekateri (že pokojni) se seveda nagrajevanja niso mogli udeležiti. Nagrado so dvignili njihovi družinski člani. Med temi je bila tudi Pavletičeva hčerka Tjaša, ki se je na koncu zahvalila vsem prisotnim za res lep večer. Med drugim je dejala, da je bil njen oče skromen in se ni rad postavljal v ospredje ter je vedno poudarjal, da so bili za vso uspešno delo zaslužni prevsem njegovi sodelavci .
Od devetih dosedanjih predsednikov so priznanja iz rok podpredsednika ZSŠDI Maria Adamiča osebno prejeli Vojko Kocman, Igor Komel in Ivan Peterlin. Bojan Brezigar, Boris Simoneta in Jure Kufersin so bili odsotni. Za ostale tri pokojne predsednike Bojana Pavletiča, Dina Ronerja in Oda Kalana so  priznanja dvignili družinski člani.
Zelo uspel večer je sklenila pevka Martina Feri. Sledila je, kot se temu spodobi, zakuska  za vse prisotne, ki so imeli na voljo tudi izbor Pavletičevih knjig.

Poseg Ivana Peterlina o Bojanu Pavletiču

Spoštovani!
Res sem srečen, da prihaja do poimenovanja naše dvorane po profesorju Bojanu Pavletiču in to prav v času, ko se Slovenci na vseh ravneh in kjerkoli po svetu živimo, klanjamo velikanu slovenske poezije, Francetu Prešernu, in s tem obeležujemo naš skupni kulturni praznik. Tudi to naše današnje poimenovanje spada nedvomno v kulturni arhiv našega družbenega življenja.
Profesor Pavletič je bil velika kulturno – intelektualna osebnost, ki si je s svojim delom v korist naše narodne skupnosti v Italiji, izrezala svoj prostor v dolgi galeriji likov, ki so pustili neizbrisno sled v našem slovenskem prostoru. Izjemen pedagog, vrhunski organizator, pronicljiv športni novinar in nenazadnje tudi literat. Vse to je za časa svojega bogatega življenja profesor Pavletič poosebljal. Sam sem mnenja, da mu je naša narodna skupnost Italiji odmerjala vse premalo pozornosti in predvsem hvaležnosti za vse delo, ki ga je opravljal vse do dneva, koga je kruta usoda iztrgala iz naše srede. Zato menim, da j tudi ta naš nocojšnji slavnostni večer velik kulturni praznik za ves naš šport in tega se resnično veselim.
V trenutku, ko je na svoji seji izvršni odbor ZSŠDI izdelal načrt o programski zasnovi današnjega slavnostnega večera in mi poveril nalogo, da kot današnji predsednik spregovorim o liku profesorja Bojana Pavletiča, je v mojem srcu prijetno završalo. Pred očmi so se z bliskovito hitrostjo začeli prikazovati drug za drugim fotogrami z zelo lepimi, skorajda še svežimi spomini o garaškem delu in osebnosti profesorja Pavletiča, človeka, ki se je s svojim delom vpisal v večne anale slovenskega športa v Italiji.
Nimam dvomov, da je v meni tako močno vklesan spomin nanj prav zaradi tega, ker imam še danes profesorja Pavletiča za svojega vzornika in čutim, da me stalno spremlja pri mojem delu na športnem področju. In, verjemite: ko sem razmišljal o tem, katero Pavletičevo odličnost naj kot prvo izpostavim, sem bil takoj v velikih težavah. Bojan Pavletič je bil namreč tako polivalentna osebnost, da je zmogel povsod v našem okolju v ljudeh pustiti močan vtis in občudovanje zaradi svojih skorajda magičnih organizacijskih sposobnostih. V tistih, za naš šport pionirskih časih, je ponujal povsem nove prijeme, ki so močno trčili ob zakoreninjeno rutino nastopanja pri reševanju ali gradnji kateregakoli našega športnega projekta. Naši ljudje, ki so bili brez prav športne izobrazbe, so se namreč še vedno najraje opirali na že okostenele metode dela in njegove organizacije. Profesor Pavletič je znal in zmogel ljudi odvrniti od zatohlosti pogledov in prevetriti že preživeto raven zmogljivosti naših takratnih športnih delavcev. Navdušenja ni sicer nikoli manjkalo, a profesor Pavletič si le naložil tudi breme pravega šolanja in dviga strokovnosti pri naših športnih prostovoljcih.
Ko sem pripravljal to predstavitev osebnosti Bojana Pavletiča, sem se vprašal, kje naj začnem. In odločil sem se, da svoje spomine najprej usmerim v neverjetno uspešnost pri izvajanju pedagoško – športnega poklica. Zato pa tudi moji spomini segajo daleč nazaj, v leta, ko sem kot enajstletni mulc začel obiskovati nižjo gimnazijo pri Svetem Jakobu. Bojan Pavletič je bil moj profesor telesne vzgoje. To je bil človek, ki je vse nas očaral s svojim resno obarvanem nastopom, a obenem prežetem z neizmerno človečnostjo. Fantje na šoli smo nestrpno čakali dan, ko je bila na urniku telesna vzgoja. Še danes sem globoko prepričan, da smo bolj kot na neke športne podvige v resnici težko pričakovali novo srečanje prav z njim, njegovim svetom, vpetem v neko magično in edinstveno življenjsko filozofijo, ki nas je privlačevala kot magnet. Profesor Pavletič nas je že z nekaj kratkimi, a vedno globoko premišljenimi stavki, znal takoj motivirati in navdušiti za delo. Predvsem pa se je znal z nami pogovarjati! In to je bil čudovit kontrast s takratnim vsakodnevnim šolskim življenjem, prežetim z neverjetno zakostenelo dolgočasnostjo.
Šolsko življenje je bilo nekoč povsem odmaknjeno od vsakodnevne stvarnosti, predvsem pa popolnoma v nasprotju z našimi mladostnimi hrepenenji in sanjami. In prav to pomanjkljivost je profesor Pavletič premostil s svojo prisotnostjo, nasmehom, pripravljenost na dialog, na pogovor z nami dijaki. In tako je v trenutku telovadnica šentjakobske šole (v resnici je bila to le nekoliko večja, a vsekakor zelo utesnjena soba) zadobila pred našimi očmi podobo modernega športnega centra, ki mu ni bilo para nikjer na svetu! Vse to nam je znal profesor Pavletič pričarati že s svojo prisotnostjo, z gosposkim pristopom, s svojo vzravnano držo, z izostrenim pogledom izza svojih karakterističnih očal s črnim okvirjem.

Do tu lik Bojana Pavletiča v izjemno dobro življenjsko odigrani vlogi šolskega pedagoga, čeprav se zavedam, da bi njegova pedagoška vloga terjala veliko več miselno opisnih stavkov in strokovno obarvanih ugotovitev. A zdaj je že čas, da svojo pozornost usmerim tudi v ostale Pavletičeve odličnosti, ki jih je poosebljal in jih celo vrsto let radodarno delil vsej naši narodnostni skupnosti v Italiji, predvsem pa mladim, ki bodo profesorja Pavletiča za vedno nosili v srcu.
Profesor Pavletič je bil na svojem področju pravi velikan brez primere in je s svojo enkratno intuicijo o tem, kako motivirati mladino, da po vojnih grozotah zravna svojo hrbtenico in ne zapade v asimilacijo po dolgoletnem prisilnem molku. Mladim je znal vliti veliko novega elana in jim nenasilno vbrizgati veliko zalogo energije prav s tem, da se jim je znal približati, jim prisluhniti in jih navdušiti za vse, kar je »naše«. Njegove zamisli pri organizaciji Športnih dnevov, ki so kasneje prerasli v Športne igre, z ustanovitvijo prvega povojnega športnega društva v Trstu, Športnega združenja Bor, so bile malodane genialne in, kot lahko danes ugotavljamo, zelo daljnosežne!
Profesor Pavletič je imel v svojih genih prirojen smisel za organizacijo in v našem zamejskem prostoru še danes ni nihče sposoben narediti tega, kar je on. Naj mi bo dovoljeno, da na tem mestu izpostavim vrhunsko organizacijo in brezhibno izpeljano manifestacijo STEDO (spominski tek dvajsetletnice osvoboditve).
Start STEDA je bil pri Belopeških jezerih, od koder so mladi športniki ponesli štafetno palico do vseh spomenikov padlim in Rižarne, njegova zadnja etapa pa je bila pred spomenikom štirim bazoviškim junakom na bazovski gmajni. STEDO je bil, poleg množičnega slovenskega zborovanja na goriškem Travniku, največji mladinski povojni narodnostni projekt naše slovenske narodne skupnosti v Italiji.
V spominu se mi prikazujejo utrinki vrhunskih izpeljav DOSPa, obmejnih srečanj dijakov z obeh strani Primorske, ki si jih je zamislil prav on. Njegova je tudi zamisel o ustanovitvi Športne šole Trst, ki je pri dobrem zdravju še danes, in pa osnovnošolske olimpiade. In, ne nazadnje, prav profesor Pavletič je bil med glavnimi pobudniki in ustanovitelji naše krovne športne organizacije ZSŠDI in bil tudi njen prvi predsednik. Zelo enostavno rečeno: profesor Pavletič je znal svoj pogled upreti daleč naprej. Imel je izredni talent, da je veliko pred drugimi začutil v sebi klic, kaj je treba postaviti na noge, da bodo stvari bolje tekle. In tako je prišlo do ustanovitve nove krovne športne organizacije, Združenja slovenskih športnih društev v Italiji, foruma, ki naj povezuje vse, kar je športno slovenskega obstajalo pri nas v zamejstvu. Profesor Pavletič je spoznal, da je napočil pravi trenutek za ustanovitev prav take krovne organizacije: v drugi polovici prejšnjega stoletja smo imeli tako v Trstu in Gorici kot na podeželju že celo vrsto odličnih športnih Krpanov, ki so v sebi imeli toliko ustvarjalne energije, da smo se lahko, pa čeprav takrat še neizobraženi in neuki, uspešno postavljali po robu in se enakovredno kosali z italijanskim Brdavsom. Te ljudi, ki jih upravičeno lahko označimo kot arhitekte pri gradnji našega športa, sta gnali predvsem velika naklonjenost do slovenskega športa in želja, da bi našim mladim ustvarili čimboljše pogoje za športno dejavnost, ki naj jih združuje v duhu slovenstva. In prav ti ljudje so bili ciljna tarča profesorja Pavletiča, ki je to velikansko delovno energijo in navdušenje prostovoljcev zmogel zliti v celoto. In nastalo je ZSŠDI!
Profesorju Pavletiču je bila v mislih predvsem narodnostna vloga, ki naj jo odigrava šport. Velja omeniti, da je ZSŠDI nastajalo v časih, ko so fašistične skupine razgrajale po Trstu, ko je v Rimu prišlo celo do poskusa državnega udara, in da je bil takrat iz »varnostnih razlogov« odpovedan obisk maršala Tita v Italiji.
Nadvse zanimiva, bogata in vredna posebnega poudarka je bila tudi vloga Bojana Pavletiča kot športnega poročevalca in športnega novinarja, najprej pri tržaškem Radiu Trst A, kasneje pa v športnem uredništvu Primorskega dnevnika. Zelo vestno je radijske poslušalce in kasneje naše slovenske bralce obveščal o vsem, kar se je dogajalo na evropskem, svetovnem, jugoslovanskem, slovenskem ter seveda o vsem, kar je bilo športno zanimivega na našem zamejskem prizorišču. Bili so to časi, ki nikakor niso primerljivi z današnjim. Novinarski poklic pa je tudi na športnem področju zahteval popolno predanost, veliko že prirojene radovednosti in veliko iznajdljivost pri iskanju in zbiranju zanimivih športnih novic. Vse to je profesor Pavletič imel že od rojstva v svojih genih in športnim vestem, o katerih je poročal, je vedno nadel iskrice široke kulturne dimenzije, da je s tem svoje pisanje še popestril. Njegovi športni komentarji so bili zelo premišljeno zgrajeni, nikoli pretirano in prevzetno samohvalni, pa čeprav so se nanašali na kak zelo uspešno izpeljani športni dogodek, in zelo objektivno podani brez kakega pretiranega besednega balasta. Če se je komentar nanašal na nekaj lepega, kar se je zgodilo v okviru našega slovenskega športa, pa je znal povsem neprisiljeno izpostaviti pridnost in iznajdljivost našega slovenskega človeka, ki je bil pri uresničevanju odmevnega športnega dogodka glavni nosilec, in mu je znal podeliti vlogo protagonista.
Profesor Pavletič je v vlogi poročevalca stal trdno ob strani vsem našim takratnim športnim delavcem, ki so na povojnih ruševinah na valu enkratnega navdušenja in ob pravem hudourniku športnega adrenalina, ki se je pretakal po žilah naše mladine ob športnih dnevih, tednih in nato igrah. Iz vsega tega navdušenja so ti entuziasti na novo postavljali na noge naša športna društva, ki so začela rasti kot gobe po dežju.
Bojan Pavletič je bil s svojim pisanjem v sijajno oporo vsem našim športnim Krpanom in je v javnost vnašal globoko pedagoško – narodnostno prepričanje, da je za našo mladino športna dejavnost izrednega pomena in da je zato nujno, da se globoko zasidra v širše družbeno življenje Slovencev v Italiji.
Profesor Pavletič je bil kot novinar marsikomu za zgled, saj je s svojim pisanjem ustvaril pravo novinarsko šolo. Poznam veliko časnikarjev, ki še danes to iskreno priznavajo in s tem potrjujejo veličino Bojana Pavletiča.
Vsi, ki smo profesorja Pavletiča poznali, smo vedeli, da je bil tudi izjemno prodoren mislec. Svojih gledišč in življenjskih prepričanj ni nikoli skrival, ampak jih je vpletal v pogovor z veliko prepričevalno močjo in sočnostjo izrazov, kar je dajalo njegovim zvenečim mislim še poseben čar. In ko so se njegova razmišljanja začela prelivati na papir, je bilo vsakomur jasno, da imamo v svoji sredi res izvrstnega pisca, ki z velikim notranjim čustvenim nabojem nagovarja naše ljudi s tem, da s pisanjem premleva tudi dogodke, ki so ob splošnem molku utonili v pozabo.
Njegovo prvo večje literarno delo, Deset grenkih jokov, bi priporočal našim profesorjem slovenščine kot obvezno šolsko čtivo, saj gre v resnici za pravo literarno mojstrovino in opozarja, da smo imeli v naši sredi predolgo skrit velik literarni talent.
Profesor Pavletič nas je presenetil tudi po svoji smrti: zapustil nam je rokopis velikega in zelo zahtevnega dela, roman z naslovom Zvoki barv. Gre za roman, ki te ob branju presune, saj te sili v razmišljanje o tem, kaj je življenje in kaj smrt, kaj pomeni, če v tebi tli iskrica upanja in kaj, če upanja ni več in sta ostala samo še konec in tema.
Profesor Pavletič je za sabo pustil neizbrisno sled in prav nič ne pretiravam, če trdim, da ga povsem upravičeno imamo za očeta našega povojnega slovenskega športnega gibanja v Italiji. zato je povsem na mestu, da mu danes mi, njegovi nasledniki, posvečamo na našem deželnem sedežu dvorano, prostor, o katerem je prav gotovo sanjal tudi on sam, ko je pred več kot petimi desetletji ustanavljal našo krovno športno organizacijo. Naša dolžnost je, da ne gremo mimo njegovega imena in da smo mu hvaležni za vse, kar je doprinesel v ta naš slovenski športni prostor.
Ivan Peterlin,
predsednik ZSŠDI

(sledijo slike)

Vabilo ZSŠDI na poimenovanje sedeža ZSŠDI

Združenje slovenskih športnih društev v Italiji vabi na nov dogodek. Potem ko je ZSŠDI v oktobru lani odprlo prostore svojega novega deželnega sedeža na Dunajski cesti 33 na Opčinah, bo v petek, 16. februarja, slovesno poimenovalo svojo novo konferenčno dvorano po Bojanu Pavletiču.
Pavletiča lahko upravičeno imenujemo kot “očeta slovenskega organiziranega športa v Italiji”. Bil je glavni pobudnik Slovenskega športnega dne, ki se je nato razvil v Slovenski športni teden in Slovenske športne igre. Bil je med ustanovitelji ŠZ Bor in prvi predsednik ZSŠDI. Kot trener pa je bil prvi, ki je treniral kako našo ekipo v A ligi, ko je v sezonah 1965/66 in 1966/67 vodil Borovo žensko člansko ekipo. Bil je predan slovenskemu športu v Italiji in prepričan zagovornik načela, da morajo biti šport in mladinske organizacije dejavnik narodne zavesti.

Na dogodku, ki bo ob 19.uri, bodo o Bojanu Pavletiču spregovorili: predsednik ZSŠDI Ivan Peterlin, nekdanji odbojkar in trener Učo Jurkič, športni predagod in odbojkarski trener Franko Drasič ter pripadnici prve zlate generacije zamejskih odbojkaric, ki je nastopila v italijanski A ligi, Norči Zavadlav in Nadja Švab. Skupaj bodo osvetlili lik Bojana Pavletiča, kot izjemnega pedagoga, prodornega misleca, avtorja, organizatorja in trenerja. Dogajanje ob slovesnem poimenovanju bo popestril nastop pevke Martine Feri. Ob tej priložnosti se bo ZSŠDI spomnilo tudi vseh svojih dosedanjih predsednikov in jim izročilo priložnostno priznanje.

Foto Slosport